VSRS Sodba III Ips 6/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.007,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 56.400,00 CHF z zamudnimi obrestmi.

2Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 132/2019 z dne 22. 10. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, da je v konkretnem primeru treba uporabiti tuje pravo.

4Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila zoper sodbo pritožbenega sodišča revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala, naj jo Vrhovno sodišče v nedovoljenem delu zavrže, v ostalem pa zavrne in toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora.

6Revizija ni utemeljena.

7Za sodbo o dopuščenem vprašanju so odločilne naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP):

- Tožeča stranka je kot nosilka socialnega zavarovanja v Švici svoji zavarovanki A. A. (oškodovanki) na podlagi obveznega zavarovanja izplačala rento zaradi izgube prihodka in rento zaradi pomoči zaradi telesne okvare.

- Oškodovanka je bila telesno poškodovana v prometni nesreči, ko jo je v Republiki Sloveniji povzročil voznik, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o obveznem avtomobilskem zavarovanju.

8Revizijsko sodišče po določbi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Če revident uveljavlja še druga pravna vprašanja, jih revizijsko sodišče ne obravnava, pri čemer ZPP ne predpisuje, da bi revizijo glede teh vprašanj zavrglo (kar je torej tožeča stranka predlagala neutemeljeno).

9Sodišči prve in druge stopnje sta o tožbenem zahtevku odločili po švicarskem pravu. Podlago za uporabo švicarskega prava sta našli v Uredbi (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba 883/2004), katere besedilo velja za Evropsko unijo in Švico. Ta uredba za primer, kakršen je obravnavani, v točki (a) prvega odstavka 85. člena določa:

Če oseba prejema dajatve po zakonodaji ene države članice za poškodbo, ki je posledica dogodka v drugi državi članici, vse pravice nosilca, ki je odgovoren za dodelitev dajatve, proti tretji osebi, ki mora plačati odškodnino za poškodbo, urejajo naslednja pravila:

(a) kadar nosilec, ki je odgovoren za dodelitev dajatev, v skladu z zakonodajo, ki jo uporablja, prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi, tak prevzem priznavajo vse države članice.

Ta določba za obravnavano zadevo pomeni, da morajo vse države članice tožeči stranki kot nosilki, odgovorni za dodelitev dajatev, priznati prevzem pravic oškodovanke kot prejemnice dajatev proti tretji osebi, torej toženi stranki, če je prevzem pravic predpisan po švicarskem pravu. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka prevzela pravice oškodovanke po prvem odstavku 72. člena švicarskega zveznega zakona, ki ureja splošni del prava socialne varnosti (v nadaljevanju ATSG)¹. Sodišči prve in druge stopnje sta brez dvoma pravilno ugotovili, da je treba pravice tožeče stranke v obravnavanem primeru presojati po švicarskem pravu.

10O tem, da je treba uporabiti pravo države nosilke, odgovorne za dodelitev dajatev, v obravnavanem primeru torej švicarsko pravo, tudi o obsegu zahtevka, ki ga je prevzela nosilka, odgovorna za dodelitev dajatev, in tudi v razmerju do odgovornostne zavarovalnice, je zavzelo stališče Sodišče Evropske unije (SEU) v zadevi C-397/96 (Caisse de Pension des Employes Prives proti Dieter Kordel, Rainer Kordel in Frankfurter Allianz Versicherungs AG) v sodbi z dne 21. 9. 1999². Tako iz besedila Uredbe 883/2004 kot iz navedene sodbe SEU jasno izhaja, da pri tem ni mogoče upoštevati omejitev, ki jih morda predpisuje zakonodaja države članice, v kateri ima sedež tožena zavarovalnica. Edina omejitev po navedeni sodbi SEU je ta, da nosilka, odgovorna za dodelitev dajatev, ne more izterjati več, kot bi po pravu države, v kateri se je zgodil škodni dogodek, lahko izterjal oškodovanec od povzročitelja škode.

11Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi, da je materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, da je v konkretnem primeru treba uporabiti tuje pravo, pravilno.

12Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizijski razlog, ki ga uveljavlja revidentka, ni podan, zato je revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora toženka povrniti tožnici stroške za odgovor na revizijo. Ti po Odvetniški tarifi znašajo 1.007,96 EUR (810,00 EUR nagrade za sestavo odgovora na revizijo, 16,20 EUR pavšala za izdatke, oboje povečano za 22% DDV). Tožnici ni priznalo nagrade za konferenco s stranko za pripravo odgovora na revizijo, ker je ta nagrada že vključena v nagrado za sestavo odgovora.

14Vrhovno sodišče je sodbo sprejelo soglasno.

¹ Bundesgesetz über den Allgemeinen Teil des Sozialversicherungsrechts, ki je javno dostopen na povezavi:https://www.admin.ch/opc/de/classified-compilation/20002163/index.html
² Stališče je bilo sprejeto o razlagi določbe člena 93(1)(a) Uredbe (EEC) 1408/71, ta določba pa je po vsebini enaka določbi člena 85(1)(a) Uredbe 883/2004.