UPRS Sodba III U 280/2019-6

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. Bpp 152/2019-9 z dne 22. 10. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-645/2019-9 z dne 22. 5. 2019 (v nadaljevanju: odločba Inšpektorata), v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 0611-1554/2019/2 z dne 18. 9. 2019 (v nadaljevanju: odločba MKGP).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica 8. 10. 2019 pri Okrožnem sodišču v Kopru vložila prošnjo za dodelitev BPP, s priloženimi potrdili o izplačilu pokojnin za mesece julij do september 2019, ki je bila odstopljena v reševanje za to pristojni toženki. Ta je sama pridobila odločbo Inšpektorata, odločbo MKGP in potrdilo o vročitvi odločbe MKGP tožnici. Po presoji toženke prošnja ni utemeljena. Pri tem se sklicuje na določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) ter poudarja, da je treba pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP oceniti tudi, ali so izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, in upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve BPP v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh. Z obravnavano prošnjo tožnica prosi za BPP za vložitev tožbe zoper odločbo Inšpektorata, s katero je bilo tožnici naloženo, da mora kmetijsko zemljišče parc. št. 2034/12 k. o. A. vzpostaviti v prejšnje stanje, in sicer tako, da odstrani lesen objekt tlorisne površine 20 m2, betonsko ploščo ob zahodni stranici objekta, kamnito zidano kurišče in tampon pod objektom iz neznanega materiala, teren pa mora nasuti z rodovitno zemljo in zatraviti ter kmetijsko zemljišče v tem delu uporabljati v skladu z namenom, to je za kmetijsko proizvodnjo. Nadalje je bilo z odločbo Inšpektorata tožnici naloženo, da mora poskrbeti, da se z obravnavanega kmetijskega zemljišča odstranijo lesene palete, montažna konstrukcija s streho in drugi predmeti, ki ne sodijo na kmetijsko zemljišče, ter da mora na MKGP, Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v Register čebelnjakov sporočiti podatke o številu čebeljih družin, vključno z rezervnimi družinami. Inšpektorat je v izpodbijani odločbi tudi določil roke za izvršitev odločbe.

3V nadaljevanju toženka iz obrazložitve odločbe MKGP povzame vsebino tožničine pritožbe zoper odločbo Inšpektorata ter pojasni, da je MKGP pritožbo zavrnilo ob ugotovitvi, da po Odloku o spremembah in dopolnitvah Občinskega prostorskega načrta Občine Postojna (v nadaljevanju: Odlok) na zemljiščih z vrsto rabe K1 in K2, kamor sodi tožničino kmetijsko zemljišče, ni dovoljena postavitev majhne stavbe od površine 20 m2 do vključno 50 m2, medtem ko so na teh zemljiščih dopustni le premični čebelnjaki, zato tožnica lope, ki je v delu čebelnjak in ni premični objekt, tam ne sme imeti. MKGP je še pojasnilo, da je treba po 4. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom, preprečevati njihovo degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin, zato je bilo tožnici pravilno naloženo, da mora odstraniti kamin in cisterno za vodo, ki zavirata rast rastlin. Lastnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča je dolžan obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar (1. alineja prvega odstavka 7. člena ZKZ). V skladu s 107. členom ZKZ ima kmetijski inšpektor med drugim pooblastilo, da pregleda kmetijska zemljišča in primerja dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah. Kmetijski inšpektor lahko odredi prepoved uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo ter odredi vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Toženka ugotavlja, da je tožnica v pritožbi ugovarjala odstranitvi lesene lope, kamina in cisterne za vodo, ter nato navede, da je po njeni presoji kmetijski inšpektor izvrševal svoja pooblastila v skladu z zakonom in očitno upravičeno odredil, da mora tožnica kmetijsko zemljišče vrniti v prejšnje stanje, pri čemer se je skliceval na ustrezno pravno podlago. Po prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Na podlagi navedenega toženka ocenjuje, da je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno in da v postopku izdaje odločbe Inšpektorata ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njeno odpravo, tožnica pa v prošnji za BPP tudi ni navedla kršitev, ki bi kazale na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po oceni toženke s tožbo, ki bi jo vložila zoper odločbo Inšpektorata v zvezi z odločbo MKGP, tožnica očitno nima verjetnega izgleda za uspeh in torej ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, zato je njeno prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.

4Tožnica odločbo toženke izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Ugovarja, da je toženka pri zavrnitvi prošnje napačno uporabila materialni predpis ter upoštevala nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V tožbi pojasnjuje, da je obravnavano prošnjo za dodelitev BPP vložila tožnica sama kot prava neuka stranka. Toženka je v izpodbijani odločbi povzela določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, vendar je zmotno presodila, da gre za očitno nerazumno zadevo. Tako ni jasno, zakaj naj bi bilo pričakovanje oziroma zahtevek tožnice v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Toženka je svoj zaključek napravila na podlagi ugotovitev inšpektorja, ki jih je ta tudi sam preverjal na Občini Postojna, pri čemer pa je poizvedoval za lopo na drugi parceli, predvsem pa ni postavil vprašanja, kakšna je bila materialnopravna podlaga leta 2015, ko je tožnica sporno lopo postavila. Ker bi upoštevanje po tem sprejetih sprememb OPN Postojna pomenilo kršitev 155. člena Ustave RS, po katerem zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, je tožnica Občino Postojna zaprosila za pojasnilo, ali je bila prepoved gradnje na parceli št. 2034/12 k.o. A. določena tudi leta 2015. Občina Postojna je v dopisu z dne 18. 10. 2019, pojasnila, da se je zadevno zemljišče leta 2015 urejalo z OPN Postojna (Uradni list. RS št. 84/10 do 15/15, v nadaljevanju: OPN 2015), v katerem je bila v 112. členu dovoljena postavitev kmečke lope na območju drugih kmetijskih zemljišč pod pogojem, da si investitor pridobi mnenje kmetijske svetovalne službe. Tudi iz Preglednice z dopustnimi nezahtevnimi in enostavnimi objekti po posameznih vrstah podrobnejše namenske rabe (Priloga 3 k OPN 2015) izhaja, da je bila na področju drugih kmetijskih zemljišč postavitev kmečke lope dovoljena. Pri tem je takrat veljavna Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju: Uredba 2013) kmečko lopo opredeljevala kot enostaven objekt do površine vključno 40 m2, kot nezahteven pa do vključno 150 m2. Uredba 2013 je bila v OPN Postojna vključena z obvezno razlago 59. člena OPN Postojna (Uradni list RS, št. 58/13).

6Tožnica utemeljuje, da ji prav tako ni mogoče očitati, da zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Tožbo v zadevi, za katero je zaprosila za BPP, je nato tudi vložila (spis tega sodišča št. III U 255/2019), ker je prepričana, da je sledila vsem zahtevam organov, ki so ji bile postavljene pred postavitvijo sporne lope. Pred tem je pridobila vsa tedaj od nje zahtevana soglasja in dovoljenja, zato ne more biti utemeljen zaključek, da je njeno pričakovanje oziroma zahteva v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Kar še posebej velja, ker je Občina Postojna sama pojasnila, da so v letu 2015 za postavitev lope veljali drugi predpisi in ne tisti, na katere se opira odločba v zadevi, za katero je tožnica zaprosila za BPP. Primerjava z drugimi zadevami s podobnim dejanskim in pravnim stanjem bi bila podana, če bi obstajale pravnomočno razsojene zadeve, ki bi obravnavale lope, na spornem območju postavljene leta 2015, vendar tožnici ni znan niti en tak primer. V očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale pa je kvečjemu stanje, ko se tožnico, ki je pridobila vsa v letu 2015 zahtevana dovoljenja, sedaj dolži kršenja predpisov. Na Upravni enoti Postojna je pristojna oseba B.B. po predložitvi dokumentov, ki jih je pridobila tožnica, izjavila, da za postavitev lope ni zadržka. Zato je tožnica v pritožbi zoper odločbo Inšpektorata tudi predlagala, naj inšpektor kontaktira Upravno enoto Postojna, in sicer B.B. oziroma njenega predpostavljenega C.C., vodjo oddelka za okolje in prostor. Kot dokaze tožnica v tožbi predlaga: izpodbijano odločbo in zadevni spis Bpp 152/2019, odločbo Inšpektorata, dopis Občine Postojna z dne 23. 4. 2019, svoje zaprosilo za pojasnilo z dne 11. 10. 2019, pojasnilo Občine Postojna z dne 18. 10. 2019, vpogled v spis tega sodišča št. III U 255/2019, svoje zaslišanje ter zaslišanje B.B. in C.C..

7Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

8Tožba je utemeljena.

9S prošnjo, ki je predmet izpodbijane odločbe, je tožnica uveljavljala dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Inšpektorata z izrekom, navedenim v 2. točki te obrazložitve. Njena pritožba zoper odločbo Inšpektorata je bila zavrnjena z odločbo MKGP. Toženka je prošnjo za dodelitev BPP zavrnila na podlagi 24. člena ZBPP.

10Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji upravičenosti do BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Glede na določbo 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP je ta pogoj izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

11Navedena zakonska ureditev predpisuje zavrnitev BPP (le) v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru relevantne pravne ureditve nima možnosti za uspeh. Takšno oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti njegove udeležbe v postopku lahko organ za BPP napravi na podlagi razlogov, ki so očitni, torej spoznavni na prvi pogled, in tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno možnost prosilca za uspeh v postopku. Takšno stališče je to sodišče že zavzelo, npr. v sodbi v zadevi I U 1076/2015 z dne 3. 9. 2015.

12Ob upoštevanju navedenega razlogi, kot so navedeni v izpodbijani odločbi, podlage za to, da bi sodišče odločbo lahko potrdilo kot pravilno in zakonito, ne dajejo. Glede na tožbene ugovore sodišče ugotavlja, da toženka odločitve ni oprla na presojo, da tožnica očitno zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, četudi bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali da bi bilo tožničino pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Pač pa je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni ustrezno pojasnila zaključka, da je tožničino pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, oziroma da je njeno pričakovanje ali zahteva očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Toženka se tudi ne sklicuje na nobeno sodno prakso v podobnih zadevah. Obrazložitev izpodbijane odločbe temelji na njeni lastni vsebinski presoji utemeljenosti navedb o dejstvih in okoliščinah, kot jih je povzela (zgolj) iz odločbe MKGZ, citiranju posameznih določil ZKZ in sklicevanju na določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kar nakazuje na presojo toženke, da bi sodišče tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Inšpektorata zavrnilo. Z navedenim je toženka opravila vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki presega standard očitnosti, za kar v ZBPP nima podlage.

13Sodišče dodaja, da je toženka v postopku odločanja o obravnavani prošnji za BPP sama pridobila odločbo Inšpektorata in odločbo MKGZ, z na tej podlagi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, ki jih šteje ko pomembne za odločitev, pa tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila in ji ni dala možnosti, da se o njih izjavi ter poda svoje navedbe oziroma dokaze (prvi in tretji odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), kar pomeni absolutno bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato tožnici ne more očitati, da v BPP postopku ni podala navedb o kršitvah, ki bi lahko vodile do drugačne odločitve. Posledično (lahko) tožnica v tem upravnem sporu dopolnjuje svoje navedbe oziroma predlaga dokaze, povezane z zatrjevanjem, da je bila glede na predpise, veljavne ob postavitvi sporne lope, postavitev le-te dopustna, pri čemer takšnih navedb in z njimi povezanih dokazov ni mogoče že na prvi pogled opredeliti kot nepomembnih za presojo razumnosti zadeve v smislu predhodno citiranih določb 24. člena ZBPP.

14Kot izhaja iz navedenega, izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi 24. člena ZBPP, v postopku njenega izdaje pa so bila tudi bistveno kršena pravila postopka. Zato je sodišče na podlagi 3. in 4. točke točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

15Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in torej brez izvajanja dokazov, za kar ima podlago v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, glede na to, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

16Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal odvetnik, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema tudi materialne stroške. Tožničin pooblaščenec ni z ničemer izkazal, da bi bil zavezanec za DDV, zato uveljavljanega 22 % DDV sodišče ni priznalo. Toženka mora tako tožnici povrniti 285,00 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodna taksa pa se v tem upravnem sporu, glede na določbo četrtega odstavka 10. člena ZST-1 in na njeni podlagi oblikovano, ustaljeno prakso tega sodišča, ki ji sledi tudi Vrhovno sodišče, ne plača.