VSK sklep II Cp 1336/2006

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi upnikovega ugovora, vloženega po izteku roka v smislu 56. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), razveljavilo sklep o izvršbi z dne 03.05.2005, kolikor je bila izvršba dovoljena za izterjavo zneska, višjega od 2.500.000,00 SIT z obrestno mero T+16% za obresti, ki tečejo od zneska 1.500.000,00 SIT od 23.09.1995, od zneska 500.000,00 SIT od 28.11.1995, od zneska 200.000,00 SIT od 09.05.1996 in od zneska 300.000,00 SIT od 30.05.1996, v vseh štirih primerih do 01.01.2002, zmanjšano za znesek 4.919.144,50 SIT, kolikor je bilo upniku že plačanega. V preostalem delu je ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo in zavrnilo tudi predlog za odlog izvršbe. Glede stroškov ugovornega postopka je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

Zoper ugodilni del sklepa se pritožuje upnik po pooblaščencu. Upnik meni, da sodišče ustavne odločbe, na katero je oprlo svojo odločitev o utemeljenosti dolžnikovega ugovora, v obravnavanem primeru ne bi smelo uporabiti. Odločba Ustavnega sodišča namreč lahko učinkuje le na tista pravna razmerja, o katerih v trenutku, ko je Ustavno sodišče zakon razveljavilo, še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavanem primeru pa je predmet izterjave denarni znesek iz odločbe sodišča, ki je postala pravnomočna že 11.01.2005, torej več kot leto dni pred odločbo Ustavnega sodišča. V kolikor pa bi bila ustavna odločba upoštevna tudi v predmetnem razmerju, pa upnik opozarja, da naj bi jo sodišče prve stopnje napačno tolmačilo. Izvršilno sodišče je vezano na vsebino izvršilnega naslova in v njegov izrek ne sme posegati. Z izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče spremenilo izrek sodbe. Ta v točkah a., b. in c. namreč zavezujoče in določno ureja tek in višino obresti, ki tečejo od upnikove glavnice. Izrek je pravnomočen, zato upniku pripadajo obresti najmanj do vključno 26.06.2006, odločba Ustavnega sodišča pa se lahko uporabi le za presojo teka obresti od 27.06.2002 dalje. Upnik opozarja še na očitno napako v odločbi višjega sodišča, s katero je bila delno spremenjena odločba Okrožnega sodišča v Kopru, ki predstavlja v obravnavanem primeru izvršilni naslov. Predlagal je že popravo te odločbe, zato predlaga, naj se z odločanjem o tej pritožbi počaka do popravne sodbe Višjega sodišča v Kopru.

Pritožba ni utemeljena.

Drži sicer, da je prišlo v izreku sodbe Višjega sodišča v Kopru, s katero je bilo odločeno o pritožbi proti sodbi Okrožnega sodišča v Kopru z dne 30.05.2003, ki je v obravnavani zadevi izvršilni naslov, do pisne napake, a je bila ta s sklepom z dne 13.06.2006 tudi odpravljena. Zato ni dvoma, da je bila prvostopenjska sodba spremenjena v obrestnem delu tako, da je pritožbeno sodišče tožeči stranki M. d.o.o. priznalo obresti od prisojene glavnice po obrestni meri T+16% tudi za čas od 23.09.1995 do 12.06.2000, to je tudi v obdobju, za katero je prvostopenjska sodba tožeči stranki priznavala le obresti, veljavne za hranilne vloge na vpogled. V času, ko je izvršilno sodišče izdalo izpodbijani sklep, je bila ta napaka že odpravljena, na pravilnost izpodbijanega sklepa pa napaka ne bi vplivala v nobenem primeru. Po 12.06.2000 so bile namreč upniku priznane obresti po obrestni meri T+16% že s prvostopenjsko sodbo in sicer pod tč. I/b.

Pritožba pa ni utemeljena niti v preostalem delu.

Sodba, na podlagi katere je bila izvršba dovoljena, je bila izdana 30.05.2003 in postala pravnomočna 11.01.2005, odločba Ustavnega sodišča, s katero je bil 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) razveljavljen, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, pa je bila izdana šele 02.03.2006 (odločba št. U-I-300/04). Odločitev Ustavnega sodišča ima za posledico, da je tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, treba za čas po 01.01.2002 uporabiti 376. čl. OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Glede 376. čl. OZ je bil dan tudi predlog za oceno njegove ustavnosti in tudi v zvezi s tem vprašanjem je Ustavno sodišče RS že odločilo (odločba št. U-I-267/06) in sicer, da 376. čl. OZ ni v neskladju z Ustavo. Res sicer 44. čl. Zakona o Ustavnem sodišču določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, razen če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Vendar pa pritožba zmotno meni, da to velja tudi za obravnavani primer in je zato neutemeljen očitek, da so bile s prvostopenjsko sodbo zavezujoče in določno urejene obresti, ki gredo upniku. Ustavno sodišče se je namreč že večkrat izreklo, da je potrebno sodbo, ki nalaga dolžniku plačilo glavnice in zakonskih zamudnih obresti od nastopa zamude dalje do plačila, razlagati tako, da je pravnomočno odločeno o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti po temelju. Ker pa trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan oziroma določen, o višini terjatve iz naslova obresti s sodbo še ne more biti pravnomočno odločeno. O višini te terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče. Dolžnik v rednem ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi višini terjatve ni mogel ugovarjati, ker je prišlo do izdaje omenjene ustavne odločbe šele kasneje. Ker izvršilni postopek še ni pravnomočno zaključen, temveč izvršba še teče, je po oceni pritožbenega sodišča dolžnikov ugovor prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo vsebinsko po 1. odst. 56. čl. ZIZ kot dovoljen ugovor po izteku roka. V njem je namreč dolžnik navajal dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev, nastopila pa so po izvršljivosti odločbe, v takem primeru pa omenjeno določilo ZIZ dovoljuje vložitev ugovora vse do konca izvršilnega postopka.

Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ).