VSC Sodba in sklep Cp 478/2019

I. Pritožba tožeče stranke zoper točko II., III., IV., V. in VI. izreka sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se v točki 1. izreka sklepa odločitev ″zavrne″,. spremeni v odločitev ″zavrže″, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in sklep potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1S sodbo, opr. št. P 220/2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Ugotovi se, da spada v skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev premično premoženje, ki v naravi predstavlja: oprema v stanovanjski hiši na naslovu ... in sicer ogledalo v kopalnici, šest stolov v jedilnici, kolo neznane znamke, drobno orodje: vrtalni stroj, varilni stroj in motorna žaga Husquvarna, harmonika izdelovalca Poličar s pripisom Party, motor Kawasaki VN 800 Chopper, reg. št. MS 39-4Z, LCD TV, pralni in sušilni stroj, regali za dnevno sobo, klubska miza, replike dvoje motorjev, zvočniki, ki oddajajo barvo, z deležem do Vi za vsakega od pravdnih strank, kar je dolžna tožena stranka priznati. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 5.125,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.250,00 EUR od 11.4.2018 dalje do plačila in od 4.000,00 EUR od 5.5.2018 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. III. Z a v r n e se tožbeni zahtevek, da spadajo v skupno premoženje tudi premičnine: kuhinja leseni deli izdelovalca.... in aparati kot so hladilnik, pomivalni stroj, pečica in steklo keramična plošča proizvajalca znamke Gorenje, oprema v spalnici, izdelana po naročilu, zakonska postelja in tri delna vgradna omara, oprema na hodniku: garderobna omara in ogledalo, jedilna miza v jedilnici in šest stolov, omara za orodje v garaži, smučarska oprema znamke Elan in sicer smuči in smučarski čevlji, robotski sesalnik, postelja z vzmetnico. IV. Z a v r n e se tožbeni zahtevek v delu, daje dolžna tožena stranka glede premičnin izdati tožeči stranki ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik vpisal kot solastnik do 1/2 celote. V.

Z a v r n e se tožbeni zahtevek, ki glasi: Ugotovi se, da spadajo v skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev nepremičnina parc. št. 1094/6 k.o. ... in parcela št. 1034/8 k.o. ..., z deležem vsake od pravdnih strank do 1/2 celote. Tožena stranka je dolžna izstaviti tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik vpisal kot solastnik do 1/2 celote nepremičnin v zemljiško knjigo, sicer bo to po preteku 15 dnevnega roka nadomestila ta sodba. VI. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 3.728,48 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje. Sklenilo je, da se: 1. Zavrne tožba v delu, ki glasi: Ugotovi se, da sta tožeča stranka in toženka od leta 2007 dalje pa vse do začetka marca 2017 živela v izvenzakonski skupnosti. 2. Zaradi umika zahtevka glede premičnin: oprema v otroški sobi in garaži ter osebnega avtomobila OPEL Insignia, reg. št...., letnik 2011 in motorja Kawasaki 1R reg. št.... se postopek v tem delu ustavi.

2Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da sta pravdni stranki določeno obdobje živeli v zunaj zakonski skupnosti in sta v tej zunaj zakonski skupnosti ustvarili nepremično in premično premoženje. Sodišče pa je nato ugotavljalo in ugotovilo skupni obseg tega premoženja in je tudi določilo deleže na skupno ugotovljenem premoženju. Sodišče je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za pridobitev mnenja cenilca nepremičninske stroke, prav tako cenilca premičnin, kot nepotreben za odločitev v tem pravdnem postopku. Glede nepremičnega premoženja je sodišče prve stopnje zaključilo, da nepremičnini ne predstavljata skupnega premoženja pravdnih strank, zato je ugotovitveni zahtevek glede obeh nepremičnin in zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine zavrnilo. Izpovedi strank in presoja listin v zvezi z gradnjo hiše so bili kot dokazi v tem delu nepotrebni, prav tako tudi pridobitev mnenja izvedenca gradbene stroke. Nato je sodišče presojalo še zahtevek glede premičnega premoženja. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče zaključilo, da je opremo v kuhinji - lesene dele ter gospodinjske aparate ter pohištvo v spalnici in na hodniku plačal toženkin oče. Ta je zaslišan tudi potrdil, da je bil nakup parcele, gradnja hiše ter oprema darilo hčerki. Na podlagi izpovedi prič R. Ž. in K. D. je sodišče tožbeni zahtevek glede pohištva v kuhinji, spalnici in na hodniku ter gospodinjskih aparatov zavrnilo. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek glede mize, glede smučarske opreme, glede keramike in kopalniške opreme pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ne more zahtevati ugotovitve, da ta oprema sodi v skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je vsa našteta oprema, razen ogledala vgradila v kopalnico in je zaradi tega postala njena sestavina in se je lastninska pravica na nepremičnine razširila tudi na to opremo. Sodišče prve stopnje pa je tožniku prisodilo 4.000,00 EUR na račun kupnine za osebno vozilo znamke Opel, prisodilo je tudi polovico kupnine v znesku 1.125,00 EUR na račun prodanega motornega kolesa. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP).

3Zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper točke III., IV., V. in VI. izreka sodbe sodišča prve stopnje in zoper 1. točko sklepa, pritožbo podaja tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Glede obstoja zunajzakonske skupnosti je pritožnik mnenja, da je možen in pravno dopusten zahtevek na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, zato meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu preuranjeno sklenilo, ko je zahtevek zavrnilo. Če zahtevek naj ne bi bil dovoljen, bi ga moralo zavreči in ne zavrniti. Glede zavrnilnega dela sodbe pa je mnenja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v preveliki meri oprlo na dnevnik in rokopis toženkinega očeta, ki naj bi izkazoval nakupe za hišo in opremo. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča preuranjena, saj se sodišče sploh ni dokazno opredelilo do številnih verodostojnih listin (računov, predračunov) itd. , ki jih je tožnik sodišču dostavil v dokazne namene glede nakupa nepremičnin večje vrednosti. V listinah (računih) dobaviteljev so jasno zapisani tudi artikli, ki so se kupovali in cene, kar vse je sodišče spregledalo. Primeroma, za potrebe utemeljenosti pritožbenih navedb je tožnik sodišču dostavil svoje listine (ponudbe Gorenje GA plus) za kuhinjo v znesku 1.818,89 EUR, za kamin v znesku 2.349,00 EUR in tako naprej in iz katerih jasno izhaja, da je tožnik sodišču dostavil verodostojno listino o nabavi premičnin večje vrednosti. Sodišče se tako glede izreka pod točko III. ni dokazno opredelilo do listin, ki jih je tožnik sodišču predložil in, ki so dokazovale nakupe vrednejših premičnin, prednost pa je dalo nekemu rokopisu in žal poklonilo vero toženkinem očetu, ki je imel zgolj rokopis in nič več. Sodišču ni znal pojasniti, kje ima račune za to, kar piše v rokopisu, medtem ko je tožnik nabavo z računi, in pričami dejansko izkazal. Glede točke IV. izreka podaja pritožbo iz razloga, ker sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za izdajo ustrezne listine, na podlagi katere bi se premično premoženje lahko vknjižilo na tožnika. Tožnik bo imel brez dajatvenega dela zahtevka opravka s sodbo, ki ni izvršljiva. Sodišče je v točki I. izreka sodbe ugotovilo, da je toženka dolžna priznati pri premičninah delež do 1/2, medtem ko je pod točko IV. takšen zahtevek zavrnilo. Po mnenju pritožnika je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo in se je sodišču primerila bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede točke V. pa je mnenja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo zahtevek, v katerem je tožnik uveljavljal polovični delež na skupnem nepremičnem premoženju. Ključna ugotovitev sodišča pa se kaže v tem, da naj bi tožnik imel pravico do povrnitve vlaganj in ne do stvarnopravnega zahtevka, saj je toženkin oče kupil parcelo, ki stoji na tej parceli, zato je hiša po načelu superficies solo cedit nezdružljivo povezana s parcelo samo in torej tožniku odreka solastniški delež na hiši. Dejansko stanje zadeve pa je takšno, da je toženka s pomočjo svojega očeta prispevala parcelo, na kateri se je kasneje z denarnimi sredstvi in osebnim delom vsakega od pravdnih strank zgradila hiša. Toženka je torej vložila svoje posebno premoženje v obliki gradbene parcele (kot darilo svojih staršev) v skupno premoženje partnerjev in je na tak način njeno posebno premoženje izgubilo identiteto, saj je prešlo kot vložek v skupno premoženje partnerjev. Ta vložek pa bi se ob angažiranju izvedenca gradbene stroške, ki pa ni bil angažiran, tako upošteval pri določenem deležu na skupnem premoženju. Dosedanji dokazni postopek je izkazal, da sta pravdni stranki skupaj hišo gradili, in se sodišče do tega ni dokazno opredelilo. Zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti, da v skupno premoženje spadajo tudi nepremičnine, zato ima tožnik zaradi svojega statusa stvarnopravni zahtevek in ne le obligacijskopravni, saj se šteje kot zakonec in ima pravno priznan status, da zahteva solastniški delež na skupnem nepremičnem premoženju in ne, da ima zgolj zahtevek na povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino. Sodišče bi pa to razliko v vrednosti parcele moralo upoštevati kot večji delež toženke na tem skupnem nepremičnem premoženju. Sodišče bi zato, da bi se med pravdnima strankama dokončno uredilo sporno razmerje moralo ugotoviti dejansko stanje glede rokopisov in glede računov, s katerimi tožnik razpolaga, pravilno uporabiti materialno pravo glede dopustnosti stvarnopravnega zahtevka, ob nespornem dejstvu, da sta bila zunajzakonska partnerja in priznati stvarnopravni zahtevek v določenem deležu do celote tudi tožniku, angažirati izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost parcele v razmerju do hiše in ki bi ocenil vrednost osebnega prispevka vsakega od pravdnih strank v razmerju do skupnega premoženja bivših partnerjev in dopustiti izvršljiv dajatveni zahtevek glede premičnin večje vrednosti. Zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in tožnik uveljavlja kršitev določb ZPP iz 8. , 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava, zlasti določb SPZ in ZZZDR. Meni, da je pritožba s tem utemeljena in je zato potrebno sodbo tudi v stroškovnem delu razveljaviti. Priglaša še pritožbene stroške.

4Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, delno je utemeljena glede točke 1. izreka sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi, ″zavrne se tožba v delu, da se ugotovi, da sta tožeča stranka in tožena od leta 2007 dalje pa vse do začetka leta 2017 živela v izvenzakonski skupnosti″. V tej zvezi zahteva pritožnik, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku ugoditi ali pa v nasprotnem primeru ta zahtevek zavreči, ne pa ga zavrniti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zakaj temu zahtevku ni ugodilo, to zapisalo v točki 5. obrazložitve, in sicer, da o obstoju izvenzakonske skupnosti ni možno odločati kot o tožbenem zahtevku in tožba s takšnim zahtevkom ni dovoljena. Sodišče je v tem obsegu s sklepom tožbo v obrazložitvi zavrglo. Zato bi moral biti tudi izrek sklepa takšen, da bi sodišče prve stopnje tak tožbeni zahtevek zavrglo in ne zavrnilo in, ker tega ni storilo sodišče prve stopnje je to očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, odpravilo sodišče druge stopnje in je ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP spremenilo izrek sklepa sodišča prve stopnje kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje. Ker gre za ugotavljanje pravnih dejstev, le-te ni mogoče ugotavljati z ugotovitveno tožbo, je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti obravnavalo le kot predhodno vprašanje materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je odločitev glede ostalega dela pritožbe zoper sklep sprejelo na podlagi 2. točke prvega odstavka člena 365 ZPP.

6Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo zahtevek (točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje), da spadajo v skupno premoženje premičnine večje vrednosti: kuhinja - leseni deli izdelovalca S., aparati kot so hladilnik, pomivalni stroj, pečica, steklokeramična plošča, oprema v spalnici in vse ostalo kot to izhaja iz vsebine zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je takšno zavrnitev zahtevka obširno in materialnopravno pravilno obrazložilo v točki 10. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je opremo v kuhinji - lesene dele in gospodinjske aparate ter pohištvo v spalnici in na hodniku plačal toženkin oče. Ta je zaslišan tudi potrdil, da je bil nakup parcele in gradnja hiše ter oprema darilo hčerki. To pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe priče R. Ž., ki mu je K. D. kot svojemu otroku prav tako financiral gradnjo hiše. Tako ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje to odločitev sprejelo zgolj na podlagi rokopisov očeta toženke. Pritožnik v pritožbi navaja, da so v listinah (računih dobaviteljev) jasno zapisani tudi artikli, ki so se kupovali in cene, kar vse je sodišče spregledalo. Takšna pritožbena trditev ne omaja pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, kajti gre le za pavšalne pritožbene trditve in pritožnik ne pove iz katerega računa, katerega je predložil sodišču jasno izhaja, da je on financiral ta in kateri konkreten, posamezen artikel. Pritožbene trditve so zapisane v nedoločniku, kajti pritožba je zapisana tako, ″da so se tudi artikli kupovali in so v računih dobaviteljev jasno zapisani tudi artikli in cene, kar vse je sodišče spregledalo in se, tako zgolj kot primeroma, za potrebe utemeljenosti pritožbenih navedb navaja, da je tožnik sodišču dostavil svoje listine, kot npr. ponudbo Gorenje GA za kuhinjo in za kamin.″¹ Iz teh ponudb pa ne more jasno izhajati, da je tožnik sodišču dostavil verodostojne listine kot dokaz o njegovi dejanski nabavi premičnin večje vrednosti z njegove strani. Gre za predračune, kot to sam navaja pritožnik. Iz tožbenega zahtevka ne izhaja, da bi tožnik zahteval tudi ugotovitev, da v skupno premoženje spada kamin, za katerega je prav tako predložil samo predračun, glede kuhinje Gorenje GA pa tožniku v pojasnilo pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da se je v stanovanjski hiši nahajalo kuhinjsko pohištvo, katerega je izdelal mizar S. (ne pa kuhinja Gorenje). Nabavo tega pohištva je plačal toženkin oče. Tako ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi sprejelo napačno odločitev in da le-ta temelji zgolj na listinah, katere je predložil oče toženke. Sodišče druge stopnje pa v tej zvezi še pripominja, da je sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve ugotovilo, kakšne neto dohodke je tožnik prejemal v letih 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016. Iz teh podatkov pa izhaja, da gre za sorazmerno nizke mesečne prihodke na letni ravni, ki preračunano na mesec lahko zadostujejo le za pokritje najnujnejših življenjskih stroškov, ne pa tudi za zatrjevano investiranje v premično premoženje večje vrednosti. Tožnik le pavšalno navaja, da se sodišče ni opredelilo do listin, ki jih je tožnik sodišču predložil in ki naj bi dokazovale nakupe vrednejših premičnin. Tožnik pritožbeno ne pojasni katere listine konkretno dokazujejo, da je samo tožnik bil tisti, ki je nabavil npr. kuhinjo S., hladilnik, pomivalni stroj itd., kot se to pritožbeno navaja.

7Ni utemeljena pritožba tudi glede točke IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka glede premičnin izdati tožeči stranki ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala kot solastnik do 1/2 celote. Takšen zavrnjen zahtevek se tako nanaša na točko I. in točko III. izreka. Zoper točko I. izreka sodbe pritožnik ne podaja pritožbe in iz tega ugodilnega dela ne izhaja, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v delu, na podlagi katerega bi tožena morala izdati tožniku listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik vpisal kot solastnik do 1/2 teh premičnin. Sodišče je svojo odločitev pravilno utemeljilo s tem, da se glede premičnin kot so sporne, javne evidence lastninske pravice ne vodijo in zato takšen zahtevek ni mogoč in mu ni mogoče ugoditi. Pri tem se pritožnik neutemeljeno sklicuje na to, da npr. v izvršbi ne bo mogel doseči izvršitve tega dela sodbe. Glede na določbe ZIZ ima tožnik - v izvršilnem postopku upnik, na razpolago vsa sredstva za izvršitev tudi takšnega dela izreka in neizdaja listine ni ovira, da tožnik ne bo mogel priti do realizacije takšnega zahtevka v izvršilnem postopku.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi glede odločitve, vsebovane v točki V. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je dejansko stanje takšno, da je toženka s pomočjo svojega očeta kupljeno parcelo na kateri se je kasneje z denarnimi sredstvi in z osebnim delom vsakega od pravdnih strank zgradila hiša, toženka to svoje posebno premoženje v obliki gradbene parcele in hiše vložila v skupno premoženje partnerjev in je na tak način njeno posebno premoženje izgubilo identiteto, saj je prešlo kot vložek v skupno premoženje partnerjev. Takšne tožbene trditve o tem, da je toženka vložila svoje posebno premoženje v obliki gradbene parcele in hiše v skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev, nimajo opore v tožbenih trditvah tožeče stranke. Takšnih tožbenih navedb tožeča stranka ni navajala in takšne ugotovitve sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje. Tako je ostalo neizpodbito dejstvo, da sta obe nepremičnini ostali posebno premoženje toženke v katerega je tožnik sicer vlagal določena denarna in nedenarna sredstva, ker pa glede na to, da sta ti nepremičnini ostali posebno premoženje toženke, to ne more predstavljati pravne podlage za ugoditev tožnikovemu stvarnopravnemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da bi tožena stranka morala v obliki notarskega zapisa skleniti s tožnikom posebno pogodbo o prenosu njenega posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev in ker takšnega pravnega posla ni, je odločitev sodišča prve stopnje, da sta obe nepremičnini ostali posebno premoženje toženke, materialnopravno pravilna in pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo in obrazložilo, da nepremičnini ne predstavljata skupnega premoženja pravdnih strank, zato je ugotovitveni zahtevek glede obeh nepremičnin in zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine pravilno, zavrnilo. V primeru, da je tožnik denarno in z delom prispeval k povečanju vrednosti nepremičnin je zato prikrajšan in je po 190. členu OZ upravičen, da zahteva, da mu pripada ustrezen povračilni zahtevek in sicer denarni zahtevek, ki ustreza njegovemu deležu pri povečanju vrednosti spornih nepremičnin, ki so ostale posebno premoženje toženke in to v drugem postopku. Sodišče prve stopnje je glede na takšno pravilno materialnopravno odločitev pravilno, kot nepotreben zavrnilo tudi dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ker za takšno materialnopravno odločitev, takšno mnenje ni potrebno. Zato sama ugotovitev, da sta v času izgradnje obe pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, ne pomeni, da je tožnik s tem že pridobil stvarnopravni zahtevek na tem premoženju. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da bo tožnik lahko uveljavljal zoper toženko tako imenovani obogatitveni zahtevek.

9Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno je ugotovilo dejansko stanje glede računov, s katerimi je tožnik razpolagal, pravilno je uporabilo materialno pravo glede nedopustnosti stvarnopravnega zahtevka, zato mu ni bilo potrebno angažirati izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost parcele v razmerju do hiše in bi ocenil vrednost posebnega premoženja vsake od pravdnih strank v razmerju do skupnega premoženja bivših partnerjev. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno dopustiti izvršljiv zahtevek glede premičnin večje vrednosti. Sodišče prve stopnje tako ni storilo očitanih kršitev po 8. , 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih na koncu kot rezime navaja pritožnik. Pritožnik niti teh kršitev dodatno ne obrazloži npr. zakaj je bila storjena kršitev 8. točke, 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ker sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke glede glavnega zahtevka in glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji (točka VI. izreka sodbe) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. Pritožbi je delno ugodilo glede točke 1. izreka sklepa sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11Pritožnik je na koncu pritožbe priglasil še pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

¹ Iz teh navedb tako ne izhaja natančno, kdo je kupoval artikle in katere.