VSK sodba Cpg 74/2009

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog drugo tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so ji tožene stranke: K. P. inženiring S., H. K., R. S., S. K. z., in Občina S. dolžne nerazdelno plačati znesek 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v osmih dneh pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne prvo toženi stranki 773,22 EUR stroškov postopka, drugo toženi stranki 1.591,54 EUR, tretje in četrto toženi stranki skupaj znesek 688,50 EUR, peto toženi stranki 1.720,75 EUR in šesto toženi stranki 1.382,89 EUR, vsem v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče njenemu osnovnemu in razširjenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico vred; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče ravnalo napačno, ko tožeči stranki ni dovolilo spremembe tožbe. Sodišče ne more odkloniti spremembe tožbe zaradi dolgotrajnosti postopka, če pa je samo tisto, ki bi moralo postopek ažurneje voditi. Ne drži pa tudi nadaljnji razlog sodišča glede ekonomske upravičenosti. Sprememba tožbe predstavlja samo zvišanje tožbenega zahtevka, ki se opira na isto dejansko stanje. Neutemeljeni so tudi očitki sodišča, da tožnica ni pojasnila, v kateri fazi gradnje je prišlo do napake pri izvedbi del in katera od toženih strank jo je zakrivila. Ker tožnica ni tovrstni strokovnjak, je zato tudi predlagala kot dokaz ustreznega izvedenca. Šele po izvedbi tega dokaza pa bi lahko tožnica krivdni razlog za nastanek škode podrobno specificirala. Napačni so tudi zaključki, da tožnica ni specificirala oziroma pojasnila nastale škode. Tudi trditve, da ni predložila nobenih listin na morebitnem poteku gradnje na tujih zemljiščih, ne vzdržijo, saj je iz elaborata M. d.o.o. jasno in nedvomno razvidno, na katerih tujih nepremičninah je objekt zgrajen. V sodbi pa sodišče sploh ni ugotovilo dejstvo, da je bila tožnica kot investitor prisiljena zgraditi objekt na tujem zemljišču. Posamezni deli obrazložitve izpodbijane sodbe pa so med seboj v nasprotju, kakor tudi v nasprotju z izrekom sodbe. Netočen je zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala nastanka škode, nedopustnega ravnanja toženih strank ter vzročne zveze med njihovim ravnanjem in nastankom škode ter odgovornost oziroma krivdo povzročiteljev. Tudi ne drži, da tožnica ni dostavila dokazov o povzročeni škodi. Na podlagi izvedbe predlaganih dokazov in pojasnjenih dejstev bi bilo prav sodišče dolžno ugotoviti nastalo škodo v posameznem primeru. Glede predloga tožnice za postavitev izvedenca za področje inženiringa za gradnjo objektov, pa pritožnica navaja, da bi ta točno ugotovil, kdo in v katerem delu posla je nezakonito oziroma protipravno ravnal in po čigavi krivdi je prišlo do povzročene škode. Sodišče samo priznava v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da v 11 let trajajočem postopku ni ugotovilo dejanskega stanja, prav tako pa je šele po 11-ih letih svojo odločitev oprlo tudi na zastaralni rok za odškodninsko odgovornost, čeprav bi se o tem moralo izjasniti ob sami vložitvi tožbe oziroma ugovoru posamezne tožene stranke.

Drugo tožena stranka pa se v odgovoru na pritožbo, ki ga je vložila po svojem pooblaščencu, zavzema za njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Ker je bila sodba v obravnavani zadevi izdana po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/2008; ZPP-D) je pritožbeno sodišče tudi pri svojem odločanju uporabilo določila ZPP-D.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljena dejstva je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v obravnavanem primeru tožeča stranka vtoževala od toženih strank plačilo odškodnine v višini 20.864,63 EUR. Škoda v tej višini pa naj bi ji nastala zato, ker je morala kot investitor objekta suhozemnega terminala naknadno dokupiti del zemljišč in urediti njihovo zemljiškoknjižno stanje, ker je bil objekt po krivdi toženih strank deloma zgrajen na tujih nepremičninah.

Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je, da navede dejstva, ki substancirajo njegov tožbeni zahtevek ter da trditve o teh dejstvih dokaže. Trditveno in dokazno breme tožnika pa določa materialno pravo. S tem, ko predpisuje predpostavke za nastanek uveljavljene pravice pove tudi, katera dejstva mora stranka zatrjevati in dokazovati. Sodišče pri tem praviloma ne sme sprejeti v podlago svoje odločitve nobenega dejstva, ki ga stranka ni navedla, niti ne sme izvajati dokazov, brez dokazne pobude strank.

S stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v obravnavanem primeru ob pomanjkljivi tožbeni trditveni podlagi tudi ni dokazala, da so izpolnjene osnovne predpostavke odškodninske odgovornosti toženih stranke se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tako tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča že tožbene trditve ne navajajo katero konkretno ravnanje posamezne tožene stranke je bilo nedopustno oz. je predstavljalo pogodbeno kršitev in ki bi posledično privedlo do škode. Ob dejstvu, da pa tožeča stranka ni dokazala niti škode, saj iz ponujenih dokazov sploh ni razvidno, da je dejansko odkupila oz. pridobila dodatna zemljišča in da se je gradnja dejansko izvedla na zemljiščih, ki niso v njeni lasti, tudi glede same odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ne more biti nobenega dvoma. Pri tem se ne more uspešno sklicevati na elaborat družbe M. d.o.o., ki ga je sicer res predložila kot dokaz, to pa zato, ker trditvene podlage v zvezi s dokazom sploh ni podala. Nenazadnje tudi iz tožbenih trditev ni razvidno, zakaj bi dodaten nakup zemljišč, četudi bi do njega prišlo, predstavljal za tožečo stranko škodo.

Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje ni dovolilo tožeči stranki na zadnjem naroku spremembo tožbe ne predstavlja upoštevne kršitve postopka. Novela ZPP-D v novem 286.b členu uveljavlja breme takojšnjega grajanja procesnih kršitev. Po tej zakonski določbi je kršitve postopka treba ugovarjati na prvem naroku za glavno obravnavo, ki sledi kršitvi, oziroma neposredno na sami obravnavi, na kateri je bila storjena. Če stranka tega ne stori do konca glavne obravnave, je pravica uveljavljati to kršitev postopka izgubljena. Iz zapisnika glavne obravnave ni razvidno, da bi tožeča stranka potem, ko je bil njen predlog za spremembo tožbe zavrnjen, temu kakorkoli ugovarjala. V zvezi s tem ni trdila, da bi bil kršen postopek, zato je glede te zatrjevane pritožbene trditve prekludirana. Iz istih razlogov pa tožeča stranka ne more v pritožbi uspešno uveljavljati dejstva, da je sodišče zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki pa je bil tudi sicer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje informativne narave in tudi zato nedopusten.

Dokazni predlog za postavitev izvedenca je informativne narave takrat, ko naj bi se izpeljal zato, da bi stranka na njegovi podlagi lahko oblikovala svoje trditve. Da je bil ta dokazni predlog take narave pa potrjujejo tudi pritožbene trditve »da je tožnica dokaz z izvedencem predlagala zato, da bi ta ugotovil razlog, zaradi katerega je prišlo do v tožbi opisanega stanja, to je gradnje na tujih nepremičnina, kar bi omogočilo specifikacijo krivdnega razloga za nastanek škode in da bi sam nastanek škoda po prejemu izvedenskega mnenja še dodatno specificirala, saj bi na podlagi tega mnenja lahko opredelila krivdo toženih strank«. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je ta dokazni predlog tožeče stranke zavrnilo.

Kateri deli obrazložitve izpodbijane sodbe so med seboj v nasprotju in so v nasprotju z izrekom sodbe, pritožba ne pove. Zato take pavšalne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče niti ne more obravnavati. Glede na vse zgoraj obrazloženo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča so v zavrnilnem delu izreka izpodbijane sodbe očitne pisne napake, ki jih bo moralo sodišče prve stopnje s popravnim sklepom odpraviti. Tako je namesto prvotožene stranke K. P. inženiring S. v pravdo vstopila V. H., napačen pa je tudi naziv drugo tožene stranke H. K., saj je bil že tekom postopka popravljen v „I., podjetje za inženiring, projektiranje, urbanizem in geodezijo“. Tudi dejstvo, da je tožena stranka lahko le R. S., ne pa njeni organi bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno upoštevati. Ker pa lahko sklep o popravi izda sodišče kadarkoli, očitne pisne in druge pomote pa ne predstavljajo kršitve postopka, pritožbeno sodišče teh dejstev v okviru obravnavane zadeve niti ni upoštevalo.

Predlog drugo tožene stranka za priznanje stroškov odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj v njem ni ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zaradi česar niti ni bil potreben.