VSK Sodba I Cp 641/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna toženka plačati tožniku 13.765,98 EUR in mu povrniti 1.629,48 EUR pravdnih stroškov. Prisojeni znesek se nanaša na povrnitev zneskov, ki jih je tožnik plačeval za preživljanje otroka v obdobju od leta 2007, ko se je razšel s toženko, pa vse do leta 2018, ko je bilo njegovo očetovstvo izpodbito, poleg tega pa še na nekatere druge izdatke, ki jih je imel tožnik zaradi pokrivanja otrokovih potreb.

2Proti sodbi se pritožuje toženka po pooblaščenki. Vztraja, da je tožbeni zahtevek v celoti zastaran. Gre namreč za občasne terjatve, ki dospevajo v plačilo letno oziroma v krajših časovnih presledkih, zato zastaranje nastopi po poteku treh let od zapadlosti posamezne občasne terjatve. Glede drugih izdatkov, ki jih je imel tožnik v zvezi z otrokom, pa navaja, da je sicer tožnik res plačeval določene druge stvari, vendar je to storil kljub temu, da je vedel, da ni dolžan plačevati več kot je bilo to dogovorjeno v sodni poravnavi, sklenjeni pred sodiščem pod opr. št. N 1/2010. Nedopustno je zato, da sedaj zahteva vračilo nečesa, za kar je vedel, da ni dolžan dati. Meni, da s tem zahtevkom tožnik zlorablja pravice, ker zatrjuje, da naj bi te zneske plačal zgolj zato, ker se je štel za otrokovega biološkega očeta, po drugi strani pa je vztrajal pri dodelitvi otroka in pri stikih z njim, ker je otroka imel rad, bil nanj navezan in si je z njim prizadeval imeti čim tesnejšo čustveno vez. Njegova plačila torej niso tovizhajala zgolj iz zmote o obstoju formalnega statusa biološkega očetovstva, temveč predvsem zaradi občutka navezanosti, pripadnosti in ljubezni do otroka. Njegova darila so bila dana na podlagi resnične in prave volje, ki je temeljila na ljubezni do otroka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožničino stališče o (delnem) zastaranju tožbenega zahtevka izhaja iz zmotnega prepričanja, da ima tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi naravo preživninske terjatve. Dejansko pa gre za verzijski zahtevek, ki ima podlago v razmerju med tožnikom in otrokovo materjo, ne pa v razmerju med tožnikom in otrokom¹. Za zastaranje verzijske terjatve velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki v obravnavani zadevi do vložitve tožbe ni potekel, saj je bilo tožnikovo očetovstvo pravnomočno izpodbito s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 647/2017 dne 5.6.2018, tožba pa vložena 23.7.2018. Šele z dnem, ko je bilo tožnikovo očetovstvo uspešno izpodbito, je odpadla podlaga tožnikove preživninske obveznosti, zato je šele tedaj lahko začel teči zastaralni rok². Toženkine trditve o zastarani terjatvi so torej neutemeljene.

5Ob dejstvu, da toženka ni oporekala tožnikovim trditvam o višini in obsegu svoje preživninske obveznosti, je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Odločitev ima podlago v 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR), veljavnem v času, ko je tožnik preživnino plačeval, oziroma v 199. členu sedaj veljavnega Družinskega zakonika, ki oba določata, da sme tisti, ki je imel stroške s preživljanjem osebe, ki mu je ni bilo treba preživljati, s tožbo zahtevati njihovo povračilo od tistega, ki bi jo moral preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. V istem določilu ima podlago tudi drugi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev zneska 1.238,80 EUR, ki ga je tožnik v preteklosti plačal poleg preživnine. Nesporno za pritožnico je, da gre pri tem znesku za plačilo vrtca, plačilo položnic, izdanih s strani osnovne šole, ki jo je otrok obiskoval, za plačilo počitniškega varstva ter za plačilo treh delovnih zvezkov. Že iz narave teh stroškov izhaja, da se nanašajo na otrokovo varstvo in izobraževanje, torej na tiste njegove osnovne življenjske potrebe, ki jih morajo starši pokrivati in bi jih zagotovo morala, če jih ne bi pokril tožnik, poravnati mati. Ne gre torej za darila, ki bi jih tožnik naklonil otroku izključno zaradi izkazovanja medsebojne čustvene vezi.

6Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

¹ VS RS II Ips 103/2007.
² Prim. odločbi VS RS II Ips 96/2016 in VSL II Cp 3421/2015.