VSL Sodba I Cp 2131/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik lastnik nepremičnine ID znak parcela 0000 419/14, katastrska občina 0000 ..., parcela 419/14 do 1/1 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 1.356,60 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da sodišče za pravno podlago ne bi smelo uporabiti Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (ZPZS), zato materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Citirani zakon v 9. členu določa, da mora biti pogodba, s katero se prenese zemljišče ali stavba, pisna. Po 43. in 46. členu ZPZS pa se mora odločba, s katero Okrajni ljudski odbor odloči o pravici, glasiti na posameznika in ne na nedoločen krog oseb. Izdano gradbeno ali lokacijsko dovoljenje ne dokazuje pravice uporabe. Iz odločb, na kateri se sklicuje sodišče, ne izhaja, da bi organ, ki ju je izdal, ob njuni izdaji presojal obstoj pravice uporabe. Pravna odločba pravice uporabe sama po sebi ne ustvarja. Impliciranje obstoja pravice uporabe ne pomeni, da se ta neizpodbojno domneva tudi v primerih, ko zainteresirana stranka obstoj prenosa pravice uporabe prereka. Dokazno breme se s prerekanjem prenese na domnevnega imetnika pravice uporabe, v konkretnem primeru na tožečo stranko, ki dokaznemu bremenu ni zadostila. Sodišče se do takih navedb tožene stranke ni opredelilo, zaradi česar niso podani razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče se sklicuje na odločbo II Ips 18/2015, vendar se dejansko stanje v tem primeru z dejanskim stanjem v odločbi ne more primerjati. V navedenem primeru je šlo za spor med občino in državo, in ne za spor med fizično osebo in občino. Navedeno je tožeča stranka v postopku že izpostavila, ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, niso podani razlogi o odločilnih dejstvih. Na podlagi predpisov, ki so tedaj veljali, se je stavbno zemljišče oddajalo v uporabo na podlagi javnega razpisa ali tudi brez njega, vendar vedno s sklenitvijo pogodbe za določeno plačilo. Taka pogodba ni bila ne zatrjevana ne predložena. Tožeča stranka tudi ni predložila nobenih dokazil o plačilu izgradnje sporne garaže. Če je bil pravni prednik naveden v seznamu investitorjev, to ne pomeni, da je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik izgradnjo garaže tudi dejansko plačala. S seznama investitorjev izhaja, da so na njem naštete osebe, ki bodo investirale izgradnje. Seznam investitorjev zato ne more predstavljati listine, na podlagi katere bi bilo mogoče na ravni prepričanja zaključiti, da so to tudi dejansko storile. Iz odločb, ki jih je tožeča stranka vložila v spis in jih je upoštevalo sodišče, ne izhaja pridobitev lastninske pravice, niti parcelna številka, zaradi česar zaključkov, ki jih je napravilo sodišče, ni mogoče napraviti.

Če takratni predpisi niso omogočali pridobitve pravice uporabe, ne tožnik ne njegov pravni prednik nista mogla biti v dobri veri. Pogodba, s katero se prenese pravica uporabe, je morala biti pisna, prav tako je moralo biti zanjo plačano določeno nadomestilo. Neobrazložena je navedba sodišča, da D. K. ni poskušal vpisati nepremičnine v zemljiško knjigo in da je v kupoprodajni pogodbi izrecno navedeno, da zemljiškoknjižno stanje za parcelo, ki je predmet pogodbe, še ni dokončno urejeno. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da tožnik in njegovi pravni predniki niso bili v dobri veri. Okoliščina, da se bodoči kupec pred nakupom nepremičnine pozanima o statusu nepremičnine in o njenem zemljiškoknjižnem lastniku, je bistvena pri presoji dobre vere. Tudi sama predaja ključev ne more predstavljati okoliščine, na kateri bi bilo mogoče graditi dobro vero.

3Tožeča stranka se je s pritožbo seznanila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. Navedeni so razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih je moč preizkusiti. Zatrjevana kršitev o neobstoju razlogov ni podana.

6Pritožbeno sodišče sledi in sprejema razloge izpodbijane sodbe o tem, da je pravici do upravljanja in uporabe sporne garaže, ki je bila zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, izvrševala tožeča stranka oziroma njen pravni prednik. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je na podlagi takrat veljavnega ZPZS bil mogoč prenos pravice uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal Okrajni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Prvostopenjsko sodišče je odločbi Okrajnega ljudskega odbora X. št. ... z 10. 2. 1961 in ... s 16. 10. 1961 prepoznalo kot odločbi, s katerima je pravni prednik tožene stranke dovolil gradnjo na spornem zemljišču. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da je pravni prednik tožeče stranke (M. K.) iz lastnih sredstev zgradil garažo (sodišče je upoštevalo, da tožena stranka za nasprotno ni ne navedla ne predložila najmanjšega indica - 6. točka obrazložitve), zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni izkazano, da bi pravni prednik tožeče stranke plačal izgradnjo garaže. Sodišče je torej upoštevalo, da je pravni prednik tožeče stranke gradnjo garaže izpeljal iz lastnih sredstev in zemljišče skupaj s svojimi pravnimi nasledniki brez vsakega nasprotovanja upravljal in uporabljal skladno z namenom. Gradnja je potekala ob vednosti in z dovoljenjem pravne prednice tožene stranke, čemur pritožba ne nasprotuje.

7Pritožnica neutemeljeno očita sodišču napačno razumevanje odločb, na katere je odprlo odločitev. Obe omenjeni odločbi je izdal organ pravne prednice tožene stranke, ki je posameznim investitorjem dovolil gradnjo garaž na mestnem zemljišču v družbeni lastnini. Odločbi o podelitvi zemljišča za gradnje in gradbeno dovoljenje pa vsebujeta tudi pravico graditi, ta pa vsebuje pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt (glej odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 553/2002 in II Ips 223/2009). Ker je torej pravica graditi istovetna pravici uporabe, je torej očitno, da je pravna prednica toženke s takim razpolaganjem z omenjenimi nepremičninami slednje prenesla v uporabo investitorjem, med njimi tudi pravnemu predniku tožeče stranke. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da iz odločb ne izhajajo parcelne številke, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče zaključiti, da v obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da gre za garažo, ki stoji na parc. št. 419/14 k. o. 0000 ... Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe pojasnilo, da se je parc. št. 1177/15 prenumerirala v številko 419, ta pa se je razdelila na več manjših parcel, med drugim tudi na parcelo št. 419/14 (priloga A9). V sklepu o dedovanju res ni navedena pravilna parcelna številka 419/14, kar je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, vendar kljub temu ni imelo nobenega dvoma, da gre za obravnavo garažo, ki stoji na parc. št. 419/14.

8Tožnikov pravni prednik M. K. je imel garažo ves čas v posesti, in sicer od izgradnje 1964 do 1997, ko je stopil v veljavo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) in je v skladu s prvim odstavkom 2. člena tega zakona postal njen lastnik. Na podlagi sklepa o dedovanju z 29. 10. 2002 pa je D. K. kot dedič garažo podedoval od M. K. D. K. je nato garažo prodal tožniku, ki jo je kupil s kupoprodajno pogodbo 20. 5. 2016. Ugoditev zahtevku za ugotovitev njegove lastninske pravice je tako pravilna.

9Ker je pritožbeno sodišče zaključilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovi lastninski pravici pravilna že na podlagi pravil o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe o pridobitvi lastninske pravice na drugi pravni podlagi, na podlagi priposestvovanja.

10Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).