UPRS Sklep in sodba II U 284/2017-25

I. Postopek se nadaljuje.

II. Tožba se zavrne.

K I. točki izreka:

1Sodišče je zaradi smrti tožnika (E.E.), ki je nastopila 1. 8. 2019, s sklepom prekinilo postopek in dediče A.A., B.B., C.C. in D.D. pozvalo, da v roku 8 dni prevzamejo postopek. Dediči so z vlogami sodišče zaprosili, da z odločitvijo počaka do konca zapuščinskega postopka, ko bo znano, kdo bodo dediči po sklepu sodišča.

2Sodišče je sklep o dedovanju številka ID 1365/2019 prejelo dne 20. 1. 2020 iz katerega izhaja, da je edini dedič A.A., zaradi česar je sodišče po prejemu vloge A.A. štelo, da prevzema postopek.

K II. točki izreka:

3Finančna uprava (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo vlogo za odpis davčnega dolga iz naslova davka na dohodek iz kmetijstva in prispevek za starševsko varstvo, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, davka na dediščine in darila ter stroškov davčne izvršbe zavrnila.

4V delu izreka, ki predstavlja sklep prvostopenjske odločbe pa je odločila, da se vloga za odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavrže.

5Iz obrazložitve izpodbijane odločbe iz zavrnilnega dela izhaja, da za odpis dolga niso izpolnjeni materialni pogoji, saj je vlagatelj imel dohodek iz naslova pokojnine v višini 302,91 EUR in subvencijo iz kmetijstva, ki razdeljena na 12 mesecev in je tako mesečno znašala 399,01 EUR, pri čemer je bil v času oddaje vloge tudi lastnik garaže v Mariboru v vrednosti 89.312,00 EUR in kmetijskega zemljišča v vrednosti 201.863,00 EUR, in je tako njegov mesečni dohodek znašal 823,00 EUR, odpis davčnega dolga pa bi bil mogoč samo kolikor bi vlagatelj imel manj kot 292,56 EUR mesečno oziroma delni odpis kolikor bi imel na razpolago 438,84 EUR mesečno. Glede davka na dohodek iz kmetijstva in prispevek za starševsko varstvo, kjer gre za akontacijo davkov je navedla, da, v skladu z določitvijo petega odstavka 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), odpis ni mogoč.

6Glede izpodbijanega sklepa pa iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka podala vlogo za odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno varstvo, ki pa na podlagi določbe tretjega odstavka 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) ni mogoč, zaradi česar je prvostopenjski organ vlogo v tem delu zavrgel. V zvezi s prispevki za zdravstveno zavarovanje pa je zaradi uveljavitve Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), z dnem 31. 5. 2012, črtana določba iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavrovanju o določitvi meril za odpis teh prispevkov, zaradi česar je prvostopenjski organ tudi v tem delu vlogo za odpis zavrgel.

7Tožnik se z odločitvijo organa ni strinjal in je vložil pritožbo, saj je menil, da je prvostopensjki organ napačno ugotovil dejansko stanje.

8Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo in sklep kot neutemeljeno zavrnil in pojasnil, da je na podlagi ZDavP-2 mogoče odpisati ali delno odpisati davčni dolg, kolikor so za to izpolnjeni pogoji določeni v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Davčni organ pa ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka v skladu z navedenim Pravilnikom za akontacijo davka, če ni s tem zakonom določeno drugače.

9Glede zavrnilnega dela odločbe je drugostopenjski organ pojasnil, da je v tem delu bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna, saj je zavezanec oziroma vlagatelj lastnik nepremičnega premoženja, ki ga ne uporablja za bivanje in katerega vrednost znaša 210.863,00 EUR, kar ne vpliva na dejstvo, da pritožnik navaja, da se bo nepremičnina prodala. Za odločitev je bilo v konkretnem primeru pomembno, da ima zavezanec nepremično premoženje, iz katerega bi se lahko poplačal davčni dolg. Ker zaradi premoženja zavezanca do odpisa davčnega dolga ni moglo priti, je tudi drugostopenjski organ odločil, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

10Drugostopenjski organ je glede dela sklepa o zavrženju vloge dodatno pojasnil, da se določbe 110. člena ZDavP-2 ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti, saj ZPIZ-2 v tretjem odstavku 159. člena določa, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila. Navedeno pa pomeni, da tako ni zakonske podlage za odpis, odlog plačila ali obročno plačilo navedenih prispevkov, zaradi česar je prvostopenjski organ vlogo v tem delu pravilno zavrgel.

11Glede navedb slabega zdravstvenega stanja vlagatelja in dopustnosti odpisa ali delnega odpisa davčne obveznosti, če bi plačilo obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov pa je davčni organ zaključil, da glede na višino premoženja zavezanca pogoj njegove morebitne ogroženost preživljanja ni izpolnjen. Ni dvoma, da je vlagatelj bil v slabem zdravstvenem stanju in tudi invalid, vendar glede na vrednost njegovega premoženja ni bilo mogoče zaključiti, da je zaradi teh okoliščin ogroženo njegovo preživljanje oziroma da bi bil mogoč odpis na podlagi 38. člena Pravilnika.

12Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo, v kateri navaja, da je davčni organ odločal na podlagi netočnih podatkov, saj sam nima premoženja, ki ga organ navaja, pri čemer pa potrdi, da je po umrli sestri podedoval njeno polovico, vendar da je veliko izgubil pri sanaciji poplav, ki so ga doletele. Navedel je tudi, da bi organ moral upoštevati njegovo odjavo iz pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, saj se je bil prisiljen odjaviti, sam pa da je upravičenec do prejema invalidnine po III. kategoriji. Onemogoča pa ga tudi Ministrstvo za kmetijstvo, ki mu ni uredilo statusa za živali, da bi lahko 100 živali prodal.

13Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih za njo ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

14Tožba ni utemeljena.

15Dne 13. 12. 2019 je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo sklep o dedovanju št. I D 1365/2019 iz katerega izhaja, da je edini dedič tožnika sin A.A., ter da je bila v zapuščinski postopek priglašena terjatev Državnega odvetništva v višini 17.655,95 EUR.

1650. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da če stranka med postopkom umre, se postopek nadaljuje le, če gre za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike, sicer je potrebno postopek ustaviti.

17Sodišče je v predmetni zadevi ugotovilo, da z morebitno obveznostjo plačila davčnega dolga nedvomno gre za obveznost, ki lahko preide na pravne naslednike in tudi na edinega dediča, saj je bila iz navedenega dolga že tudi opravljena, še v času življenja tožnika, vknjižba zastavne pravice na njegovih nepremičninah.

18Zato je sodišče odločalo o tožbi po vsebini in postopka ni ustavilo.

19Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in skladna z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi sta odločitev utemeljila davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

20V drugem odstavku 37. člena Pravilnika je določeno, da davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varnost, kar je v času odločanja znašalo 292,56 EUR in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Prvi odstavek istega člena določa, da je delni odpis mogoč, če dohodki ne presegajo 1,5 kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke in je v času odločanja znašal 438,84 EUR in obveznost ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

21Po določbi 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24. mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V skladu z navedeno določbo je torej odpis dolga vezan na materialni položaj zavezanca, saj zaradi plačila davčne obveznosti ne sme biti ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov.

22Kljub izpolnjevanju navedenega pogoja pa odpis ni mogoč v vseh primerih. Tako se po izrecni določbi prvega odstavka 110. člena ZDavP-2 členi 101, 102. in 103, ki se nanašajo na odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanja davka za fizične osebe ne uporabljajo za prispevke za pokojninsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. To pomeni, da ni pravne podlage za odpis davčnega dolga glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkov o zdravstvenem varstvu, zaradi česar je odločitev tožene stranke tudi glede zavrženja vloge po odpisu teh dajatev pravilna.

23Za preostali dolg iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča davka na dediščino in darila ter stroškov davčne izvršbe pa je davčni organ pravilno odločil, da ni izpolnjen materialni pogoj in to tudi obrazložil.

24Pri navedenem pa sodišče pripominja, da gre pri odpisu davčnega dolga za, po naravi stvari, ozko vezane osebne okoliščine zavezanca za davek, zaradi česar bo lahko dedič v nadaljevanju postopka morebiti sam podal predlog za odpis davčnega dolga in bo davčni organ individualno presojal obstoj kriterijev in morebitnih pogojev za odpis davčnega dolga, ki je prešel na njega kot na dediča.

25V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje pa je prav tako že drugostopenjski organ pravilno pojasnil, da je z institutom izrednega odpisa davka po 38. členu Pravilnika mogoče zaobiti zgolj merila 36. in 37. člena Pravilnika, to je dohodkovni in premoženjski kriterij, ni pa mogoče zaobiti zakonskih določb, po katerih je možnost odpisa ali delnega odpisa zakonsko izključena.

26Ker sta tako po navedenem izpodbijani sklep in odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

27Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju ESČP), torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic¹.

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v. Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.