VSK sklep Kp 317/2009

Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

Zunajobravnavni senat pri Okrožnem sodišču v Kopru je z izpodbijanim sklepom, odločujoč o nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za uvedbo preiskave, sklenil, da se zahteva Okrožnega državnega tožilstva v Kopru pod opr. št. Kt 1 z dne 17.8.2007, ki je bila vložena zoper obdolženega I.B. zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ, zavrne.

Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona po 1. in 2. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca uvede preiskavo.

Višja državna tožilka se je v pisnem mnenju strinjala z vloženo pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da ji ugodi tako, da zoper obdolženca uvede preiskavo v smeri očitanega mu kaznivega dejanja.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se moč strinjati z državno tožilko, ko meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni zadosti dokazov v smeri utemeljenosti suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Nasprotno temu se tudi pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča, da obdolžencu ni moč utemeljeno očitati, da naj bi z namenom, da družbi B. d.o.o. pridobi premoženjsko korist, izrabil položaj direktorja te družbe in hkrati še položaj stečajnega upravitelja v družbi G. d.o.o. - v stečaju. Ker je ta zaključek sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo obrazložilo, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju le sklicuje na razloge sklepa in glede na vsebino pritožbenih navedb dodaja sledeče.

Bistvo pritožbenih izvajanj je v stališču pritožnice, da je obdolženec zlorabil svoj položaj že zato, ker je istočasno poleg funkcije stečajnega upravitelja, kot direktor podjetja B. še svetoval tretjim osebam in za njih izdeloval osnutke ponudbe oziroma pogodbe o odkupu terjatev v stečajnem postopku. Že zaradi te dvojne funkcije zato po mnenju pritožnice, ni mogel odigrati vloge nepristranskega stečajnega upravitelja. Te trditve bi tudi po oceni pritožbenega sodišča načeloma sicer lahko bile utemeljene in je tudi prvostopenjsko sodišče izrazilo dvom v pravilnost takšnega obdolženčevega ravnanja, vendar bistveno vprašanje, ki se nanaša na predmetno zadevo seveda je, ali ima dvojna funkcija obdolženca tudi znake kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ oziroma morebiti kakšnega drugega. V zvezi s tem je potrebno najprej ugotoviti, da se očitek zlorabe položaja direktorja podjetja in hkrati stečajnega upravitelja že pojmovno izključuje, saj kolikor naj bi obdolženec s posameznim očitanim mu dejanjem zlorabil položaj stečajnega upravitelja, s tem istočasno ni mogel zlorabiti še položaja direktorja. Že opis zahteve za preiskavo namreč navaja, da je imelo podjetje B. d.o.o. za izvajanje svetovalnih storitev z družbo P. d.d. A. sklenjeno pogodbo, kar pomeni, da naj bi obdolženec v svojstvu direktorja te družbe le izvajal pogodbo in zato v tem smislu ni mogel zlorabiti položaja, katerega je imel kot direktor družbe. Izvajanje svetovalne dejavnosti po pogodbi je zato potrebno presojati le v okviru očitka zlorabe položaja stečajnega upravitelja in še to le v obsegu, kot ga zahteva za preiskavo zatrjuje. Zato tista posplošena pritožbena izvajanja, ki opozarjajo na nesprejemljivost dvojne funkcije obdolženca, z vidika obstoja kaznivega dejanja oziroma njegovega utemeljenega suma, ne morejo biti upoštevna.

S pritožnico se je načeloma sicer tudi strinjati v njeni razlagi pojma zlorabe položaja stečajnega upravitelja, vendar ima sodišče prve stopnje prav, ko opozarja, da obdolženčeva izdelava osnutka ponudbe in pogodbe o odkupu terjatve F. d.d. ter izdelava mnenja o stanju družbe H. d.d. K. – v stečaju (točka 1./a. in b.) s položajem stečajnega upravitelja nima ničesar opraviti, saj ne krši načela enakega obravnavanja upnikov, kot se mu to očita. Razlogi izpodbijanega sklepa so tudi v tem delu povsem jasni in razumljivi, kolikor pa pritožnica izpostavlja, da bo upnik, katerega terjatev je odkupljena prav na podlagi svetovalne pogodbe v prednosti do ostalih upnikov, saj bo prejel plačilo pred drugimi upniki, je potrebno pojasniti, da v takem primeru ne gre za poplačilo v okviru stečajnega postopka. Rečeno drugače, katere so tiste ugodnosti, katere naj bi imel posamezni upnik v stečajnem postopku pred ostalimi zgolj zato, ker naj bi mu odkup terjatve svetoval stečajni upravitelj z razliko, če bi mu tako svetoval nekdo drug, ki pa ni stečajni upravitelj. Že obdolženec sam je v zagovoru navedel, da odstop terjatve ni v ničemer vplival na status novega upnika v stečajnem postopku in da je prodaja terjatev med upniki prepuščena upnikom samim in neposredno s stečajnim postopkom ni povezana. Ugotovitev sodišča, da ni moč razpravljati o zlorabi položaja stečajnega upravitelja, torej v zvezi s tistimi pravicami in dolžnostmi, ki jih ima ta v tem svojstvu, pa enako velja tudi za dejanje pod točko 1./b., zaradi česar niti ni bistveno, ali je pravico do pregleda poslovnih knjig in dokumentacijo šteti kot funkcijo nadzora gospodarske dejavnosti v smislu sedaj veljavnega 240. člena KZ-1, kot to opozarja državna tožilka. Kolikor namreč ni podan utemeljen sum v smeri očitka zlorabe položaja stečajnega upravitelja, potem tudi obstoj drugih zakonskih znakov ni odločilnega pomena, kar zadeva dejanje pod točko 2 in sicer, da obdolženec ni opravil svoje dolžnosti, ker stečajnemu senatu ni naznanil, da so nastopile okoliščine, ki kažejo na njegovo nepristranost do upnikov stečajnega dolžnika in da P. d.d. naklanja ugodnosti, zaradi česar so bili izpolnjeni pogoji za odvzem funkcije stečajnega upravitelja, pa je izpodbijana odločitev v tem delu prav tako pravilna. Tega zaključka pritožnica ne more omajati s stališčem, da je dolžnost obdolženca, da stečajni senat opozori o navedenih okoliščinah, ki kažejo na njegovo pristranost, izhajala že iz njegove zaobljube ob prevzemu dolžnosti stečajnega upravitelja češ, da bo vestno opravljal svojo dolžnost in spoštoval zakon, dobro gospodarjenje in vestnost ter poštenje. Če je namreč obdolženec sam menil, da z dvojno vlogo ne izkorišča oziroma zlorablja položaja stečajnega upravitelja, kot to izhaja iz njegovega zagovora, potem mu tudi ni moč očitati, da bi moral naznaniti obstoj okoliščin, katere mu državno tožilstvo očita v okviru zlorabe položaja. Poleg tega pa ima sodišče prve stopnje tudi prav, da plačilo za opravljena dela stečajnega upravitelja niso bila protipravno pridobljena, saj je tisto delo, za katero je dobil plačilo in stroške, obdolženec vendar opravil in mu je tudi sicer bilo odobreno s strani stečajnega senata. Zato se glede na povedano izkaže, da pritožbena izvajanja pravilnosti zgoraj navedenih zaključkov niso mogla ovreči.

Kolikor pritožnica izpodbijanemu sklepu očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP češ, da je obrazložitev sklepa sama s seboj v nasprotju, ko sodišče najprej obrazlaga, da dejanje, kot je opisano, ni kaznivo, na koncu pa zaključi, da ni dokazov v smeri utemeljenosti suma, je potrebno pojasniti, da ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč po tistem, ko je navedlo razloge, zaradi katerih se preiskovalni sodnik ni strinjal z zahtevo za preiskavo in ko je povzelo zagovor obdolženca, jasno in nedvoumno za vsako dejanje zapisalo, da ni podan utemeljen očitek zlorabe položaja in ne morebiti, da dejanje, tako kot je opisano, sploh ni kaznivo. Obstoj utemeljenosti suma je namreč presojalo tako po vsebini z vidika obdolženčevega zagovora kot v smeri očitkov, ki so konkretizirani v zahtevi za preiskavo. Zaključilo torej je, da ni podan utemeljen sum, da naj bi storil dejanje tako kot se mu očita in ne, da slednje, kot je opisano, sploh ni kaznivo. Glede nadaljnjih navedb, da sodišče prve stopnje ni preizkusilo, ali so v ravnanju obdolženca morebiti izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena KZ oziroma sedaj izneverjanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena KZ-1, pa je le pojasniti, da je sodišče preizkus obstoja morebitnega drugega kaznivega dejanja vendar opravilo, čeprav je le-to izrecno navedlo le glede kaznivega dejanja pod točko 1./b. Tudi sodišče druge stopnje v opisu kaznivih dejanj ne zazna znakov kaznivih dejanj, na katere državna tožilka opozarja v pritožbi, morebitni obstoj le-teh pa tudi pritožba podrobneje ni obrazložila. Ker je torej izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.