VSL Sodba I Cp 2034/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora v 15 dneh povrniti 1.116,30 EUR njegovih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67699/2017 z dne 1. 8. 2017 v prvem odstavku izreka za znesek 116.087,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2017 do plačila in v prvem (pravilno tretjem) odstavku izreka za znesek izvršilnih stroškov v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2017 do plačila (I. točka izreka), ugotovilo, da terjatev tožene družbe do tožnika v višini 116.087,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2017 do plačila ne obstaja (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v 15 dneh tožeči stranki plača nadaljnje pravdne stroške v višini 6.322,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženka oziroma tožena družba) iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče ni sledilo nobeni izpovedbi predlaganih strank in prič oziroma je izpovedbam vero poklonilo le v nekaterih elementih. Sodišče že na podlagi dejstva, da je šlo za transakcijo preko računa fizične osebe, zmotno ugotavlja, da toženka s tožnikom ni sklenila civilne družbe, ampak je pogodbo sklenila J. T., sicer njena zakonita zastopnica. Toženka kot pravna oseba gotovinskega dviga ne more opraviti sama in postopa po svojih zastopnikih. J. T. denarja ni nakazala na račun družbe F., d. o. o., ampak ga je izročila tožniku, ker sama zneska kot nevpisana družbenica ne more nakazati družbi v ustanavljanju. Logično je tudi, da zneska ob neizvedenem nakazilu družbi ne more prikazati v poslovnih knjigah kot izdatka, ker bi bila izpostavljena tveganju za davčni prekršek. Nadalje sodišče ni upoštevalo, da je bil osnovni kapital vplačan le v znesku 20.000 kun (3.000 EUR), kar je manj kot petina dvignjenega zneska (17.000 EUR). Povsem življenjsko je, da je J. T. reševala osebne finančne težave in si nakazala posojilo v višini 17.000 EUR ter od tega zneska "spotoma" oddvojila potrebni ustanovni kapital za izročitev tožniku. Tudi sama je povedala, da je z dvigom reševala svojo stisko, zato je napačen zaključek, da ni znala pojasniti, kako je knjižila izplačilo. Ravnanje J. T. je treba presojati v kontekstu celotnega posla. Ker je želela prikriti vključenost toženke, je jasno, da je želela prikriti tudi denarni tok. Zaključek sodišča, da toženka brez ustrezne poslovne dokumentacije ni dokazala vplačil, ne upošteva, da je bila zakonita zastopnica toženke s tožnikom v tesnem intimnem razmerju in od njega čustveno odvisna, zato podporne dokumentacije ni pridobivala. Tožniku je slepo zaupala. Tudi tožnik je v postopku zatrjeval neko povsem drugo neverjetno zgodbo, ki ji sodišče upravičeno ni verjelo, in tudi sam ni potrdil, da je J. T. denar vplačala kot fizična oseba oziroma da je nastopala kot družbenica. Sodišče neupravičeno ni sledilo izjavi priče Z. G., ki je jasno povedala, da za družbenika šteje toženko, oprlo pa se je na njeno pričanje iz leta 2015, ki ni bilo relevantno obdobje in so se le iskale rešitve za poravnavo. Postopanje sodišča je v tem smislu v nasprotju z 11. členom Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, ki onemogoča uporabo zaupnega podatka. Čeprav je bil uradno družbenik le tožnik, je logično, da je v pogovorih sodelovala tudi J. T., vendar le kot zakonita zastopnica. Za dosego ureditve razmerij je bila pripravljena za nazaj urejati stvari skladno z dogovorom, tudi če ne bi odražal prvotnega dogovora. Ni res, da je denar z nakazilom na osebni račun postal njena last. Kontna kartica ne potrjuje izročitve posojil, ampak le, da je tožnik v marcu 2017 za lastne potrebe beležil terjatve do toženke iz različnih naslovov. Sodišče v tem delu neustavno prevali dokazno breme na toženko. Zaključek, da je toženka sklenila posojilno pogodbo s S. Č., je neobrazložen in nedokazan. Glede zaključka sodišča o nesklepčnosti pobotnega ugovora pritožnica še pojasnjuje, da je ves čas zatrjevala enako naravo izplačil, tako da kopičenje zahtevkov iz različnih pravnih podlag ne more biti uporabljeno kot argument za odločitev sodišča. Pobotni ugovor je bil dan za primer, če bi sodišče sledilo stališču, da je kljub prikrivanju dejanskega posla treba izvesti pobot s terjatvijo na plačilo dobička.

3V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), da je tožnik toženki v letih od 2014 dalje izročil skupaj 116.078,04 EUR, to je znesek, ki je predmet tožbenega zahtevka. Sporno pa je bilo, ali so bili zneski izročeni kot posojilo, kar je trdil tožnik, ali je šlo za izplačila dobička družbe F., d. o. o. Toženka je namreč trdila, da sta s tožnikom ob ustanovitvi hrvaške družbe F., d. o. o. sklenila pogodbo o ustanovitvi tihe družbe oziroma pogodbo, na podlagi katere se je tožnik zavezal toženki plačati dobiček, ki ga je s svojim poslovanjem ustvarila družba F., d. o. o.¹

6Sodišče prve stopnje je glede na trditve toženke, da naj bi bila pogodba o tihi družbi s tožnikom sklenjena pred ustanovitvijo družbe F., d. o. o., najprej (pravilno) izključilo možnost, da bi imel dogovor, ki ga je zatrjevala toženka, sploh pravno naravo (in pravne posledice) pogodbe o ustanovitvi tihe družbe². Stranki take pogodbe sta namreč lahko le tihi družbenik (toženka) in nosilec tihe družbe (F., d. o. o.), ne pa družbeniki gospodarske družbe, kar vse je pojasnilo že sodišče prve stopnje (29.-31. točka obrazložitve).

7Sodišče prve stopnje je toženkine trditve skrbno pretehtalo še v smeri morebitnega obstoja civilne družbene pogodbe med tožnikom in toženo družbo. Na podlagi celovite, prepričljive in logične dokazne ocene je zaključilo, da tudi tak dogovor med strankama ni dokazan, ker je šlo za dogovor med tožnikom in J. T.³ (in ne za dogovor med tožnikom in toženo družbo), in sicer, da slednja vplača osnovni kapital za družbo F., d. o. o., tožnik pa postane njen direktor. Logično je, da sodišče prve stopnje J. T. ni moglo verjeti, da je ravnala v vlogi zakonite zastopnice tožene družbe, saj ni znala pojasniti, zakaj si je gotovino za vplačilo osnovnega kapital najprej nakazala na osebni račun. Glede pritožbene trditve, da je J. T. pojasnila, da si je denar nakazala z namenom prikritja vključenosti toženke v družbo F., d. o. o., je treba dodati, da ni znala pojasniti niti, ali je šlo pri nakazilu na njen račun za izplačilo dobička ali za posojilo tožene družbe.⁴ Tudi odvetnica Z. G. ni mogla konkretno pojasniti, kdo je bil stranka dogovora o ustanovitvi družbe F., d. o. o., je pa izrecno povedala, da je bilo ves čas govora o tem, da se tožnik in J. T. kot fizični osebi nista mogla pojavljati kot družbenika F., d. o. o. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnji slediti priči Z. G. v delu, kjer je povedala, da je (bi bilo) logično, da je družbenik tožena družba, je glede na celovito in poglobljeno dokazno oceno izpovedbe te priče (40. in 41. točka obrazložitve) neutemeljen. Sodišče prve stopnje tega dela izpovedbe ni prezrlo (40. točka obrazložitve), ampak (le) na podlagi njega ni moglo šteti za dokazano, da je šlo za dogovor med pravdnima strankama, zlasti glede na to, da je ista priča opisala sestanek v letu 2015 (po ustanovitvi družbe F., d. o. o.), katerega predmet je bilo reševanje spornih razmerij med tožnikom in J. T. in tudi vprašanje poplačila posojil, ki jih je tožnik dajal toženki. Zmotno je stališče pritožbe, da ti dogovori ne potrjujejo nobenega zaključka. Po izpovedi priče naj bi namreč šele izračun stanja medsebojnih dolgov pokazal, ali bi dogovor o razrešitvi spornih razmerij sklenila J. T. kot fizična oseba ali tožena družba. Pritožbeno sodišče se strinja z logičnim sklepom sodišča prve stopnje, da v letu 2015 ne bi bilo nobene potrebe za sodelovanje J. T. kot fizične osebe pri dogovorih za rešitev spornih razmerij, če bi bila stranka dogovora o ustanovitvi družbe F., d. o. o. tožena družba, saj v tem primeru J. T. kot fizična oseba ne bi mogla imeti nobene terjatve do tožnika. Povsem zgrešeno je pritožbeno stališče, da je postopanje sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na del izpovedbe priče Z. G. glede dogovorov o rešitvi spornih vprašanj, v nasprotju z 11. členom Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah⁵, že zato, ker pri poskusu sklenitve dogovora v letu 2015 ni šlo za mediacijo.

8Pritožbeno sodišče zaradi vsega navedenega pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje (42. točka obrazložitve), da toženka ni bila stranka družbene pogodbe o ustanovitvi družbe F., d. o. o., zato iz tega naslova do tožnika ne more imeti nobene terjatve iz naslova izplačila dobička⁶.

9Tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da vtoževani znesek predstavlja posojilo tožnika toženi družbi, temelji na skrbni, logični in prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je upravičeno izhajalo iz dejstva, da je toženka zatrjevano fiktivnost posojil dokazovala le s trditvami, da je s tožnikom sklenila (prej obravnavano) pogodbo, na podlagi katere naj bi se tožnik zavezal toženki izplačati dobiček družbe F., d. o. o., ki jih pa ni dokazala. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje štelo, da kontne kartice potrjujejo izročitev posojila in da tega zaključka ni obrazložilo, saj nasprotno izhaja iz 46. točke obrazložitve. V poslovni dokumentaciji toženke so izročeni zneski označeni kot posojilo, toženka pa ni pojasnila, na kateri morebitni drugi pravni podlagi (razen tiste, ki ji je ni uspelo dokazati) jih je prejela od tožnika. Neutemeljen je nadalje očitek, da je sodišče prve stopnje glede posojila prevalilo dokazno breme na toženca. Toženka je še v pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2017 trdila le, da posojila še niso zapadla (torej priznala obstoj posojilnega razmerja), nato pa šele v vlogi z dne 27. 8. 2018 povsem spremenila dejansko in pravno podlago svojih ugovorov oziroma začela zatrjevati dogovor o ustanovitvi tihe družbe in izplačilu dobička. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo (in tega pritožba ne izpodbija), da je toženka tožniku del nakazanih sredstev tudi vrnila, kar še dodatno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za posojilo.

10Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer 1.500 točk po OT za odgovor na pritožbo, 25 točk za materialne stroške po 11. členu OT in 22% DDV, kar skupaj znaša 1.116,30 EUR.

¹ S pogodbo o ustanovitvi tihe družbe naj bi bilo dogovorjeno, da bo toženka vplačala osnovni kapital za ustanovitev družbe F., d. o. o., v zameno pa bo tožnik v njej direktor in toženki izplačeval dobiček.
² Sodišče prve stopnje se je oprlo na 148. člen hrvaškega Zakona o gospodarskih družbah, enako je določal 158. člen ZGD-1, in sicer, da tiha družba nastane s pogodbo tako, da tihi družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje koga drugega (nosilec tihe družbe) pridobi pravico do udeležbe pri njegovem dobičku.
³ Zakonita zastopnica tožene družbe.
⁴ Kar bi kot zakonita zastopnica tožene družbe morala vedeti.
⁵ Vsi podatki, ki izvirajo iz mediacije ali so z njo povezani, so zaupni, razen če so se stranke sporazumele drugače, če njihovo razkritje zahteva zakon ali če je razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora.
⁶ Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da so bile trditve toženke glede obstoja terjatve iz naslova dobička nesklepčne. Toženka je namreč poleg tega, da je trdila, da so vtoževani zneski izplačilo dobička, torej da gre za izpolnitev obveznosti iz zatrjevanega dogovora, postavila še pobotni ugovor za ugotovitev obstoja te terjatve. Pritožba zmotno meni, da je bilo navedeno uporabljeno kot argument za odločitev sodišča, saj ta prvenstveno temelji na dokazni oceni.