VSL Sodba III Cp 732/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti prenosa nepremičnine 444/2 k.o. 0000 ... do ½ na podlagi darilne pogodbe z dne 31. 12. 2018 v korist toženca, za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe služnostne pravice dosmrtnega brezplačnega stanovanja in prepovedi odtujitve in obremenitve v korist toženke, in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prepričana je, da nobena banka v Sloveniji ne predlaga strankam, naj svoje lastniške deleže prenesejo na drugega solastnika. Za vsakega upnika je varneje, da nepremičnino zastavita oba solastnika. V nobenem primeru pa ne predlaga vpisa brezplačne služnosti stanovanja in prepovedi odtujitve in obremenitve. Ker bi v primeru prodaje v izvršbi vknjižba služnosti ostala, je tako nepremičnino praktično nemogoče prodati. Iz vseh vpisov pri nepremičnini, ki je bila predmet izpodbijane pogodbe, izhaja, da je bila sklenjena prav iz razloga, da tožnica in drugi upniki ne bi prišli do poplačila. Da ima še druge upnike, ki zoper njo vodijo izvršilne postopke, je toženka izpovedala v tem postopku.

3Toženca nista odgovorila na pritožbo.

4Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 199/2020 z dne 4. 2. 2020 v zvezi s popravnim sklepom Su 199/2020 z dne 14. 2. 2020, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je nična pogodba, s katero dolžnik odsvoji ali obremeni premoženje z (izključnim) namenom oškodovanja upnikov, ni pa vzbujen dvom o pravilnosti stališča v izpodbijani sodbi, da obravnavani primer ni tak, ki bi utemeljeval izrek najhujše sankcije. Po 83. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je namreč pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, nična le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Varstvu upnikov pred pravnimi ravnanji, zaradi katerih dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, je prvenstveno namenjen institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj (255. člen OZ in naslednji).

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica zapadel dolg do toženke v višini nekaj manj kot 9.000 EUR, da toženca dolg priznavata in se zavedata, da ga morata poplačati, da sta pogodbo sklenila v iskanju rešitve za poplačilo dolgov in da je bila pogodba sklenjena nekaj mesecev prej, preden je tožnica začela sodne postopke za njihovo izterjavo. Iz teh dejstev bi moglo izhajati, da toženka zaradi sklenitve darilne pogodbe nima dovolj sredstev za izpolnitev tožničine terjatve, ne vzbujajo pa dvoma o pravilnosti zaključka, da tožnica ni dokazala, da je bila pogodba sklenjena z namenom oškodovanja upnikov. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe je zato pravilna.

8Po navedenem je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). V odločitvi o pritožbi je vključena tudi odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).