UPRS Sodba II U 92/2018-12

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-103165/2014-1809-710-05 z dne 8. 5. 2017 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) sklenila, da se pritožniku kot zavezancu opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 4. 5. 2017 znaša 33.405,51 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški sklepa. Prvostopenjski organ je navedel, da so obveznosti razvidne iz seznama izvršilnih naslov, ki so sestavni del izdanega sklepa, ter da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika pri delodajalcu.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je FURS kot prvostopenjski organ pojasnil, da je tožnik dedič po zavezancu A.A. ki je umrl dne 5. 10. 2012. Iz knjigovodskih evidenc izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku predmetnega sklepa. Sestavni del sklepa je tudi seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 5. 2017. Iz seznama je razvidno, da so posamezne obveznosti postale izvršljive od 1. 10. 2011 dalje, pri čemer se seznam izvršilnih naslovov glasi na dolžnika A.A.

3Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, o kateri je odločala tožena stranka kot drugostopenjski organ in pritožbo tožnika zavrnila. V obrazložitvi je pojasnila, da se tožnika terja za dolg, ki je nastal na podlagi izvršilnih naslovov in da je tožnikov dedič na podlagi drugega odstavka 48. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine podedovanega premoženja, v sorazmerju s prejeto dediščino, pri čemer bi moral odmerjene oz. obračunane davčne obveznosti, ki jim je že potekel rok plačila dedič izpolniti v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Iz sklepa o dedovanju, ki je bil izdan 2. 1. 2014 pod opr. št. I D 1792/2012 in postal pravnomočen 6. 2. 2014 izhaja, da zavezanec deduje kot edini dedič. Iz obrazložitve prav tako izhaja, da je bilo v zapuščino priglašenih več dolgov zapustnika, ki presegajo višino zapuščine, ki znaša 61.495,27 EUR, zaradi česar vrednosti čiste zapuščine ni bilo. Tožena stranka je tožniku 20. 1. 2015 posredovala dopis in ga pozvala na plačilo obveznosti zapustnika ter, da naj predloži cenilno poročilo sodno zapriseženega cenilca o vrednosti podedovane nepremičnine in dokazila o datumih in višini poplačil upnikov.

4Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da iz spisa pregleda stroškov in koriščenja po kreditu z dne 6. 7. 2016 res izhaja, da je tožnik poravnal svoje obveznosti v skupnem znesku 32.732,36 EUR, vendar pa pri tem ni upoštevana določba 94. člena ZDavP-2, ki med drugim določa, da ima pri poravnavi dospelih obveznosti zavezanca za davek iz njegovih dohodkov, terjatev, premoženja in premoženjskih oz. materialnih pravic, dospela davčna obveznost absolutno prednost pred drugimi dospelimi obveznosti zavezancev za davek, ki se izterjujejo, razen pred dospelimi obveznosti z naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine zaradi izgube delovnih zmožnosti ali odškodnine zaradi smrti preživljalca, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je dedič dolg zapustnika do drugih upnikov poravnal potem, ko je izvedel za dolg zapustnika do FURS-a, saj je bil o tem predhodno obveščen na način, kot izhaja iz obrazložitve.

5Tožeča stranka je vložila tožbo, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Nesporno je dejstvo, da prvi odstavek 48. člena ZDavP-2 sicer določa, da univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika, pri čemer pa drugi odstavek istega člena določa, da je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti le do višine vrednosti podedovanega premoženja v sorazmerju s prejeto dediščino. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe zapisala, da je tožeča stranka poravnala svoje obveznosti v višini 32.732,36 EUR kar pomeni, da so poplačila tožeče stranke v resnici presegala vrednost podedovanega premoženja. Že iz sklepa o dedovanju izhaja, da priglašeni dolgovi pa presegajo vrednost zapuščine, zaradi česar čiste vrednosti zapuščine ni. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka kot dedič v skladu s 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) odgovorna za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja in glede na dejstvo, da so plačila zapustnikovih dolgov s strani dediča že presegala vrednost podedovanega premoženja, je izpodbijani sklep nezakonit in v nasprotju z drugim odstavkom 48. člena ZDavP-2.

6Tožeča stranka poudarja, da nikakor ni mogoče slediti obrazložitvi drugostopenjskega organa, da ne glede na to, ker je tožeča stranka poravnala obveznosti, ki presegajo vrednost zapuščine, pa je dolžna terjatve tožene stranke poravnati, glede na določilo 94. člena ZDavP-2 in določene absolutne prednosti poravnave. Smisel navedenega člena in smisel ureditve kot predhodno navedeno je v ureditvi prednostne pravice prisilne izterjave posameznih vrst terjatev, nikakor pa ne izpostavitvi tožeče stranke pravnim posledicam, kot bi se zgodile v predmetnem primeru. Zgodilo se je namreč prav to, da bi v sled dedovanju in sprejemu dedovanja s strani tožeče stranke le-ta jamčila za 2-kratnik vrednosti podedovanega premoženja. Davčni organ je spregledal tudi določilo drugega odstavka 48. člena ZDavP-2, ki določa, da ne glede na prejšnji odstavek poplačila davčne obveznosti nima absolutne prednosti, kadar se poplačuje iz posamezne stvari oz. pravice, ki je zavarovana z zastavno pravico vpisano v ustrezen register. Tožeča stranka je že k pritožbi zoper sklep prve stopnje priložila vse listine, iz katerih izhaja, da so terjatve upnikov, katerim je tožeča stranka poplačala svoje dolgove bile zavarovane z vpisom zastavne pravice hipoteke v zemljiško knjigo. Torej tudi v primeru, da bi se v resnici terjatve različnih upnikov poplačevale v postopkih izvršbe, nikakor ne bi imela prednosti izvršba tožene stranke, ko pa je, kot predhodno navedeno, imela tožeča stranka v njeno breme na lastni nepremičnini vpisano v hipoteko upnikov. Tožeča stranka predlaga, da sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze ter izpodbijano odločitev odpravi kot nezakonito. Priglaša tudi stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi v roku 15. dni pod izvršbo.

7Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis in v celoti prerekala tožbene navedbe ter vztrajala pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavanem primeru je sporno ali je zakonita odločitev v izpodbijani odločbi, po kateri je dolžna tožeča stranka kot dedič poplačati dolgove zapustnika, ki presegajo vrednost podedovanega premoženja.

10Ni sporno dejstvo, da je bil tožnik skladno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I D 1792/2012 razglašen za dediča po zapustniku. Iz tega sklepa je razvidno, da je zapustnik umrl dne 5. 10. 2012, ter da so bili kot zakoniti dediči po njem poklicani k dedovanju tožnik, žena zapustnika in sin zapustnika B.B., pri čemer sta se žena zapustnika in sin zapustnika dedovanju odpovedala, tako da je bil tožnik s sklepom o dedovanju (2. 1. 2014) razglašen kot edini dedič njegovega premoženja. Še pred izdajo sklepa so se v zapuščinski postopek priglasili upniki z imeni in tudi z višinami dolgovanih zneskov s strani zapustnika, ki so tudi razvidni iz sklepa o dedovanju, zaradi česar je sodišče ugotovilo, da čiste zapuščine ni, saj dolgovi zapustnika presegajo vrednost zapuščine, ki predstavlja znesek 61.495,27 EUR. Zapustnik je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik in med strankami ni sporno, da je bil iz AJPES-a po smrti po uradni dolžnosti tudi izbrisan, kakor tudi ne, da izvršilni naslovi in seznam izvršilnih naslovov glasijo na zapustnika.

11Sodišče ugotavlja, da se seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 5. 2017, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, glasi na A.A. in je sestavljen v postopku davčne izvršbe skoraj pet let po smrti zapustnika. Istočasno sodišče tudi ugotavlja, da sta izrek sklepa o davčni izvršbi in obrazložitev sama s seboj v nasprotju, saj iz izreka sklepa izhaja, da se pri dolžniku C.C. opravi davčna izvršba, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je dolžnik A.A.

12Posledično ostaja nepojasnjeno tudi vprašanje, zakaj se tožena stranka ni priglasila v zapuščinski postopek kot upnik, tako kot vsi ostali upniki in na kakšni pravni podlagi bi, kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju, moral tožnik predložiti cenilni zapisnik o vrednosti podedovanega premoženja. Stališče tožene stranke, da bi morala tožeča stranka predložiti cenilni zapisnik podedovane nepremičnine je po oceni sodišča napačno, saj vrednost podedovanega premoženja izhaja iz pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega so med drugim razvidni tudi različni upniki in njihove priglašene terjatve. Tožnik kot dedič pa se ima možnost z upniki dogovoriti tudi o višini in načinu plačila dolgovanega zneska, ki je lahko tudi nižja od dejanskega dolga, kar pa ne pomeni, da se pravica drugega upnika na ta način poveča. Zato presojanje načina poplačila drugih upnikov, v danem primeru ni v pristojnosti tožene stranke.

13Sodišče pri navedenem, še pripominja, da ne gre prezreti, da je na to problematiko v več davčnih postopkih opozoril tudi Varuh človekovih pravic, na podlagi česar je FURS v letu 2016 pristopila k poenotenju delovnih procesov na tem področju na način, da mora FURS praviloma že v okviru zapuščinskega postopka informirati dediče o višini davčne obveznosti po zapustniku. Prav je, da so dediči o morebitnem dolgu seznanjeni tudi iz razloga, ker imajo vedno možnost, da se dediščini odpovedo. Dedič namreč nima nobene pravne varnosti, če se ga po tem, ko je poplačal priglašene upnike v zapuščinskem postopku dodatno terja za neplačana obveznosti zapustnika, s strani države, ki ima lahko pravočasen dostop do vseh evidenc, tudi do matične knjige umrlih.

14Davčna izterjava lahko začne teči, kadar davek ni plačan v rokih, vendar le zoper osebo, na katero se glasi izvršilni naslov. Izvršilni naslovi namreč vsebujejo ime in priimek dolžnika. Ker je tožena stranka izdala sklep o izvršbi na podlagi izvršilnih naslovov, ki niso glasili na tožnika, in ker ni pojasnila pravne podlage, na podlagi katere je dolg zapustnika prenesla na dediča, je napačno uporabila materialno pravo.

15V primeru uporabe instituta ločitve zapuščine, kot bi bilo mogoče razumeti obrazložitev sklepa tožene stranke (o pravici do prednostnega poplačila dolga), pa upniki pridobijo prednostno poplačilno pravico svojih terjatev prav iz zapustnikovega premoženja, pred poplačilno pravico dedičevih upnikov. Upniki, ki so terjali takšno izločitev, pa lahko v skladu z drugim odstavkom 143. člena ZD zahtevajo zgolj plačilo svojih terjatev iz zapuščinskega premoženja. Pri navedenem gre na tak način za omejitev odgovornosti po vrsti premoženja in zato tudi po vrednosti, vendar sodišče ugotavlja, da se FURS v zapuščinski postopek ni priglasila niti kot ločitvena upnica.

16Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj iz drugega odstavka 48. člena ZDavP-2 izhaja, da je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja, v sorazmerju, s prejeto dediščino.

17Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijan sklep na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka naprej presojati ali je podana pravna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi in odločiti v skladu z ugotovljenim dejstvom.

18Sodišče je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

19Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

20Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).