VSL Sodba I Cpg 84/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 153.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1998 dalje do plačila.

Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako glavni kot podrejeni tožbeni zahtevek. S primarnim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti, s podrejenim pa odpravo oz. razveljavitev odločbe Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, podružnica ..., št. ... z dne 20.2.1995 (dalje odločba). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 298.974,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1997 dalje do plačila, v 8. dneh.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP. Predlagala je, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je v tem, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. ocenilo ali je izpodbijana odločba izvršljiva ali ne. Sodišče prve stopnje bi moralo nesporno ugotoviti, ali je izpodbijano odločbo izdal pristojni organ v zakonitem postopku in v skladu s svojimi pooblastili, ali je v odločbi dokazano in utemeljeno oškodovanje družbene lastnine ter ali je bilo zatrjevano oškodovanje v nasprotju s pozitivnimi predpisi v času domnevnega oškodovanja ter kateri predpisi so bili kršeni. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo. S tem je bil izničen smisel preverjanja upravnih odločb pred sodiščem. Napačno pa je uporabilo materialno pravo zato, ker se ni strinjalo s tožečo stranko, da slednja ni zavezanec lastninskega preoblikovanja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v sodno pristojnost, ter da je tožeča stranka pridobila za pravne posle pristopov in izstopov družbenikov, soglasje Agencije za privatizacijo. Odločba tožene stranke je neizvršljiva in že zato nična. Tožeča stranka ni zavezanec za lastninsko preoblikovanje zato, ker v svoji bilanci nikoli ni imela nenominiranega družbenega kapitala, saj od ustanovitve dalje posluje s kapitalom, ki ima znane lastnike. Zato določila Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja zanjo ne veljajo. 1. odstavek 48. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (dalje ZLPP) namreč določa, da se opravi revizija pri podjetjih pred začetkom preoblikovanja, kar je prvostopno sodišče pri citiranju 1. odstavka 48. člena enostavno izpustilo. Če je že bila revizija opravljena, bi bila lahko le sestavni del revizije pri družbenikih tožeče stranke, ki so družbene pravne osebe in zavezanci za lastninsko preoblikovanje. Ugotovitve iz te revizije bi lahko bile le podlaga za to, da bi družbeniki tožeče stranke zahtevali popravo višine njihovih poslovnih deležev, kolikor so bili ti oškodovani. V revizijskem poročilu ni nikjer navedeno, po kateri točki 48.a člena ZLPP naj bi obstojal sum oz. domneva oškodovanja družbene lastnine v zvezi z očitkom domnevnega oškodovanja zaradi nepravilnega izkazovanja poslovnih rezultatov (dobička in revalorizacije za družbenike v letih 1990 do 1992). Zato izpodbijana odločba nima konkretizacije domnevnega oškodovanja in tožena stranka sploh ne bi smela naložiti tožeči stranki ukrepov po 48.c členu ZLPP. Ti ukrepi se lahko naložijo revizijskemu zavezancu le za točno določeno oškodovanje iz 48.a člena ZLPP. Tožena stranka je z naložitvijo ukrepov v izpodbijani odločbi izničila vse sklepe družbenikov, ki so jih le-ti sprejeli po pristojnem organu ter vse pravne posle, ki so jih družbeniki sklenili za povečanje osnovnega kapitala ter za pristop in izstop posameznih družbenikov. Te pravne posle pa bi lahko izpodbijal le družbeni pravobranilec Republike Slovenije, v kolikor bi jih ugotovil na podlagi revizijskega poročila. Podan bi moral biti torej sum oškodovanja po 48. členu ZLPP. Slednji pa ni vložil nikakršne tožbe. Odločba tožene stranke tudi ni izvršljiva. Tožeča stranka ni pripravila niti otvoritvene bilance na dan 1.1.199 3, niti programa lastninskega preoblikovanja. Agencija Republike Slovenije za privatizacijo je dala soglasje k lastninskemu preoblikovanju le za družbenike tožeče stranke, to je N. d.d. in K. d.d. Od slednje je tožeča stranka tudi prejela soglasje k izstopu družbenikov K. d.d. in N. d.d. in soglasje z dne 12.9.1996 k stanju osnovnega kapitala tožeče stranke in osnovnih vlog posameznih družbenikov. Z izdajo tega soglasja je Agencija za privatizacijo potrdila pravilnost vseh sprememb v osnovnem kapitalu in osnovnih vložkih družbenikov, ki jih je tožeča stranka v spornem obdobju izvršila in ki jih tožena stranka z izpodbijano odločbo ne priznava. S tem je bila odpravljena opustitev direktorja družbe, ki bi ta soglasja in vpise v sodni register moral predlagati. Tožena stranka ne more zato izničiti veljavno sklenjenih pravnih poslov, saj vpis ali nevpis v sodni register na veljavnost pravnih poslov ne more imeti vpliva. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo materialno pravo, zato tudi ni ugotovilo in spoznalo pravega dejanskega stanja, ki je navedeno v revizijskem poročilu in izvedeno v postopku. Revizijsko poročilo je javna listina le glede dejstev, ki so v njem navedena. Ker je tožeča stranka soglasje Agencije za privatizacijo predložila, sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo bistvene okoliščine, da je tožeča stranka dokazala, da stanje knjige družbenikov ni sporno. Tožena stranka je namreč v revizijski odločbi izrecno navedla, da bi pri tožeči stranki upoštevala tudi stanje osnovnega kapitala in osnovnih vložkov, ki ni bilo vpisano v sodni register, če bi tožeča stranka to soglasje imela. Odločba tudi ni izvršljiva po Zakonu o upravnem postopku (dalje ZUP). Nevzdržno je stališče v odločbi, kako naj bi direktor tožeče stranke izvedel naložene vknjižbe, saj bi bile le-te v nasprotju s sklepi skupščine, pogodbami o pristopu ter izjavami o izstopih družbenikov ter v nasprotju s soglasjem Agencije za privatizacijo. Družbeniki, ki bi jim sedaj družba ne priznala statusa družbenikov, bi morali vrniti družbi izplačani dobiček. Družba pa bi morala njim vrniti plačila vložkov skupaj z obrestmi, kar bi bilo za družbo in preostale družbenike nedvomno škodljivo. Na to ne pristajata niti družbenika N. d.d. in K. d.d. kot družbeno pravni osebi. Ukrepi tožene stranke se ne dajo izvršiti tudi iz čisto strokovnega vidika, saj za to ne obstojajo knjigovodske postavke, ki bi omogočale tovrstno knjiženje. To je izpovedal kot strokovno izvedena priča sedanji direktor DURS ... g. A. A. v kazensko preiskovalnem postopku zoper direktorja tožeče stranke (opr. št. Kpr .../96, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu). Sodišče prve stopnje je pri povzemanju prvostopne odločbe celo izpustilo pretežni del odločbe v izreku pod tč. 2. in tč. 3. Očitno je to zato, ker tudi sodišču prve stopnje ni jasno, kako naj bo tožeča stranka zavezana za izdelavo programa lastninjenja, če po zakonu ni zavezanec za izdelavo tega programa. Tožeča stranka nikoli ni trdila, da tožena stranka ne bi smela v revizijski odločbi citirati temeljnih načel Zakona o obligacijskih razmerjih (dalje ZOR). Trdila je le, da mora odločba tožene stranke temeljiti na dejstvih in na kršitvi predpisov, ki so veljali v času storitve domnevnega oškodovanja. Sicer bi določila ZLPP veljala retroaktivno, kar bi bilo celo v nasprotju z Ustavo. Pri sumu oškodovanj v zvezi z izplačili kilometrin, dnevnic, stroškov za reprezentanco, kreditov itd., ki jih je tožeča stranka izplačevala v skladu s svojimi splošnimi akti, je v odločbi navedeno, da gre pri tem za sum oškodovanja po 48. členu ZLPP. Zato je bil obveščen tudi Družbeni pravobranilec Republike Slovenije. Kljub temu pa je tožena stranka z izpodbijano odločbo tudi sama naložila za te iste domneve oškodovanja ukrepe po 48.c členu ZLPP. Zato je tožena stranka v zvezi s temi sumi oškodovanja napačno uporabila 48.c člen ZLPP. Ker se revizija nanaša ne samo na finančni in računovodski, ampak tudi na pravni pregled, ugotovitve ne smejo biti pavšalne, ampak konkretne z navajanjem konkretnih predpisov. 0 tem pa izpodbijana odločba nič ne pove. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške postopka s pritožbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodatno obrazlaga:

Tožeča stranka ima v ustanovnem kapitalu nominiran družbeni kapital, saj sta njegova družbenika N. d.d. in K. d.d. podjetji v družbeni lastnini. Določba 1. odstavka 48. člena ZLPP se uporablja tudi za tožečo stranko, saj sta podjetji K. d.d. in N. d.d. vlagali vanjo svoj družbeni kapital. Določba 1. odstavka 48. člena ZLPP "pred začetkom preoblikovanja" se tako v konkretnem primeru nanaša na preoblikovanje v slednjih dveh podjetjih, in ne na morebitno preoblikovanje pri tožeči stranki. Če tožena stranka ne bi opravila revizije v tožeči stranki, bi pri podjetjih K. d.d. in N. d.d. ne mogla ugotavljati nepravilno določenih razmerij družbenega in zasebnega kapitala pri tožeči stranki in bi s tem ne bil pravilno določen družbeni kapital pri podjetjih K. in N. d.d. Zato je bilo potrebno tudi tožeči stranki naložiti ustrezne ukrepe navedene v odločbi pod 1. do 4.

Revizijski organ je v postopku revizije ugotovil, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu Zakona (glej odločba A/l). Ker tožeča stranka ni v predpisane roku zagotovila pravilnega izkazovanja višine družbenega kapitala po stanju na dan 1.1.1993, je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Za izdajo te odločbe je imela vsa pooblastila v 48.c členu ZLPP. Sklicevanje tožeče stranke v pritožbi, da bi lahko oškodovanja glede izplačil kilometrin, dnevnic, stroškov za reprezentanco, kreditov, ki jih je tožeča stranka izplačevala v skladu s svojimi splošnimi akti izpodbijal le Družbeni pravobranilec Republike Slovenije, ni utemeljena. Ker se vsi dejanski stanovi oškodovanj družbene lastnine, navedeni v revizijski odločbi ujemajo z domnevanimi oškodovanji v posameznih alinejah 48.a člena ZLPP, je tožena stranka ravnala povsem v skladu s svojimi pooblastili. Kako se dejanski stanovi, ugotovljeni v revizijskem poročilu ujemajo s posameznimi točkami iz 48.a člena ZLPP, bo obrazloženo v nadaljevanju.

V postopku izpodbijanja odločbe pred sodiščem le-temu ni bilo potrebno navesti pozitivnih predpisov, ki naj bi bili v času domnevnega oškodovanja kršeni. V odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 32/94) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da so zakonske domneve oškodovanj družbene lastnine oblikovane na podlagi že prej veljavnih norm o ravnanju z družbeno lastnino in zato določba 48.a člena ne učinkuje za nazaj ter ne posega v že pridobljene pravice. Ta zakonska določba predstavlja operacionalizacijo meril dobrega gospodarja. Zato je dovolj, da tožeča stranka ugotovi, da je prišlo pri tožeči stranki do dejanj, ki predstavljajo oškodovanje družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Tudi, če je prišlo do teh dejanj v skladu z internimi akti tožeče stranke, zaradi le-teh ne more biti izključena uporaba 48.a člena ZLPP.

Ne drži tudi navedba tožeče stranke, da tožena stranka ni v revizijskem poročilu nikjer navajala, po kateri točki 48.a člena ZLPP naj bi obstojal sum oz. domneva oškodovanja družbene lastnine. V zvezi s 1. točko je to navedeno na strani 25 in 26 Poročila (kršitev 10. točke, 48.a člena ZLPP), kršitev po 2. točki je navedena na strani 41 in se nanaša na 1. točko 48.a člena ZLPP, kršitev v 3. točki je navedena na strani 56 in predstavlja kršitev 6. in 10. točke 48.a člena ter kršitev po 4. točki je navedena na strani 61 in predstavlja 10. točko 48.a člena ZLPP. Kako bo tožeča stranka odpravila oškodovanja iz 48.a člena ZLPP v poslovnih knjigah po stanju na dan 1.1.1993, pa je tožena stranka navedla v revizijskem poročilu (v prilogi A/l, stran 63 do 66). Knjiženje je predpisano na sintetičnih trištevilčnih kontih v skladu z Uredbo o kontnem planu (Ur. l. SFRJ, št. 21/89 ... 5/90 in Pravilnikom o vsebini kontov v kontnem planu, Ur. l. SFRJ, št. 21/89 ... 7/90). Samo knjiženje ne vpliva na pravna razmerja, ki jih je sklenila tožeča stranka s svojimi družbeniki in drugimi pravnimi ter fizičnimi osebami.

Ker je odločba, izdana v postopku revizije po ZLPP odločba, izdana v upravnem postopku, je treba zakonitost postopka, v katerem je bila izdana, res presojati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo Ur. l. SFRJ, št. 47/86, dalje ZSUP). Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala ničnost odločbe. Vendar pa kot je bilo že povedano, je bila izdana v predpisanem upravnem postopku po 48.b členu ZLPP in ni bila izdana v upravnem postopku v stvari sodne pristojnosti. Zato ni bil podan razlog iz 1. točke 267. člena ZUP, da bi sodišče moralo izreči odločbo za nično. Enako velja tudi za 3. točko 267. člena ZUP, saj ne držijo trditve tožeče stranke, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti.

Sodišče prve stopnje ni izpustilo tč. II. in III. izpodbijane odločbe, saj je le-ti navedlo na strani 3 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče do vseh opisanih vprašanj, zato ni podan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko poročilo je javna listina, ki po določbi 1. odstavka 230. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno moč javne listine imajo dejstva, ki so v njej potrjena ali določena, oz. so z njo ugotovljena. Zato pa mora tisti (v konkretnem primeru tožeča stranka), ki trdi, da je neko dejstvo v njem neresnično ugotovljeno, to dokazati. Zato se tožeča stranka tekom postopka in tudi v pritožbi ni mogla sklicevati le na to, da odločbi tožene stranke manjka bistveni del, to je zatrjevanje in dokazi o oškodovanju. S samimi ugotovitvami dejstev, navedenimi v revizijskem poročilu se namreč ob ugotovitvi, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju s 1., 6. in 10. točko 48.a člena ZLPP domneva, da je družbena 1 % lastnina oškodovana. Zato bi morala tožeča stranka z nasprotnimi trditvami in dokazi te domneve izpodbiti.

V zvezi s posameznimi oškodovanji iz odločbe, sodišče druge stopnje obrazlaga:

Pri domnevi oškodovanja iz tč. 1. je tožeča stranka menila, da vpis spremembe osnovnega kapitala v sodnem registru nima konstitutivnega učinka. Res je sicer, da vpis spremembe osnovnega kapitala nima neposrednega konstitutivnega učinka, vendar je materialnopravna predpostavka za veljaven nastanek pravnega razmerja (več o tem, Vpisi v sodni register, Gospodarski vestnik Ljubljana 1996, uredila dr. Nina Plavšak, stran 28 in 29). Zato je tožena stranka pravilno upoštevala stanje družbenega kapitala, vpisanega v sodnem registru za pravilno določitev razmerij družbenega in zasebnega kapitala. Zato so tudi nebistvene navedbe tožeče stranke, da bi morala tožena stranka upoštevati knjigo družbenikov ter se pri tem sklicevala na soglasje Agencije za privatizacijo, ki naj bi potrdila pravilnost vseh sprememb v osnovnem kapitalu in osnovnih vložkih družbenikov, ki jih je tožeča stranka v spornem obdobju izvršila. Sploh pa je glede soglasja Agencije že v svoji sodbi sodišče prve stopnje obrazložilo, da registrsko sodišče omenjenega soglasja ni upoštevalo in je zahtevalo od tožeče stranke, da predloži novo soglasje (več o tem glej SRG 336/96). O domnevah oškodovanj zajetih v izpodbijani odločbi in ki so predmet preizkusa v tem pravdnem postopku, tožena stranka ni obveščala družbenega pravobranilca. Zato očitek tožeče stranke, da bi moral določena oškodovanja, ki se nanašajo na pavšalne zneske izplačil kilometrin, dnevnic itd., navedene v 3. točki odločbe (6. točka 48.a čl. ZLPP) in kredite, ki jih je dajala tožeča stranka svojim delavcem, (1. točka 48.a člena ZLPP) dokazovati šele družbeni pravobranilec, ne drži.

Tožeča stranka bi morala po 230. členu ZPP izpodbiti zakonito domnevo, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Takšnih navedb pa v postopku pred sodiščem prve stopnje, in dokazov, s katerimi bi dokazovala, da do očitanih ravnanj ni prišlo, ni podala. Vsi dejanski stanovi, ki jih je tožena stranka ugotovila v izpodbijani odločbi, pa se ujemajo s predpisanimi domnevami v 1., 6. in 10. točki 48.a člena ZLPP. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeni razlogi zato niso podani. Sodišče druge stopnje tudi pri uradnem preizkusu sodbe po določilu 2. odstavka 365. člena ZPP ugotavlja, da sodba ne temelji niti na očitani, niti na kateri od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi določila 368. člena ZPP.

O stroških postopka s pritožbo je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi določila 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Tožena stranka pa je odgovorila na bistvene pritožbene navedbe tožeče stranke, zato so bili njeni stroški potrebni in jih je sodišče priznalo po 1. odstavku 155. člena ZPP. Stroški z odgovorom na pritožbo ji pripadajo po 1. točki tarifne št. 16 Odvetniške tarife v višini 2000 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke na dan izdaje odločbe sodišča druge stopnje v višini 76,50 SIT za točko, ji je sodišče druge stopnje priznalo stroške v znesku (2000 točk krat 76,50 SIT) 153.000,00 SIT. Ker ti stroški zapadejo v plačilo z dnem izdaje odločbe sodišča druge stopnje, ji pripadajo od tega dne dalje tudi zakonite zamudne obresti po 1. odstavku 277. člena ZOR.