VSL sodba I Cp 1418/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sta dolžna povrniti toženim strankam 123.077,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2006 dalje do plačila, v 15 dneh.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da sta vsak do 1/2 lastnika solastniških deležev tožencev, ki jih ti imajo na zemljišču parc. št. 1124/1, 1122/3 in 1124/5, vl. št. ... k.o. ... in da so jima toženci dolžni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bosta lahko svojo lastninsko pravico vknjižila v zemljiško knjigo. Tožnikoma je naložilo,da sta dolžna tožencem povrniti 749.874,20 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbo tožnika, v kateri predlagata, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je:

- tožnika sta pravna naslednika A. R., ki je uveljavljala, da je lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 1124/1, 1122/3 in 1124/5 vl. št. ... k.o. ... (v nadaljevanju sporno zemljišče ali pa U.) pridobila na podlagi pravnega posla in priposestvovanja;

- pravni posel, na podlagi katerega je A. R. pridobila lastninsko pravico je družbena pogodba, ki sta jo ustno sklenila A. R. in J. H. (1175 paragraf ODZ), ki se je realizirala, saj so vsi šteli, da je A. R. izključna lastnica spornih nepremičnin;

- da so laično govorili, da bo U. nekoč njena, ne gre šteti za obljubo, temveč za priznanje realizacije omenjene družbene pogodbe;

- J. H. ni imel namena kupiti U. zase, ampak za A. R., saj jo je kupil z njenim denarjem;

- sodbe ni možno preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj prihajanje A. R. poleti na počitnice na U., ni možno šteti za njeno posest spornih nepremičnin in zakaj njen prispevek za obnovo stanov ne more tega spremeniti;

- obljuba, da bo U. od A. R., če ji ne bodo vrnili dote, je šteti kot da je U. že njena in da jo lahko H. dobijo nazaj, če bo ona, A. R., tako želela;

- A. R. je U. imela v posesti in se je štela za njeno lastnico. Izključno sama je razpolagala s predmetnimi nepremičninami in vanje sama vlagala.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožnika v pritožbi uveljavljata, da je njuna pravna prednica postala lastnica spornega zemljišča na podlagi družbene pogodbe, kar je novota, saj se je doslej vseskozi trdilo, da je postala lastnica na podlagi kupne pogodbe. Paragraf 1175 ODZ govori o ustanovitvi družbe za skupno pridobivanje, ne pa o načinu pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. O pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je že pravnomočno odločeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je J. H. 20.4.1928 kupil sporno nepremičnino, delno s svojim denarjem, pretežno pa z denarjem A. R.;

- da je sporna nepremičnina ves čas spadala v sklop H. domačije in se koristila v dobro te domačije;

- da sta J. in C. H. (lastnika sporne nepremičnine) A. R. ves čas obljubljala, da bo sporno zemljišče - U. njena, S. H. pa, da bo U. njena pod pogojem, da če bo prišla domov in bosta skupaj delala;

- da je A. R. do leta 1951 živela na kmetiji H., da je pomagala pri obdelavi kmetije in v okviru tega tudi poletja preživljala na U., kjer je pasla H. in druge krave, jih molzla, kosila travo in obdelovala njivo. Po letu 1951, ko se je preselila v L., pa se je A. R. vsako poletje vračala na planino U., kjer je pomagala pri obdelovanju planine. Na planini U. je veliko delal tudi G. E., ki je bil tudi član H. domačije. Tako tožnica kot G. E. sta na U. delala kot pridružena člana H. družine.

Pritožbeno sodišče sprejema vse zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne, kot pravilen pa tudi zaključek, da tožeča stranka ni izkazala, da bi A. R. postala lastnica spornega zemljišča na podlagi pravnega posla, ker ni dokazala obstoj nobenega pravnega posla, na podlagi katerega se lahko pridobi lastninska pravica na spornem zemljišču.

Na pritožbene navedbe pa je odgovoriti:

Tožbena trditev je bila, da je bilo sporno zemljišče kupljeno za A. R. in da so J., C. in S. H., A. R. ves čas zatrjevali, da bodo sporno zemljišče preknjižili na njeno ime, ker je bilo kupljeno zanjo. Pritožbena navedba, da je šlo za družbeno pogodbo je tako novota, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker pritožnika nista izkazala, da tega dejstva nista mogla brez svoje krivde uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeni navedbi, da je J. H. imel namen, da sporno zemljišče kupi za A. R., ni slediti, ker to iz kupne pogodbe z dne 20.4.1928 ne izhaja. Iz kupne pogodbe jasno sledi, da je sporno zemljišče J. H. kupil v svojem imenu in zase. Tudi kasnejši način uporabe spornega zemljišča to potrjuje, saj se je sporno zemljišče vedno uporabljalo za potrebe H. domačije, na spornem zemljišču pa so delali tisti, ki so na H. domačiji živeli. S spornim zemljiščem je J. H. tudi razpolagal tako, da ga je delno odsvojil in delno zamenjal (izhaja iz dokaza A8). Zato ni možno slediti pritožbenim navedbam, da so J. H. in njegovi nasledniki šteli A. R. za lastnico spornega zemljišča in da je A. R. imela sporno zemljišče v izključni posesti in z njim sama razpolagala. Iz citiranega tudi sledi, da ni slediti pritožbeni navedbi, da sodbe ni možno preizkusiti ker ne pove, zakaj prihajanje A. R. poleti na počitnice na U. ni možno šteti za njeno posest spornih nepremičnin.

Zaradi jasnosti je še enkrat povedati, da je A. R. v času, ko je živela na kmetiji H., na U. delala kot član H. družine (do leta 1951), kasneje pa je na U. prihajala na počitnice in tam zgolj pomagala pri obdelavi planine. Nobene take njene pomoči ni možno opredeliti kot izvrševanje njene posesti, ampak jo je opredeliti kot izvrševanje posesti za drugega, to je za H. Iz načina uporabe zato ni možno sklepati na realizacijo kakšne ustno sklenjene pogodbe.

Prispevek A. R. k obnovi stanu na U., ni možno obravnavati kot temelj za pridobitev lastninske pravice, ker ni dokazano, da je obstajal dogovor, da bo A. R. postala lastnica U. iz naslova vlaganj pri obnovi.

Obljuba, da bo U. njena (od A. R.) je ostala na ravni obljube, ker do sklenitve zavezovalnega posla, na podlagi katerega bi A. R. pridobila iztožljivo pravico do lastništva na spornem zemljišču, ni prišlo.

Tožbeni zahtevek, ki temelji na tem, da je A. R. postala lastnica spornega zemljišča na temelju pravnega posla, ni utemeljen, ker obstoj takšnega pravnega posla ni izkazan.

Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje pritožbene stroške, toženim strankam pa sta dolžna povrniti potrebne stroške za sestavo odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skupnem znesku 123.076.00 SIT (100.980,00 SIT za sestavo pritožbe in 22.097.00 SIT takse za odgovor na pritožbo). Od priznanih stroškov postopka gredo toženim strankam zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.