VSL Sklep I Cp 2201/2019

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Tožnik se je 8. 4. 2014 poškodoval v delovni nesreči, ko je delal na gradbišču v predoru na Dunaju. Njegov delodajalec (zavarovanec tožene stranke) ga je napotil na delo k avstrijskemu podjetju S. (stranski intervenient). Tožnik od zavarovalnice svojega delodajalca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Meni, da je odgovorna objektivno, pa tudi krivdno, ker delo ni bilo organizirano tako, da bi ga lahko tožnik opravljal brez nevarnosti za svoje zdravje in življenje.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da mora toženki plačati 1.057,17 EUR, stranskemu intervenientu pa 791,78 EUR pravdnih stroškov.

Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da delodajalec ni objektivno odgovoren, ni vedel, ni vedel, da pri uporabniku ni bilo poskrbljeno za varno delo, nadzora na gradbišču ni izvajal in v način dela ni imel vpogleda. Kljub pogodbeni zavezi, da bo poskrbel za varne pogoje dela, je sodišče prve stopnje ocenilo, da mora upoštevati „način dejanskega izvajanja nadzora delodajalca in uporabnika ter morebitne dodatne (konkludentne) dogovore“.

3Zoper takšno sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku; podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnik opozarja, da je bil napoteni in ne posredovani delavec. Sodišče prve stopnje je zavarovanca tožene stranke brez vsake podlage štelo kot delodajalca za posredovanje dela, česar pa tožena stranka ni niti pravočasno trdila niti izkazala. Tožnik je delal pod okriljem, nadzorom in zaradi gospodarskih interesov zavarovanca tožene stranke, ki mu je plačeval plačo, od njega je dobil navodila za varno delo itd. Izpostavlja, da sta se zavarovanec in tožnik v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorila, da mora delodajalec delavcu zagotavljati pogoje za varno in zdravo delo, pogodba pa celo pojasnjuje, kdo je posredovani in kdo napoteni delavec. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti Direktivo 96/71 ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev. Sklicuje se še na določbe 208. do 210. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

Podana je najmanj solidarna odgovornost zavarovanca tožene stranke in stranskega intervenienta.

Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso je zmotno, saj situacije niso primerljive s tožnikovo, posebej upoštevaje okoliščino, da je bil toženčev delodajalec podizvajalec del na spornem gradbišču.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila; stranski intervenient pa predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da tožnik trditev o odgovornosti stranskega intervenienta za nezgodo sploh ni podal in tudi tožbe zoper njega ni vložil. V delu, kjer tožnik navaja, da gre za solidarno odgovornost, gre za nedovoljene pritožbene novote.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč o odgovornosti “dejanskega“ delodajalca. Višje sodišče pa mora ob tem opozoriti dvoje - najprej, okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja “dejanski“ delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti “formalnega“ delodajalca.¹ In drugo: prav ima pritožnik, ko opozarja, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni enako tistim v zadevah VSM I Cpg 259/2917, VDSS Pdp 661/2017, VS RS VIII Ips 13/2011 ter II Ips 861/2007, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje.

7Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 861/2007 res obrazložilo, da zgolj dejstvo, da je prišlo do poškodbe tožnika pri delu oziroma v zvezi z delom, ne zadostuje za zaključek o odškodninski odgovornosti delodajalca. Delodajalec je namreč na podlagi 179. člena ZDR-1 dolžan povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, to je Obligacijskega zakonika (OZ), kar pomeni, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost).² A tožnik ni uveljavljal le objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

8Trdil je tudi, da je toženkino nedopustno ravnanje v njeni opustitvi ustrezne organizacije dela oziroma skrbi za varno delo, svoje trditve pa konkretiziral in v zvezi z njimi predlagal izvedbo dokazov. Prav ima, ko v pritožbi izpostavlja, da se je delodajalec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki jo je s tožnikom sklenil 18. 1. 2014 (priloga B 8 v spisu), zavezal, da bo delavcu zagotovil varne in zdrave pogoje dela ter delovno okolje, ga pred razporeditvijo poučil o delovnih razmerah in nevarnosti pri delu, o varstvenih ukrepih, … (11. člen pogodbe), vse v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu (13. člen pogodbe). Ob takšni izrecni pogodbeni zavezi je stališče sodišča prve stopnje, da je odločilno, ali je delodajalec svojo pogodbeno obveznost tudi dejansko izvrševal, materialnopravno napačno. Delodajalec se je v pogodbi o zaposlitvi, v kateri je jasno navedeno, da je delavec napoten (četrti odstavek 3. člena pogodbe), zavezal zagotoviti varne in zdrave delovne pogoje. Če jih ni zagotavljal (in sodišče ugotavlja, da jih ni), je kršil pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje (kršitev pogodbe) je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo (s tem vprašanjem se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, četudi je o tem izvajalo dokazni postopek), je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo pogodbe, v kateri se je prav on zavezal poskrbeti za varno delo.³ To, da delodajalec svoje pogodbene obveznosti ni izvrševal, ker je bila organizacija dela drugačna in ker ni imel podatkov, da pri uporabniku ni poskrbljeno za varno delo, za odločitev ni pravno pomembno. Pravno pomembno je to, da svoje (v odnosu do tožnika sprejete⁴) jasne in konkretne pogodbene obveznosti brez opravičljivega razloga (vsaj sodišče prve stopnje ga ni ugotovilo) ni izpolnjeval. Zakaj naj bi bilo pozitivno, da je delodajalec svojo obveznost začel izvrševati po škodnem dogodku, ne pa negativno, da je prej ni (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Tudi sicer pa za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine ni odločilno, ali je nekaj pozitivno ali negativno, ampak so odločilna (kot je bilo že pojasnjeno) vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode.

9Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je moralo višje sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Slednje se namreč zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo s trditvami, ali delo, ki ga je opravljal tožnik, ni bilo organizirano v skladu z zahtevami varstva pri delu, ali je do nesreče in posledično škode prišlo zaradi opustitve ustrezne organizacije dela ter z vprašanjem nastanka in obsega škode. Neugotovljeni sklopi dejstev so takšnega obsega (gre pravzaprav za vsa odločilna dejstva), da pritožbeno sodišče samo na pritožbeni obravnavi ne more dopolniti postopka, ne da bi nedopustno poseglo v pravico strank do pravnega sredstva - ne bi šlo namreč za dopolnitev, ampak preselitev postopka pred sodišče druge stopnje. Zaradi razveljavitve sodbe ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je sodišče prve stopnje dokazni postopek v zvezi z nekaterimi od teh vprašanj vendarle že izvajalo in bo moralo v ponovljenem postopku dokaze le še oceniti ter o tožbenem zahtevku odločiti ob pravilni uporabi materialnega prava.

Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe; odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep o razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, ali se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

10Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo samo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ VSL je v sodbi II Cp 838/2012 obrazložilo, da formalni delodajalec, kadar je delavec “posojen“ drugemu delodajalcu, lahko odškodninsko odgovarja, če mu je mogoče kaj konkretnega očitati. Podobno stališče zastopa Možina; D v prispevku Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravni letopis 2017, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Založil IUS Software, d. o. o., GV Založba: „Formalni delodajalec za škodo ne odgovarja poleg uporabnika (solidarno z njim) zgolj zato, ker ima sklenjeno delovno razmerje z delavcem (glej na primer VS RS, VIII Ips 131/2011; zdi se da nekoliko drugačno stališče zastopa VDSS, glej Pdp 202/2010 ter Pdp 616/2011), vendar pa njegova odgovornost ni povsem izključena: odgovarja lahko, če mu je mogoče očitati protipravno in krivdno ravnanje, ki bi bilo v vzročni izvezi s poškodbo delavca (glej VS RS II ips 861/2007).“
² Njegove odgovornosti za drugega (dejanskega delodajalca oziroma uporabnika) pa zakonodajalec ni določil (prim. VSL sodba II Cp 838/2012).
³ Vprašanje, ali je svojo obveznost poskrbeti za varno delo (poleg zavarovanca tožene stranke) kršil tudi dejanski delodajalec, za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravno relevantno, zato tudi ne vprašanja, ki jih v odgovoru na pritožbo izpostavlja stranski intervenient. Oškodovanec lahko odškodnino zahteva od vseh solidarno odgovornih ali le nekaterih od njih, vsak dolžnik solidarne obveznosti namreč odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (1. odstavek 395. člena OZ).
⁴ V tem je odločilna razlika med obravnavano zadevo in situacijo v zadevi VS RS II Ips 207/2014, v kateri je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se učinki dogovora o skupnih varnostnih ukrepih pri izvajanju del raztezajo le na pogodbene stranke in ne na tožnika.