VDSS sodba Psp 169/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi stroške pritožbe sam.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in sicer tako, da je toženec dolžan tožniku za čas od 1. 9. 2000 do 31. 11. 2000 plačati odškodnino v višini zapadlih mesečnih revaloriziranih zneskov pokojnine, ki je bila tožniku priznana in odmerjena po odločbi toženca opr. št. ... z dne 15. 3. 1976, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega zneska dalje do plačila (1. odstavek izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu (na plačilo odškodnine v višini zapadlih mesečnih zneskov pokojnine za čas od 1. 4. 1992 do 31. 8. 2000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov pokojnine do plačila) je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek izreka). Nadalje je še odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. odstavek izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki. Iz pritožbe izhaja, da tožnik očitno izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da ni sporno, da je tožniku kot invalidu I. kategorije invalidnosti z odločbo toženca z dne 15. 3. 1976 bila priznana pravica do invalidske pokojnine, ki jo je toženec tudi nakazoval vse do 1. 4. 1992. Od 1. 4. 1992 pa je toženec prenehal z izplačevanjem, ker ni imel podatkov o kraju tožnikovega prebivališča. Okoliščine in razloge, ki so vplivali na odložitev (moratorij) izplačevanja pokojnine od 1. 4. 1992 dalje, tožnik temeljito in prepričljivo prikazuje v predmetni tožbi in njegovih kasnejših vlogah. Iz navedenega razloga in v izogib nepotrebnemu ponavljanju, se tožnik tudi sedaj v celoti sklicuje na vse doslej podane trditve in predlagane dokaze. Tožnik meni, da je sklicevanje toženca na določbo 186. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), v nadaljevanju: ZPIZ-1 pravno zmotno. Tožnik je sicer državljan Republike BIH in se mu je pokojnina, kot bivšemu obveznemu zavarovancu toženca, v BIH tudi nakazovala že od leta 1976 dalje pa do 1. 4. 1992. Tožnik je bil z intervencijo Rdečega Križa in mednarodnih vojaških sil iz taborišča „...“ odpeljan v ..., kjer je zbolel in se tam zdravil od 14. 12. 1993 do 12. 10. 2000 zaradi psihične bolezni. Nevzdržno je tudi sklicevanje toženca na določbo 172. člena ZPIZ-1, kajti mesečni zneski pokojnin v skladu s členom 171. citiranega zakona niso mogli biti izplačani zaradi že znanih okoliščin, ki jih ni povzročil tožnik, kot uživalec pokojnine, kar je razvidno tudi iz medicinske dokumentacije psihiatrične klinike v .... V navedeni bolnišnici se je tožnik zdravil od 14. 12. 1993 do 12. 10. 2000 zaradi kronične paranoidne shizofrenije, kar pomeni, da v kritičnem obdobju ni bil sposoben skrbeti za svoje pravice in obveznosti. Toženec se pravno zmotno sklicuje tudi na določbo 276. člena ZPIZ-1 oziroma jo razlaga le v okrnjenem obsegu. Po tej zakonski določbi toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti. Toženec pa pri razlagi zanemari drugi del te norme, torej da toženec odgovarja za škodo, ki jo je povzročil zavarovancu v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma sedaj Obligacijskega zakonika. Tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opira svojo odločitev na iste, že citirane določbe ZPIZ-1 oziroma določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ki za rešitev zadeve niso aktualne. Tožnik namreč kot duševni bolnik, drugemu ni povzročil nikakršne škode. Iz tega je nesmiselno sklicevanje na 147. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju: OZ). V predmetni zadevi je povzročitelj škode toženec, škoda pa je bila povzročena tožniku. Pri rešitvi zadeve je potrebno uporabiti določbo 276. člena ZPIZ-1. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na določbo 172. člena ZPIZ-1 pa tožnik navaja, da navedena določba ne predstavlja pravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zapadli mesečni zneski invalidske pokojnine niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih ni povzročil tožnik, kar tožnik prepričljivo navaja v vseh svojih pisnih vlogah in kar dokazuje z ugotovitvijo psihiatrične klinike. OZ v členih 358. do 363. določa razloge za zadržanje zastaranja. Ugotovljene duševne bolezni tožnik ni povzročil ne namenoma ne po svoji volji in ne po svoji krivdi, vsled česar tudi ni moglo priti do zastaranja izplačevanja že priznane invalidske pokojnine. Toženec pa zapadle pokojnine ni izplačal niti za tri leta za nazaj. Zahtevek je bil namreč vložen 3. 9. 2002, tri letno obdobje pa predstavlja čas od 3. 9. 2002 do 3. 9. 1999. Toženec pa je z izplačilom zapadle pokojnine pričel šele 1. 12. 2000. Tožnik je torej tudi v tem primeru prikrajšan za 16 mesecev, kajti izplačilo zapadlih mesečnih zneskov začne teči od dneva vložitve zahtevka, skladno z določbo 172. člena ZPIZ-1. Tožnik zaradi zdravstvenih razlogov ni bil sposoben za varstvo svojih pravic in tako tudi ne za odpiranje računa za nerezidente, na kar se sklicuje toženec. Kot izhaja iz spisnega gradiva in predvsem dopisa Centra za socialno delo ... z dne 3. 9. 2002 je navedeni center, kot tožnikov zastopnik, zahtevek za izplačevanje pokojnine vložil pred potekom dveh let v smislu 2. odstavka 362. člena OZ, kar pomeni, da je izpolnjen tudi navedeni pogoj za izplačevanje zapadle pokojnine že od 1. 4. 1992 in ne od 1. 9. 2000, kot je bilo odločeno z izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje ni storilo ničesar v smeri, da bi ugotavljalo tožnikovo dejansko poslovno sposobnost v spornem obdobju, torej da zaradi zdravstvenega stanja tožnik ni bil sposoben sam skrbeti za svoje pravice in interese. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožniku prizna pravico do izplačila zapadlih in neplačanih zneskov invalidske pokojnine tudi za čas od 1. 4. 1992 do 31. 8. 2000 s pp, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik še navaja, da je zaradi vsega navedenega izpodbijana sodba nepravilna tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP), ki se skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl., v nadaljevanju: ZDSS-1) uporablja tudi v socialnih sporih.

Tožnik v sporni zadevi uveljavlja plačilo odškodnine v višini zapadlih mesečnih zneskov pokojnine od 1. 4. 1992 do 1. 12. 2000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov pokojnine dalje do plačila. ZPIZ-1 v 1. odstavku 276. člena določa, da zavod (toženec) odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Vsako dejansko stanje odškodninske obveznosti pa mora vsebovati sledeče predpostavke: škodljivo dejstvo (dogodek), nedopustno škodo, vzročno zvezo med škodljivim dejstvom (dogodkom ) in škodo ter odgovornost (131. člen OZ). Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjene vse prej naštete predpostavke. V spornem primeru torej toženec invalidske pokojnine ni izplačeval tožniku iz razloga, ker je bila nakazana pokojnina zaradi vojnih razmer na območju BIH vrnjena tožencu, le-ta pa z drugim računom, na katerega bi nakazoval pokojnino ni razpolagal. Po tem, ko je bila vložena zahteva za nadaljnje izplačevanje pokojnine in so bili sporočeni ustrezni podatki o računu, na katerega naj toženec nakazuje invalidsko pokojnino, je toženec z izplačilom pokojnine nadaljeval. Glede neizplačanih zapadlih zneskov pa je toženec pokojnino izplačal le za čas zadnjih treh let. Kot podlago svoji odločitvi je navedel določbo 1. odstavka 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1), kjer je določeno, da zapadli mesečni zneski dajatev iz 171. člena (torej tudi pokojnine), ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, se izplačajo največ za tri leta nazaj, in sicer računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo.

S tem, ko je toženec odločitev o izplačilu pokojnine oprl na določbo 1. odstavka 172. člena ZPIZ-1, mu nikakor ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja. Ker ni izpolnjen že en od osnovnih pogojev za nastanek odškodninske obveznosti, je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

Glede uporabe 1. odstavka 172. člena ZPIZ-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v omenjenem členu očitno urejeno vprašanje zastaranja izplačil za nazaj (Komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000). S tem v zvezi pritožbeno sodišče enako kot pred njim že sodišče prve stopnje poudarja, da je bila tožniku z že citirano pravnomočno odločbo priznana pravica do invalidske pokojnine, ki se je tožniku očitno določeno obdobje tudi izplačevala. Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (1. odstavek 282. člena Zakona o splošno upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljevanju: ZUP). Če torej toženec omenjene odločbe določeno obdobje ni izvrševal, je to lahko predmet postopka v zvezi z izvršbo odločbe. V okviru tega postopka se torej presoja tudi morebitne ugovore (kot npr. ugovor zastaranja). Omenjeno pa ni predmet odločanja, v konkretnem socialnem sporu, kajti sodišče je glede na postavljeni tožbeni zahtevek presojalo zgolj vprašanje obstoja odškodninske obveznosti toženca. Glede na navedeno torej za odločitev tudi ni relevantno sklicevanje na določbe OZ, torej na vprašanje okoliščin na strani tožnika, zaradi katerih ni mogel tožencu sporočiti podatkov pomembnih za izplačilo pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi z 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.