VSK Sodba III Kp 35324/2018

I. Pritožbi zagovornika obtoženega M. M. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških postopka (v IV. točki izreka) izpusti besedilo „ter ustrezno sodno takso,“, v ostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega M. M. spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji umora po 4. točki 116. člena KZ-1 ter mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen 25 let zapora ter na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 30 let zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 4.8.2018 od 8.50 ure dalje. Oškodovanki M. R. in R. G. je z uveljavljenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanj ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, kar bo vse odmerjeno naknadno s posebnimi sklepi.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, ki navaja, da sodbo izpodbija iz razlogov: bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve odločbe o stroških kazenskega postopka, kršitve 22., 23., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), torej iz razloga po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter zaradi kršitve 22., 23., 27. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim predsednikom senata.

3Pritožba je delno utemeljena glede odločbe o stroških kazenskega postopka (sodne takse), v preostalem pa ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati in bi moral biti izločen. V tej zvezi uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. točke EKČP, z obrazložitvijo, da postopek, v katerem je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na nezakonit dokaz, ni pošten postopek. Pritožnik navaja, da je na glavni obravnavi 7.11.2019 predlagal, da se iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18.6.2019 izloči del izpovedbe priče Ž. F., ki je med drugim izpovedala: "Slišala sem tudi, da ko je šel policist pod lopo, je tam našel na tleh A. ter M., dvakrat močno zakričal na glas "kaj si naredil", nakar mu je M., ki je ležal na tleh na trebuhu vklenjen, odgovoril, da v kuhinji leži njegova sestra enako kot on na dvorišču ter da njegova sestra ne bo več lagala na sodišču." Izjava obtoženca, tedaj osumljenca, je bila namenjena policistu in ne priči Ž. F., kar izhaja tudi iz pravnomočnih sklepov preiskovalne sodnice sodišča prve stopnje, ki je z dvema sklepoma, opr. št. I Kpr 35324/2018 z dne 9.8.2018 in z dne 31.8.2018, iz spisa izločila izjavo osumljenca, ki jo je podal policistom preden je bil poučen o pravicah iz 148. člena ZKP (tako imenovana M.). S predlogom pritožnika, v katerem je zatrjeval, da gre za situacijo iz drugega odstavka 83. člena ZKP, se je strinjal pooblaščenec oškodovank, pogojno pa tudi okrožna državna tožilka s pristavkom, da je potrebno razčistiti vprašanje, ali je bila domnevna izjava osumljenca, ki jo je reproducirala priča Ž. F., podana preden je obtoženec, tedaj osumljenec, prejel pouk iz 148. člena ZKP, ali po danem pouku. Pritožnik se na načelni ravni strinja z argumenti sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegov predlog za izločitev, da je priča dolžna izpovedati o vsem, kar ji je znanega o zadevi. Priča niti ne more vedeti, da je izjava, kot jo je podala, lahko predmet izločanja v smislu nedovoljenega dokaza. Nedovoljene dokaze je sodišče dolžno izločiti po uradni dolžnosti. Po oceni pritožnika je vseeno, ali izjavo osumljenca reproducira policist, snemalna naprava ali morebiti druga oseba, kot v obravnavanem primeru. Bistveno je, da so policisti v času podane izjave že bili osredotočeni na pritožnika, obravnavali so ga kot osumljenca in ne kot občana, zato je potrebno iz spisa izločiti vse, kar je osumljena oseba policistom povedala preden je bila poučena o pravicah iz M., ali kar je o tistem, kar je osumljena oseba izrekla, slišala druga oseba in tako izjavo reproducirala. Pritožnik v nadaljevanju še navaja, da sklicevanje sodišča prve stopnje na primer ZDA proti Ceccolini ni relevantno, ker je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno. Enako nepomembno je, da je obtoženčev zagovornik priči Ž. F. očital, da govori pravljice.

5Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje očitane kršitve ni zagrešilo, že zaradi tega, ker se izpodbijana sodba ne opira na izpostavljeni del izpovedbe priče Ž. F. o tem, kar je obtoženec kot osumljenec na vprašanje policista izjavil slednjemu ob odvzemu prostosti. Ravno tako je očitno, da vsebina tega dela izpovedbe priče Ž. F. ni vplivala in ni mogla vplivati na dokazno oceno in odločitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Glede odločitve sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za izločitev navedenega dela izpovedbe priče, pa pritožbeno sodišče odgovarja kot sledi.

6Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da izpovedba priče Ž. F. v delu, ki se nanaša na izjavo obtoženca dano kot osumljenca policistu, preden je bil poučen o pravicah¹, ni nedovoljen dokaz, ker ne gre za kršitve iz 237. člena ZKP. Po stališču sodišča prve stopnje navedenega dela izpovedbe priče ni mogoče šteti za obvestilo, ki ga je policija prejela od osumljenca, ker je priča prostovoljno in svobodno izpovedala, kaj je slišala, da je obtoženec kot osumljenec rekel policistu, na kar sodišče prve stopnje ni moglo vplivati. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da izpovedba priče kot taka ni nezakonit dokaz, vendar se strinja tudi s pritožnikom, da je izpovedba priče, ki se nanaša na reprodukcijo (ponovitev) izjave osumljenca, ki je dana na poziv policista ob aretaciji, preden je poučen o pravicah iz tretjega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije, 4. člena ZKP oz. tretjega odstavka 157. člena ZKP, enake narave kot sama izjava osumljenca (sama izjava pa nima narave dokaza po ZKP), katero je potrebno izločiti na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP. Izpovedba priče o tem, kaj je osumljenec povedal policiji (na vprašanje ali zahtevo le-te) ob odvzemu prostosti, preden ga je policija poučila o njegovih pravicah, ne more konvalidirati ("ozdraviti") nezakonitega postopanja policije, zaradi katerega je izjava osumljenca nedovoljena. Kljub zgoraj navedenemu zmotnemu stališču sodišča prve stopnje, pa je odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev navedenega dela izpovedbe priče, pravilna iz sledečih razlogov. Obrazložitev izpodbijane sodbe in postopanje sodišča prve stopnje potrjuje, da vsebina dela izpovedbe priče Ž. F. na dokazno oceno ni imela nobenega vpliva, dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi (vključno s preostalim delom izpovedbe priče Ž. F.) pa tudi niso v vzročni zvezi z navedenim delom izpovedbe priče. Kot pravilno navaja pritožnik in kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je preiskovalna sodnica izjavo obtoženca, ki jo je dal kot osumljenec ob odvzemu prostosti, izločila iz spisa, vendar pa dokazi, ki so bili pridobljeni v nadaljevanju v predkazenskem postopku, preiskavi in tisti izvedeni na glavni obravnavi, na katere je sodišče oprlo svojo sodbo, niso izšli iz izločene izjave osumljenca in s tem posledično niti iz dela izpovedbe priče Ž. F. o tej izjavi. Pritožnik nasprotno ne zatrjuje, obramba kaj takega ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ni ugotovilo drugače, čemur se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč prvenstveno potrebno odgovoriti na vprašanje, ali so dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi, izšli iz izjave osumljenca (taka izjava osumljenca ni dokaz v kazenskem postopku), kot jo je povzela priča na glavni obravnavi. Priča Ž. F. je povedala, da je obtoženec, tedaj osumljenec, ki je ležal na trebuhu vklenjen, na vprašanje policista odgovoril, da v kuhinji leži tudi njegova sestra enako kot on na dvorišču ter da njegova sestra ne bo več lagala na sodišču. Po oceni pritožbenega sodišča taka izjava (in v njeni posledici tudi del izpovedbe priče Ž. F. o tem) ni mogla imeti in ni imela vpliva na pridobivanje dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo sodbo. Obtoženec je bil na kraju kaznivega dejanja, kjer je počakal policijo, ki je na kraj prišla na podlagi obvestila priče Ž. F., da se je k stanovanjski hiši, z osebnim avtomobilom znamke C. reg. št. KP, bordo barve, pripeljal starejši moški z očali; da v stanovanjski hiši stanuje starejši par, A. in M. G., da je ta moški šel z železno palico v hišo in je "tolkel po njih" in da se še vedno nahaja v stanovanjski hiši. Glede na navedeno ne more biti razumnega dvoma, da bi policisti, neodvisno od izjave osumljenca, opravili ogled kraja dejanja ter bi bili v nadaljevanju pridobljeni isti dokazi, kot jih je sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi, nanje oprlo svojo sodbo ter jih podrobno analiziralo v izpodbijani sodbi. Glede dela izjave osumljenca, ki jo pritožnik posebej podčrtuje, da "njegova sestra ne bo več lagala na sodišču", kar naj bi bilo bistveno za razjasnitev motiva za dejanje, pritožbeno sodišče odgovarja, da dokazi, ki so bili podlaga za zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec storil kaznivi dejanji iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne temeljijo na navedeni izjavi, iz nje ne izhajajo in niso z njo v vzročni zvezi, saj bi bili in so bili odkriti povsem neodvisno od navedene izjave. Prej navedeni zaključek (in pravno relevantna dejstva in okoliščine na katerih temelji) je sodišče prve stopnje oprlo, med drugim, na vsebino listin, ki jih je imel obtoženec pri sebi ob storitvi kaznivih dejanj (in ne v vozilu, kot v nasprotju z dokazi in izpodbijano sodbo zatrjuje pritožnik, kar je obrazloženo v nadaljevanju), in so mu bile zasežene², na podlagi izpovedb zaslišanih prič, dejstev in okoliščin kot izhajajo iz pravdnih postopkov, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno razdelalo in ocenilo, izvedenskega mnenja sodno medicinske stroke o poškodbah, ki sta jih utrpela M. in A. G., psihiatričnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke – psihiatra 1, fakultetnega izvedenskega mnenja ter drugih izvedenih dokazov. Ob danem številu dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi ter nanje oprlo sodbo, se izkaže, da vsebina dela izpovedbe priče Ž. F. o izjavi obtoženca kot osumljenca ob aretaciji pred danim pravnim poukom, povsem zbledi in na odločitev sodišča prve stopnje ni mogla imeti in ni imela nobenega vpliva (teže). Ker je dejansko brez dokaznega vpliva in zanemarljiva, je v tej posledici in navedenih razlogov tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za izločitev vsebine navedenega dela izpovedbe priče Ž. F. zavrnilo ter nanjo v nobenem pogledu ni oprlo svoje sodbe.

7Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da so razlogi izpodbijane sodbe, zakaj dela izpovedbe priče Ž. F. ne gre izločiti, v nasprotju z razlogi, zakaj ni dopustno zaslišati policistov o tistem, kar jim je obtoženec kot osumljenec povedal preden mu je bil dan pravni pouk. Pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje očitane kršitve ni zagrešilo, saj je iz izpodbijane sodbe razvidno, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da izpovedba priče Ž. F. v delu, ki se nanaša na izjavo obtoženca kot osumljenca policistu preden je bil poučen o pravicah, ni nedovoljen dokaz, kot je bilo zgoraj obrazloženo.

8Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave in kršilo pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP zato, ker se je predsednik senata sodišča prve stopnje seznanil z dokazom, ki bi moral biti izločen, to je z vsebino dela izpovedbe priče Ž. F., ki je takšna, da je lahko vplivala na odločitev sodišča. Po oceni pritožnika navedeno velja toliko bolj, ker je predsednik senata na glavni obravnavi 24.9.2019 ravno ta del izjave predočil izvedencu 1 in od njega zahteval določena pojasnila. Pritožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je predlog za izločitev zavrglo iz razloga po petem odstavku 42. člean ZKP, ker naj bi bil predlog podan z razlogom zavlačevanja in izpodkopavanja avtoritete sodišča. Pritožnik navaja, da je bil predlog argumentirano podan izključno zaradi varstva pravic obtoženca, ki mu kot obtožencu gredo v kazenskem postopku na podlagi ZKP, Ustave in EKČP. Temu predlogu nista nasprotovala niti državna tožilka, niti pooblaščenec oškodovank.

9Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo zgoraj navedene kršitve Ustave in EKČP, niti absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik je uveljavljal razlog za izločitev iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, ki med drugim določa, da sodnik ne sme odločati o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen) razen, če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje zaključilo, da izpovedba priče Ž. F. ni nedovoljen dokaz, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, zato je posledično, kot je razvidno iz 281. točke izpodbijane sodbe, zahtevo obtoženčevega zagovornika za izločitev predsednika senata zavrglo. Štelo je, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev sodnika, podano z namenom zavlačevanja in izpodkopavanja avtoritete sodišča. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da razlogi za zavrženje njegove zahteve niso prepričljivi, ampak je prepričljivejši razlog, ki ga navaja pritožnik v pritožbi, to je, da je bil tak predlog podan izključno zaradi varstva pravic obtoženca, ki mu gredo na podlagi ZKP, Ustave in EKČP. Odločanje o predlogu za izločitev je bila v pristojnosti predsednika sodišča prve stopnje, vendar ta pomanjkljivost na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe nima vpliva, saj obstoj izločitvenega razloga ugotavlja pritožbeno sodišče na enak način kot predsednik sodišča v postopku o zahtevi za izločitev sodnika (42. člen ZKP). Pritožbeno sodišče je ta preizkus opravilo in kot je razvidno iz te sodbe (5. in 6. točka), je ugotovilo, da zahteva za izločitev ni (bila) utemeljena.

10V primeru izločitvenega razloga iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP mora biti najprej ugotovljeno, da gre za nedovoljen dokaz, nato pa še, da je vsebina dokaza takšna, da je lahko vplivala na nepristranskost sodišča oz. v obravnavani zadevi predsednika senata kot sodnika posameznika sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat pojasnilo kaj pomeni nepristranskost. Tako je v odločbi št. U-I-92/96 z dne 21.3.2002 povedalo, da nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Odločitev sodišča mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka. Pristranskost je dajanje prednosti eni stranki in pomeni neenako obravnavanje. Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko. V odločbi št. Up-502/14 z dne 15.6.2017 je Ustavno sodišče pojasnilo, da za kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave zadostuje dvom o nepristrankosti, a samo, če je objektivno utemeljen. Če je glede na ugotovljene okoliščine primera možnost, da o zadevi ne bo odločalo nepristransko, tako majhna, da se v očeh razumnega posameznika kaže kot zanemarljiva, o objektivno utemeljenem dvomu o nepristrankosti sodnika ni mogoče govoriti. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 8020/2014 z dne 1.10.2015 pojasnilo, da za izločitev sodnika iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP zadošča, da gre za dokaz, ki se mora izločiti ob pogoju, da bi zaradi svoje vsebine lahko vplival na nepristranskost sodnikove odločitve o obtožbi. Presoja možnosti vplivanja nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev je dejansko vprašanje, ki se v vsakem posameznem primeru ugotavlja glede na vsebino samega dokaza. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, pa je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev (10. točka prej navedene sodbe).

11Pritožnik zatrjuje, da je bila izjava obtoženca kot osumljenca, kot jo je povzela zgoraj navedena priča, pomembna za razjasnitev motiva za dejanje obtoženca, glede na to, da naj bi izjavil, da "njegova sestra ne bo več lagala na sodišču". Kot je bilo že zgoraj obrazloženo (5. in 6. točka te sodbe), so bili dokazi, na katere je sodišče oprlo sodbo (tudi preostali del izpovedbe priče Ž. F.) pridobljeni neodvisno od vsebine izpostavljenega dela izpovedbe priče Ž. F. ter je bila v vsakem primeru pridobitev in izvedba dokazov na katere je sodišče oprlo sodbo neogibna, dokazi so bili odkriti povsem neodvisno od zatrjevane ustavne in zakonske kršitve, da obtožencu kot osumljencu pred izjavo ni bil dan pravni pouk. Ne glede na to je pritožbeno sodišče preverilo ravnanje predsednika senata oz. sodnika posameznika sodišča prve stopnje (v nadaljevanju: sodnik) v skladu z zgoraj navedenimi kriteriji iz odločb Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter pri tem ugotovilo, da obrazložitev izpodbijane sodbe, spisovno gradivo, predvsem pa ravnanja sodnika na glavni obravnavi, potrjuje, da sodnik ni bil zainteresiran za izid postopka ter je bil odprt za dokaze in predloge strank. Nič ne kaže, da je imel sodnik vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu obtožbe. To potrjuje obrazložitev izpodbijane sodbe iz katere izhaja, kar je pojasnjeno v nadaljevanju (v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja), da je sodnik izredno izčrpno obrazložil dejanske ugotovitve in zaključke tako glede objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj kot tudi odločbo o kazenski sankciji. Argumentirano se je opredelil do vseh pomembnih navedb, dejstev in okoliščin. Ni prezrl obtoženčevega zagovora in ga je ocenjeval iz vseh možnih vidikov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za razumno, izčrpno in prepričljivo argumentacijo. Sodnik je bil odprt za dokaze in predloge strank, posebej za dokazne predloge obrambe. Tako je na predobravnavnem naroku 25.4.2019 ugodil dokaznemu predlogu, da se postavi izvedenca psihiatrične stroke, na glavni obravnavi 18.6.2019 je ugodil drugim dokaznim predlogom za zaslišanje prič, ki jih je podal obtoženčev zagovornik (list. št. 966-970). Tudi po tem, ko se je na glavni obravnavi 18.6.2019 seznanil z delom izpovedbe priče Ž. F., je v nadaljevanju dokaznega postopka 4.7.2019 ugodil dokaznemu predlogu obtoženčevega zagovornika za ponovno zaslišanje priče Ž. F., dokaznemu predlogu da se pridobi pištola z naboji najdene pri popisu premoženja na naslovu (kjer sta stanovala pokojna A. in M. G.) ter odredil iskanje prstnih odtisov in DNK sledi na pištoli, pridobil spis I K 16177/2018, ki se nanaša na kazenski postopek zoper L. M. (obtoženčevo snaho) in spis D 434/2018, ki se nanaša na zapuščinski postopek po pokojnima A. in M. G.. Po podanem pisnem zagovoru obtoženca na glavni obravnavi 17.9.2019, je sodnik na glavni obravnavi 24.9.2019 ugodil dokaznemu predlogu obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke s področja nevrologije in s področja psihiatrije ter je izdal odredbo Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani. Na glavni obravnavi so bili zaslišani vsi izvedenci, pri čemer sodnik ni zavrnil nobenega odgovora na zastavljena vprašanja, enako je ravnal pri zaslišanju prič. Res je, da je sodnik na glavni obravnavi 24.9.2019 izvedencu 1 predočil tudi del izjave priče Ž. F., vendar to ne pomeni, da je imel vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja, saj je izvedencu postavljal tudi druga vprašanja, na odgovor sodnega izvedenca na v pritožbi izpostavljeno vprašanje pa sodnik ni oprl sodbe, odgovor izvedenca v tem delu je tudi sicer zanemarljv. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je sodnik izpostavil le eno svoje predočenje sodnemu izvedencu (okoliščino, da je pokojni A. G. dobil devet močnih razpočnih ran po glavi, ki so bile energijsko zelo močne, pri čemer je prve tri zadobil, ko je še stal oz. sedel, zadnje udarce pa, ko je ležal na tleh ter naj bi že po prvih udarcih v glavo pokojni A. G. izgubil zavest - točka 179 izpodbijane sodbe). Glede na, od izjave obtoženca kot osumljenca policistu ob aretaciji, neodvisno pridobljene dokaze v predkazenskem postopku in v preiskavi ter pridobljene in izvedene dokaze na glavni obravnavi, ko je do izpostavljenega dela izpovedbe priče Ž. F. prišlo šele na javni glavni obravnavi 18.6.2019 ter glede na vsebino te izjave, ki očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na odločitev ter na katero sodnik ni oprl svoje sodbe, je možnost, da v zadevi sodnik ni odločal nepristransko v očeh razumnega človeka dejansko nična. O objektivno utemeljenem dvomu v nepristranskost sodnika zato ni mogoče govoriti. Nobenega razumnega dvoma ni, da bi sodišče prve stopnje sprejelo povsem enako odločitev tudi v primeru, če priča Ž. F. ne bi na glavni obravnavi izpovedala o v pritožbi izpostavljeni izjavi obtoženca kot osumljenca v času odvzema njegove prostosti.

12Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave ter enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave in pravico do poštenega postopka iz 6. člena Ustave. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznemu predlogu, da se (ponovno) zaslišita policista P. M. in M. P. o tem, kaj jima je obtoženec povedal ob njunem prihodu na kraj dogodka. Pri tem bi policista lahko potrdila ali ovrgla izpoved priče Ž. F. v delu, da je obtoženec policistoma ob njunem prihodu med drugim rekel tudi "da se sestra na bo več lagala na sodišču". Po oceni pritožnika gre za razjasnitev pomembne okoliščine glede verodostojnosti priče Ž. F., na izpovedbo katere se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo. Pritožnik še navaja, da je tak dokazni predlog bil podan v korist obtoženca, obtoženec pa se je pri tem odpovedal pravici iz 83. člena ZKP, da se sodba ne sme opreti na dokaz, ki bi moral biti izločen iz spisa, saj gre za razjasnitev odločilnega vprašanja, ki gre obrambi bolj v prid, in sicer bolj od varstva pravic, ki mu jih nudi ZKP.

13Pritožbeno sodišče odgovarja, da je zmotna in protispisna trditev pritožnika, ki jo večkrat ponavlja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na del izpovedbe priče Ž. F., kot je bilo že zgoraj obrazloženo. Razjasnjevanje nečesa, kar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in pritožnik tudi trdi, da sodišče ne sme upoštevati, ne more voditi do ugoditve dokaznemu predlogu, ali je obtoženec kot osumljenec rekel, da "sestra ne bo več lagala na sodišču", saj slednje na odločitev sodišča prve stopnje ni imelo vpliva. Verodostojnost izpovedbe priče Ž. F. v preostalem delu pa je temeljito in vsestransko preverilo. V določenem delu je celo ugotovilo skladnost z obtoženčevim zagovorom. Izpovedbo priče je vestno presodilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, vse izvedene dokaze je primerjalo med seboj ter jih na koncu ocenilo skupaj ter prišlo do prepričljivega zaključka, da je izpovedba priče verodostojna. Tako je v 44. točki izpodbijane sodbe povzelo izpovedbo priče in pri tem ugotovilo, da je enako izpovedovala zaslišana v preiskavi kot na glavni obravnavi, v 45. točki je prepričljivo argumentiralo zaključek, da je Ž. F. verodostojna priča, v 46. točki je obrazložilo, da se izpoved te priče sklada tudi z izpovedbo njenega partnerja priče B. Ž. ter, kot izhaja iz 47. točke, tudi skladna z izpovedbo priče M. D. (47. in nadaljnje točke izpodbijane sodbe). Njena izpovedba je bila potrjena tudi z vsebino avdio posnetka njenega telefonskega klica na policijo 4.8.2018 ob 8.32 uri, kot je povzeta v 26. in 124. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno in na podlagi odgovorov, ki jih pritožbeno sodišče podaja v nadaljevanju še na druge pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpovedbo te priče, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog obtoženčevega zagovornika, saj je sodišče prve stopnje z drugimi izvedenimi dokazi zanesljivo preverilo pričino verodostojnost, zato pritožbeno sodišče v zaključke sodišča prve stopnje ne dvomi. Pritožnik trdi, da je priča Ž. F. do obtoženca sovražna priča, vendar temu pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Res je priča sama izpovedala, da je z obtožencem sklenila poravnavo, ki je v kazenskem postopku obtoženca kot zasebnega tožilca tekel zoper njo pred Okrajnim sodiščem v Kopru, ter se je za izjavo, ki jo je izrekla na škodo obtoženca opravičila, vendar slednje ne zmanjšuje verodostojnosti te priče, ampak nasprotno, jo utrjuje, saj sam pritožnik trdi, da je priča Ž. F. sklenila z obtožencem poravnavo in se mu je opravičila, njena izpovedba v obravnavanem postopku pa je izpovedba o tem, kar je ob storitvi kaznivega dejanja zaznala in nič več. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje policistov P. in M. obrazložilo v 255 do 266 točki izpodbijane sodbe. Razlogi, s katerimi je obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga je utemeljilo z ustaljenimi stališči iz sodne prakse. Kot že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, tudi zato, ker je že na podlagi drugih izvedenih dokazov zanesljivo prišlo do zaključka, da je izpovedba priče v preostalem delu (na kar je tudi oprlo izpodbijano sodbo), verodostojna. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, niti ne enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ali pravice do poštenega postopka iz 6. člena Ustave.

14Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter drugih uveljavljenih postopkovnih kršitev in kršitev Ustave ter ESČP, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna z 18. in 2. odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavani kaznivi dejanji po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna, odločilna in kontrolna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev o krivdi obtoženca, kar je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo le tistega, kar iztrgano iz konteksta izpostavlja pritožnik, ampak je presodilo zagovor obtoženca in vsak drug dokaz posebej ter vse dokaze v medsebojni povezavi. Sodišče prve stopnje pri tem tudi ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitve določb kazenskega postopka, Ustave RS in ESČP.

15Pritožnik ponavlja obtoženčev zagovor in sosledje dogodkov kot jih je opisal in navaja, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo. Pri tem izpostavlja le delne zaključke (delno oceno) sodišča prve stopnje, da v kolikor bi obtoženec res prišel do pokojnega A. in M. G. z namenom, da bi ju nagovoril, da pregovorita D., da preneha z napadanjem na njegovega sina I., da bi zadostoval telefonski klic s pokojnima. Po drugi strani pa naj bi bilo po oceni sodišča prve stopnje pričakovano, logično in življenjsko, da bi pritožnik ob prihodu na kraj imel pri sebi v žepu vsaj kazensko ovadbo, ki jo je podal I. zoper D.. Pritožnik navaja, da zgoraj navedeni razlogi sodišča prve stopnje ne morejo vzdržati resne presoje, saj je tudi nepomembno, ali je obtoženčev sin I. potreboval pomoč svojega očeta pri reševanju spora z D., s čimer se je sodišče prve stopnje po pritožnikovi oceni po nepotrebnem ukvarjalo v razlogih izpodbijane sodbe. Odločitev obtoženca, da bo to storil za svojega sina je bila dobronamerna in za nikogar škodljiva. Nadalje pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje obširno namenja pozornost dejstvu, da je bila v vozilu obtoženca najdena listinska dokumentacija o sodnih postopkih zaradi premoženjskih sporov med družino M. in pokojnima. Prav na slednjem (ter na izmišljenem pričanju Ž. F., da naj bi obtoženec rekel, da sestra ne bo več lagala na sodišču), je po trditvah pritožnika sodišče prve stopnje gradilo argumentacijo, da je obtoženec dejanji izvršil iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, in sicer maščevanja in mržnje. V nadaljevanju navaja, da je res, da so bile listine, ki jih našteva sodišče prve stopnje, najdene v vozilu obtoženca, vendar je šlo za dokumentacijo, ki je ostala v vozilu ob drugih prilikah, kar ni nič nenavadnega, saj je povsem življenjsko, da povprečen človek v vozilu pusti take ali drugačne papirje. Če naj bi bil namen obtoženca tak, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, potem bi bilo po oceni pritožnika logično, življenjsko in razumno, da bi v vozilu najdene papirje obtoženec imel pri sebi, ko je pristopil k pokojnima zakoncema. Logično in pričakovano bi tudi bilo, da bi obtoženec pri sebi ali pa vsaj v vozilu imel vabilo sodišča v pravdni zadevi zaradi vrnitve premoženja za dan 24.8.2018, v kolikor bi držala teza sodišča prve stopnje, da naj bi bližajoča se glavna obravnava pomenila drastičen dogodek in povod na strani obtoženca za očitano kaznivo dejanje. Pritožnik se v nadaljevanju sprašuje, zakaj bi dokumentacijo, ki je bila najdena v vozilu obtoženca slednji imel pri sebi, v kolikor bi načrtoval umor obeh zakoncev G.. Ta dokumentacija ne predstavlja nobenega pripomočka pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja. V kolikor bi bil motiv obtoženca dejansko premoženjskopravni spori med njegovo družino in družino G., potem bi pri sebi imel meritorne odločbe, ne pa listine kot so, zapisnik pritožbene seje, račun za opravljanje odvetniških storitev iz leta 2017 in druge nepomembne listine nasproti končnim sodnim odločbam. Izpostavlja, da je bil obtoženec osebno v sporu le z M. G. zaradi vračila 50.000 EUR v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici, kjer je obtoženec vložil vsa pravna sredstva, ki so bila na razpolago, odvetnik D. Ž., ki je bil zaslišan kot priča pa je izpovedal, da je obtoženec na sodišču vedno deloval mirno in nič agresivno. Nadalje pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo sklenjeno sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Kopru, s katero je obtoženec sklenil poravnavo z dedinjama pokojnih zakoncev G.. V tej zvezi zaključuje, da v kolikor bi bili premoženjski spori dejanski motiv za izvršitev očitanega kaznivega dejanja, potem bi obtoženec imel motiv tudi za kaznivo dejanje na škodo obeh dedinj pokojnih zakoncev G., saj njegov dolg do dedinj s smrtjo zakoncev G. ni prenehal. Pritožnik na podlagi zgoraj povzetih navedb iz pritožbe zaključuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so bili premoženjski spori motiv na strani pritožnika za izvršeno kaznivo dejanje.

16Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik izhaja iz protispisne navedbe, da je sodišče prve stopnje neko dejstvo ugotovilo, kar iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi in obrazložitvijo izpodbijane sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na del izpovedbe priče Ž. F. o tem, kar naj bi obtoženec rekel policistu ob odvzemu prostosti, kot je bilo že zgoraj obrazloženo ter da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila listinska dokumentacija, ki jo pritožnik le delno povzema v pritožbi, najdena in zasežena v osebnem avtomobilu obtoženca. Kot je razvidno iz 35., 301. in 310. točke izpodbijane sodbe, listinska dokumentacija, ki jo delno povzema pritožnik, ni bila najdena v vozilu obtoženca, ampak jo je obtoženec imel pri sebi ob storitvi kaznivega dejanja in mu je bila zasežena. Iz zapisnika o zasegu predmetov z dne 4.8.2018 (list. št. 61-62) izhaja, da so bile obtožencu listine zasežene ob 10.05 uri v K. (torej na sedežu policijske postaje), kjer se je nahajal v pridržanju, medtem ko je bila preiskava njegovega osebnega avtomobila, s katerim se je pripeljal na kraj dejanja, opravljena na podlagi odredbe za hišno preiskavo, ki jo je preiskovalna sodnica izdala 4.8.2018 ob 17.25 uri, preiskava pa se je začela ob 17.50 uri, kot izhaja iz zapisnika o preiskavi z dne 4.8.2018 (list. št. 90-93). Iz navedenega zapisnika izhaja, da je bilo v osebnem avtomobilu najdeno kmetijsko orodje (t.i. falceta), kar je bilo tudi zaseženo, ni pa bila najdena in zasežena izpostavljena listinska dokumentacija. Poleg tega pritožnik nima prav, da so se med zaseženo dokumentacijo nahajale nepomembne listine, ki ne omogočajo zaključka, da je obtoženec dejanje storil iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov. Kot je razvidno iz zgoraj izpostavljenih točkah sodbe sodišča prve stopnje, kar ima podlago tudi v dokaznem gradivu - zapisniku o zasegu predmetov in samih listin, je bila obtožencu med drugim zasežena: pogodba o kreditu sklenjena dne 3.4.2006 med obtožencem in banko o odobrenem potrošniškem kreditu v znesku 3.140.000,00 takratnih SIT, druga pripravljalna vloga tožene stranke M. M. (tožeča stranka M. G.) v pravdni zadevi opr. št. I P 209/2013, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, zaradi vračila 50.000,00 EUR, pri čemer je iz te pripravljalne vloge razvidno, da je obtoženec zatrjeval, da je oškodovanki M. G. vrnil denar v višini 50.000,00 EUR, katerega vrnitev je zahtevala s tožbo ter potrdilo o prejemu gotovine v višini 50.000,00 EUR z dne 28.3.2008, in sicer naj bi A. G. od M. M. 27.8.2007 prejel 11.000 EUR, dne 27.3.2008 pa še preostalih 39.000 EUR, pri slednji izročitvi denarja pa naj bi bila prisotna kot priča tudi L. M.. Kot je navedlo sodišče prve stopnje v 85. in 204. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je bilo s pravnomočno sodbo v zgoraj navedenem pravdnem postopku razsojeno v korist tožeče stranke M. G., kar pomeni, da sodišče ni sledilo zatrjevanju obtoženca kot tožene stranke, da je denar M. G. vrnil. V 87. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bila v tej pravdni zadevi zavrnjena tudi revizija ter je bil v teku izvršilni postopek, izvršba pa je bila vložena na obtoženčevo pokojnino, kot tudi na stanovanje, katerega lastnik je bil obtoženec in v katerem je skupaj z ženo živel.

17Dokazno oceno o tem, da je obtoženec obe kaznivi dejanji storil iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje obrazložilo v več točkah izpodbijane sodbe, ko je izvedene dokaze in obtoženčev zagovor ocenjevalo iz različnih vidikov. Tako je ocenjevalo tudi izpovedbe zaslišanih prič, ki so bile pomembna podlaga za zaključke sodišča prve stopnje, med drugim tudi izpovedbo priče odvetnika D. Ž., ki ga omenja pritožnik v pritožbi. Dokazna ocena in zaključki v tej zvezi se nahajajo od 202 do 213 ter 290 do 312 točke izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za izredno skrbno dokazno oceno, opravljeno na podlagi natančne analize izvedenih dokazov, zaključki pa so razumni, logični in življenjsko sprejemljivi. Nenazadnje tudi sam pritožnik navaja, da bi bila ocena sodišča prve stopnje logična, življenjska in razumna, če bi obtoženec imel listinsko dokumentacijo povzeto v predhodni točki, pri sebi. Okoliščina, da pri sebi ni imel tudi vabila v pravdni zadevi P 489/2015 za dan 24.8.2018, ni relevantna, o tem je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljive in logične zaključke na podlagi drugih izvedenih dokazov, tudi z analizo pravd, ki so se med obtožencem, njegovo družino in pokojnima zakoncema vodile na sodišču, na podlagi izpovedb zaslišanih prič odvetnika D. Ž., O. R., N. P., zaznamovanega datuma 24.8.2019 na koledarju, ki sta ga imela pokojna, in drugih izvedenih dokazov, kot je podrobno obrazloženo v izpodbijani sodbi. Nadaljnja okoliščina, da je obtoženec "osebno le z M. G. v sporu, in sicer zaradi vračila 50.000 EUR" ne pomeni, da druge pravdne zadeve, ki so se vodile na sodišču po tožbi pokojnega A. G. zoper obtoženca in njegove družinske člane, za obravnavano zadevo niso relevantne. Nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi tem zadevam dalo pravi pomen, kar je natančno obrazložilo v izpodbijani sodbi pri zaključku o obtoženčevi koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov.

18Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo obtoženčev zagovor, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da nima prav. Obtoženčev zagovor je temeljito pretehtalo iz vseh vidikov, tako samega zase kot tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Tako je v 106. točki in sledečih, ugotovilo določeno skladnost med zagovorom obtoženca in izpovedbo priče Ž. F. ter obrazložilo zakaj ni sledilo zagovoru, da se je obtoženec, ki je bil z A. in polsestro M. G. v sporu od leta 2011 in ni prihajal k njim že več let, odpeljal k polsestri M. G. in njenemu možu A. v K., da bi nagovoril M. in A., da bi se pogovorila z M. D., da naj preneha s fizičnimi napadi in grožnjami na njegovega sina. O tem je sodišče prve stopnje podalo prepričljive in argumentirane razloge, ki jim ni kaj dodati. Sodišče prve stopnje ni spregledalo sklenjene sodne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Kopru 27.8.2019 (eno leto po obravnavanem dogodku), na katero opozarja pritožnik, ampak se je do te sodne poravnave pravilno opredelilo v 305. in 306. točki izpodbijane sodbe.

19Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zagovor obtoženca v delu, da sta se oba pokojna ob njegovem prihodu nahajala v lopi. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je priča Ž. F. izpovedala, da je videla, kako je obtoženec stopil v stanovanjsko hišo pokojnih ter v rokah imel železno palico. Trdi, da priča tega ni povedala in tudi tega ni mogla videti, saj je povedala, da je ta čas, ko je pila kavo in kadila, sedela. Priča Ž. F. ni mogla videti zaradi 1,80 m visoke lesene ograje, ki razmejuje obe dvorišči. Glede na navedeno pritožnik zatrjuje, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi priče Ž. F. in med samim zapisnikom o zaslišanju priče ter tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje.

20Gornje navedbe niso točne. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje iz vseh možnih vidikov ocenjevalo obtoženčev zagovor, da sta se pokojna A. in M. G. ob njegovem prihodu nahajala v (odprti) lopi. Po oceni pritožbenega sodišča je ta zagovor utemeljeno zavrnilo, pri čemer je izhajalo iz izvedenih dokazov, ki jih je podrobno analiziralo in primerjalo med seboj, pri tem je pravilno ugotovilo, da je priča Ž. F. videla in mogla videti obtoženca z železno palico v rokah vstopiti v stanovanjsko hišo pokojnih zakoncev.

21V 120. točki izpodbijane sodbe, na katere opozarja pritožnik, se nahajajo dokazni zaključki, ki se nanašajo na ugotovitev, da je obtoženec v hišo vstopil z železno palico v rokah. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec železno palico najprej uporabil v lopi nad pokojnim A. G., v nadaljevanju pa še v notranjosti hiše v kuhinji nad pokojno M. G.. Slednje izhaja že iz obtoženčevega zagovora. Da je priča Ž. F. videla obtoženca vstopiti v hišo z železno palico, nadalje izhaja iz klica te priče na operativno komunikacijski center PU K. 4.8.2018 ob 8.32 uri, vsebina katerega je bila prebrana na glavni obravnavi 20.6.2019, ko je bil tudi poslušan posnetek klica. Tudi priča M. D. je izpovedal, da mu je soseda Ž. F. povedala, da ko je obtoženec prihajal, ga ni prepoznala in da je imel v rokah neko „špago“, neko palico. Priča Ž. F. je potrdila, da je bila ona tista, ki je klicala na operativno komunikacijski center OKC, tako da pritožbeno sodišče ne vidi nasprotja v delu, ki se nanaša na okoliščino vstopa obtoženca v hišo z železno palico v rokah. Pritožnik nadalje nima prav, da priča Ž. F. ni mogla videti na dvorišče obeh pokojnih, ker je sedela za 1,80 metrov visoko leseno ograjo, ki razmejuje dvorišči, pila kavo in kadila, kot tudi, da ta priča ni mogla s sluhom zaznati, da se obtoženec in oba pokojna dejansko nahajajo v lopi. Po pritožnikovi oceni to potrjuje dejstvo, da priča izpod lope ni slišala udarcev s kovinsko palico po A., saj je OKC naznanila dogodek šele, ko je slišala udarce po človeku, ki so prihajali iz kuhinje. Sodišče prve stopnje po oceni pritožnika ni upoštevalo, da lesena ograja v višini 1,80 metra, ki razmejuje obe dvorišči, predstavlja zvočno oviro, zaradi katere Ž. F. ni mogla slišati, kaj se dogaja pod lopo. Trdi, da se pod stanovanjsko hišo pokojnih zakoncev G. in sosede Ž. F. nahaja cesta in da zato Ž. F. ni slišala dogajanja pod lopo, saj se je v tistem času po cesti lahko peljalo kakšno vozilo, lahko tudi traktor, ki je sploh boj hrupen v primerjavi z avtomobilom.

22Kot že zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje prepričljivo ocenilo obtoženčev zagovor in je utemeljeno zavrnilo navedbe, da sta bila ob njegovem prihodu na kraj oba pokojna zakonca G. v lopi ter dogajanje ob tem, kot ga je opisal v svojem zagovoru. Zaključke ni sprejelo le na podlagi izpovedbe priče Ž. F. o tem, kar je videla in slišala, ampak tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov in njihove analize, kot je podrobno obrazloženo v 103. in nadaljnjih točkah izpodbijane sodbe. Pravilno je tudi ocenilo, da Ž. F. ni slišala kaj se je dogajalo v lopi zato, ker M. G. tedaj ni bilo zraven. Enako velja za oceno, da je obtoženec A. G. presenetil, ga začel z železno palico udarjati po glavi tako, da je že takoj po prvih udarcih s kovinsko palico po glavi izgubil zavest in padel na tla, da se mu A. G. ni upiral, niti verbalno, niti fizično ter se je obtoženec po tem, ko je pokončal A. G. napotil z isto železno palico v hišo pokojnih, kjer se je v kuhinji nahajala njegova polsestra M. G., katero je tudi presenetil in napadel tako, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe in podrobno utemeljeno v njeni obrazložitvi. Potek dogodkov, kot ga je zatrjeval obtoženec v svojem zagovoru, tudi po oceni pritožbenega sodišča logično vodi do zaključka, da bi dogajanje pred hišo potekalo daljši čas. Če bi se med njimi (obtožencem, A. in M. G.) dogajalo to kar je navajal obtoženec, bi to burno dogajanje, ruvanje in prepiranje, zagotovo morala slišati soseda Ž. F., kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v 130. točki izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je okolica, kjer se je obravnavano dejanje zgodilo, mirna, saj ni skoraj nobenega prometa (gre le za dovozno pot) ali vrveža, zato se vse sliši. Če je Ž. F. iz sosedove kuhinje slišala udarce z železno palico "po človeku", bi zagotovo slišala veliko bolj burno dogajanje pred stanovanjsko hišo sosedov, saj naj bi se to dogajalo praktično skoraj na dvorišču pokojnih zakoncev (točka 120 in 131). Pritožnik nima prav, da Ž. F. s sluhom ni mogla zaznati, kar se je dogajalo v lopi, ravno tako je lahko videla na dvorišče obeh pokojnih. Njena izpovedba v tem delu je prepričljiva, sodišče prve stopnje jo je pravilno ocenilo, tudi v povezavi z izpovedbo priče B. Ž. ter priče M. D.. Ne glede na to, da je lesena ograja s špranjami, ki je ločevala obe dvorišči visoka 1,80 m (točka 120 izpodbijane sodbe), je priča izpovedala, da je lahko videla zato, ker je visoka 1,76 m, čez pa je lahko pogledala tako, da je stopila na prste ali pa pogledala čez preko podesta, ki se nahaja pred njeno hišo. Tako je povedala, da se je nekaj časa nahajala za mizo pred njeno hišo, tu pa tam pa je stopila na podest ob leseni ograji in gledala čez, kaj se dogaja na drugi strani na sosedovem dvorišču, kot je pojasnila dodatno zaslišana na glavni obravnavi 16.7.2019, kar je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v 253. točki. Nadalje je tako izpovedbo priče Ž. F. potrdila tudi priča M. D., ko je bil zaslišan na glavni obravnavi 18.6.2019, ko je povedal, da je lahko pogledal skozi leseni zid (ograjo), ko so M. G. prinesli ven iz hiše, za možnost, da je priča Ž. F. lahko dogajanje na dvorišču pokojnih videla in slišala pa kaže tudi dejstvo, da je lesena ograja "s špranjami", skozi katero je tudi, kot je povedala priča M. D., videl prispeti reševalno vozilo, ko je sedel z Ž. F. za mizo pred stanovanjsko hišo slednje (zapisnik o zaslišanju te priče na glavni obravnavi 18.6.2019). Nenazadnje je priča Ž. F. tudi pojasnila, da je slišala, kaj so se kriminalisti pogovarjali pri ogledu kraja kaznivega dejanja (zapisnik o zaslišanju priče z dne 16.8.2018), zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je lahko slišala in videla kaj se dogaja na dvorišču pokojnih A. in M. G.. Pritožnik v pritožbi ponavlja obtoženčev zagovor, da je bil pokojni A. ves čas tiho in ni nič govoril, razen tega, da je M. naročil naj gre po puško ter da tudi med obtožencem in M. ni stekla nobena vsebinska komunikacija, razen tega, da ga je odslovila, ker se z obtožencem ni hotela pogovarjati. Zato zaključuje, da priča Ž. F. za razliko od dogajanja v kuhinji, ni mogla slišati, saj je bila preveč oddaljena od lope. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje ta del zagovora obtoženca prepričljivo zavrnilo, pri tem pa ni izhajalo le iz skopih okoliščin, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi, ampak je zaključke napravilo na podlagi vseh izvedenih dokazov, kot je bilo že obrazloženo. Zaključkov ne morejo ovreči niti fotografije oz./in orto foto posnetek, kar je izpostavljeno v pritožbi.

23Pritožnik nadalje trdi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je zagovor obtoženca ovrgla tudi na kovinski palici opravljena analiza bioloških sledi. Očitno je, da pritožnik izhaja iz zaključka sodišča prve stopnje v 136. točki izpodbijane sodbe, kjer je poleg drugih razlogov zaradi katerih je zavrnilo obtoženčev zagovor, izpostavilo tudi, da so bile sledi M. G. identificirane na palici zgolj v okviru madeža krvi, ki se je nahajal na osrednjem delu palice, drugih njenih bioloških sledi na kovinski palici ni bilo najdenih. Pritožnik v tej zvezi navaja, da je to posledica dejstva, da je M. G. palico držala v roki zelo kratek čas, pred tem pa jo je držal v roki A. G., nato pa tudi obtoženec, zaradi česar vse je bil donor M. G. slabe kvalitete. To videnje pritožnika, ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje obtoženčev zagovor prepričljivo zavrnilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov, se izkaže za oceno, ki je na ravni domneve, medtem ko zaključek sodišča prve stopnje temelji na objektivnih dejstvih in okoliščinah.

24V nadaljevanju pritožbe pritožnik izpostavlja obtoženčev zagovor, da ga je napad pokojnih zakoncev G., najprej M., ki se je nanj sprva znesla s palico, nato pa še A. besede M., da naj gre po puško, popolnoma šokiral in presenetil. V tistem trenutku obtoženec ni bil sposoben več racionalnega razmišljanja. Po glavi so se mu podile zgolj misli, kako onesposobiti A., da ne bo nanj streljal. Zaradi šoka se ostalih dogodkov sploh ne spominja. V tej zvezi pritožnik ponovno iz obrazložitve izpodbijane sodbe iztrga le navedbo sodišča prve stopnje, da naj bi obtoženec prišel s tem sam seboj v nasprotje, ko naj bi po eni strani razmišljal, kako A. onesposobiti, po drugi strani pa je bil A. že onesposobljen, saj da mu je pritožnik že iztrgal palico. Pri tem pritožnik meni, da v obtoženčevem zagovoru ni nikakršnega nasprotja, saj se je zbal za svoje življenje, glede na to, da je vedel, da zna A. G. dobro streljati in da poseduje orožje, zato pred obtoženčevimi očmi v tistem trenutku ni bilo dovolj, da je A. iztrgal palico, temveč je skozi obtoženčeve oči nanj še vedno pretila grožnja, da bi A. lahko streljal, če bi M. prinesla puško.

25Kot že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje obtoženčev zagovor analiziralo do potankosti, v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih je tudi do potankosti analiziralo, jih primerjalo med seboj in jih pravilno ocenilo. Ravnalo je pravilno, ko je zavrnilo obtoženčev zagovor, tako glede izgube spomina, na katerega se je skliceval, glede napada s strani pokojne M. G., grožnje s pištolo s strani A. G., pravilno je ugotovilo, da ni šlo za silobran, niti prekoračen silobran, niti uboj na mah, kar bi bilo lahko mogoče sklepati iz obtoženčevega zagovora. Pritožnik dejansko v tej zvezi izpostavlja le obtoženčev zagovor, drugih zaključkov, ki jih je sodišče v tej zvezi izpeljalo iz vseh izvedenih dokazov pa ne izpodbija, razen tistih izpostavljenih v pritožbi, kar je, ali protispisno, ali v nasprotju z izpodbijano sodbo, ali nima podlage v izvedenih dokazih. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec pokojna zakonca presenetil, ko naj bi do obeh pristopil izza hrbta. Pri tem izpostavlja le obrazložitev sodišča prve stopnje v 318. točki (v tej točki so obrazložene obteževalne okoliščine), čeprav je sodišče prve stopnje svoje zaključke o tem obrazložilo v drugih številnih točkah izpodbijane sodbe, med drugim v 99. do 100. točki, ter v nadaljevanju od 103. točke dalje, ko je na vse možne načine preizkušalo obtoženčev zagovor, pa je preizkus obtoženčevega zagovora v povezavi z izvedenimi dokazi vedno zanesljivo pripeljal do zaključka, da njegov zagovor nima podlage v izvedenih dokazih in ni verodostojen. Sodišče prve stopnje je dalo pravi pomen netipični obrambni poškodbi, ki jo je utrpel pokojni A. G.. Nadalje je obtoženec sprva nameraval pustiti avto na dovozni poti in šele potem, ko ga je priča Ž. F. opozorila, naj umakne avto, ker se mora sama odpeljati z avtomobilom na cesto, je premaknil avto in ga zapeljal na dvorišče pred stanovanjsko hišo pokojnih zakoncev, kot je navedeno v 117. točki izpodbijane sodbe.

26Pritožnik nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da pokojni A. G ni imel puške na katero se je skliceval obtoženec v svojem zagovoru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi to okoliščino temeljito raziskalo in na podlagi izvedenih dokazov sprejelo pravilne zaključke, ki jih je prepričljivo obrazložilo v več točkah izpodbijane sodbe, med drugim od 141. do 149. točki, ko je zaključilo, da je bila pokojnemu A. G. lovska puška z naboji zasežena že leta 2005, od tedaj dalje pa A. G. ni imel nobene lovske puške, v zapuščinskem postopku po pokojnih zakoncih A. in M. G. z dne 19.11.2018 tudi ni bila najdena puška, ampak le signalna pištola z naboji za izstreljevanje pirotehničnih izdelkov, preiskano strelivo pa so bili štartni naboji – razpočniki, z učinkom bliska in poka, oboje pa ne šteje za orožje po Zakonu o orožju. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nobena zaslišana priča ni potrdila, da je pokojni A. G. kakorkoli grozil s strelnim orožjem sosedom in vaščanom Krkavč, tega ni potrdila niti v tej smeri s strani obrambe predlagana priča A. G., s katerim je bil pokojni A. G. pred leti v sporu zaradi neke poti. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno logično zaključilo, da je pokojni A. G. lovsko puško, preden mu je bila zasežena leta 2005, uporabljal le za lov na srnjad in drugo divjad, saj je sam obtoženec v svojem zagovoru navajal, da to ve iz pripovedovanja A., pa tudi M. jim je večkrat pripravila "njoke in polento z golažem od srnjadi" (143. točka izpodbijane sodbe). Nadalje je v tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prijavo posesti puške leta 2005 dal A. G., ki je bil v sporu z obtožencem zaradi neke poti, pokojni A. G. pa je brez kakršnekoli odredbe policistom nemudoma puško izročil in nove ni nabavil. Zaslišani priči O. R. in N. P. sta izpovedali, da je bil pokojni A. G. miroljuben človek oziroma eden najbolj miroljubnih ljudi v dolini (144. točka izpodbijane sodbe). Po oceni pritožbenega sodišča tako ni dvoma, da se v stanovanjski hiši pokojnih ni nahajala puška, kot nasprotno trdi pritožnik, tega ne spremeni niti dejstvo, da policisti niso detajlno opravili ogleda celotne hiše ter da je bilo v hišo pokojnih mogoče vstopiti skozi štiri vrata – dvoja v pritličju, dvoja v prvem nadstropju ter da so vaščani po obravnavanem dogodku večkrat klicali odvetnika D. Ž., da so opazili, da kljub zapečatenim vhodnim vratom po hiši obeh pokojnih nekdo hodi. Ker je sodišče prve stopnje zanesljivo zaključilo, da pokojni A. G. ni grozil obtožencu s puško v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, saj puške niti ni imel, pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

27Pritožnik izpostavlja obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 157 in 321, to je zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo nobenega napada s strani pokojnih na obtoženca in da je bil obtoženec tisti, ki je presenetil pokojna zakonca ter se z večkratnimi močnimi udarci izživljal nad njima. Glede slednjega pritožnik trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je po njegovi oceni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Obtoženec s sodbo ni bil spoznan za krivega, da je dejanji storil na grozovit način – da bi se izživljal, kar mu je sicer očitala obtožba pred njeno modifikacijo.

28Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje zgoraj očitane kršitve ni zagrešilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je obtoženec, glede na način storitve obravnavanih kaznivih dejanj kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in je pravilne zaključke strnilo v 98. do 100. točki, 225. točki ter 311., 318. in 321. točki izpodbijane sodbe, s številnimi močnimi udarci s kovinsko palico po glavah obeh, očitno izživljal nad oškodovancema, ne pomeni, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe ter ne predstavlja ugotovitve in zaključka, da je obtoženec dejanje storil na grozovit način. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo in zaključilo, da se je obtoženec izživljal nad obema oškodovancema v smislu grozovitega načina storitve dejanja, ampak v smislu brutalnega načina izvršitve očitanih kaznivih dejanj, ko je s svojim ravnanjem izražal nad oškodovancema močno jezo, sovraštvo in bes, ki ga je do njiju čutil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, tudi izvedenskega mnenja psihiatra 1. Pritožnik torej nima prav, ko enači grozovit način storitve obravnavanih kaznivih dejanj, kar je znak kaznivega dejanja po 1. točki 116. člen KZ-1, z izživljanjem, v smislu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Grozovit način izvršitve kaznivega dejanja je namreč podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, kar v obravnavani zadevi ni bilo podano, saj sta pokojna A. in M. G. izgubila zavest v zelo kratkem času po napadu obtoženca, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Besedo izživljati oziroma izživljati se je potrebno torej razumeti v smislu kot ji daje pomen Slovar slovenskega knjižnega jezika, ne pa enačiti z grozovitim načinom storitve kaznivega dejanja.

29Pritožnik nadalje izpostavlja 160. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer se nahaja zaključek, da v kolikor bi dogodki potekali tako, kot jih je v zagovoru prikazal obtoženec, bi bilo tudi logično in življenjsko, da bi ob vsem opisanem zelo burnem prerekanju, prerivanju, suvanju, vpitju, žalitvah, grožnjah, preklinjanju in psovanju, oba pokojna klicala na pomoč, se skušala braniti. Pritožnik trdi, da ni bilo nikakršnega vpitja, žalitev, groženj, preklinjanja in prerekanja ter da je sodišče prve stopnje to zmotno ugotovilo, saj niti obtoženec, niti Ž. F. nista izpovedala, da bi bilo na kraju slišati vpitje, žalitve, grožnje, preklinjanje in prerekanje. Tudi ta izpostavljena točka obrazložitve izpodbijane sodbe je iztrgana iz konteksta celotne obrazložitve, saj je zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo v 160. točki, posledica podrobne in natančne analize obtoženčevega zagovora, ki je bil ocenjen iz vseh možnih vidikov in v povezavi z izvedenimi dokazi. Predvsem je v tej zvezi ocenjevalo obtoženčev zagovor v delu, kjer je navajal, da naj bi bila pokojna osupla nad njegovim prihodom, da M. sploh ni odzdravila, ampak samo osorno zabrusila, da na njihovem dvorišču nima kaj iskati, da se z njim nima kaj pogovarjati in naj odide, da je vztrajala, da z njim ne želi imeti nobenega opravka, da je bila zelo razburjena, da je nato tudi pograbila železno palico, ki jo je pred tem držal v roki A. G. in zamahnila proti njemu, da se je obtoženec tega udarca s palico ubranil na način, da je z odprto dlanjo prejel za železno palico in da se je v tistem trenutku v ruvanje za palico vmešal tudi A.. Na podlagi tega in v predhodnih točkah podrobno navedenih razlogih, je sodišče prve stopnje že v 130. točki izpodbijane sodbe pravilno logično zaključilo, da bi v tem primeru dogajanje pred hišo potekalo dlje časa (ne le kratek čas kot je nazorno in prepričljivo izpovedala Ž. F.), med njimi bi prišlo do prerivanja in komunikacije, do burnega dogajanja, ruvanja in prepiranja, kar bi zagotovo morala slišati soseda Ž. F.. Torej le ob navedenih predpostavkah iz obtoženčevega zagovora je sodišče prve stopnje logično zaključilo, da bi pokojna zakonca vpila in klicala na pomoč. Zaključki v tem delu so torej enaki trditvam pritožnika, da ni bilo nikakršnega vpitja, žalitev, groženj, preklinjanja in prerekanja (razen preklinjanja obtoženca, kot je slišala priča Ž. F. in potrjuje že njeno naznanilo na OKC.

30Sodišče prve stopnje je zanesljivo zaključilo, da pokojna zakonca G. nista prva napadla obtoženca na način, kot ga je opisal obtoženec v svojem zagovoru, ampak je ugotovilo, da je to storil obtoženec, ki ju je presenetil in napadel s kovinsko palico, tako, da nista uspela reči niti "a", kot izhaja iz nazorne izpovedbe priče Ž. F., ki jo potrjujejo izvedeni dokazi, predvsem izvedensko mnenje Inštituta za sodno medicino za M. G. in A. G. in izpovedbe izvedenke v tej zvezi. Nadalje pritožnik navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni logično, da bi bila pokojna M. G. v lopi, ampak se je nahajala v kuhinji, kjer je očitno kuhala paradižnikovo mezgo. Pritožnik ponuja domnevi, da je pokojna M. G. lahko prišla iskat druge paradižnike ali pa je prišla pogledat, kdo se je pripeljal z vozilom preko dvorišča, dejstvo po oceni pritožnika pa je, da se je pokojna M. G. oddaljila od štedilnika, kar „ni v nasprotju z povprečnim poznavanjem kuharskih veščin“.

31Pritožbeno sodišče odgovarja, da se je obtoženec zagovarjal, da ima v spominu le "sliko M., ki se je nahajala v veži hiše", kar bi pomenilo, da je pokojna M. G. preden je bila umorjena v kuhinji, v veži hiše srečala obtoženca, ki je prihajal v hišo s kovinsko palico. Ta obtoženčev zagovor je zanesljivo ovrglo sodišče prve stopnje, ki je svoje ugotovitve oprlo na izvedensko mnenje Inštituta za sodno medicino oziroma na izpovedbo izvedenke sodno medicinske stroke na glavni obravnavi, ki potrjuje, da je bila M. G. najdena v mlaki krvi na tleh ob štedilniku, da so udarci, ki jih je zadobila prišli od zadaj, kar je skladno z opisanim položajem, v katerem se je nahajala in ostalimi zavarovanimi sledmi na kraju, madeži krvi, ki so se nahajali po stenah v kuhinji in kuhinjskih omaricah.

32Glede obrambne poškodbe A. G., ki jo izpostavlja pritožnik v pritožbi, je sodišče prve stopnje v 162. točki izpodbijane sodbe utemeljeno obrazložilo sklepanje, da je razumno in logično, da bi bilo obrambnih poškodb veliko več, če bi se obtoženec in A. G. suvala in ruvala oziroma, če bi pokojni A. G. dejansko videl, da ga obtoženec napada.

33Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, da sta bila pokojna zakonca G. v dobrih odnosih s sosedi, kar pomeni, da bi vsekakor poskušala kričati, vpiti oziroma pritegniti njihovo pozornost. Pokojna M. G. ni imela nobenih obrambnih poškodb, pokojni A. G. tudi ne, razen ene, ki pa ni bila tipična obrambna poškodba. Po zagovoru obtoženca naj bi železno palico najprej imel v rokah A., ker je bila M. zelo razburjena in se ni hotela z njim v miru in lepo pogovoriti in ko se je ta že nameraval odpraviti nazaj proti svojemu vozilu, je M. pograbila železno palico, ki jo je pri tem držal v rokah A. in zamahnila proti njemu. Obtoženec naj bi se udarca s palico obranil na način, da je z odprto dlanjo prijel za železno palico in je potem prišlo do ruvanja, saj je obtoženec povedal, da se je v tistem trenutku v ruvanje za palico vmešal tudi A., kateremu je očitno palico uspelo odvzeti, kasneje pa mu je obtoženec uspel kovinsko palico iztrgati iz rok in z njo začel tepsti po njem, kot je povedal v svojem zagovoru. Da bi do tega dogajanja lahko prišlo brez vpitja, žalitev, groženj, preklinjanja in prerekanja, ni logično niti pritožbenemu sodišču.

34Ob razlogih sodišča prve stopnje, da priča Ž. F. ni slišala burnega dogajanja pod (odprto) lopo in da zato ni verjetno, da so dogodki potekali tako kot jih je v svojem zagovoru opisal obtoženec, pritožnik, kot navaja, postavi retorično vprašanje, „Ali je sodišče sploh prepričano, da je obtoženec dejanje na škodo pokojnega A. G. izvršil v lopi, ali je njegovo truplo po dejanju prinesel tja“. Če gre za retorično vprašanje, potem pritožnik ne pričakuje odgovora, saj je sodišče prve stopnje na to vprašanje že izčrpno odgovorilo. Zakaj pritožnik želi s tem retoričnim vprašanjem poudariti, da priča Ž. F. glede na njeno nahajanje pred hišo ni mogla slišati, še manj pa videti vsega, kar je v svojem zagovoru povedal obtoženec, ni jasno. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je priča Ž. F. mogla slišati in videti na sosedovo dvorišče, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, kot je bilo že zgoraj obrazloženo. Nadaljnje pritožnik navaja, da obtoženec ni utrpel nobene poškodbe zaradi zatrjevanega napada zato, ker mu je z odprto dlanjo uspelo odvzeti palico že ob prvem zamahu pokojnega A. proti njemu. Pojasnjuje, da ko je A. s palico zamahnil proti obtožencu, jo je obtoženec z dlanjo zgrabil in izruval iz njegovih rok. Ta navedba pritožnika je v nasprotju z obtoženčevim zagovorom, saj se obtoženec ni zagovarjal, da je tudi A. proti njemu zamahnil s palico, ampak naj bi to storila le pokojna M. G., v nadaljevanju, ko naj bi obtožencu uspelo se ubraniti udarca na način, da je z odprto dlanjo prijel za železno palico, pa se je v ruvanje za palico vmešal tudi A.. Napada A. na obtoženca s palico obtoženec v svojem zagovoru ni omenjal, ampak je le povedal, da je v nadaljevanju A. iz rok iztrgal kovinsko palico in z njo začel tepsti po njem. To pa naj bi storil potem, ko je A. M. rekel, naj gre po puško.

35Pritožnik ima prav, da je bil v obtoženčevem osebnem avtomobilu najden in zasežen sekač (tako imenovana falceta). Ker v izpodbijani sodbi pritožnik ni našel razlogov, zakaj obtoženec ni imel pri sebi sekača kot morilskega orožja, v kolikor je imel dejanski namen izvršiti dejanje kot se mu očita, ravno tako ne razlogov, zakaj ni imel že ob parkiranju vozila na dovozni poti, od koder ga je nato z opozorilom pregnala Ž. F., v rokah kovinske palice, ki je bila uporabljena pri izvršitvi kaznivega dejanja, sodbi sodišča prve stopnje očita, da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče odgovarja, da odgovor na vprašanje, zakaj obtoženec s seboj ni prinesel sekača kot morilskega orožja, ni odločilno dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje še posebej raziskovati in v sodbi navajati razlogov. Odločilno dejstvo je, da je obtoženec izvršil obravnavani kaznivi dejanji s kovinsko palico, kar končno tudi sam priznava. Da je s kovinsko palico šel v hišo, je prepričljivo izpovedala Ž. F., kot je bilo že zgoraj obrazloženo, da jo je imel očitno že pred prihodom k hiši pri sebi pa izhaja tudi iz izpovedbe priče M. D., kot je obrazloženo v 323. točki izpodbijane sodbe. Od kot je obtoženec palico v resnici vzel pa ni odločilna okoliščina.

36Pritožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v prištevnem stanju ter da ta v času izvršenih kaznivih dejanj ni bila v ničemer prizadeta ali okrnjena. Pri tem izpostavlja le delno ugotovitev iz izvedenskega mnenja, ki sta ga izdelala izvedenca, psihiater prof. dr. 2 in nevrolog, izredni profesor dr. 3, to je, da je pri obtožencu podana blaga kognitivna motnja, saj so višje živčne funkcije pri obtožencu okrnjene. Pri tem pritožnik izpostavlja, da osebe s tako motnjo utegnejo potrebovati pomoč pri razumevanju kompleksnih vzročno posledičnih povezal in pri razumevanju le-teh potrebujejo večji napor, kot bi ga, če ne bi trpeli zaradi navedene psihične motnje. Pritožnik v nadaljevanju trdi, da obtoženec tako pomoč potrebuje, kar naj bi izhajalo tudi iz dejstva, da je obtoženec pritožniku 14.1.2020 poslal pismo, ki ga prilaga k pritožbi, v katerem piše, da je prejel še eno obtožnico in da ne ve, če je bila vročena tudi zagovorniku. Pritožnik pojasnjuje, da ni bila vročena obtožba, pač pa izpodbijana sodba, kar po njegovem pomenljivo govori o pritožnikovi sposobnosti razumevanja kompleksno vzročno – posledičnih povezav.

37Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da je obtoženec obe kaznivi dejanji storil v prištevnem stanju. To je obrazložilo od točke 164 do 199 izpodbijane sodbe. Gre za obširne razloge za zaključek in ugotovitve, ki temeljijo na izvedenskem mnenju psihiatrične stroke 1, kot tudi na Fakultetnem izvedenskem mnenju, ki sta ga izdelala prof. dr. 2 in izredni profesor dr. 3. Vsi ti izvedenci so bili zaslišani na glavni obravnavi, njihove ugotovitve in zaključke pa je sodišče prve stopnje natančno analiziralo in ocenilo kot verodostojne in prepričljive. Pritožnik izpostavlja le del od vsega navedenega, in sicer blago kognitivno motnjo, ki je pri obtožencu bila podana ob storitvi kaznivega dejana, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, kar temelji na izvedenskih mnenjih pristojnih izvedencev, da zaradi tega obtoženčeva sposobnost razumevanja pravega pomena svojih dejanj v obravnavanem času ni bila bistveno zmanjšana ali celo odpravljena. Pri obtožencu tudi ni bila ugotovljena kaka druga psihična motnja, ki bi upoštevno vplivala na njegovo sposobnost razumevanja pravega pomena svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje. Obtoženec je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kljub izpostavljeni motnji, mogel zavreti negativni vpliv čustvovanja na njegovo vedenje, ne glede na to, ali so v navedem času prevladovala čustva strahu ali jeze. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da je obtoženec, ko je prejel izpodbijano sodbo mislil, da je prejel še eno obtožnico, ni pomenljiva v smislu obtoženčeve sposobnosti razumevanja kompleksno vzročno posledičnih povezav, ampak le kaže, da obtoženec ni pravno izobražen. Nič nenavadnega ni, da pravno neizobražen človek očitke kot so naslovljeni nanj v izpodbijani sodbi, razume kot obtožnico, vendar, kot izhaja iz pisma obtoženca, ki ga je pritožnik priložil pritožbi, je bilo obtožencu vsekakor jasno, da se je možno zoper "obtožnico" pritožiti v roku tridesetih dni od 9.1.2020.

38Pritožnik drugih dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na objektivno in subjektivno stran obravnavanih kaznivih dejanj, ne izpodbija, ampak, kot že rečeno, izpostavlja le posamične ugotovitve in zaključke, ki sami zase niti niso ključni za pravilno razumevanje razlogov izpodbijane sodbe in njenih končnih zaključkov o tem, da je obtoženec storil kaznivi dejanji tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je sodbo obrazložilo skladno s sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Kot je bilo že zgoraj navedeno, gre za vsestransko obrazložitev, sodišče prve stopnje se je argumentirano opredelilo do vseh pomembnih navedb, dejstev in okoliščin, argumentacija je razumna, izčrpna in prepričljiva.

39Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo v smeri pritožbenih navedb in v skladu s 386. členom ZKP. Pritožnik jo izpodbija s trditvijo, da je sodišče prve stopnje v škodo obtoženca štelo, da na predobravnavnem naroku krivde ni priznal ter da se je v preiskavi in na začetku glavne obravnave zagovarjal z molkom. Navaja, da gre za temeljno pravico iz privilegija zoper samoobtožbo, zato se molka obtoženca in zanikanje krivde ne sme presojati v njegovo škodo. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo 29. člen Ustave RS.

40Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje navedene kršitve ni zagrešilo. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da se molk obtoženca in zanikanje krivde ne sme presojati v obtoženčevo škodo, saj je oboje obtoženčeva pravica, ki mu jo dajeta Ustave in ZKP. Vendar pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje v škodo obtoženca štelo, da na predobravnavnem naroku krivde ni priznal ter da se je v preiskavi in na začetku glavne obravnave zagovarjal z molkom. Kot izhaja iz 329. točke izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje navedlo, da obtoženčevega priznanja ni moglo upoštevati kot izrazito olajševalne okoliščine, ni pa okoliščine, da krivde na predobravnavnem naroku ni priznal ter da se je v preiskavi in na začetku glavne obravnave zagovarjal z molkom, štelo kot obteževalno, torej v njegovo škodo. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje obtoženčev zagovor delno upoštevalo kot olajševalno okoliščino, pojasnilo pa je, da ne gre za izrazito olajševalno okoliščino, ki bi znatno in bistveno vplivala na znižanje zaporne kazni. To je sodišče prve stopnje v 329. in 330. točki prepričljivo obrazložilo in tudi pritožbeno sodišče pritrjuje, da ne gre za tako priznanje, ki bi imelo pravno relevanten vpliv na dodatno nižanje določenih kazni zapora oziroma izrečene enotne zaporne kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za odmero kazni upoštevalo in pravilno ovrednotilo, določeni posamezni kazni in izrečena enotna kazen so odmerjene glede na težo storjenih dejanj in obtoženčevo krivdo. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine). Obteževalne okoliščine je sodišče prve stopnje prepričljivo in pravilno obrazložilo v 318. do 328. točki izpodbijane sodbe, olajševalne okoliščine pa v 329. do 331. točki. Pri preizkusu teh okoliščin pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravilno ovrednotene, določeni kazni in izrečena enotna zaporna kazen pa sta sorazmerni teži očitanih kaznivih dejanj in stopnji obtoženčeve krivde.

41Pritožnik izpodbija tudi odločbo o stroških postopka. Trdi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko obtoženca ni oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Izpostavlja, da obtoženec izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč ter je bil za zastopanje in svetovanje pred sodiščem prve stopnje upravičen do brezplačne pravne pomoči po odločbi sodišča prve stopnje št. Bpp 402/2018 z dne 23.8.2018. Izpostavlja tudi določbo šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 1628272017 z dne 13.11.2018, kot dokaz o ustaljeni sodni praksi.

42Pritožnik ima prav, da četrti odstavek 95. člena ZKP določa, da lahko sodišče oprosti obtoženca povrnitve stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je obtoženec dolžan vzdrževati. Dodatno je v šestem odstavku 11. člena ZST-1 določeno, da je do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženec upravičen do brezplačne pravne pomoči po odločbi, in sicer mu je dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje, ne pa tudi za stroške postopka. Glede oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP zakon nima podobnega napotka kot velja za plačilo sodne takse. Oprostitev plačila teh stroškov ali dela teh stroškov je izjema, ki jo sodišče uporabi le v primeru, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je obtoženec dolžan vzdrževati. Razen tega, da je obtoženec upravičen do brezplačne pravne pomoči, pritožnik ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženec te stroške dolžan plačati. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje (335. točka izpodbijane sodbe), je obtoženec upokojenec in prejema pokojnino v višini 813,00 EUR mesečno ter je polovični solastnik oljčnika skupaj z ženo. Iz osebnih podatkov izhaja, da nima preživninskih obveznosti. Če pa se bodo po pravnomočnosti sodbe spremenile okoliščine v tej zvezi, je v četrtem odstavku 95. člena ZKP tudi določeno, da sme predsednik senata na predlog obtoženca (ki ga mora podati najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče) s posebnim sklepom oprostiti plačila stroškov, ali mu dovoliti, da jih povrne v obrokih. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pritožba utemeljena le glede oprostitve plačila sodne takse, ne pa tudi glede plačila stroškov postopka iz 1. do 5. točke 95. člena ZKP, katerih višina niti še ni znana. Plačilo nagrade in potrebnih izdatkov obtoženčevega zagovornika se uveljavlja v postopku, kjer je bilo odločeno o brezplačni pravni pomoči, zato sodišče prve stopnje pravilno o tem ni sprejelo nobene odločitve. Odločitev Višjega sodišča v Mariboru v sodbi opr. št. IV Kp 16282/2017 z dne 13.11.2018, na katero se sklicuje pritožnik, iz katere ni razvidno, da gre za isto dejansko podlago, ne pomeni, da gre za ustaljeno sodno prakso.

43Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

44Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugodilo v odločbi o stroških kazenskega postopka (prvi odstavek 394. člena ZKP), v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

45Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist obtoženca, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dopustna pritožba, ki se vloži v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Pritožbo je potrebno vložiti pisno, v dveh enakih izvodih ali ustno na zapisnik pri Okrožnem sodišču v Kopru. Če je pritožba zadnji dan pritožbenega roka oddana priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani.

¹ Da se je izpovedba priče Ž. F. nanašala na izjavo (obvestilo) obtoženca kot osumljenca (na vprašanje policista), dano preden je bil poučen v skladu s 4. členom ZKP, izhaja iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 4.8.2018 ter izpovedbe priče policista M. P..
² Pritožnik celo sam v drugem odstavku na sedmi strani pritožbe navaja, da bi bilo, če bi bil namen obtoženca tak kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, logično, življenjsko in razumno, da bi obtoženec „najdene papirje“ imel pri sebi, ko je pristopil k sedaj pokojnima zakoncema.