VSM Sklep II Kp 31936/2014

I. Pritožba odvetnika G. J. se zavrne kot neutemeljena.

II. Odvetnik G. J. je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I K 31936/2014 z dne 22. 1. 2020 na podlagi 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu M. G. in njegovemu zagovorniku, odvetniku G. J. iz Odvetniške pisarne K., J. in partnerji d.o.o., nerazdelno v plačilo naložilo stroške, ki so nastali s preložitvijo glavne obravnave dne 22. 2. 2019 v znesku 140,91 EUR ter sodno takso v znesku 125,00 EUR.

2Zoper sklep se je pritožil odvetnik G. J. iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uvodoma sicer navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je iz podane obrazložitve razbrati, da se ne strinja z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi. Navaja namreč, da je teden dni pred razpisano obravnavo, sodišče pisno zaprosil za preklic in preložitev naroka, saj so bile v času od 18. 2. 2019 do 22. 2. 2019 zimske šolske počitnice, ki jih je pritožnik preživljal z družino na morju. Ker je bil v nepremičnini, ki je v lasti družinskega člana, o tem tudi ni mogel predložiti nobenega dokazila. Poleg tega bi že samo dejstvo, da so v terminu, ko je bila razpisana glavna obravnava, bile šolske počitnice, moralo zadostovati kot opravičilo za odsotnost.

5Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožnik je sicer res prosil za preložitev naroka za glavno obravnavo, razpisanega za dne 22. 2. 2019, vendar sodišče na njegovo prošnjo, ki jo je prejelo 18. 2. 2019, ni odgovorilo, temveč je narok skušalo opraviti. Ker pa se pritožnik naroka, na katerega je bil vabljen izvedenec finančne stroke z namenom podaje izvedenskega mnenja, brez utemeljenega opravičila ni udeležil (naroka se prav tako ni udeležil pravilno vabljen obdolženec, ki svojega izostanka ni opravičil), je sodišče prve stopnje glavno obravnavo moralo preložiti, stroške, ki so ob tem nastali, pa je naložilo v plačilo pritožniku (in obdolžencu). Tudi po oceni pritožbenega sodišča, je bilo tako postopanje sodišča prve stopnje povsem pravilno. Pritožnikova prošnja za preložitev naroka z dne 22. 2. 2019, sploh zaradi zimskih šolskih počitnic še namreč ne pomeni, da bi ji sodišče moralo slediti in ne, da glavne obravnave že zato ne bi moglo opraviti, kot se za to zmotno zavzema pritožnik. Opravičljivost in tehtnost razlogov iz obvestila sodišču oziroma prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo ter posledično ocena pogojev, da bi bila ta opravljena ali preložena, sta v diskreciji sodišča in ne procesnih udeležencev, ki so se procesnih dejanj dolžni udeleževati ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na narok za glavno obravnavo pač prinaša. Tako zgolj prošnja za preložitev in sporočilo o zadržanosti (iz povsem osebnih razlogov in brez predložitve kakršnihkoli dokazil o njihovi utemeljenosti), sama po sebi še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave.

6Prav tako ni mogoče pritrditi pritožniku, ko navaja, da je storil vse kar je bilo v njegovi moči, da obvesti sodišče o svoji odsotnosti in prosi za preložitev obravnave. Da je mogoče govoriti o tem, da procesni udeleženec stroškov ni povzročil po svoji krivdi, mora biti ugotovljeno, da je le-ta storil dejansko vse, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Pritožnik pa zgolj na podlagi dejstva, da je sodišču poslal prošnjo za preklic in preložitev naroka, še ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče narok res preklicalo in preložilo. Še zlasti ne, ker je sodišče prve stopnje na pritožnikove predhodne prošnje za preklic (tako za dne 28. 11. 2018 in ne 11. 2. 2019), v katerih je navajal službene razloge in jih tudi dokazno podkrepil, odgovorilo naslednji dan po prejemu prošnje. V obravnavani zadevi, ko je pritožnik navajal le osebne razloge, za katere, kot že navedeno, ni predložil nikakršnih dokazil, pa ga sodišče o (ne)preklicu ni obveščalo. Vsled navedenega bi zagotovo moral sklepati, da sodišče njegovi prošnji ni ugodilo in se torej ni odločilo za preklic naroka. Ob tem je poudariti še, da sodišče strank postopka oziroma procesnih udeležencev, ki podajo prošnjo za preložitev naroka, o tem, da se bo narok kljub temu opravil oziroma, da prošnji za preklic ni bilo ugodeno, ni dolžno vnovič obveščati. In, če torej sodišče strank ne obvesti, da je ugodilo prošnji za preložitev glavne obravnave, je procesno gledano položaj enak kot v primeru njene izrecne zavrnitve. Glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pritožnik in obdolženec s svojim ravnanjem povzročila preložitev naroka za glavno obravnavo in s tem nastanek stroškov, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

7Po obrazloženem, in ker v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar več, do česar bi se pritožbeno sodišče moralo dodatno opredeliti, je o pritožbi odvetnika G. J. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Ker odvetnik G. J. s pritožbo ni uspel, je po določbi 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 30,00 EUR, ki je odmerjena po tarifni številki 74013 Zakona o sodnih taksah.