VSK sklep Cp 836/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožena stranka zahtevala ugotovitev, da naj bi bil sporazum, ki sta ga sklenila toženca med seboj dne 13.11.2002, ničen. Odločitev je utemeljilo s tem, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za tako ugotovitveno tožbo.

Proti sklepu se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi zatrjuje, da je materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča o tem, da nima pravnega interesa za tožbo, napačno. V pravdi pod opr. št. P 1 namreč druga toženka izpodbija darilno pogodbo, s katero je tožnici prvi toženec prepustil sporne nepremičnine in na podlagi katere se je tudi vpisala v zemljiško knjigo. Zato je nedvomno v negotovosti glede svojega lastninskopravnega položaja. Vse od kar je postala lastnica, ni mogla izvajati upravičenj, ki naj bi jih imela kot lastnica, saj ji to preprečuje druga toženka, ki se vseskozi sklicuje na sporazum z dne 13.11.2002. Tožnica ima zato interes ugotoviti ničnost listine, na katero se druga toženka sklicuje v vseh postopkih, ki jih je uvedla proti tožnici. Če bi sodišče vpogledalo v spise o teh postopkih ali dodatno pozvalo tožnico, naj predloži še druge listine za utemeljitev svojega pravnega interesa, bi se o tem zanesljivo prepričalo. Drugi razlog za neutemeljenost prvostopenjskega stališča pa je v tem, da se bo druga toženka na podlagi sporazuma, če ga tožnica ne bo izpodbila v tej pravdi, lahko vpisala v zemljiško knjigo pri spornih nepremičninah v primeru uspeha v pravdi, ki teče pod opr. št. P 1.

Druga toženka je podala po pooblaščencu odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča o neizkazanem tožničinem pravnem interesu za obravnavano tožbo, kot pravilnem.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v tožbi trdila, da je na podlagi darilne pogodbe z dne 15.2.2002 od prvega toženca pridobila parc. št. 22 k.o. S., da se je na podlagi te pogodbe vpisala kot lastnica v zemljiško knjigo, da je prvi toženec kasneje s sporazumom z dne 13.11.2002 priznal na isti nepremičnini lastninsko pravico drugi toženki ter da je bil namen tožencev pri sklepanju tega sporazuma tožnico izigrati, zaradi česar je sporazum ničen. Te tožbene trditve je prvostopenjsko sodišče povsem korektno povzelo v izpodbijanem sklepu in pravilno zaključilo, da tožnica za obravnavano tožbo ni izkazala pravnega interesa. Okoliščina, da druga toženka v posebni pravdi izpodbija darilno pogodbo, ki je bila podlaga za vpis tožničine lastninske pravice v zemljiški knjigi, namreč sama po sebi takšnega pravnega interesa ne izkazuje. Usoda postopka, ki ga vodi toženka, še ni znana in na njegov potek oz. izid (upoštevajoč tožbene trditve) obravnavana zadeva nima vpliva. Tožnica namreč ni utemeljevala svojega zahtevka s trditvijo, da naj bi bil uspeh druge toženke v drugi pravdi kakorkoli pogojen z veljavnostjo sporazuma, sklenjenega med tožencema dne 13.11.2002 oz., da naj bi bilo vprašanje veljavnosti sporazuma po svoji vsebini predhodno vprašanje, pomembno za izid pravde opr. št. P 1. V pritožbi le pavšalno trdi, da bi v primeru ugotovitve ničnosti sporazuma druga toženka izgubila pravni interes za vodenje drugih postopkov proti tožnici, ne da bi to svoje stališče argumentirala. Pravne koristi za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sporazuma, ki je pogoj za dovoljenost take ugotovitvene tožbe (181. čl. ZPP), torej tožnica ni izkazala, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ni priznalo, ker navedbe v odgovoru niso v ničemer pripomogle k rešitvi pritožbe in zato ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.