VSK sodba Cp 1022/2009

Pritožba tožeče stranke se v celoti zavrne, pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se spremeni stroškovna odločitev v izpodbijani odločbi (3. odstavek izreka) in sicer se znesek 1.935,53 EUR nadomesti z zneskom 1.783,17 EUR, v ostalem pa se pritožba tožeče v celoti, pritožba tožene stranke pa delno zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 8.001,03 EUR odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nezgodi, ki jo je dne 1.3.2001 povzročil zavarovanec tožene stranke. Za prestane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnici prisodilo 4.500,00 EUR, za prestani strah 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.500 EUR, torej skupaj 12.000,00 EUR. Od zneska primerne odškodnine je odbilo 3.438,50 EUR, kar predstavlja valorizirani znesek odškodnine, ki jo je tožena stranka kot nesporni del plačala že pred pravdo, in sicer 4.6.2004. Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in toženo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov v višini 1.935,53 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Iz vseh pritožbenih razlogov se po pooblaščenki pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni in določi bistveno višjo odškodnino ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožnica meni, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker naj ne bi upoštevalo načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tako glede odškodnine za prestani strah, kot tudi glede odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti, pritožnica meni, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje o intenziteti in trajanju strahu ter telesnih bolečin, vendar pa je pri odmeri odškodnine odmerilo le-to v bistveno nižji vrednosti, kot se presoja oškodovancem za take primere. Kar se tiče odškodnine za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa pritožnica opozarja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da je tožnica v tožbi navajala, da čuti bolečine in oviranost pri običajnih vsakodnevnih opravilih. Vožnja z avtomobilom je takšna vsakodnevna aktivnost, pa tudi športna aktivnost, vsaj rekreativna, je tudi potreba zdravega posameznika. Pritožnica meni, da je na tak način sodišče zagrešilo protispisnost oziroma ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker navedenih okoliščin ni raziskalo. Sploh pa pomeni zmanjšana telesna aktivnost bodočo škodo. Pomembno je torej, da bo tožnica pri vseh dejavnostih prikrajšana v bodoče. Sodišče pa je tožničino prikrajšanje motrilo izključno v smislu za nazaj, kar predstavlja nadaljnjo zmotno uporabo materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo tudi, da je tožnica še relativno mlada in da se bo morala sprijazniti z določeno stopnjo bolečin in posledičnimi omejitvami. Ravno to pa je po tožničinem prepričanju temelj višjemu vrednotesnju njenega prikrajšanja. Ravno zato, ker je mlada, se pričakuje, da bo morala biti toliko bolj sprijaznjena z objektivno ugotovljenimi telesnimi omejitvami in vlagati bistveno večje napore za opravljanje povsem vsakodnevnih in ne obhodnih opravil, drugim pa se bo morala odpovedati. Višina pravične denarne odškodnine za tožničino zmanjšano telesno aktivnost bi po njenem prepričanju torej morala biti odmerjena na bistveno višji znesek. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Iz vseh pritožbenih razlogov se po pooblaščenki pritožuje tudi tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z obrestmi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Prvostopenjskemu sodišču najprej očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je določbo o procesno materialnem vodstvu iz 285. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) uporabilo nepravilno, to pa je vplivalo na pravilnost sodbe. V nadaljevanju navaja, da je tožnica kot dokaz o nastali škodi v pravdni spis vložila izvedeniško mnenje izvedenca I. D. ter dopolnitev le-tega in da v spis niti po izrecnem pozivu sodišča na prvem naroku ni vložila medicinske dokumentacije, ker je menila, da zadošča, da to prosto poišče izvedenec. Opozarja, da zaradi tega tožena stranka ni imela možnosti vpogledati v dokumentacijo, na podlagi katere je angažirani izvedenec podal svoje mnenje, ali kakorkoli preveriti resničnost navedb izvedenca ter tako izjasniti o listinah, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje opravilo presojo višine odškodnine. S tem je prvostopenjsko sodišče vodilo postopke mimo pravila o dokaznem bremenu in mimo uzakonjenega načela kontradiktornosti. Meje procesno materialnega vodstva je prvostopenjsko sodišče prestopilo tudi z izrecnim poučevanjem in opozorilom tožnici, da manjka dokaz z zaslišanjem stranke in je s tem bistveno kršilo določila postopka, kar je prav tako vplivalo na pravilnost sodbe.

V nadaljevanju pritožnica izpodbija zaključek sodišča o izključni odgovornosti zavarovanca tožene stranke za nastalo nesrečo in v zvezi z navedenim meni, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnica meni, da razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da „je izvedenec argumentirano ovrgel zaključke in metode“ kaže na to, da je sodišče prve stopnje sledilo izvedencu Č. prav zato, ker je ta nasprotoval ostalima dvema. To pa ne predstavlja obrazloženega razloga, zakaj bi bilo prav to mnenje korektno in pravilno. Ker se je prvostopenjsko sodišče v celoti oprlo na izvedeniško mnenje, kateremu je toženka ugovarjala, v dopolnitvi mnenja pa na njene pripombe ni bilo odgovorjeno, tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede hitrosti, s katero je vozila tožnica, glede zaviranja voznika avtobusa pred trkom, da je napačno opredelilo čas, ki je ostal vozniku za reagiranje in trenutek, ko je imel voznik možnost videti vozilo pred seboj. Prvostopenjsko sodišče je tekom postopka ugotavljalo zgolj to, kdaj bi lahko voznik avtobusa opazil vozilo pred sabo, ne pa tudi tega, kdaj bi moral zaznati, da gre za nevarno situacijo, ker voznica vozila pred njim ni vozila znotraj omejitev, ki jih predvideva zakon, temveč počasneje, čeprav za tako počasno vožnjo ni bilo objektivnih razlogov. Prav tako se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izpovedi P. K., ki naj bi jasno in logično na sodišču opisal dogajanje pred nesrečo. Sodbe tako ni mogoče preizkusiti in je zato v tem delu neobrazložena.

Pritožnica nadalje meni, da je bila tožnica tista, ki je povzročila nevarno situacijo na cestišču, ko je iz neznanega razloga na mokri, a sicer normalno prevozni cesti vozila s hitrostjo okoli 50 km/h. Ker je šlo za nočno vožnjo, so bili pogoji vidljivosti drugačni, kot to izhaja iz poletnih in dnevnih slik izvedenca Č., zato v takšnih razmerah tako počasen avto za ostale udeležence v prometu brez dvoma prestavlja nepričakovano in težje zaznavno oviro na cestišču. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi mnenja navedlo, da je imel voznik 1000 m polja vidljivosti, čeprav izvedenec Č. argumentira le vidljivost na razdalji okoli 200 m. Prvostopenjsko sodišče je ob tem spregledalo, da to pomeni le to, da je voznik avtobusa lahko zagledal osebno vozilo 200 m pred sabo, je pa ob tem utemeljeno pričakoval, da se giblje s hitrostjo, primerno za avtocesto in cestnim razmeram. Zato je utemeljeno menil, da se avto premika z večjo hitrostjo kot avtobus. Šele pozneje je opazil, da se vozilo premika počasneje in šele v tem trenutku je lahko na nastalo situacijo reagiral. Kdaj bi moral voznik avtobusa opaziti, da se tožničino vozilo premika počasneje, čeprav ni bilo primerno označeno s štirimi smerniki, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Zato tudi ni ugotovilo, kakšne možnosti za preprečitev nesreče je voznik avtobusa sploh imel na voljo. Iz izpovedi voznika K. izhaja, da je bil takrat že preblizu vozilu, da bi ustavil, poskus prehitevanja pa mu ni uspel zaradi vozila na prehitevalnem pasu. Povedal je, da je zaviral, vendar ne na popolno, predvsem zaradi mokrega vozišča, ABS zavor in potnikov na avtobusu, saj bi s tem ogrozil svoje življenje in življenje vseh potnikov. Prav tako je povedal, da je takrat, ko ga je vodička opozorila na vozilo pred njim, že reagiral. Sodišče prve stopnje se do njegove izpovedi ni opredelilo, temveč je zaključilo, da je bilo možno nesrečo preprečiti z močnim zaviranjem 15 m pred trkom. Po mnenju tožene stranke so takšni zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z ostalimi dokazi v spisu. Ob upoštevanem ravnanju tožnice pred prometno nezgodo in ravnanju zavarovanca tožene stranke, delež odgovornosti voznik avtobusa nikakor ne more presegati 50%. Pri tehtanju kršitev obeh udeležencev v prometu je potrebno upoštevati, da odgovornost voznika avtobusa ni v tem, da je vozil prehitro, temveč le v tem, da ni ustrezno reagiral na nepričakovano oviro na cesti in mu v takšnih razmerah ni uspelo preprečiti nesreče. Da vozniku ni mogoče očitati nič drugega kot to, da ni uspel preprečiti nesreče, je razvidno iz vseh izvedeniških mnenj. Zato tožena stranka ne sprejema sklepa sodišča prve stopnje, da je nepozornost voznika edini vzrok za nastalo nesrečo. Če bi voznica vozila s hitrostjo, kot jo določa zakon ali pa bi ob prepočasni vožnji nase opozorila s štirimi smerniki, do prometne nesreče ne bi prišlo. Tožnica bi vozila hitreje kot za njo vozeči avtobus oziroma je voznik avtobusa lahko prehitel, če bi imelo vozilo prižgane smernike. Zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da kršitev tožnice ni v vzročni zvezi za nezgodo.

Tožena stranka nazadnje meni tudi, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za pribavo urnikov voznikov. Tak dokaz bi sicer sodišče lahko zavrnilo kot nepotreben, ne more pa odkloniti njegove izvedbe, ker naj bi tožena stranka ne izkazala, da ga ni uspela pridobiti sama v roku 15-ih dni, ki ga je sodišče prve stopnje postavilo za podajo pripomb na izvedeniško mnenje.

Tožena stranka graja tudi višino dosojene odškodnine za nematerialno škodo. Opozarja, da je tožena stranka argumentirano ugovarjala mnenju izvedenca dr. K. ter vztrajala pri postavitvi drugega izvedenca, vendar je prvostopenjsko sodišče kljub temu vztrajalo pri omenjenemu izvedencu, njegovo mnenje ocenilo kot popolno, njegove enovrstične odgovore pa kot izčrpne. Pritožnica meni, da je mnenje pomanjkljivo, ker ne vsebuje pojasnil diagnoze stanja po zlomu 11. prsnega vretenca, ki je bila tožnici postavljena ob sprejemu. Zaradi navedenega prvostopenjsko sodišče tudi ni opravilo potrebne razmejitve med posledicami predhodne poškodbe in posledicami poškodb, ki jih je tožnica utrpela v obravnavani nesreči. Izvedenec K. je pri tožnici diagnosticiral tudi postkomocijski sindrom, čeprav tega pred njim ni ugotovil noben zdravnik, niti izvedenec, prav tako ne gre za področje pshiatrije, nevropsihiatrije in nevrologije in izvedenec kot specialist kirurg, športni zdravnik ni strokovno usposobljen za diagnostiko te vrste. Na pripombe tožne stranke je izvedenec odgovoril, da je sam usposobljen za diagnostiko te vrste, v nadaljnji dopolnitvi pa šele navedel, da sicer patoanatomskega substrata pri tožnici niso našli, vendar pa specifične težave (občasni glavoboli ob spremembah vremena in psihičnih naporih) zadostujejo za postavitev sporne diagnoze. Po mnenju pritožnice so navedeni zaključki neprepričljivi, glede na to, da večina populacije toži za glavobol ob spremembah vremena ter ob psihičnih naporih, vendar to ne pomeni, da trpijo zaradi posttravmatske stresne motnje. Tudi obisk pri nevrologu zaradi glavobola je običajen, ne potrebuje v nobenem primeru navedene diagnoze. Sicer pa iz mnenja ni razvidno, da je šlo pri tožnici za posebne preglede, da izvedenec izvidov o opravljenih pregledih ni priložil k mnenju, prav tako jih ni datumsko opredelil. Mnenje se zato v tem delu sploh ne da preizkusiti, toženi stranki pa ni bila dana možnost, da bi se izjasnila o upoštevanih listinskih dokazih. Nenazadnje tožnica v tožbi niti ne zatrjuje in ne zahteva odškodnine za naknadno diagnosticirano bolezen. Zato je sodišče po mnenju tožene stranke v tem delu prisodilo odškodnino preko trditvene podlage in mimo dokazov.

Tožena stranka izpodbija tudi zaključek sodišča, da gre pri tožnici za hudo telesno poškodbo, ker le-ta po klasifikaciji po Fischerju spada med lažje poškodbe. Tudi sicer sodišče napačno povzema izvedenca, ko pravi, da gre pri tožnici za hudo poškodbo, saj je izvedenec v dopolnitvi mnenja z dne 2.3.2009 navedel, da gre za srednje hud primer po Fischerju. Pri določanju denarne odškodnine zaradi fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem se je prvostopenjsko sodišče oprlo na izpovedbo tožnice ter na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke kljub temu, da je tožena stranka poudarjala, da izvedenec ni odgovoril na vse njene pripombe, ki se tičejo trajanja fizičnih bolečin, prav tako ni pojasnil, zakaj je kot aktivno zdravljenje štel preglede po 26.4.2001. Tožena stranka meni, da ji je sodišče deloma napačno in deloma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je svoje zaključke opiralo na izvedeniško mnenje ter hkrati ni ugotavljalo drugih dejstev, pomembnih za presojo višine odškodnine. Ob pravilni presoji dokazov in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je po mnenju tožene stranke sodišče prisodilo previsoko odškodnino iz tega naslova in ta odškodnina tudi presega okvire sodne takse v podobnih primerih. Po mnenju pritožnice bi bila primerna odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem morala biti nižja za vsaj 1.500,00 EUR.

Glede odškodnine za strah tožena stranka opozarja, da tožnica primarnega strahu ni utrpela in je zato sodišče dosojeno odškodnino priznalo le na račun odškodnine za sekundarni strah. Meni, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa je nepravilno uporabilo materialno pravo in presodilo previsoko odškodnino, s pretiranim poudarkom na strahu za otrokovo zdravje zaradi enega rentgenskega slikanja. Po mnenju tožene stranke je primerna odškodnina iz tega naslova nižja za vsaj 500,00 EUR.

Toženka meni, da je previsoko odmerjena tudi odškodnina zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V razlogih sodbe je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da tožnica trpi predvsem zaradi zmanjšanja sposobnosti za gospodinjska opravila. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče po mnenju tožene stranke to obliko nepremoženjske škode ocenilo previsoko, upoštevaje pomen prizadete dobrine. okvire sodne prakse in glede na stopnjo in obseg prikrajšanja. Opozarja, da so aktivnosti tožnice minimalno okrnjene, česar sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Pritožnica opozarja, da v obravnavani zadevi predvsem ne gre spregledati, da težave, kot so bolečine ob dviganju težjih predmetov in podobno, nikakor niso tipično povezane s poškodbami, ki jih je tožnica utrpela v nesreči, temveč gre za običajne težave, ki nastajajo zaradi degenerativnih sprememb in so običajne v primeru, ko je obseg dela v gospodinjstvu prevelik. Tožnica je zaslišana pred sodiščem opisovala težave, ki jih trpi šest let po nesreči in po sedmih letih po zlomu prsnega vretenca. Tožnica je v tem času trikrat rodila in je ves čas doma skrbela za tri otroke. Tako spremenjene družinske razmere tožnice od nesreče do zaslišanja kažejo tudi na to, da se opisane težave ne pojavljajo zgolj zaradi nesreče, temveč tudi zato, ker tožnica že več kot šest let skrbi za obsežno gospodinjstvo in v vsem tem času nepretrgoma skrbi za tri otroke. Do spremenjenih razmer pri tožnici po nesreči se sodišče prve stopnje ni opredelilo, prav tako ni opravilo razmejitve med težavami, ki so posledica zloma prsnega vretenca in poškodbami v nesreči. Glede na navedeno tožena stranka meni, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ter da je, upoštevaje posebnost tožničinega primera, prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka za vsaj 2.000,00 EUR.

Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev. Zaradi napačne odločitve o temelju zahtevka, je napačna tudi odločitev o stroških. Prav tako ugovarja priznanemu številu točk. Vrednost predmeta je 80.338 točk, torej vrednost storitve iz tarifne številke 18 Odvetniške tarife 900 točk. Tožeča stranka je vložila tožbo, tri pripravljalne vloge in pristopila na tri naroke. Zaradi trajanja obravnav ji pripada še plačilo zaradi poteka časa. Na prvi narok so bile stranke vabljene ob 13. uri, zato se ta ni mogel pričeti ob 8.30, kot to izhaja iz zapisnika. Se je pa zaključil ob 14.34 uri. Tožeči stranki tako pripada za potek časa le 150 točk. Za narok z dne 23.11.2007 zaradi poteka časa tožeči stranki pripada še 450 točk. Skupno to znese 5.325 točk in ne 6.085 točk. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo previsoke stroške. Tožena stranka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka po pooblaščenki in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče in tožene stranke glede odločitve o glavni stvari nista utemeljeni. Deloma je utemeljena le pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških postopka.

O pritožbi tožene stranke v zvezi s kršitvami, ki se nanašajo na materialno procesno vodstvo:

Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni imela možnosti vpogleda v medicinsko dokumentacijo tožnice, ne držijo. Na naroku z dne 21.8.2007 je namreč pooblaščenka toženke pojasnila, da sama razpolaga z zdravstveno dokumentacijo tožnice, ker jo je prejela zaradi likvidacije škode (listovna številka 41 spisa). Prvostopenjskemu sodišču tudi ni mogoče očitati, da je prestopilo meje materialno procesnega vodstva, ko je spodbujalo k procesni aktivnosti pravdnih strank. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi tožena stranka glede na določbo 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) to kršitev morala uveljavljati že pred prvostopenjskim sodiščem.

O pritožbi tožene stranke glede temelja odškodninskega zahtevka:

Pritožba neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je sledilo mnenju izvedenca Č., ker naj bi ta izvedenec nasprotoval mnenjema ostalih dveh izvedencev (en izvedenec je bil namreč imenovan v kazenskem postopku, drugega pa je angažirala sama tožeča stranka). Prvostopenjsko sodišče se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca, ki je bil postavljen v pravdnem postopku. ZPP v poglavju o dokazih in izvajanju dokazov namreč določa, da je izvedenec v pravdnem postopku tisti strokovnjak, ki ga v sodnem postopku določi sodišče s sklepom. To je bil v konkretnem primeru izvedenec Č., ki je izdelal izvedeniško mnenje po naročilu sodišča in po sklepu,v kateremu je bil določen okvir njegovih nalog. Prav tako ne držijo njene trditve, da ni bilo odgovorjeno na pripombe, ki jih je dala na izvedeniško mnenje. Iz podatkov spisa izhaja, da je izvedenec obširno odgovoril na njene pripravljalne vloge v dopolnitvi mnenja za dne 4.4.2008 (listovna številka 16 spisa). Po navedenem datumu tožena stranka ni imela več pripomb na izvedeniško mnenje. Na zadnjem naroku, ki je bil izveden dne 9.6.2009 pa tudi ni predlagala zaslišanja izvedenca N. Č. Tudi ne drži, da je voznik avtobusa P. K. jasno in nedvoumno opisal dogajanje pred nesrečo in da se do njegove izpovedi prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Do njegove izpovedi se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v zadnjem odstavku na sedmi oziroma v prvem odstavku na osmi strani sodbe, v katerem je izrecno navedlo, da se je njegova izpoved v tem postopku razlikovala od izpovedi, podane v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema zaključkov tožene stranke, da je tožnica povzročila nevarno situacijo na cestišču, ker je vozila s tako nizko hitrostjo. Počasi vozeče vozilo, čeprav na avtocesti, ne more predstavljati ovire, ki je ne bi bilo mogoče pričakovati, pri čemer ne gre spregledati, da so vsi izvedenci, ki so obravnavali prometno nezgodo zaključili, da je bila preglednost na vozišču tolikšna, da je voznik avtobusa v vsakem primeru omogočala pravočasno znižanje hitrosti avtobusa. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je do nesreče prišlo izključno zaradi nepazljivosti voznika avtobusa na dogajanje pred seboj, do katerega je prvostopenjsko sodišče prišlo na podlagi mnenja izvedenca Č. in ga še dodatno podkrepilo z izpovedjo priče A. U., je zato povsem prepričljiv in ga pritožba ne more omajati. V zvezi z navedenim se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča. Pritožba tudi neutemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga tožene stranke po pribavi urnikov vožnje voznikov, s čimer naj bi toženka dokazala, da šofer avtobusa ni bil utrujen. Že prvostopenjsko sodišče je namreč pojasnilo, da vzrok nepazljivosti voznika ni pomemben, da je pomembno le dejstvo, da voznik avtobusa ni bil dovolj pozoren na dogajanje pred njegovim vozilom, na razdalje, reagiranja, odvijanja prometa, zaznave.

O pritožbi tožene stranke, ki nanaša na grajanje izvedenca medicinske stroke:

Tožena stranka neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo v obravnavani zadevi postaviti drugega izvedenca medicinske stroke. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca, če so bile nepravilnosti v mnenju odpravljene v skladu z določili ZPP. Dokazovanje z novim izvedencem je potrebno skladno z drugim odstavkom 254. čl. ZPP ponoviti, ko je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali v medsebojnim nasprotju, pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti z zaslišanjem postavljenega izvedenca. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Trditev tožene stranke, da že sam pregled na dopolnitev mnenja kaže na to, da odgovori izvedenca niso izčrpni in da je mnenje pomanjkljivo, je zgolj pavšalna. Pripomba, da je mnenje pomanjkljivo, ker ne vsebuje pojasnil diagnoze po zlomu 11 prsnega vretenca, pa se prvič pojavlja šele v pritožbi in že zaradi navedenega predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. To, da noben drug zdravnik ni diagnosticiral postkomocijskega sindroma, ne pomeni, da je diagnoza izvedenca K. nepravilna. Izvedenec K. je bil namreč v tej pravdi tisti, ki je bil povprašan o posledicah, ki jih zaradi poškodb trpi tožnica in na ta vprašanja je izvedenec tudi odgovoril. Sklicevanje tožene stranke na to, da danes večina populacije toži za glavoboli ob spremembah vremena ter ob psihičnih naporih in da tudi sam obisk pri nevrologu ne pomeni, da trpijo zaradi posttravmatske stresne motnje, ne pomeni, da ima tožnica take težave. Pritožnica namreč prezre, da je izvedenec pojasnil, da je tožnica utrpela hud pretres možganov, v posledici katerega je pričakovati tudi občasne glavobole v prihodnje. Že prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe pojasnilo, da klasifikacija poškodb po Fischerju ni edina možna kvalifikacija in tudi ni odločilna pri odmeri višine odškodnine.

O pritožbi tožeče in tožene stranke glede višine dosojene odškodnine:

Obe pravdni stranki izpodbijata dosojeno odškodnino za nematerialno škodo, pri čemer tožeča stranka meni, da je dosojena odškodnina prenizka, tožena stranka pa, da je dosojena odškodnina previsoka. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni očitki pravdnih strank glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora skladno z drugim odstavkom 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izčrpno navedlo vse dejanske ugotovitve v zvezi s posameznimi oblikami nepremoženjske škode, na podlagi katerih je tožnici odmerilo denarno odškodnino. Upoštevaje 200 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), po katerem je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu, in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacijo odškodnin) s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno, s primerjavo z odškodninami z enako škodo, kar omogoča sodna praksa. Ob upoštevanju navedenega je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče tožnici pravilno prisodilo odškodnino za prestane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 4.500,00 EUR. Ugotovilo je namreč, da je tožnica utrpela pretres možganov s postkomocijskim sindromom, zvin vratne hrbtenice z zlomom trnastih nastavkov petega in šestega vratnega vretenca ter udarnino in odrgnino leve pete. Upoštevaje težo poškodb ter intenziteto in trajanje fizičnih bolečin in nevšečnosti, ki so podrobno opisane v razlogih prvostopenjske sodbe, je prvostopenjsko sodišče tudi po mnenju pritožbenega sodišča odmerilo povsem pravilno odškodnino. Tožena stranka tudi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je sledilo izpovedi tožnice, da po zlomu prsnega vretenca ni imela posebnih težav, saj tožena stranka nasprotnega tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, še manj pa dokazala. Tudi odškodnina za strah je ob ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da je trpela hud strah dva dni po poškodbi, še hujši strah pa se je pojavil šesti dan po poškodbi, ko je zvedela za svojo nosečnost in možnost poškodb na zarodku zaradi kvarnega vpliva RTG žarčenja. Prvostopenjsko sodišče je tu pravilno poudarilo, da je materinski strah pred morebitnimi zdravstvenimi težavami lastnega otroka gotovo eden hujših možnih strahov, ki se pojavi, če je materino zdravstveno stanje takšno, da to povzroči in je pri tožnici trajal z različno intenzivnostjo skozi celo nosečnost. Ko pa je bil otrok rojen, je ta strah ponehal, saj je bilo njegovo zdravstveno stanje najkasneje takrat znano. Takrat tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bilo z otrokom kaj narobe. Iz teh razlogov pa tudi ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke, da je bila odškodnina za dosojeni strah prenizka. Ne prenizka, ne previsoka, ni niti odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, na račun katere je prvostopenjsko sodišče priznalo odškodnino v višini 5.500,00 EUR. Na podlagi izvedeniškega mnenja je namreč prvostopenjsko sodišče objektivno ugotovilo, da ima tožnica zavrto gibljivost v vratnem delu hrbtenice pri odklonu, upogibu, iztegu ter pri obračanju in da je zaradi tega zmanjšano sposobna za težja dela, ki zahtevajo hitre in maksimalne gibe glave. Prav zaradi navedenega tudi ni mogoče slediti pritožbi tožene stranke, da tožničine težave nikakor niso tipično povezane s poškodbami, ki jih je utrpela tožnica v prometni nesreči, temveč, da gre za običajne težave, ki nastajajo zaradi degenerativnih sprememb in so običajne v primeru, ko je obseg dela v gospodinjstvu prevelik. Trditve tožene stranke, da se tožničine težave po vsej verjetnosti ne ponavljajo zgolj zaradi nesreče, temveč zato, ker tožnica že več let skrbi za obsežno gospodinjstvo, in sicer za tri otroke, pa so po mnenju pritožbenega sodišča neprimerne. Dosojeno odškodnino je pritožbeno sodišče primerjalo z drugimi primeri, da bi jo lahko umestilo med manjše, večje oziroma katastrofalne škode (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 65/2009 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 691/2003). V prvem primeru je bil obseg poškodb ter fizičnih in psihičnih bolečin nekoliko manjši, v drugem primeru pa nekoliko večji, kot v obravnavanem primeru. V prvem primeru je oškodovanka na račun odškodnine prejela cca 9 plač, v drugem pa cca 16 plač. Višje sodišče na podlagi navedenega ocenjuje, da je ob upoštevanju okoliščin na strani tožnice na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je v primerljivih primerih začrtala sodna praksa, odškodnina na račun celotne nepremoženjske škode, ki jo je priznalo prvostopenjsko sodišče v znesku 12.000,00 EUR (cca 13 plač) povsem primerna.

O pritožbi tožene stranke glede stroškov postopka:

Ni sicer mogoče slediti pritožbi tožene stranke, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno priznalo vrednost storitve iz tarifne številke 18 glede na vrednost predmeta. Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da so bile stranke na prvi narok vabljene za dne 21.8.2007 ob 13. uri, zato se ta ni mogel pričeti ob 8.30, kot to sicer izhaja iz zapisnika. Ta narok se je torej pričel ob 13. uri in zaključil ob 14.34 uri, kot to izhaja iz zapisnika na listovni številki 43. Prvostopenjsko sodišče je za zastopanje na tem naroku priznalo 900 točk (prva točka tarifne številke 20) in še dodatnih 600 točk na račun porabljenega časa med zastopanjem na naroku (7. člen Odvetniške tarife OT). Skladno z določbo prvega odstavka 7. čl. OT pa bi moralo prvostopenjsko sodišče priznati za vsake začete druge in nadaljnje pol ure urnino v višini 50 točk, torej še nadaljnjih 150 točk. Izkaže se, da je prvostopenjsko sodišče na račun zastopanja po odvetniku priznalo 450 točk preveč, kar pomeni, da bi ji šlo le 5635 točk, 66 točk na račun materialnih stroškov, kar glede na vrednost točke znese 2.616,76 EUR, 20% DDV od tega zneska pa 523,00 EUR ter 3,48 EUR potnih stroškov, skupaj torej 3.143,23 EUR. Ker je uspeh tožeče stranke v tej pravdi 60,84 %, ji gre na račun stroškov 1.912,34 EUR. Glede na uspeh priznani stroški toženke znašajo 129,17 EUR, kar pomeni, da je po medsebojnem pobotanju toženka dolžna tožnici povrniti 1.783,17 EUR. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo stroškovno odločbo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Ker pritožnici s pritožbama zoper odločitev o glavni stvari nista uspeli, sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. čl. ZPP).