UPRS Sodba I U 1365/2018-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Javno komunalno podjetje A. d.o.o. iz Domžal je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo soglasja za priključitev nove stanovanjske stavbe na javno vodovodno in kanalizacijsko omrežje. Iz obrazložitve izhaja, da zemljišče nameravane gradnje ni ustrezno komunalno opremljeno, saj je za priključitev objekta na javno vodovodno in kanalizacijsko omrežje na predmetnem območju treba zgraditi javni vodovod in javni vod kanalizacije. Zato pogoji infrastrukturnega opremljanja po Odloku o zazidalnem načrtu Nove Depale vasi niso izpolnjeni in je bilo treba v skladu s četrtim odstavkom 50. a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izdati odločbo o zavrnitvi izdaje soglasja.

2Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve njegove odločbe izhaja, da se v postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ne pa ravnanje Občine Domžale v zvezi z komunalnim urejanjem predmetnega območja. Določbe Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) o gradnji javne komunalne opreme na izdajo soglasja za priključitev nimajo nobenega vpliva. Bistveno za odločitev je, da območje nameravane gradnje komunalno še ni opremljeno, zato je treba za priključitev objekta na vodovodno in kanalizacijsko omrežje naprej zgraditi javni vodovod in javni vod kanalizacije. Ker torej zemljišče nameravane gradnje ni komunalno opremljeno, tam gradnja objekta ni mogoča, niti ni mogoča priključitev objekta na javno komunalno in vodovodno omrežje. Prvostopenjski organ je zato odločil pravilno, ko je zavrnil izdajo soglasja za priključitev.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in se v tožbi med drugim sklicuje na določbe Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) in Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) ter dele obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, ki se nanaša na prostorsko planiranje. Navaja, da tožbo vlaga kot lastnica zemljišča nameravane gradnje, ki leži v občini Domžale, na območju zazidalnega načrta Nova Depala vas. Občina Domžale v času vložitve tožbe še ni imela sprejeta občinskega prostorskega načrta (OPN), iz objavljenih podlag pa izhaja, da na območju Nove Depale vasi niso predvidene spremembe.

4Toženka je v letu 2017 na vlogo tožnice in ostalih lastnikov parcel na območju zazidalnega načrta Nova Depala vas zavrnila izdajo projektih pogojev za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo komunalne opreme. Kot razlog je navedla, da gradnjo komunalne opreme zagotavlja občina, program opremljanja za predmetno območje pa še ni sprejet. Drugostopenjski organ je njihovo pritožbo zoper to odločbo zavrgel, ker je menil, da pritožniki nimajo pooblastila občine za gradnjo komunalne infrastrukture, zato ne morejo biti stranke v postopku, saj ni bila sklenjena niti pogodba o komunalnem opremljanju.

5Tožnica je nato v januarju 2018 vložila vlogo za pridobitev projektih pogojev za gradnjo stanovanjske hiše, ki je bila zavrnjena z izpodbijano odločbo. Toženka torej nasprotuje možnosti neposrednega vlaganja investitorjev v komunalno infrastrukturo s pogodbo o opremljanju, po drugi strani pa v 16 letih od izdaje odloka o zazidalnem načrtu še ni načrtovala sredstev za izgradnjo te komunalne infrastrukture oziroma ni tej naložbi dodelila ustrezne prioritete. Tožnica je tako postavljena v nemogoč položaj, v katerem ji je onemogočeno uživati njeno lastninsko pravico (33. člen Ustave RS), in uveljavljanje njenih pravic (22. člen Ustave RS), kršena ji je enakost pred zakonom (14. člen Ustave RS), toženka pa ji omejuje uresničevanje njenih pravic (15. člen Ustave RS).

6Zato je tožnica od toženke zahtevala, naj ji izda projektne pogoje, ki ji bodo omogočali nadaljevanje upravnih postopkov za namensko uporabo zemljišča (zazidalne parcele skladno z OPN ter odlokom o zazidalnem načrtu). Toženka vsaj od leta 2002 nima upravičenih razlogov, da stavbnih zemljišč na območju zazidalnega načrta ni vključila v program opremljanja, in da posledično na tem območju ni mogoče pridobiti projektnih pogojev za gradnjo in zato tudi ne uporabiti zemljišča za gradnjo stanovanjske stavbe. Toženka vloge ne more zavrniti iz razloga nesprejetega programa opremljanja, za katerega je pristojna sama. Tožnica navaja tudi, da toženka dejanske situacije "ni niti preverila, kar dokazuje tudi postopkovne kršitve, v vsakem primeru pa gre za potvarjanje dejanskega stanja". Tožnici ni jasno, „po kakšnih merilih je lahko individualen lastnik v tako neenakopravnem položaju proti trgovskemu podjetju, ki se pojavi in čez noč dobi vso potrebno infrastrukturo (npr. trgovski centri na ... pri Domžalah in podobno)“.

7Tožnica iz navedenih razlogov, posebej zaradi dolgotrajne neodzivnosti toženke, sodišču predlaga, naj s sodbo samo odloči o stvari, in sicer tako, da izpodbijano odločbo "odpravi oziroma razveljavi oziroma spremeni", tako da se tožnici izdajo projektni pogoji, ki ji bodo omogočili nadaljevanje upravnih postopkov za namensko rabo zemljišča, oziroma podrejeno, naj to naloži toženki, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj ji naloži povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da sta prvi in drugi tožbeni zahtevek neizvršljiva, saj upravljavec komunalnega omrežja objektivno ne more dati pogojev za priklop na omrežje, če tega omrežja ni oziroma ni predvideno. To izhaja tudi iz določbe šestega odstavka 50. člena ZGO-1, toženka pa sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9V nadaljnjih vlogah tožnica v bistvenem ponavlja nekatere od tožbenih navedb in povzema dogajanje po vložitvi tožbe.

10Tožba ni utemeljena.

11Pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je bil 49.b člen v času odločanja še veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem je bilo treba, če se je nameravana gradnja priključevala na objekte, ki zagotavljajo minimalno komunalno oskrbo (…), pridobiti soglasje za priključitev na podlagi idejne zasnove ali idejnega projekta oziroma soglasje k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.

12Pri tem soglasje za priključitev ni nedoločen pojem, temveč po točki 5.5.3. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni pogoje upravljavca gospodarske javne infrastrukture, s katerimi se določi lokacija priključka in tehnični pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bo mogoče priključitev objekta na to infrastrukturo in da bo zagotovljeno njeno nemoteno obratovanje. S to opredelitvijo pojma soglasja za priključitev je smiselno povsem jasno določena tudi vsebina odločanja o njegovi izdaji.

13Med strankama ni sporno, da gospodarska javna infrastruktura, na katero bi bilo mogoče priključiti nameravani objekt, še ni zgrajena, niti načrtovana. To namreč izhaja tako iz izpodbijane odločbe, kot iz tožbenih navedb.

14Sodišče se zato strinja s toženko, ki svojo odločitev smiselno opira na ugotovitev, da objekta na neobstoječo infrastrukturo ni mogoče priključiti, ker pa ta infrastruktura še ni niti načrtovana, ni mogoče določiti niti lokacije oziroma tehničnih pogojev za priklop. Toženka sicer šele v odgovoru na tožbo navaja pravilno zakonsko podlago za izdajo zavrnilne odločbe (namreč šesti odstavek 50. člena ZGO-1, po katerem soglasodajalec izda zavrnilno odločbo če ugotovi, da gradnja po predpisih iz njegove pristojnosti ni mogoča), vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Drugačna odločitev namreč glede na vsebino odločanja, ki je opredeljena s prej navedeno točko 5.5.3. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju, že očitno in na prvi pogled niti ni mogoča. V tem pogledu je izpodbijana odločba torej pravilna in zakonita.

15Vendar pa tožnica smiselno navaja še, da je vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo edini način, na katerega si lahko zagotovi sodno varstvo zoper ravnanje toženke, ki zemljišča nameravane gradnje kljub temu, da je že več let opredeljeno kot zazidljivo, še vedno ni komunalno opremila v skladu s prostorskim aktom, niti ni tega omogočila tožnici skupaj z ostalimi investitorji. Brez zagotovljene komunalne oskrbe oziroma soglasja za priključitev ne more dobiti gradbenega dovoljenja, zato ji toženka z izpodbijano odločbo krši vrsto ustavnih pravic, predvsem pravico do uživanja zasebne lastnine.

16To stališče je po presoji sodišča napačno. Soglasje za priključitev namreč po določbah 54. člena ZGO-1 ni spadalo med obvezne sestavine zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, tako da bi tožnica lahko zahtevo vložila tudi brez njega. Skladnost s prostorskim aktom in zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta sicer pomenita materialna pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja (1. in 7. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), vendar niti to še ne pomeni, da bi izpodbijana odločba avtomatično in v vsakem primeru pripeljala do zavrnitve izdaje gradbenega dovoljenja.

17ZGO-1 namreč v drugi polovici tretjega odstavka in v četrtem odstavku 66. člena izrecno ureja prav situacijo, kot je tožničina, in v takem primeru vsaj načeloma omogoča izdajo gradbenega dovoljenja tudi če je komunalna oskrba zagotovljena „na način, ki omogoča samooskrbo objekta in sledi napredku tehnike“ oziroma „izkazuje zadnje stanje gradbene tehnike“, in to celo v primeru, če prostorski akt zahteva obvezno priključitev objekta na komunalno opremo, ki še ni zgrajena. Vsebina izpodbijane odločbe sicer sodišču ne daje prav nobene podlage za presojo, ali bo tožnica na tej podlagi tudi dejansko lahko izposlovala gradbeno dovoljenje, vendar pa navedene določbe ZGO-1 vsekakor zadostujejo za ugotovitev, da ta odločba ne sama po sebi, ne v povezavi s toženkino pasivnostjo pri izvrševanju njenih zakonskih pristojnosti na področju komunalnega opremljanja zemljišč, še ne posega v tožničine ustavne pravice v zvezi z uživanjem zemljišča gradnje v skladu z njegovo namembnostjo.

18Sodišče tako tudi v tem pogledu ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s 63. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot je bilo obrazloženo, edina dejanska okoliščina, ki je pomembna za odločitev, namreč da na območju gradnje komunalna oprema še ni zgrajena, niti načrtovana, med strankama ni sporna, v ostalem pa odločitev sodišča temelji izključno na razlagi prava. Sodišče je zato lahko v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

19Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.