VSL Sklep II Cp 2139/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka vrednost spornega zemljišča določilo na 100,00 EUR. V točki II. izreka je mejo med parcelo št. 461/8, k.o. 0000 - X., ki je last predlagateljice, in sosednjo parcelo št. 461/3, k.o. 0000 - X., ki je last nasprotnega udeleženca, določilo po močnejši pravici tako, da poteka po modri odebeljeni črti, kot je prikazano v skici izvedenca z dne 9.7.2019, ki je sestavni del sklepa. Meja poteka od neugotovljenega presečišča z neurejeno mejo med parcelama št. 461/7 ter 461/8, obe k.o. 0000 - X., preko točke A do točke 15925 ter od točke 15925 po odebeljeni modri črti preko točke B do neugotovljenega presečišča z neurejeno mejo med parcelo št. 461/8 in 2405/6, obe k.o. 0000 - X., pri čemer se v naravi v točki B postavi plastični mejnik s kovinskim sidrom. V točki III. izreka pa je sodišče odločilo, da vsak udeleženec tega postopka nosi svoje stroške postopka, skupne stroške, ki znašajo 2.113,99 EUR, pa sta dolžna plačati predlagateljica in nasprotni udeleženec vsak do 1/2, zaradi česar je ob upoštevanju plačila sodne takse in predujma s strani predlagateljice nasprotni udeleženec dolžan slednji povrniti znesek 1.056,99 EUR, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vročitve sklepa do plačila.

2Zoper ta sklep sta se pritožila predlagateljica in nasprotni udeleženec.

3Predlagateljica se pritožuje zoper odločitev v točki II. izreka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku z izdelavo elaborata. Meja, ki se je zarisala v kataster v času, ki ji ni znan, ni izpolnjevala pogojev za vris. Šteje se, da je izpolnjen pogoj ponovne parcelacije, če je dana izjava o soglasju k parcelaciji meje, ki je obvezna priloga elaborata. Novo nastala meja nedopustno odstopa od meje, ki je bila uradno z elaboratom določena dne 26.6.1985. Sodišče je sedaj s sklepom določilo močnejšo pravico na meji in priznalo nedopustno odstopanje v spornem delu, ki predstavlja odvzem zemlje parcele 461/8, ki je v lasti predlagateljice. Ko je sodišče na podlagi izvida izvedenca ugotovilo, da gre za prikazano sporno površino, je bilo dolžno ugotoviti, ali gre morda za lastninski zahtevek za izročitev določenega zemljišča. Ker gre za lastninski zahtevek, se nepravdni postopek ustavi in predlagatelj napoti na pot pravde. Manjka pa še odvzeta površina med mejnikoma 15925 in 15924, za katero je predlagala sodišču razširitev postopka N 18/2017, ki ga sodišče ni dovolilo. Sodni izvedenec je na naroku dne 2.7.2019 pripomnil, da mora biti tudi v tem delu narejen elaborat, kar je tudi pravilno, saj se bo samo z izdelavo novega pravilnega elaborata meja uredila na stanje 26.6.1985. Nastala meja prikazuje nedopustni odmik od meje, določene v elaboratu parcelacije 26.6.1985, in odvzem njene lastnine. Ker gre za lastninski zahtevek, bo podana tožba.

4Na pritožbo predlagateljice je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal zavrnitev pritožbe.

5Nasprotni udeleženec se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v točki III. izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagateljica nosi celotne skupne stroške nepravdnega postopka in tudi stroške, ki so nastali nasprotnemu udeležencu. Navaja, da je ves čas postopka zatrjeval, da je postopek nepotreben, saj je meja nesporna. Je dobro vidna, zamejničena in v celoti prepoznavna. Tako je zabeležena tudi v katastru. Nasprotni udeleženec je bil od leta 1974 dobroverni in zakoniti posestnik spornega sveta. Krivda za opravo predmetnega postopka je bila izključno na strani predlagateljice, zato naj nosi vse skupne stroške postopka. Sodišče je navedlo, da je mejo treba določiti po liniji, kot je potek uživalne meje zatrjeval nasprotni udeleženec. Nasprotni udeleženec je ves čas postopka trdil enako, to zapiše tudi sodišče v sklepu. Meja je bila sporazumno postavljena tako, kot to izkazujejo postavljeni mejniki. S predlagateljičine strani predlagane priče so bile ocenjene kot neverodostojne, navedbam nasprotnega udeleženca je pritrdil tudi izvedenec mag. A. A. Predlagateljica je postopek sprožila po nepotrebnem, z namenom škodovanja in povzročanja nepotrebnih stroškov nasprotnemu udeležencu. Predlagateljica je bila tudi žaljiva do vseh udeleženih, kar potrjuje, da je postopek sprožila iz gole škodoželjnosti. Ni imela pooblaščenca in se je izognila svojim posebnim stroškom. V nasprotju s pravičnostjo je tudi, da mora nasprotni udeleženec sam kriti svoje stroške. Po krivdnem načelu bi sodišče moralo odločiti tudi glede stroškov vsakega udeleženca, skladno s 5. odstavkom 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP¹). Tudi te stroške bi morala v celoti nositi predlagateljica.

6Na pritožbo nasprotnega udeleženca je odgovorila predlagateljica in predlagala zavrnitev pritožbe.

7Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagateljice

8Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je v konkretnem postopku dejansko sporna meja med parcelo, last predlagateljice, in parcelo, last nasprotnega udeleženca, saj vsak od njiju zatrjuje drugačen potek meje. V takšnem primeru sodišče glede na določbo 131. člena ZNP odloča v nepravdnem postopku. Tako ni pravilno stališče predlagateljice, da bi sodišče prve stopnje moralo ustaviti nepravdni postopek in predlagateljico napotiti na pravdo.

9Ker vrednost spornega zemljišča v obsegu 29 m2 znaša 100,00 EUR, je glede na določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ²) sodišče mejo lahko uredilo na podlagi močnejše pravice. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da mejna linija med obstoječima betonskima mejnikoma, stoječima v ZK točkah 15924 in 15925, med strankama ni sporna, hkrati pa gre za del meje, ki je bila dokončno urejena v upravnem postopku, ki ga je vodila Geodetska uprava B. (IDPOS 6195) in izdala odločbo št. 00000-000/2006, z dne 22.12.2006, ki je postala pravnomočna 30.1.2007. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterij močnejše pravice in upoštevalo v upravnem postopku pravnomočno končano določitev dela meje med navedenima točkama. Predlagateljica tako v pritožbi neutemeljeno navaja, da manjka še odvzeta površina med mejnikoma 15925 in 15924, saj je bila v tem delu meja dokončno urejena v upravnem postopku. Ne drži trditev predlagateljice, da je v tem smislu predlagala sodišču razširitev postopka N 18/2017, ki ga sodišče ni dovolilo, saj je iz njenega predloga za razširitev postopka z dne 10.4.2019 razvidno, da je predlagala še ureditev meje med parcelama 461/2 (sedaj 461/10) in 461/8, pri čemer parcela 461/10 niti ni last nasprotnega udeleženca in ne meji na parcelo 461/3, temveč je last predlagateljice in C. C., ki ni bil udeleženec tega postopka. Tako se sodišče prve stopnje v tem postopku utemeljeno ni ukvarjalo tudi s potekom te meje.

10Glede poteka ostalega spornega dela meje je sodišče prve stopnje po izvedbi celotnega dokaznega postopka na podlagi zaslišanja udeležencev, prič, izvedenskega mnenja izvedenca mag. A. A. in listin v spisu pravilno zaključilo, da je nasprotni udeleženec dokazal močnejšo pravico, saj je sporni svet do linije, po kateri je sodišče določilo mejo med njegovo parcelo in parcelo predlagateljice, dobroverno in zakonito užival dovolj dolgo obdobje, da je sporni svet priposestvoval. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni uspela dokazati, da naj bi betonski mejnik, označen z ZK točko 1658, prestavil nasprotni udeleženec. Prav tako ni uspela dokazati, da naj bi v točki 1658 že od nekdaj stal naravni kamen, saj je priča geodet D. D., ki je v letu 1985 izvajal mejni postopek, povedal, da v ZK točki 1658 ni bil na novo postavljen betonski mejnik, ker je bil mejnik že obstoječ v naravi. Tudi izvedenec mag. A. A. je v zvezi s tem pojasnil, da je ugotovil, da je ob primerjavi razpoložljivih podatkov glede ZK točke 1658 ta točka praktično obstoječa od elaborata IDPOS 2265 in 2266 iz leta 1985, in da gre praktično za enako točko in razdaljo proti točki 15925, kar je razvidno iz elaborata E. E. iz leta 2015 IDPOS 6450. Točka 1658, kot je vidna v naravi v obliki betonskega mejnika, glede koordinat ustreza podatkom, ki jih je posredovala GURS v okviru natančnosti nove izmere. Lega ZK točke 1658 pa je razvidna tudi iz skice izmere elaborata IDPOS 2226 iz leta 1985, ki ga je izdelala F. F. Predlagateljica tako s pritožbenimi navedbami ne uspe omajati pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

11Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo predlagateljice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v točki II. izreka (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP³ v zvezi z 37. členom ZNP).

O pritožbi nasprotnega udeleženca

12Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških tega nepravdnega postopka. ZNP glede stroškov udeležencev v 35. členu določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Udeleženec pa mora ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo (5. odst. 35. člena ZNP). Posebno določilo 139. člena ZNP pa določa, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci v postopku za ureditev meje praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

13Nasprotni udeleženec najprej zatrjuje, da je bil postopek nepotreben, ker je meja nesporna. Ta trditev nasprotnega udeleženca ne drži. Meja, ki se je v konkretnem primeru urejala, je bila skupna in sporna, zato ni mogoče zaključiti, da je predlagateljica ta postopek sprožila po nepotrebnem. Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja okoliščine, ki naj bi po njegovem mnenju narekovale odstop od splošnega pravila odločanja o stroških v postopku urejanja meje. Vendar po oceni pritožbenega sodišča na podlagi teh okoliščin ni mogoče zaključiti, da je podana krivda predlagateljice za nastanek spora o meji ali da je stroške postopka povzročila po lastni krivdi. Glede na podatke spisa tudi ni mogoče zaključiti, da je predlagateljica postopek sprožila z namenom škodovanja in povzročanja nepotrebnih stroškov nasprotnemu udeležencu, kot to navaja nasprotni udeleženec v pritožbi. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da skupne stroške postopka nosita oba udeleženca po enakih delih, vsak od udeležencev pa trpi svoje stroške postopka. Zatrjevana žaljivost predlagateljice do udeležencev postopka in dejstvo, da sama v postopku ni imela pooblaščenca odvetnika, pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ne vpliva. Primeri iz sodne prakse, ki jih navaja nasprotni udeleženec, niso v celoti primerljivi z obravnavanim, zato se pritožbeno sodišče ne strinja, da je enako rešitev treba uporabiti tudi v konkretnem primeru.

14Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v točki III. izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

15Nasprotni udeleženec v skladu z določbo 1. odst. 35. člena ZNP sam nosi stroške odgovora na pritožbo, poleg tega pa z odgovorom na pritožbo tudi ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

¹ Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.