VSRS Sodba II Ips 214/2018

Revizija se zavrne.

Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank

1Tožnica je od toženke zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v zvezi s škodnim dogodkom, ko je kot toženkina dijakinja pri izvajanju vaje na plezalnem orodju med športno vzgojo padla in se poškodovala. Toženka je ugovarjala, da ni izkazan temelj niti za objektivno niti za krivdno odškodninsko odgovornost.

Ugotovljeno dejansko stanje

- V času škodnega dogodka je bila tožnica dijakinja tretjega letnika srednje šole. Do škodnega dogodka je prišlo med izvajanjem vaje na plezalu v višini treh metrov in širini dva in pol metra (v nadaljevanju „tarzanki“), in sicer na vojaškem poligonu, kjer se občasno urijo vojaki. Prostor je prosto dostopen vsakomur. Poligon se uporablja za izvajanje različnih aktivnosti šolskih otrok.

- Vaja na „tarzanki“ se izvaja tako, da telo visi v prosti vesi, vadeči pa se mora preprijemati po plezalu naprej. Vaja se je opravljala ob asistenci profesorja športne vzgoje, ki je stal v neposredni bližini. Pred pričetkom izvajanja vaje so dijaki dobili navodila, kako naj se vaja opravlja in na kakšne nevarnosti, predvsem na prepoved guganja, morajo biti pozorni.

- Tožnica se je povzpela na plezalo in se z obema rokama prijela za prvo letev. Ko se je hotela preprijeti, ni imela dovolj moči, da bi se držala samo z eno roko. Takrat ji je zdrsnilo. Razdalja med prvo in naslednjo prečko, za katero bi se morala preprijeti, je bila pol metra. Že na prvi letvi se je zagugala in izgubila oprijem ter padla na zadnjo plat. Na prvi prečki ni bilo protizdrsne obloge. Protizdrsna obloga je bila na drugi prečki.

- Iz izvedenskega mnenja Fakultete za šport izhaja, (1) da dejstvo, da je bilo plezalo locirano na vojaškem poligonu, ni imelo vpliva na varnost izvedbe vaje, saj se plezala takšne ali podobne konstrukcije uporabljajo tudi v dvoranah; (2) da je bila uporabljena konstrukcija ustrezna za dijake tretjega letnika srednje šole; (3) da so bili dijaki tožničine starosti, ki so se skozi izobraževalni program srečevali z različnimi načini plezanja, dovolj pripravljeni za izvedbo vaje; (4) da je bila vaja za tožnico glede na njeno težo in višino ter povprečne športne zmogljivosti primerna; (5) da segajo skoki v globino, ki naj bi jih dijaki v tretjem letniku srednje šole že obvladali, do globine 1,5 m, in da bi bila glede na tožničine telesne razsežnosti ob pravilnem izvajanju vaje višina seskoka okrog 50 do 60 centimetrov, največ 1 meter; (6) da se osebnega fizičnega varovanja ne zagotavlja niti pri skokih, pri katerih se doskoči z globine okrog 1,5 metra; (7) da je bilo za varne doskoke treba zagotoviti zgolj mehkejšo oziroma prekopano podlago. Kar zadeva dejstvo, da je ponekod barva na plezalu že nekoliko zdrsana, je izvedenec pojasnil, da je sicer v tem primeru malo večja drsljivost, kar na varnost bistveno ne vpliva. Na prvi prečki barva ni bila zdrsana.

- Podlaga pod plezalom ni bila zbita ali trda - pesek je bil prekopan.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka plača odškodnino v znesku 14.705,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je o stroških postopka. Presodilo je, da orodje, na katerem se je izvajala vaja, ni nevarna stvar, in da so bili spoštovani varnostni ukrepi za varno uporabo plezala. Poudarilo je, da tožnici ni uspelo dokazati, da se je škodni dogodek zgodil na zatrjevan način. Dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo na vojaškem poligonu, ne utemeljuje zaključka o neobičajno veliki nevarnosti za nastanek škode. Tožnica ni padla z vrha orodja (z višine treh metrov), temveč na začetku, ko se je spustila v prosto veso. Podlaga pod plezalom je bila primerna. Izvedenec je pojasnil, da je šlo pri izvajanju vaje za osnovne oblike gibanja in da sta bila vaja in orodje primerna za dijake tretjega letnika srednje šole. Plezalo je bilo tehnično brezhibno. Okoliščina, da na prvi prečki ni bilo protizdrsne obloge, ni imela vpliva na presojo. Tožnica ni trdila, da naj bi do padca prišlo zaradi tehničnih pomanjkljivosti plezala, povezanih z dejstvom, da na prečki ni bila nameščena protizdrsna obloga. Tožnica ni dokazala trditve, da je profesorja športne vzgoje seznanila z menstrualnimi težavami in slabšim počutjem ter ga prosila, naj jo izvajanja vaje opraviči.

Odločitev sodišča druge stopnje

3Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje in poudarilo, da je plezalo omogočalo varno izvedbo vaje. Za varnost je bilo ustrezno poskrbljeno, dijakom pa so bila pred pričetkom izvajanja vaje dana ustrezna navodila.

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 194/2018 z dne 28. 6. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali stališče sodišča druge stopnje, da izvajanje vaje na kombiniranem preprijemalnem plezalu (t. i. „tarzanki“) ne predstavlja nevarne dejavnosti, odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Revizija tožeče stranke

5Tožnica v dopuščeni reviziji trdi, da sta nižji sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka in odstopili od ustaljene prakse Vrhovnega sodišča, ki jo tvorijo odločbe II Ips 377/2008, II Ips 293/2008, II Ips 382/2007, II Ips 611/2004, II Ips 575/2001, II Ips 453/2000, II Ips 571/99 in II Ips 388/97. Izvajanje vaje na kombiniranem (preprijemalnem) plezalniku (t. i. „tarzanki“) je nevarna dejavnost. Glede na povečano nevarnost možnosti padca je bila potrebna asistenca dveh oseb (II Ips 571/99). Že dejstvo, da je šlo za naporno gibalno vajo na višini treh metrov, utemeljuje zaključek o nevarni dejavnosti. Pri dijakih je kriterij nevarnosti nižji kot pri vojakih. Dijaki so telesno mnogo manj pripravljeni od vojakov. Pred opravljenem vaje je bilo treba preteči razdaljo dveh kilometrov. Vajo je morala opravljati v stanju, ko se zaradi menstrualnih bolečin ni čutila dovolj močno. Čeprav je učitelj dopustil možnost, da se je opravičila; ter se spomnil, da je od nje zahteval, da se prime vsaj za prvo prečko, osebnega varovanja pod plezalom ni zagotovil. Na prvi prečki je manjkala protizdrsna obloga. Nižji sodišči sta posplošeno ugotovili, da naj bi padla le z višini 50 do 60 centimetrov. To ne drži. Padla je najmanj z višine 1,1 metra. Podlaga pod plezalom je bila trda in zbita. Plezalo ni bilo v brezhibnem stanju. Ni bilo znano, ali je za plezalo kdo skrbel. Pred izvajanjem vaje ni prejela natančnih navodil. Podana je tudi toženkina krivdna odgovornost.

6Toženka ni podala odgovora na revizijo.

Presoja utemeljenosti revizije

7Revizija ni utemeljena.

8V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Vrhovno sodišče zato na revizijske navedbe, ki presegajo okvir zastavljenega vprašanja, ni odgovarjalo.

9Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča je, da je nevarna dejavnost tista, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive) škode za okolico, kar zahteva povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Objektivna odgovornost je izjema od splošnega pravila, ki ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča posledice. Nevarna dejavnost je tista, pri kateri jo varstvena pravila skušajo zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Pravila o objektivni odgovornosti se uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Podlaga objektivne odgovornosti niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega uporabljanja oziroma opravljanja, niso pa nevarne že same po sebi.¹

10Revizija se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča z neprimerljivo dejansko podlago in nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (370. člen ZPP). Izvajanje vaje na kombiniranem preprijemalnem plezalu (t. i. „tarzanki“), ki se opravlja v okviru poučevanja telesne vzgoje v srednji šoli, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Odločitev nižjih sodišč je materialnopravno pravilna. Čeprav je Vrhovno sodišče v preteklosti večkrat presodilo, da je kombinirano preprijemalno plezalo (t. i. „tarzanka“) nevarna stvar, je nosilne razloge za takšno stališče tvorila ugotovitev, da se je vaja izvajala v okviru vojaškega usposabljanja pod časovnim pritiskom, ko je bila hitrost izvajanja poudarjena, oprijemalna površina prečk pa spolzka.² Ker v konkretnem primeru takšnih dodatnih okoliščin ni bilo ugotovljenih, odstop od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazan. Dejstvo, da dodatne okoliščine o neobičajni nevarnosti za nastanek poškodb v obrazložitvi zadeve II Ips 571/99 niso bile še posebej poudarjene, odstopa od ustaljene sodne prakse ne izkazuje.

11Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške.

¹ Sodba VS RS II Ips 322/2016 z dne 23. 8. 2018, 11. točka obrazložitve; sodba VS RS z dne 3. 10. 2013, opr. št. II Ips 394/2011, 8. točka obrazložitve; sodba VS RS z dne 6. 6. 2013, opr. št. II Ips 202/2011, 8. točka obrazložitve; sodba VS RS z dne 11. 3. 2010, opr. št. II Ips 225/2007.
² Odločbe II Ips 293/2008, II Ips 377/2008, II Ips 382/2007, II Ips 611/2004, II Ips 575/2001, II Ips 453/2000, II Ips 571/1999 in II Ips 388/1997.