VSC Sodba I Cpg 14/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo (I.), da se dopusti sprememba tožbe s zvišanjem tožbenega zahtevka za 12,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2016 (op. gre za sklep, ki ni pritožbeno izpodbijan), in razsodilo, (II.) da je tožena stranka (toženka) dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki (tožniku) 490,95 EUR (op. gre za očitno pomoto in je pravilno 400,95 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2016 dalje do plačila in (III.) ji v enakem roku povrniti pravdne stroške v višini 466,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (op. v obrazložitvi pritožbe pa še iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnik nima pravne podlage za neposredno terjanje ustreznega dela terjatve od etažnih lastnikov. 30. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1) in 68. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se nanašata na notranje razmerje med solastniki, medtem ko se je pri presoji razmerij s tretjimi osebami opreti na splošne določbe civilnega prava. Izvedbo del je dolžan plačati naročnik (619. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Izvedbe del niso naročili etažni lastniki, ki niso pogodbe niti podpisali niti od tožnika prejeli računa. Tožnik je dela izvajal na podlagi pogodbe z A. d.o.o.. Upravnik se lahko zaveže kot plačnik blaga in storitev, ki so namenjene etažnim lastnikom. Treba je upoštevati sama določila pogodbe. V pogodbi in računu ni nikjer navedeno, da se sklepata v imenu in na račun etažnih lastnikov (glej sklep VSL I Cpg 1425/2015 z dne 18. 1. 2017). Predmetni posel ni bil sklenjen v imenu in na račun etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da izrecna navedba ″etažni lastniki″ v pogodbi ni pogoj za sklenitev pogodbe v imenu in na račun etažnih lastnikov, saj bi navedeno jasno izražalo stranke pogodbe. Tožnik in upravnik sta gospodarski družbi, ki opravljata dejavnost na trgu, in bi morali to vedeti ter v pogodbi navesti. Predmetno izrecno določa zakon. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, na kateri podlagi in zakaj je zaključilo, da ni mogoče šteti, da je pogodbo upravnik sklenil v svojem imenu. Toženka upravniku ni podelila pooblastila za neposredno zastopanje, kot neutemeljeno in zmotno zaključuje sodišče. Toženka ni prejela niti pogodbe niti računa in ji ni bilo do začetka postopkov poznano, da upravnik tožnici dolguje denar. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj in na podlagi katerih dokazov je odločilo, da je upravnik neposredni zastopnik toženke. ″Tožbe″ v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pogodbe morajo biti sklenjene v skladu z 68. členom „SPZ“ in mora biti iz njih jasno razvidno, da se sklepajo v imenu in na račun etažnih lastnikov (glej sodbo VSL II Cpg 566/2015 z dne 1. 12. 2015, odločbo VSL II Cpg 860/2017 z dne 11. 10. 2017 in doslej citirano sodno prakso). Drugi odstavek 68. člena SZ-1 določa zakonsko presumpcijo in upravnik bi moral ob podpisu pogodbe izročiti seznam etažnih lastnikov ter delilnik stroškov. Do tega ni prišlo. Sporne zadeve ni mogoče enačiti z vprašanjem plačila stroškov uporabe, ipd.. Gre za specifiko. Zakon določa obveznost izrecne označitve etažnih lastnikov. Tožnica ni prej terjala upravnika, ki je sedaj v stečajnem postopku. Če tožnici ne bi bilo jasno, da je dolžnik upravnik, terjatve ne bi priglasila v stečaju. Tudi če bi držalo, da je upravnik zastopal toženko, bi šlo lahko le za posredno zastopanje, pri čemer je treba izpostaviti, da terjatev tožnika ni bila pripoznana s strani upravnika in prenešena na toženko. Upravnik toženki ni podal poročila o sklenjeni pogodbi ali ji predložil obračuna opravljenega posla. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je zavezanka za plačilo toženka. Toženka je vtoževani znesek nakazala na fiduciarni TRR upravnika, in sicer delno preko neposrednih nakazil, delno pa preko najema kredita. Ni zavezana k dvakratnemu plačilu in ni bila obogatena na račun tožnika. Dokazila o nakazilu so bila vložena v spis in ne drži ugotovitev, da toženka ni izkazala nakazil upravniku in da zato ni nastopila zaveza slednjega za plačilo. Toženka je zahtevala njeno zaslišanje in s tem izvedbo naroka, sodišče pa navedenih dokaznih predlogov ni argumentirano zavrnilo. Glede zaslišanja toženke je navedlo le, da ne gre za primeren dokaz za dokazovanje plačila in ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo naroka. Moralo bi zaslišati toženkinega zakonitega zastopnika, ki bi vedel povedati o nakazilih. Sodba se v tem delu ne da preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka izpodbija tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. 22.11.2016 ni vedela, da obstaja terjatev in ni bila pozvana k plačilu. Takrat ni mogla priti v zamudo. V pritožbi toženka predlaga poleg vpogleda v listine v spisu še zaslišanje njenega zakonitega zastopnika.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim navaja, da 30. člen SZ-1 in 68. člen SPZ učinkujeta po logiki stvari tudi navzven, da navedba ″etažni lastniki″ ni pogoj za veljavnost pogodbe navzven, da toženka s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati dejanskega stanja, da uveljavlja tudi pritožbene novote, da je obveznost izpolnjena, ko se izpolni upniku, da toženka ni predlagala izvedbe naroka in da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ni izvedlo naroka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki od navedenega okvira kakorkoli odstopajo. Gre npr. za navedbe, da je toženka vtoževani znesek nakazala na fiduciarni TRR upravnika, in sicer delno preko neposrednega nakazila in delno preko najema kredita. Prav tako s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni mogoče preko očitka zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati kršitev v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Gre za opcijo, ki jo ima v sporu majhne vrednosti, ob ugotovitvi, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki je rezultirala v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, le pritožbeno sodišče samo (drugi odstavek 458. člena ZPP). Ker je pritožbene novote (dejstva in dokaze, ki jih stranka ni zatrjevala v postopku na prvi stopnji sojenja) mogoče uveljavljati le pod pogoji iz 337. člena ZPP, pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo vseh nedopustnih pritožbenih novot. Takšne so (tudi sicer nerazumljive) pritožbene navedbe v smeri posrednega zastopanja s strani upravnika, ki naj ne bi niti pripoznal terjatve tožnika niti je prenesel na tožnika, nato pa še, da upravnik toženki ni podal poročila o sklenjeni pogodbi ali ji predložil obračuna opravljenega posla.

6S strani toženke predlagano zaslišanje toženke ne pomeni zahteve za izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti naroka, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Dokazni predlog toženke v tej smeri je bil argumentirano zavrnjen s strani sodišča prve stopnje, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je bil v tem, da je sodišče prve stopnje lahko odločilo že na podlagi listinskih dokazov, drugi pa v tem, da zaslišanje ni primeren dokaz za dokazovanje zatrjevanega plačila upravniku s strani toženke. V tem delu je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti in ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnjenega dokaza zaslišanjem toženke tudi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe ni dolžno izvesti in ga zato ni izvedlo. Čeprav se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z ugotavljanjem toženkinega plačila upravniku, pritožbeno sodišče vseeno že na tem mestu pripominja, da v konkretni pravdi plačilo upravniku s strani toženke ni eno izmed pravno relevantnih dejstev oziroma ne gre za dejstvo, ki bi lahko spremenilo odločitev sodišča prve stopnje.

7Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno pojasnilo, na kakšni podlagi in zakaj je zaključilo, da pogodbe upravnik ni sklenil v svojem imenu, in smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev iz (verjetno) 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Upravnik je etažno lastnico upravičen zastopati že na podlagi samega zakona, zato ni jasno, kaj želi pritožba doseči s sklicevanjem, da toženka upravniku ni podelila pooblastila za neposredno zastopanje, kot naj bi „neutemeljeno in zmotno zaključilo sodišče prve stopnje“. Sodišče prve stopnje je upravnikova zakonska pooblastila pojasnilo, zato tudi v tej smeri ni podane omenjene kršitve in je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti.

8Relevantno dejansko stanje je razvidno iz izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče na tem mestu dejanskih ugotovitev ne bo podrobneje povzemalo. Tožnik (podjemnik) v tej pravdi od toženke (etažne lastnice) na podlagi izvedenih del na skupnih delih večstanovanjske stavbe, in sicer po podjemni pogodbi, ki jo je v imenu in na račun etažnih lastnikov sklenil z njim upravnik, terja plačilo dela izvedenih del s pripadki, ki odpade na toženko (račun za vsa izvedena dela je izstavil upravniku).

9Zmotno je že uvodno pritožbeno zavzemanje, da 30. člen SZ-1 in 68. člen SPZ urejata le notranje razmerje med solastniki (etažnimi lastniki) in da se je treba pri presoji razmerij s tretjimi osebami posledično opreti (le) na splošna pravila civilnega prava. Kritje stroškov, bremen, odgovornost za plačilo, ipd. so vse izrazi, ki zajemajo ne samo notranje razmerje med etažnimi lastniki, ampak tudi njihovo razmerje do tretjih oseb, to je do upravičencev do plačila. Pritožbeno izpostavljena dejstva, kdo je naročil izvedbo del (le-to je naročil upravnik, ki je v pogodbi tudi naveden kot upravnik, pri čemer se pogodba nanaša na konkretno večstanovanjsko stavbo, in ne sami etažni lastniki), kdo je podpisal podjemno pogodbo s tožnikom (podpisal jo je upravnik), komu je bil izstavljen račun za vsa opravljena dela (izstavljen je bil upravniku) in to, da je tožnik dela izvedel na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil ″z upravnikom″, ne morejo spremeniti pravilne materialno pravne presoje sodišča prve stopnje, ki temelji na odločujoči okoliščini, da je upravnik podjemno pogodbo sklenil v imenu in na račun etažnih lastnikov. Slednje je s strani sodišča prve stopnje in na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno dejstvo (gre za vprašanje strank sklenjene pogodbe oziroma za vprašanje ugotavljanja pogodbene volje strank pri sklenitvi posla), ki ga toženka s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more uspešno izpodbiti.² Tudi ne z navedbami, da bi morala biti pri sami sestavi pisne pogodbe upravnik in tožnik, ki sta gospodarski pravni osebi, po mnenju toženke bolj skrbna. Pritožbeno izpostavljeni sklep VSL I Cpg 1425/2015 z dne 18. 1. 2017 nima vsebine za katero se očitno zavzema pritožba, in sicer, da pravni posel, če ne vsebuje navedbe „etažni lastniki“, ni bil sklenjen v imenu in na račun etažnih lastnikov. Česa takšnega tudi noben zakon nikjer ne določa. Pritožba neutemeljeno skuša doseči drugačno presojo s sklicevanjem na dejstva, da toženka ni prejela pogodbe in računa in da ji ni bilo poznano, ″da atrij tožniku dolguje denar″. Predmetna dejstva se namreč nanašajo na toženkino notranje razmerje z upravnikom (njenim zastopnikom), ki ne more imeti upoštevnega vpliva na vtoževano terjatev s strani tretjega (tožnika oziroma podjemnika).

1068. člen SZ-1 nima vsebine za katero se zavzema pritožba. Neizpodbojna zakonska presumpcija iz drugega odstavka 68. člena SZ-1 ne pomeni, da pogodbe, ki ne vsebujejo izrecne navedbe ″etažni lastniki″ ne morejo biti sklenjene v imenu in na račun etažnih lastnikov. Predmetno tudi ne izhaja iz pritožbeno izpostavljene sodne prakse (sodbe VSL II Cpg 566/2015, odločbe VSL II Cpg 860/2017 in zgoraj omenjenega sklepa VSL). Enako velja za (ne)izročitev dokumentacije iz tretjega odstavka 68. člena SZ-1 (izročitev seznama etažnih lastnikov,...). Plačilo opravljenih del na skupnih delih večstanovanjske stavbe po podjemni pogodbi ni nekakšna specifika, ki je ni mogoče enačiti z vprašanjem plačila stroškov uporabe, temveč gre enako kot pri stroških uporabe za plačilo, ki bremeni etažne lastnike. Tožnik, ker so po pogodbi za plačilo zavezani etažni lastniki, nima pravne podlage, da bi lahko terjal plačilo od upravnika, zato dejstvo prijave terjatve v stečaju upravnika (op. upravnik je terjatev prerekal, ker so zavezanci za plačilo etažni lastniki) ne more spremeniti pravilne presoje sodišča prve stopnje. V kolikor toženka z izpostavljanjem dejstva, da je tožnik terjatev priglasil v omenjenem stečaju, morebiti želi doseči drugačne zaključke o pogodbeni volji tožnika in upravnika, je že zgoraj izpostavljeno, da s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more uspešno izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja.

11Ne samo, da toženka ni izkazala nakazila upravniku z njene strani, temveč gre za dejstvo, ki se nanaša na njeno notranje razmerje z upravnikom (njenim zakonitim zastopnikom) in ki ne more imeti vpliva na njeno razmerje do tožnika. Povedano drugače, toženka mora za pravilno izpolnitev obveznosti plačati dolgovani znesek tožniku (upniku etažne lastnice) in ne upravniku (njenemu zakonitemu zastopniku). Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti, ki jim toženka vse do pritožbe konkretizirano (upoštevno) sploh ni nasprotovala. Ker je upravnik pogodbo sklenil v imenu in na račun etažnih lastnikov in ker se zahtevajo zakonske zamudne obresti od zapadlosti izdanega računa dalje, toženka teka zakonskih zamudnih obresti s pritožbenimi navedbami tudi sicer ne more izpodbiti, saj se sklicuje na neupoštevne pritožbene novote (377. člen ZPP) oziroma na dejstva, ki se očitno nanašajo le na njeno notranje razmerje z upravnikom (da ji terjatev ni bila znana, da ni bila pozvana na njeno plačilo, ipd.).

12Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožniku povrniti njegove stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožniku se prizna priglašenih 250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk materialnih stroškov (2 % od 250 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 186,66 EUR. Tožniku se ne prizna priglašenih 50 točk za končno poročilo stranki, saj ne gre za samostojno storitev oziroma gre lahko le za storitev, ki je zajeta v nagradi za odgovor na pritožbo in ki nenazadnje ni izkazana.

¹ Tako tudi npr. odločbe VSL II Cpg 1127/2017, II Cpg 388/2016 , II Cpg 966/2015, I Cpg 1533/2012 in I Cpg 543/2012.