VSL Sodba I Cpg 110/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je stranskemu intervenientu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 72.539,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2014 ter zahtevek na razveljavitev pogodbenega določila prvega odstavka 9. člena Pogodbe o najemu pozidanega zemljišča in plačilu dolga, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena 26.5.2014, in pogodbenega določila drugega odstavka 8. člena Najemne pogodbe, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena 19.9.2014. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila. Na pritožbo je odgovoril stranski intervenient, ki je navedbam v pritožbi nasprotoval, predlagal potrditev izpodbijane sodbe ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo škode, nastale v zvezi s poplavo železniškega podhoda dne 22.10.2014, in zahtevek za razveljavitev prvega odstavka 9. člena Pogodbe o najemu pozidanega zemljišča in plačilu dolga, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena 26.5.2014, in drugega odstavka 8. člena Najemne pogodbe, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena 19.9.2014, zavrnilo z nosilnim razlogom, da je do poplave podhoda prišlo zaradi višje sile, v posledici česar med ravnanjem tožene stranke in nastale škode ni vzročne zveze. Zaključkom sodišča prve stopnje tožeča stranka nasprotuje z navedbami, ki se v bistvenem nanašajo na naslednje:

- dejstvo, da je šlo za „stoletne padavine“ samo po sebi ne pove, da gre za nepričakovan, neizogiben in neodvrnljiv dogodek, saj je potrebno izrednost dogodka presojati glede na dolžno ravnanje;

- voda je bruhala iz netesnega kanala 700mm v podhod, kjer je nastala poplava in škoda, netesnost kanala pa je bila posledica dejstva, da kanal ni bil vzdrževan;

- vsakemu laiku in povprečnemu človeku mora biti jasno, da mora biti cev vodotesna in da vodotesnost ne predstavlja višje sile, pač pa je posledica bodisi slabega vzdrževanja bodisi vgradnje;

- v primeru, da bi bil kanal vodotesen, bi voda brizgala na drugi strani (na parkirišču zunaj);

- sodišče prve stopnje je prezrlo pritožničine pisne pripombe za izvedenca, s čemer ji je bila odvzeta pravica do izjave;

- glede na ponavljanje eksplozije cevi bi vsak povprečno skrben lastnik moral poskrbeti za vodotesnost kanala;

- ne drži, da je izvedenec ugotovil, da je razlog za poplavo višja sila. Izvedenec je kot razlog za poplavo navajal preobremenjenost javnega kolektorja in netesnost cevi;

- izvedensko mnenje temelji na predpostavki, da so vgrajene ustrezne cevi in ne, da so 146% prešibke;

- sodišče bi moralo v dokaznem postopku zaslišati stranke in predlagane priče v zvezi z vprašanjem ponavljajočih se poplav in vzdrževanjem podhoda;

- zavrnitev oblikovalnega tožbenega zahtevka (II. točka izreka izpodbijane sodbe) je nerazumljiva.

6Kot izhaja iz podatkov v spisu, je škoda nastala v posledici izrednih vremenskih razmer oziroma izredno velike količine padavin v kratkem času. To je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi listinskih dokazov (poročilo ARSO o neurju v noči iz 21. na 22.10.2014, hidrološko poročilo o poplavah 22.10.2014 Agencije RS za okolje) ter ugotovitev izvedenca. Pojasnilo je, da je šlo za t.i. 100-letno povratno dobo, saj je na območju, ki je v neposredni bližini železniškega podhoda, višina padavin znašala 137 mm (rekordna višina 153 mm je bila nazadnje izmerjena v letu 1926). Listinskim dokazom tožeča stranka ni nasprotovala, štela pa je, da do škode ni prišlo zaradi višje sile, pač pa zaradi nevodotesnosti kanala (cevi 700 mm).

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med škodnim dogodkom 22.10.2014, v katerem je tožeči stranki nastala zatrjevana škoda, in ravnanjem tožene stranke ni vzročne zveze. Tožena stranka je namreč ugovarjala, da je bila tožeča stranka ob sklepanju Najemne pogodbe opozorjena na možnost poplav, zato je bilo v 9. členu pogodbe tudi določeno, da najemodajalec ne odgovarja za škodo zaradi poplave, poleg tega pa je bila tožeča stranka dolžna gostinski vrt in vse svoje stvari zavarovati na lastne stroške. Zatrjevala je tudi, da je v času, ko je tožeči stranki nastala škoda, na področju meteorološke postaje L. – B. (ki je v neposredni bližini železniškega podhoda), prišlo do rekordne količine padavin, kar predstavlja višjo silo.

8Za višjo silo gre v primeru zunanjega dogodka, ki je izreden, nepredvidljiv in ga ni mogoče premagati (preprečiti / odkloniti / odvrniti). Kot izhaja iz podatkov v spisu (izvedenskega mnenja), je v času 21. in 22.10.2014 prišlo do rekordne dnevne višine padavin na območju L. - Š., pri čemer zbirni kolektor prihaja na V. cesto iz C. ceste, posledično pa je bil močno preobremenjen. Iz izvedenskega mnenja je tudi razvidno, da je bil razlog za poplavo 22.10.2014 v preobremenjenem javnem kolektorju, izliv fekalnih voda pa ni bil povezan s slabim čiščenjem talnih rešetk. Voda je prihajala v kaskadni jašek, od tod v kanal 700 mm in dvigovala pokrove jaškov ter izvirala iz tal. Na enem mestu, kjer je bil kanal nevodotesen, je voda izrinila tlak atrija in nastal je izvir. Na podlagi celotnega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo v konkretnem primeru za izjemen dogodek, ki je bil izreden, nepredvidljiv in ga ni bilo mogoče premagati (višjo silo), saj je bilo deževje in količina dežja na dan 22.10.2014 tako izjemna, da ni zadostovalo, da je tožena stranka podhod vzdrževala ter, da je črpališče zmoglo opravljati svojo funkcijo v normalnih razmerah. Ker med škodnim dogodkom in ravnanjem tožene stranke ni vzročne zveze, saj je bilo tako močno deževje za toženo stranko nepredvidljivo in nanj ni bilo mogoče računati, dogodku pa se ni dalo niti izogniti niti ga preprečiti, tudi ni podana odgovornost tožene stranke. Tožeča stranka po zaključku sodišča prve stopnje z ničemer ni ovrgla trditev tožene stranke, da je bila poplava posledica izjemnega deževja, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, tudi v pritožbi pa ni uspela izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Vzrok za poplavo je bil torej izven sfere tožene stranke, pri čemer iz izvedenskega mnenja izhaja tudi to, da je javna kanalizacija (posebej kolektor A4) manj občutljiv na kratkotrajne lokalne ekstremne padavine, ekstremne padavine na daljše obdobje (v danem primeru na 300 in več minut na širšem področju, od koder A4 odvaja padavinsko vodo) pa lahko povzročijo napolnitev kanala in nad njim nastane vodni stolpec. Takšno stanje v A4 pa je bilo tudi vzrok za poplave v opisanih okoliščinah na nižjih delih kot je podhod.

9Pritožnica ne izpodbija ugotovitve, da je bil na dan poplave presežen ekstrem (>100 letna voda v časovnem intervalu 300 in 480 minut), niti tega, da je bila tega dne dosežena rekordna višina (172 mm) na območju L. – Š. Ker zbirni kolektor A4 prihaja na V. cesto s C. ceste, je bil po ugotovitvah izvedenca močno preobremenjen. L. – B. je imela dnevno količino 137 mm, kritičnega dne pa je padlo 113 mm v 300 minutah, kar je rekordna količina. Ni šlo torej le za obilnejše, pač pa za ekstremne količine.

10Da je šlo za izreden in nepredvidljiv dogodek, torej izhaja iz ugotovitev izvedenca. Izvedensko mnenje ni potrdilo navedb tožeče stranke, da bi tožena stranka ravnala kakorkoli protipravno: do poplave ni prišlo iz vzrokov, ki jih v tem postopku zatrjuje tožeča stranka (neskladnost izvedbe del s projektom, neustreznost čiščenja in vzdrževanja kanalizacije), zaradi česar ni mogoče pritrditi njenim navedbam, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi netesnega kanala 700 mm, netesnost pa je bila posledica nevzdrževanja kanala. Kaj takega namreč dokazni postopek ni potrdil.

11Na podlagi navedenega tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dodatnega dokaznega postopka z zaslišanjem strank, prič in dopolnitvijo izvedenskega mnenja, s čimer naj bi bila tožeči stranki odvzeta pravica do izjave. Predlagani dokazi se niso nanašali na ugotovitve o ekstremnih padavinah, niti na ugotovitev o preobremenjenosti javnega kolektorja. Iz izvedenskega mnenja nikjer ne izhaja, da bi do poplave prišlo zato, ker je bil kanal netesen zaradi slabega vzdrževnja; nasprotno: izrecno je navedeno, da izliv fekalnih voda iz A4 ni povezan s slabim čiščenjem talnih rešetk. Izvedenec prav tako ni pritrdil navedbam tožeče stranke, da bi v primeru, da bi bil kanal vodotesen, voda brizgala na drugi strani (torej na parkirišču zunaj). Nasprotno: navedel je, da je napolnitev kanala A4 kljub njegovi dimenziji v posledici ekstremov padavin na daljše obdobje vzrok za poplave na nižjih delih, kot je podhod. V zvezi z očitkom, da so bile črpalke 146% šibkejše, pa je izvedenec ugotovil, da ta trditev (v H8/3) zelo verjetno ne drži in da so bile črpalke zelo verjetno enake projektiranim (iz H11). Čeprav izvedenec ugotovitve glede črpalke ni mogel potrditi z gotovostjo, pa je po zaključku višjega sodišča celotno izvedensko mnenje do te mere prepričljivo, da je možno zaključkom pritrditi tudi v tem delu.

12V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje prezrlo pisne pripombe tožeče stranke za izvedenca, s čemer naj bi bila tožeči stranki odvzeta pravica do izjave, višje sodišče pojasnjuje: sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve pojasnilo, da dokaznemu predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja ni ugodilo, ker je odgovor vsebovan že v podanem izvedenskem mnenju (da je črpališče zmoglo opravljati svojo funkcijo v normalnih razmerah, da pa sta bila deževje in količina dežja 22.10.2014 tako izjemna, da ni zadostovalo, da je tožena stranka normalno vzdrževala podhod). Pripombe tožeče stranke torej niso bile prezrte, le izvedenec ni ponovno odgovarjal nanje.

13Enako velja za pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče glede vprašanja ponavljajočih poplav iz vzdrževanja podhoda zaslišati stranke in priče. Izvedba tega dokaza namreč v ničemer ne bi vplivala na odločitev, ki temelji na ugotovitvi, da je bil vzrok za poplavo v esktremnih padavinah. Tudi sicer ima sodišče pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

14Glede zavrnitve oblikovalnega tožbenega zahtevka pritožnica navaja, da je obrazložitev v 18. točki sodbe nerazumljiva, čemur višje sodišče ne pritrjuje. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev prvega odstavka 9. člena pogodbe z dne 26.5.2014 in drugega odstavka 8. člena pogodbe z dne 19.8.2014 z navedbami, da je bila pri sklenitvi obeh najemnih pogodb v razmerju do tožene stranke šibkejša stranka, saj je tožeča stranka mikro podjetje, tožena stranka pa je ravnala s pozicije svojega monopolnega položaja in je klavzulo o izključitvi odgovornosti zapisala v obe najemni pogodbi. Sodišče prve stopnje je v tem delu sicer skopo, a pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni bila odgovorna za nastalo škodo (očitati ji ni bilo mogoče niti lahke malomarnosti; prim. 2. odstavek 242. člena OZ), zaradi česar tožbenemu zahtevku za razveljavitev spornega pogodbenega določila ni mogoče ugoditi. Tudi sicer pa bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je vzrok za to, da je privolila v takšno pogodbeno določilo, monopolni položaj druge pogodbene stranke ali siceršnji neenakopraven položaj med strankama. Z navedbami, kakršne je podala v tem postopku (da ni mogla vplivati na vsebino pogodbe, da je novo mikro podjetje, ki je želelo poslovati na navedeni lokaciji, tožena stranka pa si lahko glede na svoj gospodarski položaj privošči, da prostora tudi nikomur ne odda, če nasprotna stranka ne soglaša s pogoji), ne more uspeti. Tožeča stranka pogodbe ni sklenila zaradi monopolnega / neenakopravnega položaja med strankama, pač pa zato, ker je na navedeni lokaciji želela poslovati, kar izhaja iz njenih navedb. To pa pomeni, da so ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje pravilni tudi v tem delu.

15Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je stranskemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.