VSK sodba Cpg 36/2008

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.653.556,00 SIT (23.591,87 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je navedena v izreku, ter ji povrniti pravdne stroške; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 157,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v letu 2005 družba T. d.o.o. na podlagi pogodbe o zastopanju delovala kot zavarovalni zastopnik tožene stranke in v njenem 12. čl. je določen obseg pooblastil zastopnika, med drugim tudi, da z zavarovalci sklepa splošna zavarovanja. Nikjer ni določeno, da ne bi bila upravičena sprejemati listin, ki jih na toženo stranko naslavljajo zavarovalci, nasprotno, izrecno je določeno, da dokumentacijo, ki se nanaša na sklenjena zavarovanja, posreduje toženi stranki. Glede na navedeno ter na vsa relevantna določila OZ in Zzvar tožeča stranka ugotavlja, da je bila T. d.o.o. pooblaščena, da v imenu in na račun tožene stranke sprejema pravno relevantne listine, ki jih zavarovalci naslavljajo na toženo stranko in posledično, da so te listine toženi stranki vročene na datum, ko jih prejme T. Zato tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava šteti, da je bil dopis tožeče stranke z dne 14.10.2005, ki je omenjen v njeni prvi pripravljalni vlogi in predstavlja njeno ponudbo toženi stranki za razširitev kasko zavarovanja po polici št. 1, toženi stranki vročen na datum, ko se je z njim seznanila T. d.o.o., to je dne 14.10.2005. Ker tožena stranka te ponudbe ni odklonila v 8 dneh od prejema, to je najkasneje do 22.10.2005, se po določilu 3. odst. 925. čl. OZ šteje, da je bila zavarovalna pogodba za razširitev kasko zavarovanja na primer oddajanja spornega avtodoma v najem brez voznika sklenjena 14.10.2005. Ne glede na to pa pritožnica meni, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno, in sicer zaradi napačne ocene izpovedi prič D.P., D.L. in V.N. D.P. je sodišču verodostojno pojasnil način, na katerega je vse listine 14.10.2005 dostavil toženi stranki, predvsem pa se je celotnega dogajanja tega dne, za razliko od V.N., spomnil. Imenovana je izpovedala o tem, kako so se listine pri toženi stranki običajno sprejemale, vendar pa se sporno vprašanje v zvezi z dostavo toženi stranki ponudbe, datirane z dne 14.10.2005, ni nanašalo na običajni postopek izročanja listin. To pa sta prepričljivo izpovedala L. in P. Da je slednji govoril resnico, kaže tudi dejstvo, da je govoril o pomanjkljivostih lastnega ravnanja dne 14.10.2005 in ni tajil ničesar, za razliko od V.N., ki se je odgovorom na vprašanja sodišča izmikala.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V tej pravdi je tožeča stranka zatrjevala, da je z namenom sklenitve kasko zavarovanja in razširitve istega zaradi povečane nevarnosti z oddajanjem v najem vozila brez voznika, dne 14.10.2005 pri toženi stranki oddala predlog za izdajo bremepisa zaradi plačila dodatne premije; šlo je za ponudbo toženi stranki za sklenitev zavarovalne pogodbe za razširitev kasko zavarovanja in ker tožena stranka te ponudbe ni zavrnila, je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o navedenem zavarovanju. Če bi te trditve držale, bi bilo pravilno stališče tožeče stranke, da je 14.10.2005 prišlo do sklenitve zavarovalne pogodbe, glede na to, da 3. odst. 925. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da mora zavarovalnica v roku 8 dni od prejema ponudbe le-to odkloniti, ker se sicer šteje, da je ponudbo sprejela in da je pogodba sklenjena.

Vendar pa je tožena stranka zanikala, da bi predlog tožeče stranke za izdajo bremepisa prejela, dokazno breme za trditve, da je bila ponudba toženi stranki dana, je bilo na tožeči stranki.

Po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka neutemeljeno izpodbija verodostojnost pričanja V.N., glede na to, da je izpovedbo imenovane sodišče prve stopnje upoštevalo v kontekstu listine in nastanka njene vsebine (ne pa glede dajanja splošnih informacij v zvezi z zavarovanjem) – obrazca Seznam oddanih dokumentov št. 2 (priloga B 11). Kar se tiče navedenega obrazca, se je tožeča stranka sklicevala na to, da vsebuje izpolnjeno tretjo vrstico „izjava za dopl. kasko za polici 1 in 3“. Vendar pa je tožena stranka predložila izvod tega obrazca, ki ga je prejela in kateri ne vsebuje izpolnjene navedene tretje vrstice. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bila v zvezi s tem, upoštevaje razloge, ki jih je navedla, življenjsko prepričljiva izpovedba V.N., da morajo biti praviloma vsi oddani dokumenti označeni na obrazcu, predvsem pa je takrat, ko stranka zaprosi za izdajo bremepisa, pomembno, da se ta vpiše v obrazec oddanih dokumentov, glede na to, bremepis dejansko pomeni finančno breme. Ob upoštevanju tistega izvoda obrazca seznama oddanih dokumentov, ki se je nahajal pri toženi stranki in izpovedbe priče V.N. je zato utemeljen zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, in sicer, da 14.10.2005 tožena stranka ni prejela ponudbe tožeče stranke za sklenitev dodatnega kasko zavarovanja in torej navedenega dne pogodba ni mogla biti sklenjena, zaradi česar tudi ni bilo zavarovalnega kritja za škodni primer, do katerega je prišlo 17.10.2005, ko je bil avtodom tožeče stranke ukraden njenemu najemniku.

Po določilu 930. čl. OZ je zavarovalni zastopnik upravičen, da med drugim, v imenu zavarovalnice in na njen račun sklepa zavarovalne pogodbe ter spremembe teh pogodb,. V zvezi s tem pritožnica utemeljeno opozarja, da je v Pogodbi o zastopanju št. 4 z dne 1.8.2002, ki je vložena v predmetni spis (B 13), navedeno, da agencija T. d.o.o., sklepa splošna zavarovanja z zavarovalci z izpolnjevanjem zavarovalnih polic. To pomeni, da agencija v zvezi s tem sprejema tudi ponudbe za sklenitev zavarovalnih pogodb za toženo stranko in da ponudba, ki jo posreduje zavarovalec agentu, zavezuje toženo stranko in se šteje, da je bila dana njej. Vendar pa tožbene trditve tožeče stranke v postopku na prvi stopnji niso bile podane v navedeni smeri, ampak je trdila, da je 14.10.2005 sestavila in podpisala dopis toženi stranki, v katerem jo je obvestila, da namerava avtodom oddajati v najem brez voznika ter jo je prosila za bremepis (in je tudi celotni dokazni postopek potekal v smeri ugotovitve, ali je tožena stranka 14.10.2005 ta dopis prejela); ni pa tožeča stranka trdila, da je ta dopis bil dne 14.10.2005 posredovan agentu tožene stranke in da iz tega razloga zato že od tedaj dalje zavezuje toženo stranko. Glede na to so vse pritožbene trditve v navedeni smeri nedopustne pritožbene novote, ki jih glede n izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče upoštevati.

Ker je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki jo mora upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.