VDSS Sodba Psp 348/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke številka zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 10. 10. 2018 in številka zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 20. 4. 2018. Tožečo stranko je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ji priznalo pravico do dela na drugem delu z vsebinskimi omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 11. 4. 2018 dalje. Priznalo ji je pravico do delnega nadomestila, o višini in izplačevanju katerega bo odločila tožena stranka s posebno odločbo, delodajalcu pa naložilo zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem iz tega izvirajoče pravice. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici v 8 dneh povrniti 581,32 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka je po pooblaščencu zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sodno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na mnenje sodnega izvedenca, pri tem pa prezrlo stališča in pojasnila delodajalca, kot tudi navedbe tožeče stranke in zapisnik njenega zaslišanja. Tožnica je namreč že v tožbi pojasnila, da delodajalec nima na voljo nobenega dela, kjer bi ji lahko zagotovil ustrezno delo. Slednje potrjuje tudi delodajalec v pritožbi v predsodnem postopku. V težki industriji ustreznega dela, kot ga potrebuje tožnica ni, zato odločitev sodišča temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ravno težka bremena in prisilne drže povzročajo pri tožnici poslabšanje zdravstvenega stanja. Delodajalec bo tožnico do konca izrabil, nato pa jo iz delovnega procesa samo odstranil. Celostna presoja zadeve pokaže, da bi moralo biti zahtevku po razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti v celoti ugodeno, saj sodna odločitev ne more biti neposredna kopija izvedenskega mnenja, temveč bi moralo biti mnenje nadgrajeno z vidiki drugih dokazov.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo opozorila, da tožnica zoper izvedensko mnenje izvedenskega organa do konca dokaznega postopka ni podala nobenih pripomb, sama razpoložljivost ustreznega dela pri delodajalcu, pa ne more vplivati na odločitev o invalidnosti.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

6Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke številka zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 10. 10. 2018 in odločba številka zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 20. 4. 2018. Z izpodbijanimi odločbami je bilo odločeno, da pri tožnici ni invalidnosti, zaradi česar nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot pravno podlago je sodišče uporabilo določbo 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem., v nadalj. ZPIZ-2).

7Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Na pritožbeno očitke, ki ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane poudarja predvsem naslednje.

8V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2017 s sprem. - ZPP), niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

9Izpodbijana sodba namreč nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe zaradi napak naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti. S sankcioniranjem teh kršitev je tako varovana pravica do pritožbe. Tudi skopa, površna ali pomanjkljiva obrazložitev je še vedno obrazložitev, če le omogoča preizkus.¹ Sodišče je v 8. obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj kot podlago sodbe sprejema izvedensko mnenje izvedenskega organa, nenazadnje pa sta z ugotovitvami izvedenskega organa soglašali obe stranki oziroma ni bilo na izvedovanje nobenih pripomb.² Iz vsebine pritožbenih navedb je razviden očitek, da tudi v socialnem sporu velja prosta presoja dokazov in bi sodišče moralo izvedensko mnenje, ki mu sicer tožeča stranka ni nasprotovala, nadgraditi z izpovedbo tožeče stranke in pojasnilom delodajalca.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo stališča in pojasnila delodajalca³ ter izpovedbo in trditve tožeče stranke,⁴ ki bi jih moralo kritično presoditi. Šele takrat bi lahko sodišče, po tožničinem zatrjevanju, ugotovilo, da pri tožnici ni več delazmožnosti.

11Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS⁵ se uresničuje s prosto dokazno oceno. Pravo ne predpisuje izbire dokaznih sredstev in načina izvajanja dokazov, niti ne njihove dokazne vrednosti. Dokazna vrednost je rezultat sodnikovega prepričanja v vsakem konkretnem primeru. Gre za dokazno oceno in concreto.⁶

12Sodišče je za ugotavljanje ali je bila v relevantnem obdobju podana tožničina izguba delazmožnosti pravilno imenovalo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja FA. UB., v kateri sta sodelovala člana s področja tožničinih zdravstvenih težav. Sodišče namreč ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo. Izvedenski organ je tisti, ki je imel pri nepriznanju uveljavljane pravice odločilno vlogo in je bil imenovan za uravnoteženje subjektivnosti vseh drugih dokazov.⁷ Na podlagi ugotovitev izvedenskega organa⁸ je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da ni podane izgube delazmožnosti pri tožnici.

13Pri tožnici gre namreč samo za zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. Tožnica je zmožna še opravljati dela z vsebinskimi omejitvami od 11. 4. 2018 dalje zaradi posledic bolezni, vendar lahko delo opravlja le v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Pri tožnici je v ospredju bolečinski sindrom hernia disci v nivoju C6-C7, z generalizirano osteoartrozo, strahom pred gibanjem in nezmožnostjo sprejetja psihološko psihiatrične pomoči, zaradi tožničinih osebnostnih lastnosti. Ker na podano izvedensko mnenje ni bilo nadaljnjih pripomb in ker je izvedensko mnenje prepričalo tudi sodišče, je na tej podlagi pravilno sprejelo svojo odločitev. Tako iz tožničine trditvene podlage⁹ kot tudi iz njene izpovedbe¹⁰ je razvidno njeno zdravstveno stanje in opis dela. Slednje je sicer potrjeno s pritožbenimi navedbami delodajalca v postopku pred upravnim organom.¹¹

14Ne glede na zatrjevanje tožnice in njenega delodajalca, da tožnici zaradi zdravstvenih težav dosedanji delodajalec ne more ponuditi ustreznega dela, to v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantno. V postopku ugotavljanja preostale delovne zmožnosti, je bistveno le zdravstveno stanje tožnice in v povezavi s tem njena preostala delovna zmožnost. Izvedenski organ je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval tako navedbe tožnice kot njeno izpovedbo glede zdravstvenih težav in opisa dela, prav tako pa delovne pogoje pri delodajalcu.¹² Izpostavljeno dejstvo o nezmožnosti delodajalca tožnici zagotoviti delo, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti, ne predstavlja pravno upoštevnega razloga za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti. Delodajalec je dolžan zagotoviti delavcu ustrezno delo skladno z dokončno odločbo izdano v invalidskem postopku. Invalidi so varovana kategorija, kar pomeni, da samo zaradi svoje invalidnosti ne morejo izgubiti dela. Navedena zakonska določena dolžnost delodajalca je le načelna obveznost, saj se lahko zgodi, da delodajalec ne bo mogel zagotoviti delavcu z dokončno odločbo priznanih pravic na podlagi III. ali II. kategorije invalidnosti. Če delodajalec ustreznega dela nima, mora delavca razporediti na čakanje na delo, dokler mu ne zagotovi ustreznega dela oziroma mu ob zakonskih pogojih odpove pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru pa ima delavec pravico do ustreznih nadomestil v času brezposelnosti na podlagi III. kategorije invalidnosti.

15Sodišče prve stopnje ni moglo odločiti drugače in je pravno nerelevantno zatrjevanje tožeče stranke, da bi moralo sodišče, upoštevajoč trditve tožeče stranke in delodajalca, ne glede na podano izvedensko mnenje, ugoditi tožničinemu zahtevku za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Ni podane zatrjevane kršitve proste presoje dokazov, ker je sodišče izvedensko mnenje samo pretvorilo v sodno odločitev. Razvidna je pravilna vrednostna ocena izvedenskega mnenja, ki jo je opravilo sodišče.

16Ker tako niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, trpi sama svoje stroške pritožbe.

¹ Komentar k 339. členu ZPP; Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009).
² Tožeča stranka se je seznanila s pisnim izvedenskim mnenjem, imela je možnost podati pripombe in na ta način je bila spoštovana pravica tožeče stranke do sodelovanja v postopku, ki jo krije 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.
³ Da so zahteve glede priznanja vsebinskih razbremenitev v težki industrijski proizvodnji neuresničljive in da za tožnico ustreznega dela ni.
⁴ Da se za delo ne čuti več sposobno.
⁵ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami, v nadaljevanju Ustava RS.
⁶ Pri prosti dokazni oceni je v ospredju sodnikovo prepričanje, da dokazna ocena, kljub obveznemu poudarjanju racionalnosti in stvarnosti, izraža tudi sodnikovo moralno in vrednostno pojmovanje. Sodnikova subjektivna moralna dokazna ocena je kombinirana s skrbnostjo, ki izraža objektivni koncept dokazne ocene. Dokazna ocena mora ustrezati standardom skrbnosti. ZPP res ne pozna omejitev glede izbire dokaznih sredstev, stranke lahko predlagajo (in sodišče nato izvede) katerokoli dokazno sredstvo, ne le tista, ki so normativno urejena v 18. poglavju. Vendar načelo proste dokazne ocene ni hermetično. Podvrženo je omejitvam, korekturam in kompromisom. Komentar k 8. členu ZPP, stran 84.-95.; Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2009.
⁷ Izvidov, ki jih je tožeča stranka predložila s strani lečečih specialistov in so bili tako v zdravstvenem kartonu, kot tudi v upravnem spisu.
⁸ Da pri tožnici ni utemeljenih zdravstvenih razlogov.
⁹ Gradivo, ki ga sodišče sme vzeti za podlago svoje odločbe.
¹⁰ Izjave vednosti, s katerimi so dokazujejo strankine navedbe o dejstvih.
¹¹ Iz katerih je razvidno, da so zahteve glede priznanja vsebinskih razbremenitev v težki industrijski proizvodnji neuresničljive in da za tožnico ustreznega dela ni.
¹² Delovna anamneza z dne 29. 1. 2018, ki jo je podpisala tudi tožnica in delovno dokumentacijo iz upravnega spisa, kar je izvedenski organ tudi povzel v svojem izvedenskem mnenju.