VSK sodba Cp 431/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, naj se kot neveljavna ugotovi vknjižba lastninske pravice pri parcelah št. 5114/ 1 in 5115 vpisanih v vl. št. 2170 k.o. P. na toženo stranko O., do katere je prišlo na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 19.11.1990 ter da naj se ta lastninska pravica izbriše in pri navedenih parcelah vknjiži kot lastnica tožnica. Sodišče je ugotovilo, da ima vknjižba lastninske pravice na O. pri spornih parcelah podlago v zakonu in občinskem odloku, torej temelji na veljavni materialnopravni podlagi, zato izbrisna tožba ni utemeljena.

Proti sodbi se pritožuje tožnica po pooblaščenki. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Ponavlja navedbe iz pripravljalne vloge z dne 17.2.2009, da za odvzete nepremičnine ni nikoli prejela nobene odškodnine ter da smisel zakona ni bil v brezplačni pridobitvi nepremičnin v korist občine. Slednja ni ravnala tako kot ji je nalagal Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev iz leta 1976, saj bi morala tožnico obvestiti, da lahko v šestdesetih dneh uveljavlja prednostno pravico uporabe na spornih zemljiščih. Tožnica ima sporne parcele še danes v posesti. Do vseh teh njenih trditev se sodišče sploh ni opredelilo. Z uveljavitvijo odloka tožena stranka ni pridobila lastninske pravice, temveč le pravico uporabe, ki pa je bila omejena s tem, da je lahko prejšnji imetnik, v konkretnem primeru tožnica, zemljišče uporabljal dokler ni pristojni občinski organ izdal odločbe, da se zemljišče izroči občini. Slednje pa se v tožničinem primeru ni zgodilo. Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 je določal, da prejšnjemu lastniku nepremičnine pripada pravica uporabe, če mu zemljišče ni bilo odvzeto, zato bi moralo sodišče raziskati, katera oseba je dejansko imela pravico uporabe na spornih parcelah na dan uveljavitve tega zakona. Tožnici nikoli ni bila izdana ustrezna odločba v upravnem postopku, odlok pa ne more imeti naravo odločbe, saj gre le za splošni akt lokalne skupnosti. V podobni zadevi je zavzelo stališče tudi Ustavno sodišče (odločba Up-403/01). V nadaljevanju pritožbe pa še opozarja, da je v svoji pripravljalni vlogi postavila dodatni tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na spornih parcelah in sicer naj bi sodišče o tem zahtevku odločilo, če bi spoznalo, da prvi tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče je štelo, da gre v tem delu za novo tožbo, ki jo je izločilo iz tega spisa in o njej izdalo sodbo, čeprav je bil tožbeni zahtevek uveljavljen po tretjem odstavku 182. člena ZPP, saj sta bila oba zahtevka v medsebojni zvezi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Opozarja, da je tožeči stranki lastninska pravica prenehala v skladu z veljavno ustavno in zakonsko ureditvijo ter na podlagi veljavnih aktov. Trditve tožnice, da je imela sporne nepremičnine v posesti in imela na njih pravico uporabe, pa so bile tudi pavšalne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je vložila izbrisno tožbo. Ta je po svoji naravi stvarnopravna tožba, s katero se varujejo knjižne pravice na nepremičnini pred omejevanjem ali oškodovanjem, ki ga povzroči materialnopravno neveljavna vknjižba pravice nekoga drugega, zaradi katere je varovana pravica prenehala, se spremenila ali omejila. Zato je tožba usmerjena na izbris take materialnopravno neveljavne vknjižbe ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na nepremičnine, glede katerih je tožnica v tožbi pojasnila, da so bile vknjižene kot družbena lastnina na podlagi Odloka o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju L. (izdanega na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur. l. SRS, št. 19/76). Šlo je torej za razlastitev v korist družbene lastnine, pri čemer je bila pri spornih nepremičninah vpisana pravica uporabe na O.. Po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL – Ur. l. RS, št. 44/97), ki je uredil lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini pa so nepremičnine postale lastnina pravnih oseb, ki so imele na nepremičnini pravico uporabe. Tako je bila v obravnavanem primeru na podlagi ZLNDL lastninska pravica vpisana na O.. Vsi vpisi so torej temeljili neposredno na zakonu oz. odloku, zato ni mogoče govoriti o njihovi materialnopravni neveljavnosti. Okoliščine, ki jih kot ključne izpostavlja tožnica v pritožbi, torej ne glede na njihovo siceršnjo tehtnost, za tožbo, kot je bila zastavljena, niso relevantne.

Na pravilnost zavrnilne sodne odločbe pa tudi ne vpliva drugi tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica postavila v pripravljalni vlogi z dne 23.2.2009 in ki temelji na povsem drugih dejstvih kot prvi tožbeni zahtevek in sicer na trditvi o pridobitvi lastninske pravice na originarni način z gradnjo na tujem zemljišču. To tožbeno podlago je sodišče, kot pojasnjuje tudi sama tožnica v pritožbi, obravnavalo v drugi pravdi.

Stroške iz odgovora na pritožbo toženi stranki pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je v njem ponovila svoja dotedanja pravna stališča in zato njene navedbe v odgovoru niso v ničemer pripomogle k razjasnitvi zadeve ter zato stroške odgovora ni šteti kot potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je torej neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).