VSM Sodba IV Kp 11007/2017

I. Pritožba zagovornic obdolženega A. A. se zavrže kot nedovoljena.

II. Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 11007/2017 z dne 23. 9. 2019 iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega A. A. oprostilo obtožbe zaradi dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem in drugem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornic proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovani družbi T. I. d.o.o. (v nadaljevanju T. I.) in K. H. (v nadaljevanju K. H.) s premoženjskopravnima zahtevkoma napotita na pravdo.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornice obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožni predlog glede prvega kaznivega dejanja zavrže oziroma da obtožni predlog v celoti zavrne;

- višji državni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanih kaznivih dejanj in mu izreče v besedi strank predlagano kazensko sankcijo, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo obdolženčevih zagovornic je odgovoril višji državni tožilec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njihovo pritožbo zavrže kot nedovoljeno. Na pritožbo državnega tožilca pa so odgovorile obdolženčeve zagovornice, ki sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba zagovornic obdolženega A. A. ni dovoljena, pritožba višjega državnega tožilca pa ni utemeljena.

K pritožbi zagovornic obdolženega A. A.

5Po mnenju obdolženčevih zagovornic bi sodišče prve stopnje moralo 1. točko obtožnega predloga zavreči v skladu s 352. členom ZKP, ker je državni tožilec obtožni predlog v tem delu spremenil tako, da se več ne nanaša na isti historični dogodek. Razen tega pa je kazenski pregon za obe očitani kaznivi dejanji zastaral, kar terja izdajo zavrnilne sodbe.

6Pritožba ni dovoljena. Obdolženec sme vložiti pritožbo samo v svojo korist, ne pa tudi v svojo škodo. Slednje pomeni, da lahko obramba v celoti izpodbija obsodilno sodbo, medtem ko se obdolženec sme zoper oprostilno in zavrnilno sodbo pritožiti le, če ima neposredni pravni interes, da se sodba spremeni tako, da se ga oprosti obtožbe, oziroma da se obtožba zoper njega zavrne. Za obdolženca je v smislu njegove rehabilitacije v očeh javnosti oprostilna sodba ugodnejša od zavrnilne, med oprostilnimi sodbami pa je ugodnejša sodba, da ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje. Dejanski interes obdolženca pa še ne pomeni, da ima tudi pravni interes za pritožbo. Neposredni pravni interes za pritožbo zoper oprostilno in zavrnilno sodbo mora namreč obdolženec posebej izkazati, saj ima vsaka oprostilna in zavrnilna sodba enake pravne učinke (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - ne bis in idem).¹

7Zagovornice obdolženega A. A. v svoji pritožbi neposrednega pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper oprostilno sodbo niso izkazale. Navedle so zgolj, da bi sodišče prve stopnje moralo obtožni predlog za prvo očitano kaznivo dejanje zavreči, podredno pa izdati zavrnilno sodbo za obe kaznivi dejanji. Zakaj bi naj bilo to za obdolženca ugodneje, pritožba ne pojasni. Po oceni pritožbenega sodišča je takšna pritožba obrambe zoper oprostilno sodbo vložena v škodo obdolženca, saj bi obdolženec, v kolikor bi jo pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo, glede na naravo pritožbenih navedb (predlog za zavrženje obtožnega predloga in izdajo zavrnilne sodbe), prišel v slabši pravni položaj, zaradi česar jo je bilo potrebno zavreči kot nedovoljeno (390. člen ZKP).

K pritožbi višjega državnega tožilca

Glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe

8Težišče pritožbenih navedb višjega državnega tožilca glede kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1, opisanega v točki 1 izreka izpodbijane sodbe, v smeri bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je v tem, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in s seboj v nasprotju, kot tudi v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, prav tako pa obrazložitev ne obsega vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju pritožnika se razlogi razhajajo z navedeno pravno podlago za sprejem odločitve, sicer pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe namesto presoje dokazanosti posameznih konkretnih očitkov v obtožbi nakazuje, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje.

9Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej, ker ni dokazov, da je storil očitani kaznivi dejanji, nato pa v obrazložitvi glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka zaključilo, da dejanje, kot je opisano, ni kaznivo dejanje, vendar ne gre prezreti, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je izdalo oprostilno sodbo, pravilna. Očitna pisna pomota pri navedbi razloga za izdajo oprostilne sodbe v samem izreku pa ne more biti razlog za drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer tudi bežno opredeli do izvedenih dokazov, vendar, kot to ugotavlja in v pritožbi izpostavlja tudi državni tožilec, je odločitev sprejelo na okoliščini, da dejanje, kot je opisano v tenorju obtožbe, ni kaznivo dejanje.

10Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, le-ti pa niso nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi utemeljeno zaključilo, da dejanje, kot je opisano v točki 1 izreka izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje, pri tem pa izhajalo iz stališča, da abstraktni dejanski stan ni natančno konkretiziran, saj ni jasno na kateri alternativni način bi naj obdolženec ravnal in s tem uresničil znake očitanega kaznivega dejanja, kot tudi, da iz opisa ni razviden obarvani naklep obdolženca, torej namen obdolženca drugemu prizadejati škodo.

11Dejanje, opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu manjka kateri od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če zakonski znaki pri opisu obdolženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni. Za obsodilno sodbo namreč ne zadošča, da so v opisu dejanja navedeni samo abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, temveč je za odločitev sodišča pravno relevantno konkretno opisano izvršitveno dejanje v obtožbi.² Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt, in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani.³

12Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izhaja, da je obdolženec kot župan Mestne občine, torej kot uradna oseba, zato, da bi drugemu prizadejal škodo, naklepno izrabil zlorabil (?) svoj položaj in oškodovanca naklepno z lažnivim prikazovanjem okoliščin spravil v zmoto, obenem pa s prikrivanjem dejanskih okoliščin slednjega naklepno pustil v zmoti, s čimer je prestopil meje uradnih pravic. Konkretni del izreka obsega obširen (ponavljajoči) opis dogodkov, katerega pritožbeno sodišče zaradi preglednosti zadeve v bistvenem povzema:

- obdolženec bi naj pri izvajanju Pogodbe z gospodarsko družbo C. d.d. za izvedbo Projekta preslepil podizvajalca družbe C., družbo T. I. oziroma njenega pooblaščenca B. B. (v nadaljevanju oškodovanec) s prikazovanjem, da mu bo MO neposredno plačala njegove terjatve do C. d.d. za potrjena dela, izvedena avgusta, septembra, novembra in decembra 2010,

- tako, da je na banko oškodovanca SKB d.d. dne 9. 12. 2010 naslovil dopis, v katerem je napovedal plačila s strani MO situacij oškodovanca za vsa njegova dela od avgusta 2010 dalje (ki so v nadaljevanju specificirana)

- in tako, da je oškodovancu ustno napovedal plačila ter s prikrivanjem dejanskih okoliščin oškodovancu, da MO plačil ne bo izvedla,

- tako, da je oškodovancu zamolčal, da MO kljub dopisu SKB banki z dne 9. 12. 2010 in ustnim zagotovilom ne namerava izplačati omenjenih situacij in del, izvedenih v decembru 2010, kakor je to storila za predhodno zapadle situacije, ki jih je oškodovanec izstavil C. d.d., čeprav je ves ta čas vedel, da teh situacij MO ne bo plačala,

- saj kljub napovedi v dopisu banki, plačil v januarju 2011 za situacije št. 16/2010 in 17/2010 ni izvedel,

- kljub temu da med 9. 12. 2010, ko je bilo C. d.d. že v zamudi z dokončanjem del, in do konca januarja 2011, ko bi morala MO plačati situaciji št. 16/2010 in 17/2010, C. d.d. še ni šel v stečaj,

- prav tako pa je obdolženec zamolčal, da namerava MO obračunati pogodbeno kazen družbi C. d.d. in jo pobotati s terjatvami C. d.d., v katerih so bila MO obračunana večinoma dela oškodovanca iz situacije št. 18/2010, pobot pa je nato MO tudi izvedla,

- zaradi preslepitve pa oškodovanec do enostranskega pobota ni od MO zahteval neposrednega plačila skladno s 631. členom OZ in je v decembru 2010 opravil za dodatnih 227.494,24 EUR brez DDV del,

- zaradi česar mu je nastala velika premoženjska škoda v neplačanih zneskih situacij št. 16/2010 v višini 39.340,15 EUR, št. 17/2010 v višini 83.569,89 EUR in št. 18/2010 v višini 529.628,39 EUR ter v znesku 227.494,24 EUR.

13Državni tožilec je abstraktni del opisa kaznivega dejanja gradil na dveh izvršitvenih ravnanjih obdolženca. Očital mu je, da je obdolženec „izrabil zlorabil svoj položaj“ (verjetno je imel v mislih „zgolj“ izrabil svoj položaj) in „prestopil meje uradnih pravic“, pri čemer je, glede na stavčno strukturo („naklepno izrabil zlorabil svoj položaj in oškodovanca naklepno z lažnivim prikazovanjem okoliščin spravil v zmoto, obenem pa s prikrivanjem dejanskih okoliščin slednjega naklepno pustil v zmoti, s čimer je prestopil meje uradnih pravic“), drugi izvršitveni način, torej, da je obdolženec prestopil meje uradnih pravic, vezal na to, da je obdolženec oškodovanca naklepno z lažnivim prikazovanjem okoliščin spravil v zmoto, obenem pa s prikrivanjem dejanskih okoliščin slednjega naklepno pustil v zmoti. Kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, bi naj torej obdolženec s tem, ko je lažnivo prikazoval okoliščine in prikrival dejanske okoliščine (s čimer bi naj oškodovanca spravil v zmoto in jo v njej tudi pustil), prestopil meje uradnih pravic (ne pa tudi izrabil svoj položaj). Izvršitvenemu načinu „prestop meja pravic“ pa je v celoti namenjen konkretni del opisa kaznivega dejanja, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

14Sodišče prve stopnje je na strani 9 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da storilec obravnavanega kaznivega dejanja prestopi meje pravic takrat, ko pri opravljanju uradnega dejanja opravi nekaj, kar sicer spada v pristojnost organa oziroma organizacije, kjer dela, vendar pa za to dejanje v konkretnem primeru ni pooblaščen ali pa ga glede na svoj uradni položaj sploh ne more opraviti. Obdolženec je kot župan MO na podlagi prvega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) predstavljal in zastopal občino, prav tako pa je skrbel za njeno zakonito delovanje. Občina namreč ravno preko župana, ki razpolaga z izvirnim pooblastilom, izjavlja svojo voljo v pravnem prometu. Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec imel pooblastilo za veljavno opravo pravnih poslov v zvezi s pogodbenim razmerjem z družbo C. d.d. za izvedbo Projekta. Nobenega dvoma namreč ni, da je bil obdolženec kot župan, torej kot uradna oseba, pooblaščen za opravo posameznih dejanj, ki mu jih očita tožilstvo, kar pomeni, da mej svojih uradnih pravic po naravi stvari ni mogel prestopiti.

15Glede na navedeno ni mogoče pritrditi državnemu tožilcu, ki v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo, v kolikor je smatralo, da opisanih ravnanj obdolženca ni mogoče subsumirati pod pojem enega od dveh izvršitvenih načinov, torej, da ne gre za izrabo uradnega položaja, temveč za prestop uradnih pravic, ali obratno, izločiti navedbo enega izmed dveh načinov. Sodišče prve stopnje namreč tega glede na sam opis kaznivega dejanja ni moglo storiti. Iz opisa namreč izhaja, da je tožilec gradil obtožbo na izvršitvenemu načinu „prestop meja pravic“, medtem ko ni jasno, kako konkretno bi naj obdolženec izrabil svoj uradni položaj. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja, ko tožilec navede, da je obdolženec „preslepil podizvajalca družbe C. d.d.“ „s prikazovanjem, da mu bo MO neposredno plačala njegove terjatve do C. d.d. tako, da je...“ in nato v nadaljevanju podrobno opiše, na kakšen način bi naj to storil (glej točko 13 razlogov te sodbe), je torej razvidno, da se konkretni dejanski stan nanaša na izvršitveni način „prestop meja pravic“ (glede na strukturo abstraktnega dela opisa). Konkretizacija zakonskega znaka „izraba položaja“ pa v konkretnem delu opisa ni razvidna. Ni namreč jasno, s katerimi ravnanji bi naj obdolženec izrabil uradni položaj. Opis ravnanja kot kaznivega dejanja terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega dejanja, ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek, česar pa državni tožilec v tenorju obtožbe ni storil. Šele v pritožbi uveljavljane navedbe, da bi naj obdolženec svoj uradni položaj izrabil s tem, ko je odločal o plačilih glavnemu izvajalcu in o neposrednem plačevanju podizvajalcem ter prevzemal obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem, pa takšne zahteve po ustrezni konkretizaciji abstraktnega zakonskega znaka v opisu očitanega kaznivega dejanja ne morejo nadomestiti. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje sploh ni presojalo zakonskega znaka „izrabe uradnega položaja“.

16Razen tega pa obarvani naklep obdolženca ni v zadostni meri konkretiziran oziroma sploh ni konkretiziran. Očitano kaznivo dejanje se lahko, upoštevaje njegov časovni okvir (od 18. 10. 2010 do 3. 3. 2011), stori le z direktnim naklepom, obarvanim s posebnim namenom (dolus coloratus). Iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja izhaja, da bi naj obdolženec ravnal zato, da bi drugemu prizadejal škodo. Takšen namen obdolženca pa v nadaljevanju ni konkretiziran. Tožilec namreč v tenorju obtožbe zgolj niza objektivne okoliščine, medtem ko ne navede, zakaj je obdolženec ravnal tako, kot je ravnal. V čem se torej kaže oškodovalni namen obdolženca, iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno. Gre za zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1, ki mora biti v obtožnem predlogu naveden tako v abstraktni obliki, kot tudi v njegovi konkretizaciji, česar pa tenor obtožbe državnega tožilca ne vsebuje.

17Glede na vse obrazloženo tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejanje, opisano v točki 1 izreka izpodbijane sodbe, nima vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1, zaradi česar je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe. Pritožba višjega državnega tožilca v smeri kršitve kazenskega zakona pa se izkaže kot neutemeljena.

18Državni tožilec v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni vezano na tožilčevo pravno presojo dejanja (drugi odstavek 354. člena ZKP), vendar nima prav, ko navaja, da v obtožbi opisano dejanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo opraviti tako obsežen poseg v opis kaznivega dejanja iz obtožnega predloga, da bi obtožbo prekoračilo, zaradi česar objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ne bi bila več podana. Že okoliščina, kako bi naj obdolženec kot župan z očitanimi ravnanji izvajal gospodarsko dejavnost, iz opisa kaznivega dejanja ni razvidna. Takšno pomanjkljivo konkretizacijo pa sodišče prve stopnje ni moglo nadomestiti, saj bi s tem prekoračilo obtožbo, opis dejanja pa torej spremenilo v škodo obdolženca.

19Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče do preostalih obširnih pritožbenih navedb, nanašajoč na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni opredeljevalo.

Glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe

20Višji državni tožilec se glede kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1, opisanega v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, pritožuje zgolj iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

21Odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženca oprostilo obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1, je pravilna, vendar ne iz razlogov, kot jih je opisalo prvostopenjsko sodišče, ki je oprostilno sodbo izdalo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, ker ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obdolžen (kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob pregledu opisa očitanega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da opisano dejanje (tako kot dejanje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe) nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1, zaradi česar obdolžencu očitano dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP).

22Kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, bi naj obdolženec, zato, da bi drugemu pridobil nepremoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj, s tem, da je zavestno kršil določbe 25. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2), ker ni opravil izbire izvajalca del v vrednosti 2.300.385,60 EUR na podlagi objave javnega naročila, zato, da je dne 17. 10. 2011 na P. z družbo E. d.o.o. sklenil pogodbo za izvedbo nujnih gradbenih, strojnih in elektro del na Centralni čistilni napravi P. ter Čistilnih napravah G., K. ter kanalizaciji K. po postopku s pogajanji brez predhodne objave javnega razpisa na podlagi prvega odstavka 3. točke 29. člena ZJN-2, čeprav ni bilo pogojev za to, zaradi česar je prišlo do hujše kršitve pravice do enakopravne obravnave ponudnikov, in sicer najmanj družbam V. D. d.d. in N. G. d.d., ki niso imele možnost sodelovanja v izbirnem postopku in podpisa pogodbe pod enakimi pogoji in družbi K. H. d.o.o.

23Pritožbeno sodišče je že v točki 16 razlogov te sodbe pojasnilo, da se lahko kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1 (glede na čas storitve) stori le z direktnim naklepom, obarvanim s posebnim namenom, ki mora biti v opisu kaznivega dejanja ustrezno konkretiziran. Obdolženec bi naj obravnavano dejanje storil zato, da bi drugemu pridobil nepremoženjsko korist. Nepremoženjska korist se sicer kaže v pravnem poslu, ki ga je obdolženec kot župan MO sklenil z družbo E. d.o.o., vendar iz nadaljnje konkretizacije ne izhaja, zakaj je bilo ravnanje obdolženca posebej motivirano. Iz opisa kaznivega dejanja bi namreč morala biti razvidna izredna, intenzivnejša povezava obdolženca do družbe E. d.o.o. oziroma njegov poseben odnos, zakaj je torej obdolženec dal prednost ravno družbi E. d.o.o. Iz opisa pa izhaja zgolj, da bi naj obdolženec brez predhodne objave javnega razpisa, čeprav ni bilo pogojev za to, z družbo E. d.o.o. sklenil pogodbo, zaradi česar je prišlo do hujše kršitve pravice do enakopravne obravnave ponudnikov, ki niso imeli možnosti sodelovanja v izbirnem postopku in podpisa pogodbe pod enakimi pogoji. S takšnim konkretnim delom opisa je državni tožilec konkretiziral „zgolj“ zakonska znaka „izraba uradnega položaja“ in „hujša kršitev pravic drugega“, medtem ko poseben namen obdolženca („zato, da bi drugemu pridobil nepremoženjsko korist“) ni z ničemer konkretiziran. Povedano drugače, brez navedb konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da je obdolženec ravnal s posebnim namenom, ni izpolnjen navedeni zakonski znak. Takšne dejanske okoliščine bi nujno morale izhajati že iz opisa dejanja, navedenega v tenorju obtožnega akta, saj bi le tako opis dejanja, ki predstavlja okvir predmeta obravnavanja, sodišču omogočal vrednotenje storilčevega ravnanja, obdolžencu pa hkrati zagotovil možnost učinkovite obrambe.

24Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, ne vsebuje vseh zakonskih znakov, zaradi česar le-to ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP).

25Pritožbeno sodišče se glede na ugotovljeno ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb državnega tožilca o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Ostale odločbe

26Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah višjega državnega tožilca in obdolženčevih zagovornic odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (390. in 391. člen ZKP).

27Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

¹ Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 772-773.
² Prim. mag. Š. Horvat, ibid., str. 742-743.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.