VSL Sklep I Cpg 627/2019

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da slovensko sodišče (Okrožno sodišče v Novem mestu) ni pristojno za reševanje tega spora (I. točka izreka) in tožbo zavrglo (II. točka izreka).

2Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da odloči, da je slovensko sodišče pristojno za odločanje v predmetnem sporu oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka je stranka s sedežem v Švici, zato gre v konkretni zadevi za spor z mednarodnim elementom, konkretno za spor o mednarodni pristojnosti. Za presojo, ali je podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča, je treba v konkretnem primeru uporabiti Lugansko konvencijo, ki se uporablja za razmerja med državami članicami EU in Švico. Upoštevaje prvi odstavek 23. člena Luganske konvencije je dogovor o pristojnosti veljaven, če je sklenjen (a) v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; ali (b) v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali (c) v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani ter ki so splošno priznani v mednarodni trgovini in redno upoštevani s strani strank pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.

6Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da sodna praksa Sodišča EU glede Bruseljske uredbe ni pravno relevantna za konkretni spor, v katerem je treba uporabiti Lugansko konvencijo. Protokol 2 k Novi Luganski konvenciji iz leta 2007 (v nadaljevanju Protokol 2), tako kot tisti k Luganski konvenciji iz leta 1988, zadeva enotno razlago Luganske konvencije, poleg tega pa tudi Stalni odbor.¹ Preambula navedenega protokola med drugim opozarja: na vsebinsko povezavo med Lugansko konvencijo in Bruseljsko uredbo; na dejstvo, da je Sodišče EU med drugim pristojno za razlago Bruseljske uredbe; da je Luganska konvencija postala del prava EU, zaradi česar je Sodišče EU pristojno tudi za njeno razlago, in sicer kar zadeva njeno uporabo s strani sodišč držav članic EU. Preambula zaključi z željo po preprečevanju različnih razlag in čim bolj enotni razlagi za nas relevantne Luganske konvencije in Bruseljske uredbe. Slednje je nujno za vzpostavitev pravosodnega območja, ki bo skupno državam članicam EU in državam, ki so pogodbenice Luganske konvencije.² Ker je določba o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji enaka tako v Luganski konvenciji³ kot v Bruseljski uredbi⁴, je potrebno nedvomno pri razlagi Luganske konvencije upoštevati tudi odločitve Sodišča EU v zvezi z razlago Bruseljske uredbe.⁵ Ne glede na navedeno pa tudi upoštevanje sodne prakse Sodišča EU, kot bo navedeno v nadaljevanju, ne privede do drugačne odločitve.

7Tožeča stranka se je v pritožbi neutemeljeno sklicevala na 120. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in z njim povezano številno sodno prasko slovenskih sodišč (sprotne opombe k besedilu pod II. in III. točko pritožbe). V konkretnem primeru ne gre za vprašanje veljavnosti Splošnih pogojev poslovanja v skladu s slovensko materialnopravno zakonodajo, temveč za vprašanje veljavnosti dogovora o mednarodni pristojnosti oziroma obstoja soglasja o mednarodni pristojnosti. Za navedeno pa je treba v konkretnem primeru, ko je tožena stranka s sedežem v Švici, uporabiti Lugansko konvencijo, ki je neposredno uporabljiva. V zvezi s presojo veljavnosti dogovora o pristojnosti po 1.(a) odstavku 23. člena Luganske konvencije je pomembna ustaljena sodna praksa Sodišča EU, iz katere izhaja, da je pogoj pisnosti prorogacijskega sporazuma izpolnjen le, če je stranka v pogodbi izrecno opozorjena na inkorporacijo prorogacijske klavzule v Splošnih pogojih poslovanja. V tovrstnih situacijah morajo biti Splošni pogoji poslovanja zainteresirani stranki tudi dejansko sporočeni.⁶ Na podlagi navedenega torej pogoj pisnosti v okoliščinah konkretne zadeve ni izpolnjen. Iz ponudbe in potrditve naročila namreč ni razvidno, da je bila tožena stranka izrecno opozorjena na umestitev prorogacijske klavzule v Splošne pogoje poslovanja. Poleg tega Splošni pogoji poslovanja tožene stranke niso bili del dokumentacije posredovane ponudbe oziroma potrditve naročila ali predmet kakršnekoli druge oblike komunikacije med pravdnima strankama. Zgolj sklicevanje na Splošne pogoje (z navedbo spletne strani v ponudbi, ne pa v potrdilu naročila), pogoju pisnosti in izrecnega soglasja strank o pristojnosti sodišča iz 1.(a) odstavka 23. člena Luganske konvencije ne zadosti. Zato je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje, da stranki nista sklenili veljavnega sporazuma o pristojnosti po 1.(a) odstavku 23. člena Luganske konvencije, saj tožeča stranka ob sprejemu ponudbe in naročilu o obstoju in vsebini prorogacijske klavzule ni mogla vedeti in zato z njo tudi ni soglašala.⁷

8Ker v postopku ni bilo sporno, da sta pravdni stranki v konkretnem primeru medsebojno prvič poslovno sodelovali, o ustaljenem poslovnem odnosu, na podlagi katerega bi bila tožena stranka že (predhodno) seznanjena z vsebino spornih Splošnih pogojev poslovanja, sporni dogovor o pristojnosti ni veljaven niti na podlagi 1.(b) odstavka 23. člena Luganske konvencije.

9Sodišče prve stopnje se je v okviru presoje izpolnjenosti pogojev iz 1.(c) odstavka 23. člena Luganske konvencije med drugim opredelilo do dokazne listine v prilogi A5 (prevod A23), in sicer izpis iz spletne objave – Allgemeine Geschaftsbedinungungen, v zvezi s katero je navedlo, da iz nje izhaja, da morajo biti klavzule, ki kupcu nalagajo več tveganj, jasno in določno navedene. Nadalje je navedlo, da klavzula o pristojnosti slovenskega sodišča prav gotovo ni v korist tožene stranke, zato bi morala biti izrecno, jasno in določno navedena. Ob tem se je sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja, ki po oceni sodišča prve stopnje ne bi bilo spoštovano, če bi v konkretnem primeru štelo dogovor o pristojnosti za veljavnega. V zvezi z navedenim zaključkom je tožeča stranka sodišču prve stopnje očitala kršitev razpravnega načela, saj nobena stranka ni govorila o sporni klavzuli v smislu, da predstavlja večje tvegaje za toženo stranko in ji naj ne bi bila v korist.

10Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da klavzula o pristojnosti slovenskega sodišča očitno ni v korist tožene stranke, saj sicer tožena stranka tej pristojnosti ne bi ugovarjala. Zato pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela ni utemeljen. Listina v prilogi A23 - gre za objavo za srednja in manjša švicarska podjetja na spletni strani Zveznega sveta, predstavlja zgolj priporočila pri sestavi splošnih pogojev poslovanja za švicarska podjetja oziroma kakšna mora biti vsebina splošnih pogojev, kar pa ne dokazuje, da so izpolnjeni pogoji za uporabo 1.(c) odstavka 23. člena Luganske konvencije. Tožeča stranka ni podala relevantnih trditev o panogi, v kateri posluje tožena stranka oziroma kaj je njena dejavnost, in da je vseskozi prisotna v tej panogi oziroma sklepa več istovrstnih poslov. Tožeča stranka je namreč podala le trditve o njeni dejavnosti in njenem sklepanju poslov, kar pa ne zadostuje. V dokaz njenih trditev je tožeča stranka predlagala zaslišanje T. G. in A. J., katerih zaslišanje je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za njuno zaslišanje. Tožeča stranka je namreč njuno zaslišanje predlagala v dokaz trditev, da je tak način sklepanja pogodb pri tožeči stranki običajna praksa (da so Splošni pogoji dostopni na spletni strani, pogodba pa se nanje le sklicuje), in da tožena stranka glede dostavka v ponudbi in potrdilu naročila, da so del pogodbe Splošni pogoji tožeče stranke, ni imela pripomb. Nadalje je trdila, da so Splošni pogoji poslovanja tožeče stranke standardizirani Splošni pogoji, ki jih tožeča stranka uporablja po celem svetu in so splošno v uporabi v gradbeništvu in prodaji panelov. Vendar slednje ne dokazuje, da je bil sporni dogovor o pristojnosti sklenjen v običajni obliki, skladni z mednarodnimi trgovskimi običaji, na podlagi katerih bi bila tožena stranka dolžna vedeti za način izbire pristojnosti in posledično za vsebino prorogacijske klavzule.⁸ Zgolj pisni odkaz na Splošne pogoje poslovanja brez izrecnega sklica na prorogacijsko klavulo ne zadosti kriterijem običajne mednarodne trgovinske prakse (tako stališče je že zavzeto tudi v sodni praksi VS RS in sicer Sklep III Ips 54/2012 z dne 17. 12. 2012 z ustreznimi referencami tudi na pravno teorijo). Nadalje je v navedeni zadevi VS RS navedlo, da je treba tudi v okviru mednarodnega trgovinskega poslovanja nuditi ustrezno varstvo šibkejšemu gospodarskemu subjektu (stranki), ki praviloma pristane na že vnaprej oblikovane Splošne pogoje poslovanja, če tovrstna praksa očitno vodi v spregled prorogacijske klavzule.⁹ Prav slednje velja za obravnavano zadevo. Kljub temu, da je tožeča stranka trdila, da je bil njen običajen način poslovanja tak, da je imela Splošne pogoje poslovanja dostopne na spletni strani, v pogodbah, ki jih je sklepala, pa se je nanje sklicevala, to ne zadostuje za zaključek o obstoju običajne mednarodne trgovinske prakse. Pomembno je namreč tudi na kakšen način je sklepala pogodbe tožena stranka. Upoštevaje listino A5 oziroma A23, v kateri so vsebovani splošni napotki pri oblikovanju splošnih pogojev za švicarska podjetja, bi tožena stranka kot švicarsko podjetje lahko v svojih splošnih pogojih določila pristojnost Švicarskega sodišča (to je bilo namreč edno od priporočil). Navedeno bi pomenilo, da se zagotovo ni strinjala s pristojnostjo slovenskega sodišča oziroma bi se morali stranki glede pristojnosti pogajati in doseči dogovor, pri čemer v konkretnem primeru stranki o prorogacijski klavzuli nista izrecno oziroma pisno komunicirali oziroma trditev v tej smeri ni bilo. Za potrebe dokazovanja obstoja soglasja o mednarodno pristojnem sodišču bi bilo zato treba sodišču izkazati, da sta stranki o tem dejansko soglašali in sprejeli dogovor o pristojnosti, kar bi moralo biti jasno in natančno izkazano. Kljub temu, da so splošni pogoji običajno del sklepanja pogodb v mednarodni trgovini, slednje ne pomeni, da za veljavnost dogovora o pristojnosti ni potrebno soglasje, saj je glavni cilj 23. člena Luganske konvencije, da med strankama obstoji izrecno in določno soglasje o mednarodni pristojnosti. Da bi toženo stranko seznanila s prorogacijsko klavzulo, ali da bi se o njej pri sklepanju pogodbe pogovarjali oziroma dogovarjali, pa tožeča stranka ni trdila. Prav tako ne, da je tožena stranka pred tem sklepala poslovne odnose z drugimi strankami, ki delujejo v zadevnem sektorju, in da naj bi zato vedela, kakšni so običaji. Zato sklicevanje tožeče stranke na sodbo Sodišča EU C-366/13¹⁰ ne more spremeniti izpodbijane odločitve. Glede na vse navedeno in sodno prakso Sodišča EU¹¹ tudi toženi stranki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Po povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaradi pomanjkljive trditvene podlage zavrnilo zaslišanje predlaganih prič in nasprotne pritožbene navedbe (točka IV. pritožbe) niso utemeljene. Ker torej v okoliščinah konkretnega primera sporna inkorporacija prorogacijske klavzule ne omogoča utemeljenega zaključka o obstoju objektivnega dokaza glede danega soglasja tožene stranke k vsebini prorogacijske klavzule, ni izpolnjen niti pogoj iz 1.(c) odstavka 23. člena Luganske konvencije.

11Pritožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na dve sodbi Sodišča EU in sicer C-14/76 (A. De Bloos) in C-12/76 (Industrie Tessili Italiana Como), ki se nanašata na vprašanje, kako določiti zadevno obveznost (primer De Bloos) in kako določiti kraj izpolnitve te obveznosti z uporabo nacionalnega materialnega prava, na uporabo katerega odkažejo pravila mednarodnega zasebnega prava pristojnega sodišča (primer Tessili). Oboje oziroma oba primera prideta v poštev le v primeru, če je treba uporabiti 1.(a) odstavek 5. člena Luganske konvencije, in sicer, če stranki nista sklenili dogovora o pristojnosti iz 23. člena le-te in če se ne uporabi 1.(b) odstavek navedenega člena, ki določa, da je kraj izpolnitve zadevne obveznosti v primeru prodaje blaga, kraj v državi, ki jo veže ta konvencija, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno. Navedeni 1.(b) odstavek 5. člena Luganske konvencije pa se uporabi vedno, ko stranki nista z dogovorom izključili njegove uporabe, in sicer tako, da bi bodisi izključili odločilen pomen kraja dostave blaga oziroma opravljanja storitev za določitev pristojnega sodišča oziroma izrecno in jasno določili, da se za namene določitve kraja izpolnitve zadevne obveznosti določi nek drug kraj, ali da se za določitev kraja izpolnitve zadevne obveznosti uporabi 1.(a) odstavek 5. člena Luganske konvencije, česar v konkretnem primeru ni zatrjevano, da sta storili. Primer De Bloos in Tessili bi prišla v poštev pri razlagi 1.(a) odstavka 5. člena Luganske konvencije, vendar v konkretnem primeru pogoji za njegovo uporabo niso izpolnjeni. Glede na navedeno nasprotne pritožbene navedbe iz V. točke pritožbe niso utemeljene. Enako velja v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je treba upoštevati določbe CISG¹². Uporaba določb slednje lahko pride v poštev, v kolikor je to pravo, ki ga je potrebno uporabiti za konkretno pogodbo o prodaji blaga, na primer v primeru, kadar mora sodišče za določitev pristojnosti uporabiti 1.(a) odstavek 5. člena Luganske konvencije, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

12S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

13Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Protokol 2 o enotni razlagi konvencije in o Stalnem odboru, Ur. l. EU, št. L 339, 21. 12. 2007.
² Pocar, F., točka 196. Pocar, Fausto: Konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisana v Luganu 30. oktobra 2007, Obrazložitveno poročilo, Ur. l. EU, št. C-319/1, 23. 12. 2009, str. 1-56. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=uriserv:OJ.C_.2009.319.01.0001.01.SLV (7. 5. 2020).
³ 5. člen.
⁴ Člen 5 v Uredbi Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, Ur. l. EU, št. L 012, 16. 1. 2001, str. 1-23 in člen 7 v Uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev), Ur. l. EU, št. L 351, 20. 12. 2012, str. 1-32 (Bruseljska uredba I).
⁵ Ibidem, točka 197.
⁶ Glej 12. točko obrazložitve v zadevi C 24-76, Estasis Salotti di Colzani Aimo et Gianmario Colzani v Rüwa Polstereimaschinen GmbH z dne 14. 12. 1976.
⁷ Tako tudi sklep VS RS III Ips 54/2012 z dne 17. 12. 2012. Da za veljavnost prorogacijske klavzule v splošnih pogojih ne zadošča, da nasprotna stranka zgolj prejme splošne pogoje poslovanja, izhaja tudi iz 18. točke sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1510/2012 z dne 3. 7. 2013.
⁸ Prim. 16. in 17. točko obrazložitve v zadevi C-106/95, Mainschiffahrts-Genossenschaft eG (MSG) proti Les Gravières Rhénanes SARL.
⁹ Glej 17. točko obrazložitve v zadevi C-106/95.
¹⁰ Iz navedene sodbe oziroma njene 50. točke izhaja sledeče: »Zato je treba na ta tretji del drugega vprašanja odgovoriti, da je vključitev dogovora o pristojnosti v prospekt o izdaji obveznic mogoče razumeti kot obliko, ki jo dovoljujejo mednarodni trgovski običaji v smislu člena 23(1)(c) Uredbe št. 44/2001, na podlagi česar je mogoče domnevati, da je oseba, zoper katero se dogovor uveljavlja, z njim soglašala, zlasti če se ugotovi – kar mora preveriti nacionalno sodišče – prvič, da tako ravnanje na splošno in redno upoštevajo subjekti v zadevni panogi pri sklenitvi take vrste pogodb in drugič, bodisi da so stranke imele pred tem poslovne odnose med seboj ali z drugimi strankami, ki delujejo v zadevnem sektorju, bodisi da je zadevno ravnanje dovolj znano, da se lahko šteje za ustaljeno prakso.« V zvezi s tem velja poudariti, da iz sodbe (49. točka) izhaja tudi, da je navedeni prospekt predhodno odobrila borza v Dublinu in je bil na voljo javnosti na njeni spletni strani, stranka pa je stalno dejavna na področju finančnih naložb. Zato je Sodišče EU nacionalno sodišče napotilo, da upošteva morebitna pretekla poslovna razmerja stranke in ali je tudi v teh morala upoštevati navedeni prospekt. Glede na to navedena zadeva ni (v celoti) primerljiva z obravnavano.
¹¹ Tudi v zadevah C-222/15 je Sodišče EU kot ključno navedlo, da je nujni pogoj, da so Splošni pogoji posredovani nasprotni stranki; v zadevi C-64/17 pa še, da ne zadostuje, da so omenjeni zgolj v računih, ki jih izda ena stranka.
¹² Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (CISG) z dne 11. 4. 1980.