VSK sklep I Cp 1737/2006

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se upnici do pravnomočnosti postopka, v katerem se bo odločalo o dodelitvi ml. otrok v varstvo in vzgojo, določijo stiki z ml. otroki J., A. ter K., kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sklep se pritožuje upnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče protispisno ugotavlja, da upnica ni izkazala nobene od predpostavk za izdajo začasne odredbe. Upnica je verjetno izkazala nastanek težko nadomestljive škode, kot tudi verjetnost obstoja terjatve na določitev stikov. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožba je utemeljena.

V skladu z 267. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je upnica predlagala izdajo začasne odredbe s predlogom začasne ureditve stikov pred uvedbo sodnega postopka o dodelitvi mladoletnih otrok, dne 29.11.1992 rojene J. D., dne 29.10.1994 rojene A. D. in dne 26.10.1998 rojenega K. D.. Njena trditvena podlaga je bila, da se je dne 6.4.2006 zaradi fizičnega nasilja in groženj dolžnika izselila iz skupnega stanovanja, v posledici ji od takrat dalje dolžnik onemogoča stike z mladoletnimi otroki, s tem nastaja nenadomestljiva škoda, tako njej kot mladoletnim otrokom. V dokaz svojih trditev je predlagala vpogled v spis CSD I., št. ter zaslišanje strokovne delavke CSD B. G. ter svoje zaslišanje in zaslišanje dolžnika. Pritožba zato upravičeno opozarja, da je upničino terjatev v predlogu mogoče povsem jasno indentificirati, upnica predlaga začasno ureditev stikov z mladoletnimi otroki, o katerih se bo odločalo v postopku o dodelitvi mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, prav tako je obrazložila predpostavko težko nadomestljive škode in za svoje trditve predlagala ustrezne dokaze, zato so nasprotne ugotovitve prvostopenjskega sodišča protispisne. 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, da imata starša pravico do stikov z otrokom in da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Upnica trdi, da stiki že več mesecev na potekajo, zato predlaga začasno ureditev stikov, dokler ne bo o stikih odločeno v postopku o dodelitvi mladoletnih otrok. Gre za povsem konsistenten predlog za izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, o katerem bo zato moralo sodišče prve stopnje odločati v ponovnem postopku. Glavno vodilo pri odločanju o začasnih odredbah v razmerjih med starši in otroki je otrokova korist in jo sodišče izda, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe lahko nastala otroku nepopravljiva ali težko popravljiva škoda. Kot pravica staršev in otroka pridejo namreč stiki načeloma v poštev v vseh situacijah, v katerih živi otrok ločeno od enega ali od obeh staršev, ne glede na razlog, ki je pripeljal do ločenega življenja. Ob vsem povedanem je zato moralo pritožbeno sodišče (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, da oceni glede na trditveno in dokazno podlago, ali je podana verjetnost obstoja upničine terjatve in v tem primeru, da oceni, ali so koristi mladoletnih otrok ogrožene, tako da je potrebna izdaja začasne odredbe ter ponovno odloči o (ne)utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče le še opozarja in kar bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku tudi upoštevati, na določbo 268. čl. ZIZ o učinkih sklepa o začasni odredbi v povezavi s 44. čl. ZIZ, po katerem mora predlog vsebovati poleg navedbe upnika in dolžnika, dolžnikove obveznosti, tudi sredstvo in predmet izvršbe in druge podatke, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi.