UPRS Sodba in sklep I U 1844/2018-40

I. Zadevi I U 1844/2018 in I U 1978/2018 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja in se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1844/2018.

II. Tožbama se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 4903-2/2017-6 z dne 23. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka, vsaki v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnice A.A. in tožnika B.B. (1. točka izreka), ugodilo pritožbi Občine ... (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) in odpravilo delno odločbo Upravne enote Tržič št. 321-56/92-1791 (28) z dne 20. 3. 2008 (2. točka izreka), zavrnilo zahtevek za denacionalizacijo, ki je bil vložen po pok. C.C., za vrnitev odvzete nepremičnine parcele št. 731/3 k.o. ..., stavbišče s površino 192 m2 in objekt s hišno št. ... (3. točka izreka) in ugotovilo, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je napačna odločitev prvostopenjskega organa o vračilu predmetnega premoženja. Sklicuje se na sodbo naslovnega sodišča I U 422/2015, iz katere izhaja, da prejšnji lastnik, kateremu je bilo premoženje odvzeto že s strani okupatorja, ni avtomatično pridobil lastninske pravice na odvzetem premoženju. Na podlagi določbe Zakona o ravnanju z imovino, katerega so morali lastniki zapustiti med okupacijo, ter premoženjem, katerega so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list DFJ, št. 36/45, v nadaljevanju ZRP) je bil predviden postopek pridobitve oz. vrnitve lastnine prejšnjim lastnikom. Lastnik je za vrnitev lastninske pravice moral vložiti zahtevo na pristojno sodišče (zadnji stavek prvega odstavka 1. člena). Avtomatizma ni bilo. Pravna naslednika vlagateljice sta bila zato pozvana na predložitev dokazil, da je C.C. oziroma kdo izmed njegovih bližnjih sorodnikov tako zahtevo vložil. Drugostopenjski organ ugotavlja, da pravna naslednika vlagateljice D.D. takšnega dokazila nista predložila. Kot napačno ocenjuje stališče pravnih naslednikov vlagateljice, da je bila napotilna odločba z dne 29. 5. 1941 odpravljena z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ-a in da je C.C. z dnem 6. 2. 1945 ponovno pridobil lastninsko pravico na odvzetem premoženju. Iz Odloka AVNOJ-a izhaja, da je z dnem njegove uveljavitve prešlo v last države med drugim tudi vse imetje nemškega Reicha in vse imetje oseb nemške narodnosti, razen tistih, ki so sodelovale v vrstah narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije in se med okupacijo niso vedle sovražno. Po presoji pritožbenega organa je bilo predmetno premoženje podržavljeno okupatorju in ne C.C. iz razloga, ker je bila E.E. na dan 6. 2. 1945 in tudi v času izdaje zaplembene odločbe vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica predmetnega premoženja, prav tako napotilna odločba z dne 29. 5. 1941 ni bila razveljavljena na podlagi nobenega povojnega predpisa. Zaplembena odločba je bila izdana 4. 1. 1946, torej po tem, ko je 29. 5. 1945 pričel veljati ZRP, kar pomeni, da so C.C. oziroma njegovi bližnji sorodniki še pred izdajo zaplembene odločbe imeli možnost zahtevati vrnitev premoženja, ki jim ga je leta 1941 odvzel okupator, pa tega niso storili. Zato C.C. ne more biti upravičenec do denacionalizacije predmetnega premoženja.

3Tožniki A.A., B.B. in F.F. se z izpodbijano odločbo ne strinjajo in v tožbah med drugim navajajo, da sta Ministrstvo za okolje in prostor in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano C.C. ves čas štela za denacionalizacijskega upravičenca, nenadoma pa sta svoje pravno naziranje spremenila in po več kot 25. letih C.C. odvzela status upravičenca v denacionalizacijskem postopku. Navedeno predstavlja zavržno dejanje, ki meji na ravnanja in zlorabe pravnega reda v državi FLRJ po letu 1945. Sedem let po vloženem zahtevku za denacionalizacijo se je na vseh stopnjah, do Ustavnega sodišča ugotavljalo, da se C.C. šteje za upravičenca v postopku denacionalizacije. C.C. je bila tudi že pravnomočno vrnjena večina podržavljenega premoženja.

4Menijo, da se obravnavani primer razlikuje od primera v sodbi I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016. Predmetno premoženje je bilo C.C. podržavljeno z zaplembeno odločbo v Okrajne zaplembne komisije Tržič št. 327/45 z dne 4. 1. 1946 in preneseno na FLRJ na podlagi predpisa iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Pojasnjujejo, da je imetje C.C., ki je prešlo v državno last, bilo v času izdaje navedene zaplemebne odločbe spet v njegovi lasti, saj je Odlok AVNOJ-a, ki je stopil v veljavo 6. 2. 1945, odpravil vse odločbe nemškega Reicha in s tem tudi vse pravne posledice, ki so jih povzročile okupatorske odločbe. C.C. po ZRP ni imel pravice zahtevati vrnitve premoženja, ker mu je povojna oblast z navedeno zaplembeno odločbo, in sicer med veljavnostjo ZRP, ponovno podržavila vse imetje, ki se nahaja v Pristavi pri Tržiču ali kjerkoli na območju DFJ. Zato je nesporno, da je bil C.C. v času podržavljenja edini lastnik celotnega podržavljenega premoženja in se zato v postopku denacionalizacije šteje za razlaščenca oziroma upravičenca za vrnitev podržavljenega premoženja. Navedena dejstva tudi kažejo, da je izpodbijana odločba, ki v času podržavljenja šteje za razlaščenca nemški Reich, pravno neutemeljena. Po vojni bi se moralo vse premoženje, ki je bilo zaplenjeno po okupacijskih oblasteh, vrniti že po samem zakonu z dne 24. 5. 1945. Vpisi bi morali biti odpravljeni ter vzpostavljeno prejšnje stanje na predlog, pa tudi po uradni dolžnosti. Splošno znano pa je, da večina premoženja ni bila vrnjena, in se je po vojni podržavilo na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah, konkretno pa z odločbo Okrajne zaplembene komisije Tržič št. 327/45 z dne 4. 1. 1946. Predmet podržavljene zaplembe je bilo celokupno C.C. pripadajoče premoženje, med drugim tudi predmetne nepremičnine. Zato je zmotno razlogovanje, da bi za izkazovanje upravičenosti do denacionalizacije bivši lastnik ali njegovi svojci morali zahtevati premoženje nazaj. Četudi bi upravičenec ali njegovi svojci zahtevali nepremičnino nazaj, bi sledila zaplemba. Poudarjajo, da je povojna oblast premoženje podržavila osebi, ki jo je štela za lastnika, torej C.C. in ni upoštevala vmesnega, tako imenovanega podržavljenje po okupatorju, kot pravno veljavnega. Sklicujejo se na sodbi naslovnega sodišča U 2282/2003 in Vrhovnega sodišča RS I Up 898/2005, ki C.C. štejeta za upravičenca. Sklicujejo se tudi na sodbo naslovnega sodišča U 1108/2000, iz katere izhaja, da C.C. ni mogel sprožiti postopka po ZRP. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe in izdajo sodbe, s katero se C.C. vrne v last in posest parcelo št. 731/3 k.o. ..., podrejeno pa vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek in odločanje. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka na tožbi po vsebini ni odgovorila.

6Prizadeta stranka ... d. d. v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da je odločitev pravilna, zato predlaga zavrnitev tožbe.

7Prizadeta stranka Občina ... v odgovoru na tožbo med drugim poudarja, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno 6. 2. 1945, z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ, tega dne pa upravičenec C.C. ni bil lastnik tega premoženja, ampak je to bil nemški Reich. Zmotno je stališče, da je upravičenec postal lastnik predmetnega premoženja na podlagi Odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih, o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku, saj je bil sprejet in je stopil v veljavo 13. 2. 1945, torej po uveljavitvi Odloka AVNOJ. Napačen je zaključek tožnikov, da C.C. ni imel pravice uveljavljati vrnitev premoženja po ZRN. Pri tem opozarja, da je bila zaplembena odločba izdana 4. 1. 1946, ZRP pa je začel veljati že 29. 5. 1945, kar pomeni, da so upravičenec oz. njegovi bližnji imeli možnost uveljavljati zahtevek po ZRP. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnikom pa naloži povrnitev plačilo stroškov upravnega spora.

8Tožniki v nadaljnjih pripravljalnih vlogah med drugim navajajo, da ni pravilno stališče prizadete stranke Občine ..., da C.C. v času podržavljenja ni bil lastnik predmetne nepremičnine, ampak je bil to nemški Reich, ter se sklicujejo na sodbi naslovnega sodišča U 1108/2000 z dne 10. 1. 2001 in U 2282/2003 z dne 4. 5. 2005, iz katerih izhaja, da je bil C.C. lastnik celotnega premoženja v času podržavljenja. Slednjo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 898/2005 z dne 19. 4. 2007. Pojasnjujejo, da bi bilo premoženje podržavljeno nemškemu Reichu le, če C.C. v času podržavljenja ne bi štel za jugoslovanskega državljana, ter uveljavljajo kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 33. člena Ustave. Menijo, da je bilo o statusu upravičenca s pravnomočno delno odločbo z dne 11. 4. 2003 pravnomočno odločeno, zato o tem ni mogoče ponovno odločati. Navajajo, da se ZRP nanaša na premoženje, zajeto v 2. členu Odloka AVNOJ, za kar v obravnavanem primeru ne gre, premoženje pa je z nemškega Reicha po zakonu prešlo na upravičenca na podlagi Odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih, o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku, ki je začel veljati 3. 2. 1945, torej pred podržavljenjem.

9Prizadeta stranka se v nadaljnjih pripravljalnih vlogah sklicuje na sodbo naslovnega sodišča I U 2367/2017, s katero ji je sodišče pritrdilo.

K I. točki izreka:

10Sodišče lahko s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (1. odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker sta tožbi v postopkih, navedenih v 1. točki izreka, vloženi zoper isti upravni akt, je sodišče zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

K II. točki izreka:

11Tožba je utemeljena.

12V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 731/3 k. o. ..., in sicer stavbišča s površino 192 m2 z objektom s hišno št. ..., k. o. ..., ki sta jo vložili pravna prednica prvih tožnikov tožnikov D.D. ter druga tožnica F.F..

13Iz izpodbijane odločbe izhajajo naslednje ugotovitve, ki niso sporne:

- da je bila predmetna nepremičnina bivšemu lastniku C.C. odvzeta z Napotilno odločbo okupatorja z dne 29. 5. 1941, iz katere izhaja, da se je celotno premoženje židovskega posestnika C.C. zaplenilo in prešlo v last Dežele Koroške „Reichsgau Kaernten“, kar je razvidno tudi iz B lista zk. vl. 100 k.o. ... (zap. št. 10);

- da je Okrajna zaplembena komisija občine Tržič z odločbo št. 327/45 z dne 4. 1. 1946 na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a pod točko I. izreka ugotovila, da v državno last preide vso imetje nemškega Reicha, nahajajoče se v ... (elektrarna), ali kjerkoli v območju D.F.J., pod točko II. izreka odločbe pa je ugotovila, da v državno last preide vse imetje barona C.C., jugoslovanskega državljanstva, nemške narodnosti, nahajajoče se v ... ali kjerkoli v območju D.F.J.

- da je bila na podlagi navedene odločbe z odločbo z dne 5. 8. 1946 na državo FLRJ vknjižena lastninska pravica v korist države FLRJ, med drugim tudi v vl. št. 100 k.o. ... (zap. št. 11);

14Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožniki niso izkazali, da so C.C. ali kdo od njegovih bližnjih vložil zahtevo za povrnitev premoženja, podržavljenega s strani okupatorja, po ZRP. Pri tem se sklicuje na sodno prakso naslovnega sodišča, iz katere izhaja, da prejšnji lastnik, ki je bilo premoženje odvzeto s strani okupatorja, ni avtomatično pridobil lastninske pravice na odvzetem premoženju, ampak je moral vložiti zahtevo po ZRP (sodba Upravnega sodišča I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016). Vendar pa je utemeljena tožena navedba, da toženka ni ugotavljala, ali so bili navedeni po ZRP sploh upravičeni do vračila. Bivšim lastnikom oz. njihovim svojcem po presoji sodišča namreč ni mogoče očitati, da zahteve po ZRP niso podali, če se ZRP nanje sploh ni nanašal in si z njo ne bi mogli izboljšati svojega pravnega položaja.

15Kot je pravilno pojasnila 3. tožnica v pripravljalni vlogi, so bile po ZRP do vračila upravičene le osebe, na katere se nanaša 2. člen Odloka AVNOJ-a. To pa so osebe, ki so bile med okupacijo po sovražniku nasilno odvedene ali so same pobegnile, njihovo premoženje pa je z Odlokom AVNOJ-a prešlo v državno vodstvo narodnih posesti, kjer se bo upravljalo kot zaupana posest do končne odločitve o lastništvu, torej v državno upravljanje. Ob tem so zapustile imetje oz. jim ga je proti njihovi volji, bodisi za plačilo ali brez, na kakršen koli način odvzeli okupator ali njegovi pomagači iz rasnih, verskih, narodnostnih ali političnih razlogov. Navedeno izhaja iz 1. člena ZRP z dne 29. maja 1945 (Uradni list DFJ št. 36/45), ki se izrecno sklicuje na 2. člen Odloka AVNOJ.

16Navedeno pomeni, da tisti, na katere se 2. člena Odloka AVNOJ ne nanaša, to pa so prav gotovo osebe, ki jih je tedanja oblast štela za osebe nemške narodnosti, na katere se nanaša 2. točka 1. člena Odloka AVNOJ, in je njihovo premoženje na navedeni pravni podlagi prešlo v državno svojino, torej v državno last, po ZRP niso imele pravice zahtevati premoženja in torej zahteve niso mogle uspešno vložiti. Zato v primeru, ko je iz ugotovljenih dejstev očitno, da je tedanja oblast določeno osebo štela za osebo nemške narodnosti iz 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, in ne za osebo iz 2. člena Odloka AVNOJ, ni mogoče očitati, da zahteve po ZRP ni podala. Iz sodbe I U 422/2015, na katero se sklicuje toženka, izhaja, da je takratna oblast prvotnega lastnika, ki mu je bilo premoženje odvzeto s strani nemškega Reicha, obravnavala kot osebo, na katero se nanaša drugi člen Odloka AVNOJ, premoženje pa je bilo potem podržavljeno drugi osebi. V tem primeru je upravičenec do denacionalizacije druga oseba, prvotni lastnik pa le, če je vložil zahtevo po ZRP. Za tak primer je šlo tudi pri sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001. Torej v obravnavnih primerih ni šlo za primerljivi zadevi.

17Poleg tega toženka spregleda, da se za dan prehoda sovražnikovega imetja (torej med drugim imetja C.C. kot osebe nemške narodnosti) v državno svojino na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka Avnoj ne šteje dan izdaje zaplembene odločbe, ampak 6. 2. 1945, ko je začel veljati Odlok AVNOJ-a. Navedeno izhaja iz 1. člena Odloka AVNOJ-1, ki določa, da z dnevom, ko stopi v veljavo ta odlok, preide v državno svojino.... Zato bi se, glede na to, da iz zaplembene odločbe z dne 4. 1. 1946 izhaja, da je z dnem 6. 2. 1945 prešlo v državno svojino tudi vse premoženje C.C., kot osebe nemške narodnosti, bilo treba tudi v primeru, če se ZRP ne bi nanašal le na osebe iz 2. člena Odloka AVNOJ-a, opredeliti tudi do te okoliščine in na njeni podlagi oceniti, ali bi C.C., kot oseba nemške narodnosti, katerega vso premoženje, ki se nahaja na območju Jugoslavije, je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a z dnem 6. 2. 1945, oziroma njegovi bližnji, z vložitvijo zahteve za vrnitev imovine pred pristojnim sodiščem na podlagi ZRP, veljavnim od 29. 5. 1945, resnično lahko dosegel vrnitev premoženja po tem zakonu.

18Zato je po presoji sodišča, ne glede na to, ali je Odlok o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ, št. 4/45), ex lege vzpostavil lastninsko stanje, kakršno je bilo pred okupacijo (ko je bila predmetna nepremičnina v lasti C.C.), kar zatrjujejo tožniki, ali ne, v obravnavni zadevi bistveno, da je tedanja oblast odloku tako veljavo dala in da upravičenec oz. njegovi bližnji na nobeni podlagi tega premoženja pred nacionalizacijo niso mogli zahtevati nazaj. Sodišče zgolj pripominja, da je navedeni odlok stopil v veljavo 3. 2. 1945, torej pred začetkom veljavnosti Odloka AVNOJ-a.

19Da je tedanja oblast odloku tako veljavo dala, je v obravnavanem primeru razvidno iz odločbe Okrajne zaplembene komisije v Tržiču opr. št. 327/45 z dne 4. 1. 1946, ki je bila v zemljiški knjigi podlaga za prehod lastninske pravice na predmetni nepremičnini na FLRJ, iz katere izhaja, da na podlagi prvega odstavka Odloka AVNOJ v državno last preide tudi (poleg premoženja nemškega Reicha) vso premoženje barona C.C., kot državljana nemške narodnosti, nahajajoče se v ... ali kjer koli v območju D.F.J. Povedano drugače, tudi če v zemljiško knjigo kot lastnica ne bi bila vpisana E.E., ampak C.C., bi na podlagi navedene odločbe predmetna nepremičnina prešla na FLRJ zaradi ugotovljenega dejstva, da gre za premoženje osebe nemške narodnosti.

20Po presoji sodišča se, ob ugotovitvi, da je bilo določeni osebi premoženje odvzeto dvakrat, prvič s strani nemškega Reicha, drugič pa s strani FLRJ, na podlagi iz 3. člena ZDen, ne da bi imela ta oseba pred uveljavitvijo ZDen možnost, da zahteva vrnitev premoženja, šteje, da gre (ob izpolnitvi drugih pogojev) za upravičenca do denacionalizacije iz 3. člena ZDen. S stališčem, za kakršnega se zavzema toženka, bi bili v slabšem položaju tisti (osebe nemške narodnosti in hkrati jugoslovanski državljani), ki bi jim premoženje najprej odvzel okupator, potem pa še država, od tistih, ki bi jim ga odvzela samo država, ob enaki posledici, da je premoženje z uveljavitvijo Odloka AVNOJ-a, to je 6. 2. 1945, prešlo v last države. Za takšno razlikovanje pa po presoji sodišča ni zakonitih razlogov. Sodišče je, po poglobljeni analizi predpisov in sodne prakse, v tej zadevi sprejelo drugačno stališče, kot ga je zavzelo v sodbi I U 2367/2017.

21Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral drugostopenjski organ ponovno odločati o pritožbah in pri tem upoštevati stališče sodišča glede uporabe materialnega prava. Glede na to, da je izpodbijana odločitev drugostopenjskega organa, ki je drugačna od odločitve prvostopenjskega organa, sodišče ni imelo podlage, da odpravi odločbo drugostopenjskega organa in ponovno odloči, kot je odločil že prvostopenjski organ, kar predlagajo stranke. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med strankami ni bilo sporno, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).