VSL Sodba IV Cp 779/2020

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo mladoletne otroke pravdnih strank A., B. in C. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu (I) ter določilo stike med materjo in otroki (II). Kar sta pravdni stranki glede zahtevkov o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ter o stikih otrok s starši zahtevali več ali drugače, je zavrnilo (III.)

2Zoper sodbo se je po pooblaščenki pravočasno pritožila tožnica. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku¹ predvidene pritožbene razloge. Opozarja, da z izpodbijano delno sodbo prvo sodišče ni odločilo o razvezi zakonske zveze pravdnih strank, čeprav je bil tudi ta del zahtevka zrel za odločitev. Navaja, da je 105. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih², ki v primeru nesoglasja staršev ne omogoča skupnega varstva in vzgoje otrok, v neskladju s 54. členom Ustave RS. Poudarja, da bi skupno starševstvo doprineslo k bolj enakopravni komunikaciji in sodelovanju med staršema, saj bi tako oba starša "prisililo“ v izboljšanje njunih medsebojnih odnosov, kar bi bilo nedvomno v največjo korist otrok. Iz poročila CSD X z dne 16. 4. 2018 ni zaključiti, da je primerno, da se otroci zaupajo enemu od staršev, ker je med staršema težje dogovarjanje glede vprašanj, ki niso jasno določena in da zato predlagajo, da otroci ohranijo primarni dom pri očetu, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve sodbe. CSD X je povsem jasno zapisal, da sta si oba starša po starševskih kapacitetah enakovredna, vendar pa menijo, da je smiselno, da otroci ohranijo primarni dom pri očetu, kjer je od razpada zveze več stabilnosti in s tem ohranijo domače okolje. Pritožba se sklicuje na ureditev skrbništva v Nemčiji, Franciji in Avstriji, kjer je pravilo, da v primeru razveze varstvo in vzgojo otrok obdržita oba starša. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da imata oba starša ustrezne starševske kapacitete in sta oba pozitivno čustveno navezana na otroke, do njih skrbna in pozorna ter ljubeča. Tudi otroci so pozitivno čustveno navezani na oba starša in se počutijo s strani obeh staršev čustveno sprejeti in ljubljeni. Do odselitve je bila mati tudi primarni starš vsem trem otrokom. Iz navedenega izhaja, da ni prav nobenih objektivnih razlogov, ki bi nakazovali na to, da obstaja ovira za skupno starševstvo. Pomanjkljiva komunikacija je subjektivna okoliščina, ki jo vzdržuje prav oče in jo bo najverjetneje vzdrževal tudi naprej, saj so bili otroci dodeljeni njemu, zato nima razlogov, da bi si jo trudil izboljšati. Tožnica se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je oče primernejši starš, zaradi česar so bili vsi trije mladoletni otroci zaupani njemu v varstvo in vzgojo. Tožnica je po razpadu družine in odselitvi poskrbela za primerne stanovanjske razmere in svojo finančno stabilnost. Dokazni postopek je potrdil, da so otroci materino okolje zelo dobro sprejeli in ga prav tako dojemajo kot domače okolje. Nobeden izmed otrok ni navajal, da jih moti, ker nima vsak svoje sobe. Sodišče nekritično povzema mnenje sodne izvedenke, da je bila pri otrocih v ne tako daljni preteklosti huda čustvena stiska in da bi selitev in prilagajanje na nove okoliščine prineslo številne težave. Zavajajoče so tudi navedbe v 39. točki obrazložitve sodbe, ko sodišče prve stopnje navaja, da je sodna izvedenka zaključila, da ima oče v celoti boljše starševske kapacitete za varstvo in vzgojo. Navedeno ne drži. Sodna izvedenka v izvedenskem mnenju nikjer ne zaključuje, da ima oče boljše starševske kapacitete, temveč je svojo odločitev oprla na okoliščino, da je otrokom v največjo korist, da ostanejo še naprej v domačem okolju pri očetu, ki ga bolje sprejemajo in je za njih primarno. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sledilo le izvedenskemu mnenju. Izvedensko mnenje, vključno z zaslišanjem sodne izvedenke, nikakor ni brez nejasnosti in nasprotij, saj je sodna izvedenka naknadno svoje izjave tudi spreminjala. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Res je, da sodišče nima strokovnega znanja in da zato angažira sodnega izvedenca, kar pa še ne pomeni, da lahko izvedenskemu mnenju povsem nekritično sledil. Tožnica se z obsegom stikov, ki jih je določilo sodišče prve stopnje strinja, ne strinja pa se s prevzemanjem oziroma oddajanjem A. v zavod K., saj to iz objektivnih časovnih razlogov ni mogoče. Časovno namreč ni izvedljivo, da mati zaključi z delom ob 15.00 uri, v prometni konici pride do K. po A., nato še v prometni konici iz K. v H., kjer bi pravočasno do 16.30 ure pobrala še B. in C. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da imata B. in C. v sredo še interesne dejavnosti, ki se začnejo ob 15.00 uri in končajo ob 16.00 uri.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V domeni sodišča in ne pravdnih strank je odločitev, ali bo sodišče izdalo delno sodbo oziroma, o katerih izmed več uveljavljanih tožbenih zahtevkov bo odločalo z delno sodbo. Delne sodbe sodišče ne izda le zaradi ekonomičnosti postopka, kot to zmotno meni pritožba, temveč tudi zaradi tega, da se lahko pravdnima strankama čimprej nudi pravno varstvo. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da morajo biti v izogib nesporazumom in konfliktnosti med pravdnima strankama, stiki matere z otroki kar najhitreje striktno in jasno določeni.

6Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pomislekom tožnice o ustavno sporni skladnosti tretjega odstavka 105. člena ZZZDR, ki odločitev o skupnem varstvu in vzgoji otrok po razvezi zakonske zveze veže na soglasje obeh staršev o tem vprašanju. Vendar pa v konkretni zadevi sodišče prve stopnje odločitve, da ni pogojev za skupno varstvo in vzgojo otrok, ni oprlo le na formalni pogoj, ki ga je vseboval ZZZDR za skupno starševstvo, temveč je vsebinsko preverjalo, ali je skupno starševstvo v največjo korist otrok.

7Osnovni pogoj skupnega starševstva je visoko medsebojno sodelovanje in spoštljivo komuniciranje med starši. Starša morata biti sposobna preseči zamere, ki izhajajo iz njunega preteklega partnerskega odnosa, morata skupaj načrtovati vzgojo, varstvo in oskrbo otrok in morata biti sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Skupno starševstvo namreč zahteva veliko več dogovarjanja in medsebojnega usklajevanja, in le takšno skupno starševstvo je lahko dejansko v korist otrokom.

8Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta pravdni stranki v konfliktnem odnosu in nista sposobni sprejemanja skupnih odločitev niti glede vsakodnevnih vprašanj v povezavi z otroki. Tako se ne moreta sporazumeti npr. niti o tem, v kakšnem obsegu naj otroci obiskujejo izven šolske dejavnosti, niti glede prevoza mld. A. v Center ...³ Pomanjkljivo in konfliktno komunikacijo ni zaznala le v postopku postavljena sodna izvedenka, temveč tudi Center za socialno delo X⁴, iz mnenja katerega izhaja⁵, da je med pravdnima strankama prisotno težje dogovarjanje glede vprašanj, ki niso jasno določena. Nenazadnje pa pomanjkljivo komunikacijo priznava tudi tožnica v pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2019, ko priznava, da neposredna komunikacija s tožnikom ni možna, ker toženec ne more preseči osebnih zamer do tožnice. Tudi, če bi toženec skupno starševstvo odklanjal iz neutemeljenih razlogov, je v konkretnem primeru konfliktnost odnosa oziroma pomanjkljivost medsebojne komunikacije med pravdnima strankama tista, ki preprečuje takšno skupno starševstvo, ki bi bilo otrokom v korist.

9V pritožbi tožnica opozarja na ureditev skupnega starševstva v Nemčiji, Franciji in Avstriji, kjer naj bi bilo skupno starševstvo pravilo, pri tem pa spregleda, da je tudi v drugih zahodnoevropskih državah večinoma pogoj za skupno starševstvo stabilen, sodelujoč in fleksibilen odnos med staršema tudi po prenehanju njune partnerske zveze. Nekatere države pa dodatno postavljajo še pogoj, da starši predložijo starševski načrt, ki mora določno vsebovati pravice in dolžnosti obeh staršev do otrok.

10Osnovno materialnopravno izhodišče za odločanje, kateremu od staršev naj bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo potem, ko je med njima zakonska skupnost prenehala, so koristi otroka. Pravni standard koristi otroka je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.

11Zaradi odločitve, kateremu od staršev naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, mora sodišče ugotoviti in upoštevati okoliščine, na podlagi katerih oceni, pri katerem od staršev bodo otroci imeli boljše možnosti za osebnostni razvoj. Sodišče strokovnega znanja za ugotavljanje te odločilne okoliščine nima, zato se nasloni na mnenje centra za socialno delo kot strokovnega organa ali jo ugotovi s pomočjo izvedenca.

12Bistvene sestavine dejanske podlage, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, temeljijo tako na mnenju CSD kot tudi na ugotovitvah sodne izvedenke D. D. Sodišče prve stopnje je v sodbi korektno in razumljivo povzelo izvedeniško mnenje. Sodna izvedenka je mnenje podala tudi ustno na naroku, na katerem sta obe pravdni stranki imeli možnost z izvedenko razčistiti še vsa sporna oziroma nejasna vprašanja. Izvedenka je na naroku odgovorila na vsa vprašanja tožnice in s tem ovrgla nejasnosti glede posameznih vprašanj. Po skrbni presoji mnenja CSD in izvedenskega mnenja je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v dani situaciji za otroke pravdnih strank najbolje, da se jih, ob obsežnih stikih z materjo, zaupa očetu. Odločilna okoliščina, ki je prevagala jeziček na tehtnici na stran očeta, ni dejstvo, da tožnica otrokoma ne bi bila dobra mati, saj sta po ugotovitvah tako izvedenke, kot tudi CSD-ja oba starša sposobna za starševsko vlogo, oba sta pozitivno čustveno navezana na otroke, skrbna, pozorna in ljubeča ter sposobna vživeti se v čustva svojih otrok in tudi otroci imajo radi oba starša, ampak ohranitev obstoječih razmerij, da otroci ostanejo v okolju, kjer je prej živela družina, torej v nespremenjenem vrtčevskem oziroma šolskem okolju ter v okolju, kjer so v neposredni bližini stari starši in otroci očetove sestre. Kot je na naroku pojasnila izvedenka, imajo v očetovem okolju otroci občutek varnosti, stabilnosti in trdnosti, kar je za njihov nadaljnji osebnostni razvoj zelo pomembno. Občutek varnosti in stabilnosti je posebno še pomemben pri A., ki je otrok s posebnimi potrebami (Apertov sindrom), zato se težje prilagaja na nove okoliščine. Res je izvedenka večjo čustveno bližino z materjo zaznala pri hčeri B., vendar pa je hkrati ugotovila tudi B. močno navezanost na domače okolje pri očetu. Kot ugotavlja izvedenka, bi selitev v materino okolje otrokom predstavljala hud stres, ki bi ponovno porušil njihovo ravnovesje. Ob ustnem podajanju mnenja je izvedenka še pojasnila, da so bili otroci zaradi razpada zveze pravdnih strank v hudi čustveni stiski, kar je življenjsko logično. Izpostavila je, da je razveza oziroma odselitev matere povzročila pri B., ki je zelo senzibilen otrok, hud stres, kar je porušilo njeno čustveno ravnovesje, kar pa ne pomeni, da čustvene stiske ni bilo pri A. in C. Da mati podcenjuje čustveno stisko otrokov po njenem odhodu, nenazadnje kaže tudi poročilo vzgojiteljic, iz katerega izhaja, da je C. ob razhodu staršev pokazala negativna čustva, imela je razpoloženjska nihanja, bila je bolj občutljiva, razdražljiva in je potrebovala več pozornosti kot običajno. Pri materi je izvedenka tudi ugotovila, da ustvarja stisko in pritisk na B. z manj primernimi vprašanji in s kazanjem preveč žalosti, ko otroci odhajajo od nje. Ne gre tudi prezreti, da je tožnica otroke vključila v družino njenega novega partnerja, še preden so otroci sploh predelali posledice razpada družine. Odločilno za odločitev je torej bilo, da imajo otroci pri očetu dobro in utrjeno rutino, kar jim predstavlja stabilnost in jim daje občutek varnosti in trdnosti tudi za naprej.

13Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da deklici B. in C. z interesnimi dejavnostmi nista preobremenjeni. Izkustveno tudi je, da imajo otroci nižjih razredov običajno več interesnih dejavnosti, s prehajanjem v višje razrede pa zanimanje za interesne dejavnosti občutno pade.

14Sodišče materine pomembne vloge v življenju otrok ni spregledalo, zato je določilo obsežne stike, na katerih bo mati lahko močno in aktivno vplivala na njihov razvoj in otroci ne bodo prikrajšani za njeno skrb in ljubezen.

15Mati se z obsegom stikov, ki jih je določilo sodišče prve stopnje, strinja. Ne strinja pa se s prevzemanjem oziroma oddajanjem A. v Center, ker to iz objektivnih časovnih razlogov ni mogoče. Sodišče prve stopnje je breme prevoza otrok v skladu z ustaljeno sodno prakso enakovredno porazdelilo med oba starša. Takšna odločitev je tudi v največjo korist A., saj ima tožnica od K. do D. krajšo pot, kot če vozi A. v H. in ga nato gospa E. vozi naprej do K., oziroma, da se A. vozi iz K. v H. in ga nato tožnica pelje še iz H. v D. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnica tekom postopka nasprotovala, da bi gospa E. vozila A. v Center (čeprav je tak dogovor obstajal tudi v času, ko sta pravdni stranki še živeli skupaj), pri tem pa niti tekom postopka niti v pritožbi ni ponudila druge rešitve organizacije prevozov glede na obstoječe stanje. Vsak starš, ki ima več kot enega otroka ima logistične težave s prevozi otrok na različne izobraževalne ustanove ali različne interesne dejavnosti, zato bo dobrodošla s strani tožnice zatrjevana socialna mreža (partner, stari starši). V prihajajočem šolskem letu pa se ponuja možnost novega dogovora s Centrom, ki organizira prevoz otrok, ki bivajo izven kraja njihovega sedeža.

16Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

¹ V nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR.
³ V nadaljevanju Center.
⁴ V nadaljevanju CSD.
⁵ ki ga je prvo sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo, zaradi česar ni storilo očitano kršitev pravil postopka.