VSK sodba Cp 779/2008

I. Pritožbi tožencev se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek:

- da sta toženi stranki solidarno dolžni izposlovati v sodnem registru naslovnega sodišča izbris sedeža prvotožene stranke na naslovu L. 19, P.

- da sta toženi stranki solidarno dolžni z nepremičnine s parc.št. 1108/1 k.o. P. ter vseh njenih sestavin in tudi povsod drugod odstraniti vse oznake, da je sedež prvotožene stranke na naslovu L. 19, P.:

- da se toženi stranki v bodoče, dokler nepremičnina s parc.št. 1108/1 k.o. P. ne bo fizično razdeljena in delitev vpisana v zemljiško knjigo, prepoveduje registrirati sedež prvotožene stranke na naslovu L.1 9, P. in označevati omenjeni naslov kot sedež prvotožene stranke;

- da se drugo toženi stranki prepoveduje opravljati iz hiše L. 19, P. vse posle, ki spadajo v dejavnost prve tožene stranke, dokler nepremičnina ne bo fizično razdeljena in delitev vpisana v zemljiško knjigo,

zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.477,21 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od prejema pisnega odpravka te sodbe.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru naložilo toženima strankama, da v sodnem registru naslovnega sodišča izposlujeta izbris sedeža prve tožene stranke, da sta solidarno dolžni z nepremičnine s parc.št. 1108/1 k.o. P. in tudi povsod drugod odstraniti vse oznake, da je sedež prve tožene stranke na naslovu L. 19, P., da se jima tudi v bodoče, dokler ne bo nepremičnina fizično razdeljena, prepoveduje registrirati sedež prve tožene stranke na tem naslovu in označevati omenjeni naslov kot sedež prvotožene stranke ter da se drugi toženi stranki prepoveduje opravljati iz hiše L. 19, P., dejavnosti prve tožene stranke, dokler nepremičnina ne bo fizično razdeljena. Prva tožena stranka je svoj sedež registrirala brez soglasja tožnika kot solastnika hiše. Ker gre za posel, ki presega redno upravljanje, je zanj potrebno soglasje vseh lastnikov nepremičnine. Zahtevek je zato utemeljen.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženi stranki in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi. Priglašata pritožbene stroške. Prvotna tožba je temeljila na drugačni pravni in dejanski podlagi, trdila je, da je druga tožena stranka z razpolagalnim poslom prenesla pravico uporabe na nepremičnini na prvo toženo stranko, za to pa ni imela soglasja tožnika, solastninski deleži med solastniki niso določeni v naravi. V drugi tožbi pa je trdila, da je druga tožena stranka registrirala sedež prve tožene stranke brez dovoljenja vseh solastnikov ter da ne ve, katere prostore prvotožena stranka dejansko uporablja. Sodišče ni ugotovilo in ne ločilo, kaj je pravni in dejanski temelj prve tožbe in kaj druge. Upoštevalo je dejanske temelje po obeh tožbah, zaradi česar je prišlo do popolne zmede in je sodišče prekoračilo dejansko podlago tožbenega zahtevka in s tem bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče je v nasprotju z določbami zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) odločilo, da je razpolagalni pravni posel, ker ni bilo dano soglasje solastnikov, neveljaven. Šlo naj bi tudi za posel, ki presega okvir rednega upravljanja. Ti zaključki so materialnopravno zmotni, ker sodišče sploh ne ugotovi in navede, za kateri razpolagalni posel je šlo, ta posel, katerikoli je že bil, je bil sklenjen v letu 1995, od takrat so potekli roki za njegovo izpodbijanje, ničnosti posla, sklenjenega brez soglasja solastnikov, pa ZTLR ne določa.

Sodišče ne razume pojma solastnine, zato krši 14. člen ZTLR, po katerem ima solastnik pravico imeti solastno stvar v posesti in jo uporabljati v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem ter da lahko s svojim solastniškim deležem razpolaga brez soglasja drugih solastnikov. Sodišče v zvezi s tem sploh ni ugotovilo, kako so si solastniki do sedaj fizično razdelili uporabo nepremičnine. Drugi toženec jo uporablja sorazmerno svojemu solastniškemu deležu, to v tem postopku sploh ni bilo sporno. Kako in na kakšen način jo v tem obsegu uporablja, pa se tega postopka ne tiče. Sodišče tudi ne razume pojma rednega upravljanja stvari. Razpolagalni posel je namreč štelo kot del rednega upravljanja, upravljanje pa se nanaša izključno na stvar samo kot celoto in gre v smeri ohranjanja stvari kot celote. Domnevni posel v zvezi z registracijo sedeža pa se ne nanaša na celo stvar, ampak le na tisti del stvari, ki ga ima v posesti in uporabi druga tožena stranka. Sodišče sploh ni ugotovilo, v čem so bile kršene pravice tožnika. Zgolj administrativna ureditev sedeža nima z uporabo stvari nobene zveze, gre za podobno situacijo kot pri prijavi stalnega bivališča na nekem naslovu. Sodišče tega ne loči.

Sodišče je kršilo tudi drugo pravo, saj ne more nalagati, kaj naj tožena stranka izposluje v drugem postopku, za odločanje o registraciji pravdno sodišče ni pristojno, poleg tega je postopek registracije že pravnomočno končan in gre za sojenje o že razsojeni stvari. Tožeča stranka je imela možnost reagirati na registracijo, vendar tega ni storila. Če ima tožeča stranka kakšno pravno podlago za spremembo sedeža prve tožene stranke, mora to zahtevati v postopku v sodnem registru, v ZTLR za tak zahtevek ni nobene pravne podlage. Označbe firme tožeče stranke v ničemer ne motijo in ne posegajo v njene pravice. Za odstranitev oznak ni nobene podlage, sodišče je spregledalo šikanozne namene tožeče stranke in jim celo dalo pravno varstvo. Sodba v točki I/d nedopustno posega v osebnostne pravice in svobodo toženih strank, ki je zagotovljena z ustavo.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Navaja, da tožena stranka ne more uspeti s svojim nestrinjanjem s spremembo tožbe. Tožnik je ves čas svoj zahtevek temeljil na dejanjih drugega toženca, ki je z nepremičnino upravljal brez soglasja solastnikov, čeprav gre za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja. S to tožbo je tožnik želel vzpostaviti stanje, kakršno je bilo preden ga je drugi toženec izključil iz upravljanja z nepremičnino. Obramba pred nezakonitimi dejanjem ni nedopusten poseg v osebnostne pravice in svobodo obeh toženih strank.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse navedbe tožeče stranke, tako tiste dane v času pred razveljavitvijo prve sodbe kot tiste dane v ponovljenem postopku, saj je kljub spremembi tožbe vseeno ves čas šlo za isto pravdo. Zato očitane prekoračitve dejanske podlage tožbenega zahtevka ni bilo. V tej zadevi je bila sodba prvič razveljavljena, ker sodišče ni ravnalo v skladu z določbo 108. člena Zakona o pravdnem postopku, saj tožeče stranke ni pozvalo na popravo zahtevka. V sklepu, s katerim je bila prva sodba razveljavljena, je bila tožeča stranka tudi opozorjena na pomanjkljive navedbe. Tožeča stranka je po razveljavitvi zahtevek dopolnila, hkrati pa tudi dopolnila navedbe. Sodišče prve stopnje je tako pri ponovnem odločanju moralo najprej oceniti, ali so zahtevki, kakršne je tožeča stranka postavila, sklepčni. Zahtevek zoper drugega toženca temelji na določbah Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) o solastnini in razmerjih med solastniki. 14. člen ZTLR tako določa, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Pravico do tožbe za varstvo solastnine ima tudi solastnik (43. člen ZTLR). Da bi uspel s tako tožbo proti solastniku, mora tožnik trditi (in dokazati), da solastnik uporablja stvar nesorazmerno svojemu delu in da s tako uporabo krši pravice tožnika kot solastnika. Navedb o tem, da drugi toženec z ravnanji, ki so predmet zahtevka, krši pravice tožnika in v čem je ta kršitev, tožnik kljub temu, da je bil na pomanjkljivosti tožbe proti drugemu tožencu opozorjen, ni podal. Njegova tožba je tako v tem delu nesklepčna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi drugega toženca v celoti ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo in zahtevek zoper drugega toženca v celoti zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Utemeljena pa je tudi pritožba prvega toženca. Zahtevek zoper prvega toženca je prav tako stvarnopravni in sicer temelji na določbi že citiranega 43. člena ZTLR v zvezi z 42. členom ZTLR. Pravne podlage izven ZTLR tožeča stranka nima. Ker je zatrjevala le, da je solastnica nepremičnine s parc.št. 1108/1 k.o. P., je že iz tega razloga neutemeljen zahtevek, da mora prva tožena stranka tudi od drugod (torej ne samo z nepremičnine) odstraniti oznake, da je njen sedež na naslovu L. 19, P. V tem delu je zahtevek zoper prvega toženca nesklepčen. V preostalem delu zahtevka po točki b) pa je ugotoviti, da tožeča stranka, kljub pozivu, da mora določno navesti, kaj tožena stranka zaseda, v zvezi s svojim sicer spremenjenim zahtevkom ni podala nobenih navedb o tem, ali sploh so oznake ter kje in kakšne naj bi bile oznake sedeža prvotožene stranke na solastni nepremičnini, ki naj bi jih bilo potrebno odstraniti. Pri tožbi zaradi vznemirjanja lastninske pravice (42. člen ZTLR) mora tožeča stranka zatrjevati, da je (v tem primeru) solastnica nepremičnine in opisati ravnanje toženca, ki pomeni vznemirjanje lastninske pravice. Ker tožeča stranka vznemirjanja glede na zgoraj povedano o pomanjkanju navedb o oznakah firme na nepremičnini niti ni zatrjevala, je zahtevek tudi v tem delu nesklepčen. Pritožbeno sodišče je zato glede točke b) izreka izpodbijane sodbe pritožbi ugodilo in zahtevek zavrnilo tudi zoper prvega toženca(4. točka 358. člena ZPP).

Po 42. členu ZTLR lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha, če kdo tretji neutemeljeno vznemirja lastnika in sicer kako drugače, ne z odvzemom stvari. Tožeča stranka vidi vznemirjanje v tem, da je prva tožena stranka v nepremičnini, na kateri je tožeča stranka solastnik, registrirala sedež in da v tej nepremičnini opravlja svojo dejavnost (izpraznitve sicer tožeča stranka ni zahtevala, ampak samo prepoved opravljanja dejavnosti v bodoče in še to samo v razmerju do druge tožene stranke). Podlaga tem zahtevkom naj bi bilo dejstvo, da je tako ravnala brez soglasja tožeče stranke kot solastnika nepremičnine. Da soglasja ni bilo, je ugotovilo sodišče prve stopnje in to dejstvo za pritožbo ni sporno. Tudi v času, ko je prišlo do registracije družbe, je bila namreč tožeča stranka že solastnica nepremičnine. Ni pa sporno, da je bil delež druge tožene stranke (skupaj z deležem matere pravdnih strank) večji od polovice. Tožeča stranka navedbam toženca, da je mati soglašala z registracijo, ni oporekala. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem soglasjem ugotovilo, da ni bilo dano v pravilni, to je pisni obliki, in ga zato ni mogoče upoštevati. Tako stališče ni pravilno, za soglasje se namreč pisna oblika ne zahteva, zato je ob dejstvu, da navedbam o soglasju matere tožeča stranka ni oporekala in ob pravilni uporabi materialnega prava šteti, da je bilo dano soglasje solastnikov, katerih delež presega polovico. Tožbeni zahtevek pod točko a) se nanaša zgolj na registracijo sedeža in ne na samo opravljanje dejavnosti (oziroma posest nepremičnin), zato se postavi (materialnopravno) vprašanje, ali je dovolitev registracije sedeža posel, ki presega redno upravljanje in za katerega je po 15. členu ZTLR potrebno soglasje vseh solastnikov ali pa gre za posel, za katerega zadošča soglasje solastnikov, katerih deleži presegajo polovico. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, saj dovoljenje, da se za sedež družbe določi neka nepremičnina, ne predstavlja posla, ki presega redno upravljanje stvari. Pri dovolitvi, da se za sedež družbe določi neka nepremičnina, namreč ne gre za spremembo namembnosti nepremičnine (za spremembo namembnosti bi šlo lahko kvečjemu v primeru, da bi šlo za opravljanje poslovne dejavnosti v prej stanovanjskem prostoru), nepremičnina se še naprej uporablja za stanovanjske namene. Samo dejstvo, da je sedež družbe registriran na nekem naslovu v ničemer ne vpliva na lastninska razmerja na nepremičnini in na razmerja med solastniki. Ker ni šlo za posel, ki presega redno upravljanje stvari in ker je prva tožena stranka imela soglasje solastnikov, katerih solastniški delež presega polovico, je zahtevek v delu, v katerem tožnik od prvega toženca zahteva, da mora v sodnem registru izposlovati izbris sedeža prvo tožene stranke, neutemeljen, enako pa velja tudi za prepovedni del zahtevka (točka c). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi povedanega tudi v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da se v točkah a) in c) zavrne tudi zahtevek zoper prvo toženo stranko (4. točka 358. člena ZPP).

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka, prav tako pa tudi stroške pritožbenega postopka, saj je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela. V zvezi z zahtevkom, določbami Odvetniške tarife in določbami ZPP je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo naslednje stroške: za sodne takse (260,80 EUR) in stroške zastopanja (za sestavo odgovora na tožbo, ene pripravljalne vloge in pritožbe, za pristop na tri naroke s trajanjem teh narokov, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve, skupaj 1.216,41 EUR). Tožeča stranka mora tako toženi povrniti 1.477,21 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan od prejema pisnega odpravka te sodbe.

Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.