VSL Sodba II Cpg 559/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, da se tožeči stranki prizna pravica do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za zavarovanko D. C. (v nadaljevanju: zavarovanka) za obdobje od 1. 5. 2011 do 29. 2. 2012 za polni delovni čas (8 ur dnevno). Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki refundirati razliko do celotnega (polnega) nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za zavarovanko za obdobje od 1. 9. 2011 do 29. 2. 2012 v skupni višini 1.683,90 EUR s pripadki (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožbeni zahtevek za refundacijo razlike do polnega nadomestila plače zavarovanke za obdobje od 1. 5. 2011 do 31. 8. 2011 zastaran. Zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 647,21 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2Proti III. in IV. točki izreka sodbe je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prva in tretja točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).¹ Sodišču prve stopnje je očitala, da je kršilo določila pravdnega postopka, ker je pri odločitvi upoštevalo pet letni zastaralni rok, čeprav se tožena stranka nanj ni sklicevala. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je zastaralni rok začel teči že vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec. Zavzela je stališče, da je zastaralni rok začel teči šele, ko je izvedela, ali bo njena vloga za refundacijo uspešno rešena. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obeh primerih je zahtevala povračilo vseh stroškov.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6Tožeča stranka (delodajalec) je v tem postopku s tožbo na podlagi določil Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju² od tožene stranke zahtevala vračilo razlike do celotnega (polnega) nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za zavarovanko za obdobje od 1. 5. 2011 do 29. 2. 2012 v skupni višini 2.871,58 EUR s pripadki.

7Pritožbeno sodišče je v tem postopku enkrat že odločalo. Presodilo je, da terjatev delodajalca do tožene stranke iz naslova povračila nadomestila plače zastara v pet letnem zastaralnem roku. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presojalo pravno odločilnih dejstev glede ugovora zastaranja v petletnem zastaralnem roku, je sodišču prve stopnje zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišče prve stopnje je v novem postopku odločilo, da je tožbeni zahtevek za refundacijo razlike do polnega nadomestila za obdobje pred 31. 8. 2011 zastaran, v preostalem delu pa je tožbenemu zahtevku ugodilo.

8Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je odločalo mimo trditev tožene stranke, povezanih z ugovorom zastaranja, saj se je tožena stranka zmotno sklicevala na tri letni zastaralni rok. Odločitev o tem, katero materialno pravo je treba uporabiti (koliko traja zastaralni rok), je odločitev o pravnem vprašanju, ki je v domeni sodišča. O pravnih vprašanjih odloča sodišče na podlagi pravno odločilnih dejstev in predloženih dokazov. Zato le zmotno pravno naziranje stranke o trajanju zastaralnega roka in drugih pravnih vprašanjih samo po sebi še ne pomeni, da je njen ugovor nesubstanciran.

9Ugovor zastaranja je ugovor materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana s trditvami o pravno odločilnih dejstvih, pri čemer je tožena stranka dolžna navesti konkretna dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec teka zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme. Katera pravno odločilna dejstva mora stranka navesti, da bo njen ugovor substanciran, pa je odvisno od določil materialnega prava, ki jih je treba v posameznem primeru uporabiti.³ Sodišče pri odločanju ni vezano le na trditveno in dokazno podlago ene stranke, temveč lahko ugotovitve o pravno odločilnih dejstev črpa iz trditev in dokazov obeh pravdnih strank.

10Skladno z določilom prvega odstavka 366. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)⁴ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. V 21. členu Pravilnika o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (v nadaljevanju: Pravilnik),⁵ na katerega se je sklicevala tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo (list. št. 24), pa je določeno, da začne teči zastaranje pravice zahtevati refundacijo nadomestila plače (najkasneje) 19. dan v mesecu, v katerem bi moralo biti le-to izplačano.⁶ Ker je v tem primeru predpisan najkasnejši začetek teka zastaralnega roka, toženi stranki ni mogoče očitati, da ni izpolnila svojega trditvenega bremena. Tožena stranka se je namreč glede začetka teka zastaralnega roka sklicevala na določilo 21. člena Pravilnika, ki natančno določa, kdaj je najkasneje začel teči zastaralni rok za vložitev zahteve za refundacijo posameznega nadomestila plače. Iz trditev pravdnih strank pa tudi jasno izhaja, za katere mesece v letih 2011 in 2012 je tožeča stranka zahtevala refundacijo nadomestil plače za zaposleno.

11Kdaj je tožeča stranka dejansko uveljavljala svojo pravico nasproti toženi stranki po predpisanem upravnem postopku, za začetek teka zastaralnega roka ni odločilno. To bi lahko kvečjemu vplivalo na pretrganje zastaranja, kar pa ni primer v tem postopku, saj se skladno z drugim odstavkom 366. člena OZ šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena. Glede na navedeno tako vloge, s katerimi je tožeča stranka od tožene stranke v skladu s predpisanim postopkom zahtevala refundacijo nadomestil plače za zaposleno, kot tudi ugovori tožeče stranke zoper odločbe tožene stranke o delnem povračilu nadomestil plače za zaposleno, zastaranja niso pretrgali. Vloge tožeče stranke za refundacijo vtoževanega dela nadomestila za zaposleno so bile namreč zavrnjene. Kot zavrnitev pa se skladno s pravili o upravnem postopku šteje tudi molk organa, ki je nastopil s tem, ko tožena stranka v roku 30 dni od prejema ugovorov o njih ni odločila. Tožeča stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi po nastopu molka organa kakorkoli postopala v smislu uveljavljanja svojih pravic. Teka zastaralnega roka, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, ne pretrgajo niti pisni oziroma ustni (telefonski) pozivi na izplačilo manjkajočega dela refundacije nadomestila za zaposleno (365. člen OZ).

12Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ). Ker je v tem primeru treba uporabiti pet letni zastaralni rok, so tako zahtevki tožeče stranke zastali, ko je poteklo pet let od trenutka, ko je zastaranje vsakega posameznega zahtevka začelo teči. Potek časa je splošno znano dejstvo. Tožbo je tožeča stranka vložila 18. 10. 2016. Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da so zastarane vse tiste terjatve tožeče stranke za refundacijo nadomestil za zaposleno, za katere je zastaralni rok začel teči pred 18. 10. 2011. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi očitki o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Ker je bila tožeča stranka s stališčem tožene stranke o tem, da ne bo izplačala zahtevanih razlik do celotnega nadomestila zaposlene, seznanjena 15. 2. 2016 (glej trditve tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2016, točka IV., list. št. 35), torej več kot tri mesece pred iztekom zastaralnega roka za najstarejšo terjatev, tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi očitki o nepoštenem ravnanju tožene stranke. Tožeča stranka je tožbo vložila šele 18. 10. 2016, torej več kot deset mesecev po prejemu obvestila tožene stranke o neizplačilu razlik nadomestil plače za zaposleno. Po presoji pritožbenega sodišče je tožeča stranka po prejemu obvestila tožene stranke imela dovolj časa za pravočasno vložitev tožbe (več kot tri mesece).

14Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih očitkov, ki so bistveni za odločitev v tem postopku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

¹ Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. RS, št.: 2/1992 in naslednji.
³ Primerjaj VSL sodba I Cpg 906/2015 z dne 28. 10. 2015 in VSL sklep III Cp 2972/2010 z dne 29. 10. 2010.
⁴ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
⁵ Ur. l. RS, št. 130/2004 in naslednji.
⁶ To je tudi v skladu z določilom drugega odstavka 134. člena Zakona o delovnih razmerjih, po katerem mora delodajalec delavcu plačo izplačati najkasneje do 18. v mesecu.