VSM Sodba IV Kp 32143/2019

I. Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep o sodnem opominu spremeni tako, da se obdolženega G.B. spozna za krivega,

ker je komu za to, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje na ta način, da je 3. 1. 2019 okrog 17.10 ure v bližini lokala "P." v M.S. pristopil do R.B. ter mu zagrozil: "da to leto več ne bo hodil po svetu, da ga bo dal pospraviti", tedaj da ga bo ubil, s čimer je pri B. vzbudil občutek osebne ogroženosti in strahu, prav tako pa ga je vznemiril.

S tem je storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B.

II. Obdolžencu se na podlagi prvega odstavka 58. člena v zvezi z drugim odstavkom 57. člena KZ-1B izreče pogojna obsodba, v kateri se mu določi po prvem odstavku 135. člena KZ-1B kazen 2 (dva) meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v času 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

III. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso po tar. št. 71112 ZST-1 v znesku 50,00 EUR ter stroške pooblaščenca odvetnika C.L. v znesku 722,84 EUR.

IV. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanca R.B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pot civilne pravde.

V. Pritožba zagovornika obdolženca se v celoti zavrne kot neutemeljena.

VI. Obdolženec je dolžan plačati 80,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencu G.B. po 68. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) izreklo sodni opomin, ker je storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca R.B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot civilne pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer sodno takso po tar. št. 71112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 50,00 EUR ter stroške pooblaščenca odvetnika C.L. v znesku 722,84 EUR.

2Proti taki sodbi sta se pritožila:

- zagovornik obdolženega G.B. iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej pa zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev in

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženega G.B. spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v roku enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je utemeljena le pritožba okrožnega državnega tožilca.

K pritožbenim navedbam zagovornika obdolženca:

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba zagovornika obdolženca iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe obdolžencu kršilo pravico do obrambe, kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Če bi sodišče predlagane dokaze izvedlo, bi lahko jasno spoznalo oškodovančev značaj in na kakšen način deluje ter bi se tako izkazalo, da je obdolženec pravzaprav zgolj žrtev oškodovanca.

5V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Obramba je na glavni obravnavi dne 5. 11. 2019 (list. št. 40) predlagala, da sodišče prve stopnje pribavi odločbe o kršitvah oškodovanca v lokalih P., H. in P.; da zasliši pričo I.R., lastnika lokala P. o okoliščinah eventuelnih prijav zoper oškodovanca, o dogodkih, ki so se zgodili v njegovem lokalu, s čimer bi dokazala, da oškodovanec ves čas v tem obdobju dela nemir in tudi v zvezi s trditvami, da je bil prestrašen in ogrožen oziroma razburjen. Sodišče prve stopnje je takšne dokazne predloge zavrnilo in v sodbi navedlo, da to glede na vse ostale podatke kazenskega spisa ni potrebno. Ocenilo je torej, da izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokaznih predlogov obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe.

6Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožnik iz 1. točke 372. člena ZKP. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kazenski zakon prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo napetih okoliščin odnosa med obdolžencem in oškodovancem, zaradi česar morebitna grožnja prvega drugemu oziroma obratno ni več imela prave teže. Grožnja namreč mora biti resna in objektivno možna, da doseže strah in vznemirjanje pri drugem, takšne narave pa kakršnekoli besede s strani obdolženca, če bi jih morda izrekel oškodovancu, pri njem niso mogle imeti. Sodišče prve stopnje bi moralo zato ugotoviti, da je storilec ravnal z namenom ustrahovanja s krivdno obliko obarvanega naklepa.

7Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz opisa kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu namreč izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje iz prvega odstavka 135. člena KZ-1B. Ali je obdolženec zakonske znake tega kaznivega dejanja tudi izpolnil, pa je dejansko vprašanje. Zato pritožba v bistvu kršitev kazenskega zakona uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zakon nepravilno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

8Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

9Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da je izpovedba oškodovanca, da mu je po odhodu domov grozil, čista izmišljotina. Oškodovanec in njegov prijatelj T., ki je pričal v tem postopku, sta sicer inscenirala že veliko podobnih, izmišljenih dogodkov, pri čemer je osnovni namen vedno bil, da od njunih "žrtev" pridobita premoženjsko korist.

10Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo z obširnimi, tehtnimi in povsem sprejemljivimi razlogi, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. V izogib ponavljanju se nanje sklicuje in jim dodaja le še:

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da sta se obdolženec in oškodovanec sprla že v obdolženčevem lokalu, ko je oškodovanec obdolžencu grozil, da ga bo lepega dne ubil, zaradi česar je obdolženec poklical na policijo in grožnjo oškodovanca opisal in prijavil, vendar je kasneje predlog za pregon oškodovanca umaknil, potem ko je bil z njim opravljen razgovor. Kot priča zaslišani policist D.Š. je povedal, da je čez čas za obdolžencem na policijo poklical oškodovanec B., ki se mu je zdel razburjen in povedal, da mu je obdolženec grozil, da več ne bo hodil po svetu in ga bo dal pospraviti. Te okoliščine izhajajo tudi iz posnetkov klicev obdolženca in oškodovanca na OKC PU M. S. na zgoščenki, ki jih je na glavni obravnavi poslušalo sodišče prve stopnje, na pritožbeni seji pa tudi pritožbeni senat. Sodišče prve stopnje je posnetke v točki 6 obrazložitve povsem pravilno povzelo in ocenilo. Te okoliščine je opisal tudi priča T., medtem ko je priča J.K. izpovedal, da je odvisnik od alkohola in drugih substanc, tako da se dogajanja ne spomni, niti ne ve če je bil zraven in tudi ne, ali so ga policisti o tej zadevi kaj spraševali. Sodišče prve stopnje torej dejstva, da je obdolženec oškodovancu grozil, ni gradilo na izpovedbi te priče, kot to zmotno navaja pritožba. Ko je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec oškodovancu izrekel besede, ki so navedene v opisu dejanja, je tudi pravilno ocenilo, da so bile nedvomno takšne narave, da so že objektivno zmožne povzročiti strah in vznemirjenost pri oškodovancu. Sicer pa je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo kako je obdolženec izpolnil zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja grožnje v točki 7 obrazložitve.

12Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni sklep neutemeljena.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca:

13Po prvem odstavku 68. člena KZ-1 se sme sodni opomin izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka. Prvi odstavek 450. člena ZKP pa določa, da če se zoper sklep o sodnem opominu pritoži tožilec v obdolženčevo škodo, sme sodišče druge stopnje izreči sodbo, s katero spozna obdolženca za krivega in ga obsodi na kazen ali s katero izreče pogojno obsodbo, če spozna, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, da pa prihaja ob pravilni uporabi zakona v poštev izrek kazni.

14Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil, ko je pred tem že večkrat prihajal v spore z oškodovancem v preteklosti in da je njun spor prišel do faze, ko je obdolženec oškodovancu grozil z napadom na življenje. Te okoliščine pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne utemeljujejo, da bi sodišče obdolženca samo opozorilo s sodnim opominom, ne glede na to, da je prvo sodišče razlogovalo, da je obdolženec doslej nekaznovan in ko ni našlo posebnih obteževalnih okoliščin.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da so odločilna dejstva v sklepu o sodnem opominu pravilno ugotovljena, da pa je treba ob pravilni uporabi zakona obdolžencu izreči sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega, in mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen zapora. V vseh primerih iz prvega in drugega odstavka 450. člena ZKP gre sicer v vsebinskem pogledu za spremembo sklepa o sodnem opominu, vendar ne na način, predviden v tretjem odstavku 402. člena ZKP, saj pritožbeno sodišče ne spremeni sklepa o sodnem opominu s svojim sklepom, temveč izda ustrezno sodbo oziroma sklep o zavrženju obtožnega akta.¹

Sodišče druge stopnje je zato sprejelo krivdorek v obliki, kot je opredeljen v izreku te sodbe. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ustreza teži kaznivega dejanja in preizkusno dobo enega leta. Prepričano je, da pri obdolžencu obstaja pozitivna prognoza, da takšnih kaznivih dejanj ne bo ponavljal.

15Po povedanem je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državnega tožilca, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je s sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B, v celoti pa zavrnilo pritožbo zagovornika obdolženca kot neutemeljeno. Zaradi jasnosti odločb o stroških prvostopenjskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, je pritožbeno sodišče obe odločbi povzelo v izrečeno sodbo.

16Glede na to, da zagovornik obdolženca s pritožbo ni uspel, mora plačati 80,00 EUR sodne takse, ki je odmerjena v skladu s tar. št. 7111 (znesek takse - 100,00 EUR) in tar. št. 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8 taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Pri odmeri sodne takse je pritožbeno sodišče upoštevalo čas trajanja tega pritožbenega postopka, zamotanosti zadeve in premoženjske razmere obdolženca.

¹ Primerjaj mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, stran 970/komentar k točki 1 in 3.