VSK sodba Cp 548/2008

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 25.956,05 EUR z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v sodbi ter ji povrne pravdne stroške v višini 1.783,20 EUR, v 15-ih dneh, z obrestmi. Ugotovilo je, da je toženec prejel od banke dve posojili, za primer neplačila sta bili zavarovani pri zavarovalnici, tožeči stranki, posojil ni vrnil, banka je pri tožeči stranki dosegla plačilo kreditov, tožnica je tako pridobila regres. Zato je zahtevku z obrestmi ugodilo.

Zoper sodbo se je toženec pritožil. Pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Narok je sodišče opravilo 14.3.2008, v odsotnosti toženca, ki je zaprosil za preložitev zaradi hudih zdravstvenih težav in bil nato dne 14.3.2008 mimo vrste naročen pri osebnem zdravniku in zatem napoten v bolnico h kirurgu in na nadaljnje preglede zaradi ugotovitve vzroka bolezenskih težav. Prilaga zdravniško potrdilo z dne 9.5.2008 in ambulantni izvid z dne 14.3.2008, s tem na dan obravnave še ni razpolagal in tega ni mogel predložiti. Ne razpolaga tudi še z dodatnimi izvidi kirurške ambulante, saj je bil istega dne ponovno na pregledu. Tudi ni res, da je sodni kurir oddal tožencu vabilo in da ta vročilnice ni hotel podpisati. To enostavno ne drži. O tem ni dokazov. Po prejemu sodbe je toženec zvedel tudi, da odvetnica, ki mu je bila dodeljena na podlagi brezplačne pravne pomoči, ne opravlja več odvetniške dejavnosti. Tudi z njene strani o tem ni bil obveščen. Tudi iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da ima toženec zastopnika. Sklepati je torej, da je sploh sodišče ni vabilo. Če pa bi toženec bil pravilno vabljen na narok, bi lahko predložil dokaze, da njegov dolg ni tolikšen, kot izhaja iz sodbe in ga je delno že odplačal. Sodba je zato napačna. Napačna je tudi višina pravdnih stroškov, ki so priznani tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja da je sodišče postavilo tožencu kot stranki v tem pravdnem postopku odvetnika na podlagi določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Takega odvetnika je treba šteti za pooblaščenca. To izhaja tudi iz določbe 170. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz tega sledi sklep, da lahko stranka pooblastilo odpove oz. prekliče in prav to se je zgodilo, kot izhaja iz podatkov spisa, saj je odvetnica obvestila sodišče, da toženca več ne zastopa, pooblastilo ji je preklical, ta preklic pa je za sodišče učinkoval, ko je bil sodišču naznanjen s strani dotedanje pooblaščenke (list. št. 12 - 99. čl. ZPP). Pravilno je torej sodišče postopalo, ko je toženca, ki tedaj več ni imel pooblaščenca, vabilo na glavno obravnavo in ne drži, da vabila ni prejel, če pa je na sodišče dne 12.3.2008 naslovil dopis, ki ga je prejelo dne 13.3.2008, in se opravičuje, ker se zaslišanju dne 14.3.2008 zaradi zdravstvenih razlogov ne more odzvati, naročen naj bi bil na obisk pri zdravniku. Poslal je tudi napotnico, iz katere izhaja, da je bil napoten dne 14.3.2008 (pri zdravniku je bil najavljen in opravil pregled dne 14.3.2008 ob 9.30 – UZ na hrbtni strani list. št. 30), k drugim specialistom oz. v bolnišnico, iz zdravniškega potrdila v prilogi B4, ki ga pritožnik prilaga pritožbi, izhaja, da je bil napoten h kirurgu na nadaljnjo obravnavo, iz ambulantnega izvida kirurga z dne 14.3.2008 pa, da gre za poškodbo kožnega živca in kontrola ni potrebna, terapija niti ni predpisana. Po 1. odst. 115. čl. ZPP sodišče sicer lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Kljub predlogu tožene stranke sodišče tega ni storilo. Toženec meni, da je bil podan upravičen razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz dokumentacije, ki jo je do tedaj toženec priložil (tega ne spremeni vpogled v dokumentacijo, ki jo prilaga pritožbi), ne izhaja, da bi toženec imel na dan naroka take zdravstvene težave, zaradi katerih na narok ne bi mogel pristopiti, da bi šlo za kakšno akutno bolezen oz. za bolezen take narave, ki bi tožencu onemogočila pristop na narok, pa toženec ni niti konkretno navedel in tudi ne izkazal.

Toženec v zvezi s trditvami o delnem vračilu dolga v postopku na prvi stopnji trditev ni podal, trditve v pritožbi so po eni strani prepozne, po drugi pa tako nedoločne, da odgovor nanje ni mogoč (337. čl. ZPP). Višino odmerjenih pravdnih stroškov pa pritožnik graja le v povezavi z odločitvijo o glavni stvari. Pritožbeni razlogi torej niso podani, glede na dejanske ugotovitve je materialno pravo prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo in ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. odst. 350. in 353. čl. ZPP).

Sodišče druge stopnje je uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku, uradno prečiščeno besedilo UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007, glede na prehodno določbo 2. odst. 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP – ZPP-B, Ur. l. RS, št. 45/08.