VSL Sodba in sklep I Cpg 826/2019

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbama pravdnih strank zoper stroškovni del sodbe se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 8.169,68 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

III. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka izstopila iz tožene stranke dne 30. 10. 2017 in za plačilo zneska 120.000,00 EUR najpozneje v treh letih od dneva izstopa z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled pri NLB d. d. Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožeča stranka izstopila iz tožene stranke z dnem pravnomočnosti prvostopenjske sodne odločbe in da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati znesek 86.931,00 EUR najpozneje v treh letih od dneva izstopa z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled pri NLB d. d. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 11.603,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe (II. točka 1 in 2 ter III. sodbenega izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (pritožbeni predlog je sicer napačen in ga je pritožbeno sodišče popravilo v skladu s pritožbenimi razlogi). Tožeča stranka pa je pritožbo vložila zoper sklep o stroških (III. točko izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da stroškovni del sodbe spremeni tako, da stroške tožeči stranki odmeri glede na vrednost točke v Odvetniški tarifi v času izdaje prvostopenjske sodbe. Obe stranki sta v odgovorih na pritožbo nasprotovali pritožbenim razlogom nasprotne stranke in predlagali zavrnitev pritožbe. Pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

4Pritožbi zoper stroškovni del sodbe sta utemeljeni.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izstop tožeče stranke kot družbenice iz družbe tožene stranke ni bil izpeljan po pravilih družbene pogodbe, da pa so izpolnjeni pogoji za sodni izstop tožeče stranke iz družbe v skladu z drugim odstavkom 502. člena ZGD-1, ker je družba, oziroma njen poslovodja onemogočal uresničitev pravice tožeče stranke do izstopa iz družbe. Pritožba ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da poslovodja tožene stranke po prejemu obvestila tožeče stranke o odstopu ni sklical skupščine, kakor bi jo bil dolžan v skladu z 10. členom družbene pogodbe (A4). Trdi pa, da ne glede na navedeno dejstvo tožnica ni bila ovirana pri uresničevanju svojih pravic, saj bi lahko skupščino sklicala sama, kar ji omogoča 18. člen družbene pogodbe oziroma tretji odstavek 511. člena ZGD-1. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da tožena stranka svoje opustitve predpisane dolžnosti, da skliče skupščino, ne more sanirati s sklicevanjem na domnevne opustitve možnosti tožeče stranke, da skupščino skliče sama. Z ozirom na ugotovljene dejanske okoliščine konkretnega primera je dejstvo, kdo bi moral ali bi lahko sklical skupščino, razmeroma nepomembno. Pogodbeni izstop iz družbe predvideva sklic skupščine zato, da se na njej glasuje in doseže soglasje o izstopu družbenika iz družbe. Zato je postopek v skladu z 10. členom družbene pogodbe smiseln le v situacijah, ko družbenik, ki želi izstopiti, lahko računa na soglasje ostalih vsaj večinskih družbenikov k odstopu. Družbena pogodba torej ureja le sporazumen izstop družbenika iz družbe, tega pa družbenik, ki želi izstopiti, v primeru nesoglašanja ostalih družbenikov ne more doseči. V konkretnem primeru je imela tožena stranka pred izstopom le dva družbenika: tožečo stranko z 10% deležem in družbo E. d. o. o. iz Zagreba z 90% deležem. Zato je tožena stranka, katere poslovodja je predstavnik večinskega družbenika, s svojim neodzivom na obvestilo tožeče stranke, jasno izrazila tudi stališče večinskega družbenika, da se z izstopom tožeče stranke iz družbe ne strinja in da se o tem tudi ne želi pogajati s tožečo stranko.

6V načelu sicer družbenikova pravica do izstopa ni absolutna, zato zgolj nestrinjanje večinskega družbenika z izstopom manjšinskega družbenika še ne pomeni oviranje oziroma onemogočanje uresničitve pravice tožeče stranke do izstopa iz družbe, kot bi se dalo razumeti iz razlogov izpodbijane sodbe. Vendar pa je tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča zatrjevala takšna dejstva (npr. prodaja poslovnih prostorov družbe v Sloveniji in prenos določenih poslov na družbo-mater, ki ima sedež v tujini), ki predstavljajo utemeljene razloge za izstop iz družbe, saj ji nadaljnje članstvo v družbi prinaša nesorazmerna bremena. Ne drži torej, kot navaja pritožba, da je tožnica želela izstopiti iz družbe le zato, ker se osebno ni strinjala s poslovnimi odločitvami večinskega družbenika. Tudi stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 24/2019 z dne 18. 6. 2019, da porušeni osebni odnosi med družbeniki sami za sebe ne predstavljajo utemeljenega razloga za izstop družbenika iz družbe, na katerega se sklicuje pritožba, je iztrgano iz konteksta obrazložitve te sodbe. Vrhovno sodišče RS je v citirani sodbi prav nasprotno poudarilo, da je za družbo z omejeno odgovornostjo značilna močnejša osebna povezanost med družbeniki, ki jih združuje skupni namen in da zasledovanje tega namena lahko temelji le na načelu medsebojnega zaupanja družbenikov. Če se medosebna razmerja med družbeniki spremenijo in pride do porušenja medsebojnega zaupanja in nezmožnosti sodelovanja pri urejanju zadev družbe (kar se je v obravnavani zadevi zgodilo), pa je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da ZGD-1 kot osnovno in primarno rešitev za preseganje porušenih medosebnih odnosov med družbeniki ponuja pravico družbenika do prenosa poslovnega deleža (481. člen ZGD-1). Prenos poslovnega deleža (na drugega družbenika) omogoča tako ponovno vzpostavitev odnosov zaupanja v novi sestavi družbenikov, po drugi strani pa ohranitev poslovnih deležev in ohranitev obsega jamstvenega kapitala družbe. Če pa družbenik nima možnosti, da bi svoj delež prenesel na drugega družbenika (in edini drug družbenik v konkretnem primeru ni izkazal pripravljenosti do odkupa deleža tožeče stranke), pa je treba družbeniku priznati pravico do sodnega izstopa iz družbe, saj bi bila v nasprotnem ovirana in kršena njegova pravica do zasebne lastnine, ki vsebuje tudi upravičenje do razpolaganja s predmetom lastninske pravice. Z ozirom na dejstvo, da je tožeča stranka imetnica zgolj 10% deleža v družbi, in da gre za zelo zaprto družbo, ki jo v celoti obvladuje večinski družbenik z 90 % deležem, bi bilo pretirano in nerazumno zahtevati od nje, da morebitne kupce poslovnega deleža išče izven družbe. S tem, da v obravnavanem razmerju večinski družbenik ni bil pripravljen prevzeti poslovnega deleža tožeče stranke in tudi ni bil pripravljen dati soglasja k napovedanemu izstopu tožeče stranke iz družbe, so nastopile posebne okoliščine, ki utemeljujejo pravico tožeče stranke do izstopa iz družbe.

7Sodišče prve stopnje je odločitev o vrednosti poslovnega deleža tožeče stranke oprlo na ugotovitve sodne izvedenke za ocenjevanje podjetij, ki je svojo prvotno cenitev (izdelano na podlagi predpostavke o likvidaciji družbe) popravila na vrednost 86.931,00 EUR ob upoštevanju predpostavke delujočega podjetja in pravične vrednosti. Okoliščina, da je bila vrednost 10% manjšinskega poslovnega deleža tožene stranke ocenjena na dan 31. 10. 2017 in ne po stanju ob izstopu tožnice iz družbe, po mnenju pritožbenega sodišča ni relevantna. Pravilno opozarja tožeča stranka, da cenitve na dan izstopa (ki bo nastopil šele s pravnomočnostjo sodbe) ni niti mogoče realizirati in da je bila cenitev, izdelana v začetku leta 2019 na podlagi podatkov o poslovanju družbe v letu 2017 (izvedenka je upoštevala poslovne dogodke do konca leta 2017) povsem ustrezna in primerna. Pritožba niti ne navaja okoliščin iz kasnejšega obdobja, ki bi lahko vplivale oziroma so vplivale na drugačno oceno poslovnega deleža izstopajoče stranke. Pritožbeno sodišče tudi ne najde nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in med samim izvedenskim mnenjem sodne izvedenke z dne 18. 2. 2019. Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo, da gre v primeru pravdnih strank za prepoznani stranki v poslih, pač pa se je sklicevalo na navedbe izvedenke, ki je obrazložila uporabljeno metodo pravične vrednosti, ki jo je treba uporabiti pri izstopu manjšinskega družbenika. Ni treba imeti posebnega znanja za ugotovitev, da ne gre za običajno transakcijo na trgu in da je že iz splošno poznanih okoliščin primera razvidno, da se stranke med seboj poznajo. Izvedenka ni pojasnjevala pravne podlage zahtevka, pač pa je pojasnjevala le podlago uporabljene metode v skladu s sprejetimi standardi. Ocenjena vrednost poslovnega deleža ne pomeni tržne vrednosti poslovnega deleža, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pač pa so merila in metode ocenjevanja vsakokrat odvisne od dejanskih okoliščin primera, uporaba posamične metode pa je v odločitvi izvedenca in ne sodišča, ki lahko preizkusi le, ali v konkretnem primeru obstajajo okoliščine in dejstva, ki upravičujejo uporabo določene metode. To pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi storilo.

8Ker ni našlo niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v glavni stvari zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9Utemeljeni pa sta pritožbi pravdnih strank zoper odločitev o pravdnih stroških. Prav ima tako tožeča stranka, da je sodišče prve stopnje pri izračunu stroškov upoštevalo napačno vrednost točke Odvetniške tarife v višini 0,459 EUR in ne vrednost točke 0,60 EUR. Nova vrednost točke je bila določena s sklepom o spremembi vrednosti točke z dne 19. 3. 2019, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 22/19 z dne 5. 4. 2019 in se uporablja od 6. 4. 2019, predmetna sodba pa je bila izdana dne 12. 9. 2019. Po 20. členu ZODV se plačilo in stroški obračunavajo po Odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z Odvetniško tarifo drugače določeno. Pritožbeno sodišče pa nadalje pritrjuje tudi toženi stranki, da ocena prvostopnega sodišča, da je tožnica uspela z večjim delom svojega zahtevka, v konkretnem primeru ne upravičuje odločitve, po kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke. Še zlasti, ker so bili stroški pravdnih strank zaradi hkrati vodenega postopka zavarovanja in angažiranja izvedenke, znatni. Res, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, katere konkretne stroške pravdnega postopka je tožnici priznalo, vendar ne drži, da tega dela sodne odločitve ni mogoče preizkusiti, saj je tožeča stranka priglašala stroške sproti, v vseh vlogah in tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo, s čimer je bila tožena stranka seznanjena in bi lahko konkretizirano ugovarjala kateremukoli od priglašenih stroškov. Pritožbeno sodišče ob preizkusu stroškov tožeče stranke ugotavlja, da jih je tožeča stranka priglasila v višini 13.650 OT, sodišče prve stopnje pa jih je priznalo v višini 11.900 OT. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo tako priznani stroški tožeče stranke 7.140,00 EUR z upoštevanjem 22% DDV pa 8.710,80 EUR. Ob upoštevanju stroškov izvedenke in stroškov sodnih taks znašajo priznani stroški tožeče stranke skupaj 13.649,80 EUR, z upoštevanjem 72% uspeha pa 9.827,86 EUR. Stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s stroški priglašenimi na stroškovniku tožene stranke za vloge, pristope na narok in administrativne stroške, skupaj v višini 8.975 OT X 0,60 EUR je 5.385,00 EUR + 22% DDV je 6.569,70 EUR + stroške sodnih taks v višini 63,00 EUR, skupaj torej 6.632,70 EUR. 28% tega zneska je 1.658,17 EUR. Z oziroma na to, da je tožeča stranka upravičena do 72% svojih stroškov in da je dolžna toženi stranki povrniti 28% njenih stroškov, je sodišče po medsebojnem pobotanju navedenih zneskov odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 8.169,68 EUR pravdnih stroškov. Ker s pritožbo zoper glavno stvar tožeča stranka ni uspela, s pritožbami zoper odločitev o pravdnih stroških pa sta bili uspešni obe pravdni stranki, je pritožbeno sodišče še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.