VSK sodba Cp 750/2009

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine s parcelno št. 455/2, vložek št. 441, k.o. N. Kar je zahtevala tožnica več, je zavrnilo (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila). Štelo je, da je tožnica v pravdi uspela, zato je naložilo toženi stranki, da ji povrne pravdne stroške.

Tožena stranka se je zoper sodbo v ugodilnem delu pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge, posebej pa uvodoma še navaja, da so podane kršitve ustavnih pravic enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva, do pravnega sredstva in do zasebne lastnine po 14., 22., 23., 25. in 33. členu Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ter naloži tožeči stranki, da toženi stranki povrne stroške postopka, le podrejeno naj se sodba razveljavi.

Sodba je po mnenju pritožnice nezakonita. Glede zaključkov sodišča glede družbene lastnine opozarja na Ustavne amandmaje iz leta 1989, od tedaj v Sloveniji ni več družbene lastnine v prejšnjem pomenu. Po amandmaju št. XI k Ustavi SR Slovenije (Ur.l. SRS, 32/89) so družbena, zasebna in zadružna lastnina enakopravne. Ustava RS iz leta 2001 pa družbene lastnine ne pozna več. Zagotovljeno je tudi enako varstvo vseh oblik lastnine. O tem je enotna tudi sodna praksa (sklep II Ips 105/95 in II Ips 510/97). Sodišče napačno razlaga lastninska razmerja po osamosvojitvi, šteje namreč, da je atribut družbene lastnine ravno to, da ni imela titularja in je pomenila negacijo lastnine, ter naj bi bila možna v družbeni lastnini različna upravičenja, kot pravi sodišče, to je pravica uporabe, upravljanja in razpolaganja, kar ni moč enačiti z upravičenji lastnikov v pomenu stvarnopravnega sistema in pravic. Za tako ugotovitev ni podlage v zakonodaji. Pravica uporabe je bila naziv, prilagojen takratnemu izrazoslovju, dejansko je bila izenačena z lastninsko pravico, pa tudi sicer je promet z nepremičninami, na katerih je namesto lastninske pravice obstajala pravica uporabe, potekal tako kot z zemljišči v zasebni lasti, le da je bil omejen, ni bil pa prepovedan. Sodišče se o teh razlogih, ko govori o družbeni lastnini kot negaciji lastnine, smiselno opre na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-77/93 z dne 6.7.1995, čeprav je ne navede kot vir. To je tudi razumljivo, saj je Ustavno sodišče (očitno ima pritožba v mislih sodišče prve stopnje) v razlogih povzelo le del ustavne odločbe, ki je v prid tožeči stranki. Dejansko pa je Ustavno sodišče obrazložilo vsebino družbene lastnine:“Pri tem je treba upoštevati, da so sredstva v družbeni lastnini nahajala v določenih pravnih osebah. Te so lahko prosto nastopale na trgu, vstopale v obligacijska razmerja, pri čemer so za njih v načelu veljala enaka pravila kot za obligacijska razmerja med fizičnimi osebami in civilnimi pravnimi osebami, ki so bili nosilci prave lastnine...“. Opozarja še na teorijo iz časa družbene lastnine, stališča, ki ga je zavzelo sodišče v sodbi, ne podpira in je tako dr. Alojzij Finžgar v knjigi Družbena lastnina, novi pogled na pravni režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini med drugim tudi napisal, da pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini obsega pravico uporabljati to zemljišče na ta način, da se na njem postavi stavba ali drug gradbeni objekt in da se uporablja za potrebe tega objekta in ima ta pravica stvarnopravne učinke proti tretjim osebam ter imetnik pravice uporabe posestno varstvo in petitorno tožbo. Ugotovljeno pa je, da je tožena stranka na podlagi pogodbe z dne 14.6.1976 pridobila pravico uporabe na zemljišču. Sodišče tej pravici ne prizna vsebine, ki jo je dejansko imela. Izenačena je bila namreč z lastninsko pravico, kot izhaja iz določb ZLNDL (Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini). Ta zakon je samo deklarativno uredil vpis v zemljiško knjigo. Sodišče pa se postavi na napačno stališče, da se je družbena lastnina transformirala tedaj v lastnino občine. Ta je enota lokalne samouprave in če je občina lastnica določenih nepremičnin, to ne pomeni, da so te nepremičnine dostopne vsem in jih smejo uporabljati vsi občani. Lastnica je le toliko časa, dokler ni po posebnih predpisih to razglašeno za javno dobro. Pojma družbena lastnina ni mogoče razlagati tako, kot to naredi sodišče, da je družbena lastnina ekvivalentna lastnini občine. Le pavšalno je še navedlo, da skladno s sprejeto sodno prakso v sistemu družbene lastnine vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini ni bil konstitutivne narave, a judikati, ki naj bi to (sicer zmotno) stališče potrjevali, niso navedeni in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa je podana bistvena postopkovna kršitev.

Sodišče zmotno razlaga pogodbo z dne 14.6.1976 med Samoupravno stanovanjsko skupnostjo občine in SGP S to pogodbo je tožena stranka pridobila pravico uporabe na zemljišču, prišlo je do vpisa v zemljiški knjigi. Družbena lastnina je imela titularja, za titularja je bilo sicer razglašeno delovno ljudstvo, delovni ljudje..., dejansko pa je šlo za upravičenje, primerljivo z lastninsko pravico (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-77/93 z dne 6.7.1995). Tudi sicer družbena lastnina najkasneje od osamosvojitve ni več obstajala. Zmotno je stališče sodišča, da je občina postala lastnica na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, ker naj bi začel veljati 2.7.1973, ZLNDL pa šele 25.7.1997, saj je ZLNDL uredil lastninjenje le tistih nepremičnin, ki se niso lastninile po drugih zakonih in je zgolj deklarativne narave. Do prenehanja pravice uporabe in njene spremembe v lastninsko pravico je prišlo že na podlagi Ustave. Ali je ZGJS pričel veljati pred ZLNDL, ni pomembno. Dejansko pa so se po obeh zakonih lahko lastninila le zemljišča, ki so izpolnjevala pogoje za lastninjenje. Sodišče tudi zmotno zaključi, da je zemljišče prešlo med sredstva toženke le začasno, saj je bila pravica uporabe kot pravni odsev dela z družbenimi sredstvi zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija in neločljivo in organsko vezana na ekonomsko bistvo družbene pravne osebe. Pravice družbeno pravnih oseb na nepremičninah namreč niso bile začasne. Če bi držala ugotovitev sodišča, ne bi prišlo do lastninjenja podjetij v družbeni lastnini, saj bi bila vsa njihova lastnina le začasna. Sodišče očitno presodi, da je edini zakoniti naslednik nekdanje družbene lastnine Občina. Ni bila pravica uporabe pravne prednice tožene stranke časovno omejena. Zato po dokončanju gradbenih del ni mogla sama zase preiti na tožečo stranko. Tudi za obrazložitev, da je šlo za gradbeno podjetje, ki je za potrebe gradnje pridobivalo zemljišča, ki pa so bila v ekonomski funkciji pri njem le do dokončanja gradbenih del, sodišče ni imelo podlage ne v zakonodaji, ne v izvedenih dokazih. Če ne bi bila toženka lastnica, stanovanj sploh prodajati ne bi mogla. Poudarja, da je bila pravna prednica investitor. Sploh pa ni jasno, zakaj sodišče zemljišče, na katerem je bila zgrajena parkirna hiša, šteje za nezazidano. Ta ugotovitev je v nasprotju s podatki spisa in je obrazložitev arbitrarna.

Prenos pravice uporabe je tedaj urejal in dopuščal Zakon o prometu z nepremičninami. Zakon o združenem delu (ZZD) pa ni določal nič takega kar navaja sodišče v sodbi. Nasprotno, družbena sredstva so bila v pravnem prometu (242. člen), v nadaljevanju pritožba citira še 243. in 244. člen, ki jih je po mnenju pritožbe sodišče citiralo v nasprotju z resnično vsebino, napačno je uporabljeno materialno pravo in je kršena ustavna pravica do sodnega varstva ter enakega varstva pravic. Pravica uporabe se po zaključku gradnje ni iztrošila. Tudi ni toženka s pogodbo iz leta 1983 predala Občini objekta na tak način, da bi nastopile kake stvarnopravne ali podobne posledice, saj je šlo le za prenos v upravljanje in za nič drugega. 6. člen navaja obveznosti komunale, ki so značilne za upravnika in ne lastnika (pometanje, odvoz odpadkov, pobiranje smeti, čiščenje košev, vzdrževanje...). Komunala pa tudi ni vodila te nepremičnine med svojimi sredstvi, kot je izpovedala priča M.S. in bi to morala, če bi res šlo za prenos kot ga zahteva ZGJS.

V letu 1993, ko je bila sklenjena pogodba, je veljal Zakon o komunalnih dejavnostih. Ta je v 3. členu našteval kaj se šteje za komunalne dejavnosti, mednje spada tudi urejanje javnih parkirišč, dovoznih poti, pešpoti, hodnikov in drugih javnih poti v naselju ter parkirne hiše niso omenjene. Sodišče pa zavajajoče verjetno zato objekt imenuje pokrito parkirišče, čeprav ta izraz ni uporabljen, gre za parkirno hišo in ne za pokrito parkirišče. Pojem objekta pa je določal Zakon o graditvi objektov, objavljen v Uradnem listu SRS št. 42/73. K zahtevi za gradbeno dovoljenje je moral investitor priložiti dokaz o pravici uporabe. V uporabnem dovoljenju (in gradbenem) je bilo navedeno, da gre za parkirno hišo investitorja, pravnega prednika toženke. Glede na 9. člen Zakona o komunalnih dejavnostih pa so bili komunalni objekti in naprave osnovno sredstvo komunalne organizacije, ki je upravljala s temi objekti in napravami, komunalna organizacija je obračunavala amortizacijo teh objektov, po 12. členu pa bi morala v primeru, če organizacija združenega dela prenaša na komunalno organizacijo komunalni objekt oziroma napravo, ki jo je sama zgradila, hkrati prenesti tudi sredstva amortizacije in pogoje prevzema opredeliti v pogodbi. V konkretni pogodbi iz leta 1983 ni bilo govora o takem prenosu. Postopek je pokazal, da tožeča stranka amortizacije ni obračunavala in sporne nepremičnine ni imela v svojih osnovnih sredstvih, a sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava tega ne šteje kot odločilno okoliščino. Opozarja še na 10. člen prej navedenega zakona ter 4. člen, po katerem ne more biti investitor gradnje komunalnih objektov hkrati tudi izvajalec gradbenih del. Investitor gradnje je bil pravni prednik toženke. Ta je nesporno tudi izvajal gradnjo. Parkirna hiša torej ni mogla imeti značaja komunalnega objekta. Po 6. členu Odloka o komunalnih dejavnostih Občine, ki je bil objavljen v uradnem glasilu dne 31.5.1983, se je med objekte skupne rabe štelo tudi parkirišča in pokrite parkirne prostore, ne pa tudi parkirnih hiš ter je komunala opravljala med drugim tudi urejanje javnih parkirišč.

Pogodba iz leta 1983 glede prenosa pokritih prostorov pa je določala, da je sklenjena na podlagi 12. člena Zakona o komunalnih dejavnostih, ki je nalagal, da se obvezno prenese tudi ustrezna sredstva amortizacije, a to ni bilo storjeno. Šlo je le za pogodbo o izvajanju storitev čiščenja in vzdrževanja, to izhaja iz 5. člena, kjer je določeno, da je Komunala dolžna dovoliti sedanjemu ali bodočemu lastniku nemoteno dograditev objektov v delu, kjer so predvideni prostori krajevnih skupnostih, način uporabe pa se določi z neposrednimi dogovori s predstavniki komunale in SGP. Če bi šlo za prenos, bi bila sklenjena drugačna pogodba. Taka je bila na primer pogodba z dne 25.12.1986, ki jo pritožnica prilaga, saj jo je našla pri naključnem pregledu dokumentov v mapi z arhitekturnimi načrti, kjer se sicer take listine niso nahajale. Tožeča stranka ni imela v posesti te nepremičnine, to izhaja tudi iz sklepa Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr.št. P 1. Nepremičnine je imela v posesti v okviru čiščenja in tekočega vzdrževanja, za svoje delo tudi prejema plačilo. Navedbe v odgovoru na tožbo v drugi pravdni zadevi (P 2) na to zadevo nimajo nobenega vpliva. Če je parkirna hiša namenjena parkiranju, še ne pomeni, da spada med komunalne objekte in je zato last Občine. Po tej logiki bi bila tudi vsa zasebna parkirišča, garaže... avtomatično last Občine. Tudi dopis z dne 31.8.2001 se ne nanaša na predmetno nepremičnino.

V nasprotju z navedenimi dokazi je tudi ugotovitev sodišča, da toženka te nepremičnine ni zajela v otvoritveni bilanci. Toženka je priložila ustrezne listine. Glede odgovora DSU, ki ga omenja sodišče, pa še opozarja, da je z DSU v sporu in je vložila zoper DSU tožena stranka tudi več tožb. Odgovor DSU torej ne more imeti nobene teže. Ne drži niti razlog sodišča, da tožena stranka teh nepremičnin ni vodila v svojih poslovnih knjigah in ji ne verjame, da je večino nepremičnin vodila po vrednosti 0,00 EUR. Sodišče se sklicuje na revizijsko poročilo iz leta 2003, na postavko „gradbeni objekti“, kjer ni izrecno navedeno, da pokriti parkirni prostori ali garažne hiše spadajo med nepremičnine, a pri tem spregleda, da je pod pojmom poslovni objekt zajeta tudi parkirna hiša. Leta 2005 je prišlo le do prevrednotesnja, ne pa do vključitve te nepremičnine v računovodske izkaze in je to razvidno tudi iz izpovedbe likvidacijskega upravitelja. Ne glede na to pa je toženka s pisnim dokazom (dodatek – otvoritvena bilanca, tehnični del cenilca R.S. iz februarja 1994) izkazala, da je nepremičnino vključila program lastninskega preoblikovanja. Sicer pa tudi če nepremičnina v otvoritveno bilanco ne bi bila vključena, to še ne pomeni, da bi postala last Občine.

Zmotno je tudi stališče sodišča, da bi morala imeti tožena stranka nepremičnino v posesti, da bi lahko imela pravico uporabe, saj tega ZLNDL ni zahteval. Pravico uporabe je imela vknjiženo. Opozarja na 3. člen citiranega zakona. Tožena stranka ni imela kaj dokazovati, saj je bila vpisana kot imetnica pravice uporabe v zemljiški knjigi in ni ji bilo treba vložiti niti predloga za vknjižbo lastninske pravice, saj bi sodišče vknjižbo lahko opravilo po uradni dolžnosti. Zmotno zato zaključi sodišče, da bi tožena stranka morala dokazati, da je bila imetnica pravice uporabe. Glede izpodbijanja velja nasprotno in je tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati, da tožena stranka ni bila imetnica pravice uporabe, pač pa tožeča stranka.

ZGJS je v drugi alineji določal kot pogoj za pridobitev lastninske pravice, da bi moral biti objekt neodplačno prenesen v podjetje za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena ZGJS. To je tožeča stranka dokazovala s pogodbo iz leta 1983. Sodišče prezre, da ni šlo za neodplačen posel, pač pa samo za prenos v upravljanje. Če bi šlo za prenos v smislu 12. člena Zakona o komunalnih dejavnostih, bi morali biti izpolnjeni pogoji, ki so že prej bili navedeni, torej investitor ne bi smel biti hkrati tudi izvajalec, objekt bi moral biti osnovno sredstvo komunale, komunala bi morala obračunavati amortizacijo in bi morala toženka s pogodbo prenesti tudi ustrezna sredstva amortizacije glede na 9., 10. in 12. člen.

Sodišče napačno opredeli pojem skupna raba. Sedanji pojem javno dobro namreč ustreza prejšnjemu pojmu objektu splošne rabe in ne pojmu objekta skupne rabe (odločbi VS RS II Ips 488/94 in 510/97). S tem je sodišče brez utemeljenih razlogov odstopilo od sodne prakse. Sodišče je samo ugotovilo, da razglasitev sporne nepremičnine za javno dobro ni bila zakonita. Sporna odločba ni bila nikoli objavljena v uradnih objavah, niti v glasilu občine in tudi ne vpisana v zemljiško knjigo in te odločbe tudi ni toženka našla med svojimi dokumenti in je to odgovor na začudenje sodišča, da se zoper to odločbo tožena stranka ni pritožila.

Ni točna niti ugotovitev sodišča, da iz zaslišanja prič izhaja, da je parkirna hiša namenjena uporabi vseh pod enakimi pogoji (smiselno je to definicija javnega dobra). Priče so to skušale predstaviti na ta način, a neuspešno, saj je ravno priča T.V. povedal, da je bilo število parkirišč odvisno od števila stanovanj. Zgolj dejstvo, da je bila parkirna hiša odprta in dostopna brez plačila pa ne pomeni, da je zaradi tega prišlo do premika v lastninski sferi. Opozarja še na sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da zgolj zaradi dejstva, da določene infrastrukturne objekte uporablja več oseb, pa čeprav brezplačno, ne pride do spremembe lastninske pravice, pa čeprav gre za komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena (sklep VS RS 78/2000). Sodišče je namreč pritrdilo toženki, da s pogodbo iz leta 1983 pravica uporabe ni prešla na komunalo, v nadaljevanju pa napačno uporabi materialno pravo, ko pogodbi prizna vsebino brezplačnega prenosa v upravo komunale, kar je predpostavka za originarno pridobitev lastninske pravice. Sicer pa komunala tudi ni skrbela za investicijska vlaganja in tudi ni opravljala vzdrževalnih del in čiščenja ter je moral posredovati celo požarni inšpektor. Pojasnilo sodišča, da ni pomembno kako je bil sporni del zaveden v poslovnih knjigah komunale je v nasprotju z 9. členom Zakona o komunalnih dejavnostih. Po drugi strani pa sodišče v šestem odstavku kot pomembno izpostavi sicer napačno ugotovitev, da tožena stranka te nepremičnine ni vodila v svojih poslovnih knjigah, kar kaže na neenakopravno obravnavanje strank v postopku in napačno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je imela to nepremičnino med osnovnimi sredstvi in ne toženka.

Zmotno uporabi sodišče tudi četrti odstavek 76. člena ZGJS, ki pa je bistvenega pomena za odločitev. Gre za izključujoče pravilo, saj je toženka dokazala, da je objekt zgradila kot investitor, ki je imel gradbeno in uporabno dovoljenje ter tožeča stranka ni dokazala, da je bila gradnja financirana kako drugače. Priča S. je potrdil, da je tožena stranka plačala kupnino in je bila cena gradnje vkalkulirana v ceno stanovanj, denarja ni dobila nazaj. Tudi ni toženka dobila nobene donacije ali nepovratnih sredstev. Priča V. je povedal, da je gradnjo parkirne hiše plačala tožena stranka. Tudi Z.B. ni bilo znano, da bi gradnjo financiral kdo drug kot toženka. D.P. se je spomnil, da komunalna skupnost za konkreten objekt ni nič plačala. Ni jasno, zakaj sodišče te izjave razlaga tako kot niso bile podane. Zgolj dejstvo, da je bila cena gradnje zemljišč vkalkulirana v ceno stanovanj pa ne pomeni načina financiranja iz sredstev prispevkov ali povračil iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta – sredstva solidarnosti in vzajemnosti. Plačila kupnine ni mogoče enačiti s samoprispevkom in prodajne pogodbe ne s samoupravnim sporazumom. Sicer pa je dokazano, da je bil v kupnino vštet kvečjemu del stroškov in nikakor ne vsi. Gradnjo je torej v celoti financirala tožena stranka. To pomeni, da tudi če bi tožeča stranka dokazala, da je bila nepremičnina prenesena na komunalo na ustrezen način, to ne bi zadoščalo za pridobitev lastninske pravice po ZGJS, ker se gradnja ni financirala na način iz prvega odstavka navedenega člena.

Odločitev je zato v ugodilnem delu napačna ter zato pritožnica predlaga, da višje sodišče ugodi pritožbi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V posledici je napačna tudi stroškovna odločba. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Meni, da so dejanski in pravni zaključki v sodbi pravilni. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo odločilna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo ter ob tem ni zagrešilo ne v pritožbi uveljavljenih in ne uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP).Tudi niso kršene ustavne pravice, obe stranki sta pravico do izjave v postopku imeli, sodišče se je opredelilo do njunih nosilnih argumentov, in tudi ni sodba arbitrarna, nasprotno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, in ni prišlo do odstopa od sodne prakse.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravni prednik toženke (v nadaljevanju toženka) kot družbeno pravne osebe na podlagi pogodbe, sklenjene s Samoupravno enoto komunalnega urejanja zemljišč Samoupravne stanovanjske skupnosti občine 14.6.1976 pridobil pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji danes sporna parkirna hiša in to v sklopu pridobitve stavbnih zemljišč 30. delnega zazidalnega načrta mesta. Toženka je postala imetnica pravice uporabe in to pravico vpisala v zemljiško knjigo. Zemljišče ji je bilo oddano v uporabo, kot izhaja iz pogodbe, v okviru družbeno usmerjene stanovanjske gradnje, da v skladu z družbenim dogovorom zgradi celoten predviden blokovni kompleks vključno s komunalno ureditvijo in opremo, kar je tudi storila.

Dne 11.5.1983 je sklenila pogodbo s samoupravno komunalno skupnostjo Občine in Komunalo, DO Splošne komunalne dejavnosti (v nadaljevanju Komunala), in je sodišče zaključilo, da je to morala storiti, torej predati zgrajene objekte tistim subjektom, katerim so bili namenjeni oz. v primeru komunalnih objektov tistim, ki so bili po predpisih upravičeni in dolžni upravljati z njim (za stanovanja pa je sklenila pogodbe s posameznimi kupci). V pogodbi so stranke ugotovile, da je toženka zgradila tudi pokriti parkirni prostor, da gre za komunalni objekt skupne rabe in ga je treba pred pričetkom uporabe prenesti v upravljanje ustrezni komunalni organizaciji, po 12. členu Zakona o komunalnih dejavnostih (Ur.l. SRS, št. 8/1982).

Od tedaj toženka te nepremičnine ni štela za svojo, v pravdi pod opr. št. P 2 je trdila, da garažna hiša predstavlja pokriti parkirni prostor in sodi med komunalne objekte, tudi ni te nepremičnine ob lastninjenju zajela v otvoritveni bilanci in je Komunala po pogodbi iz leta 1983 tudi upravljala s sporno nepremičnino, skrbela za čiščenje, protipožarno zaščito, …. in je stroške krila tožeča stranka, občina.

Zaključilo je, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Ur.l. RS, št. 32/1993 ).

Pritožbeno sodišče temu zaključku pritrjuje. Tožnica je uveljavljala pridobitev lastninske pravice na nepremičnini po samem zakonu v skladu s predpisi, ki urejajo lastninjenje družbene lastnine. S sprejemom Ustave RS (23.12.1991) je bila družbena lastnina iz ustavnega sistema izločena. Nastala razmerja, ki so nastala v enem sistemu, je bilo treba zaščititi in prilagoditi novi ureditvi. Ustavni zakon za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur.l. št. 33/1991) je določil, da predpisi in drugi splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve te ustave, ostanejo v veljavi. Določbe predpisov, ki niso v skladu s to ustavo, je treba z njo uskladiti najkasneje do konca leta 1993. Ustava v prehodnem obdobju obstoja družbene lastnine torej ni prepovedala (nasprotno, uvodoma izpostavljeno stališče pritožbe o neobstoju družbene lastnine po letu 1989, ni točno). Z več zakoni je bilo zatem urejeno lastninjenje, najprej z Zakonom o lastninskem preoblikovanjem podjetij (ZLPP, Ur.l. RS št. 55/92 s spremembami). Toženka je trdila, da je tedaj olastninila tudi sporno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je ocenilo dokaze in ugotovilo, da to ne drži. Pritožba graja to dokazno oceno in kot dokaz, ki kaže nasprotno, opozarja na zapis v revizijskem poročilu E. iz januarja 2003 »poslovni objekti«, pod katerem naj bi bil zajet tudi sporni objekt. Tega ni potrdil noben dokaz, po drugi strani pa ne gre za odločilno okoliščino, saj je po tem zakonu šlo le za lastninjenje družbenega kapitala, ne pa za lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini (tako sodna praksa, sodba VS RS opr. št. 559/2006, in tudi pravna teorija – npr. M. Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 83., L. Ude, Dobra vera pri pravnem prometu z nepremičninami v obdobju lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini, Izbrane teme Civilnega prava II, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007).

Lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini je torej naknadno uredil zakonodajalec z drugimi zakoni ter je sodišče moralo ugotoviti, kdo je bil na dan uveljavitve zakona, ki je urejal lastninjenje, imetnik pravice uporabe na družbeni lastnini. Ne gre le za to, da je ZGJS stopil v veljavo pred Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL - Ur.l. RS, št. 44/97), predvsem je bil ZLNDL subsidiarne narave, uredil je lastninjenje le tistih nepremičnin, ki se niso olastninile po drugih zakonih (1. člen), kar pravilno izpostavlja pritožba in je zato tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožeča stranka nepremičnino olastninila po ZGJS. Kdo je bil nosilec uporabe, pa je bilo treba presojati po tedanjih predpisih (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. Up-1381/2008 z dne 23.9.2009, enako pravna teorija, npr. M. Damjan, cit. delo, str. 84, tako tudi M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa št. 3/2008).

Res je načeloma veljalo, kar izpostavlja pritožba, da se je pravica uporabe prenašala s pravnimi posli, samoupravnimi sporazumi. Toda pravica uporabe je bila glede na svojo naravo in tudi način prenosa drugačna od klasične lastninske pravice. To je argumentiralo že sodišče v razlogih sodbe, ko je opozorilo na koncept družbene lastnine, izražen v VI. poglavju Zakona o združenem delu (ZZD). Bistveno je bilo, katera družbena oseba je ta sredstva uporabljala, z njimi opravljala družbeno funkcijo (prim. M. Damjan, cit. delo, tako tudi sodba VS RS opr. št. 559/2006), ter se je zato tudi po načinu prenosa razlikovala od lastninske pravice (tako tudi Ustavno sodišče v citirani odločbi – točka 11). Tako se izkaže da ob odsotnosti posesti in dejanske uporabe s strani toženke po letu 1983 le ta pravice uporabe ni več imela in je bil vpis lastninske pravice po določbah ZLNDL v njeno korist nezakonit. To pravico je imela tožeča stranka oz. Komunala. Tudi ni bil vpis upravičenj v družbeni lastnini konstitutivnega značaja, kot zmotno trdi pritožnica, pač pa le deklaratornega, kot je to pravilno razložilo sodišče prve stopnje, kot tudi, da je o tem tudi sodna praksa enotna, kar drži in odsotnost navedbe konkretnih sodnih odločb še ne predstavlja uveljavljane postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter so se prenosi pogosto odvijali izvenknjižno (prim. že cit. odločbo Ustavnega sodišča pod točko 11).

Pravilno je v sodbi upoštevan namen, zasledovan v pogodbi iz leta 1976, da toženka po tem, ko zgradi celoten kompleks, prenese objekte in zemljišča na občino oz. v upravljanje komunalni organizaciji, ki zanjo (občino) opravlja določene dejavnosti, v obsegu, kolikor gre za infrastrukturne – komunalne objekte skupne rabe, kar se je realiziralo s pogodbo leta 1983. Predmetno zemljišče je prešlo začasno v uporabo toženke zaradi gradnje za trg ter je sodišče prve stopnje pravilno razložilo, da je dejansko šlo le za začasno dodelitev pravice uporabe in je to bilo izraženo zatem tudi s pogodbo v letu 1983, ko je bila nepremičnina predana za splošen namen Komunale oz. Občine. Upravljavci družbenih sredstev so bili tudi sicer dolžni po 231. členu ZZD ta sredstva uporabljati v skladu z njihovo naravo in namenom. Ni torej pravilna teza pritožbe, da za stališče o začasni naravi pravice uporabe v takratni zakonodaji ni podlage. Dokazni postopek je pokazal (o tem ima sodba jasne in izčrpne razloge), da toženka po sklenitvi pogodbe te nepremičnine ni več uporabljala. Pritožba se sklicuje na sklep o motenju posesti, izdan leta 2009, kar pa s časovnega vidika kot zgoraj razloženo ni pravno pomembno.

Pokriti parkirni prostori so bili z občinskim odlokom opredeljeni kot objekt skupne rabe skladno s 5. členom Zakona o komunalnih dejavnostih. Da je to tudi sporna parkirna hiša, so ugotovile stranke pogodbe iz leta 1983 (torej tudi toženka). Šlo je torej za infrastrukturni objekt, namenjen za izvajanje dejavnosti, ki je bila z odlokom skupščine občine določena kot komunalna dejavnost posebnega družbenega pomena (upravljanje in vzdrževanje pokritih parkirnih prostorov) na področju materialne infrastrukture in je ob uveljavitvi ZGJS tožeča stranka postala lastnica (2. alineja 1. odst. 76. člena ter 2. alineja 68. člena). Tudi ni sodišče ugotovilo, da bi šlo za javno dobro, kot očita sodbi pritožba, pač pa je kot odločilno okoliščino pravilno štelo, da je bil objekt predan Komunali in dejansko namenjen uporabi vseh pod enakimi pogoji (drugi odstavek na strani 10 sodbe), dostopen je bil vsakomur brez omejitev, in ga je vzdrževala Komunala na stroške tožeče stranke kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, potem ko je ocenilo dokaze. Sklicevanje pritožnice na odločbo VS RS II Ips 78/2000 ni utemeljeno, v tisti zadevi je šlo za drugačno dejansko in pravno situacijo.

ZGJS je olastninil komunalne objekte in naprave ter je v prehodni določbi v 76. členu v prvem odstavku določil, da z dnem uveljavitve tega zakona postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so:

bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali

bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona.

V četrtem odstavku je še določil, da se določbe prejšnjih odstavkov ne uporabljajo za objekte in naprave oziroma omrežja in druga sredstva, ki so bila zgrajena ali pridobljena s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na način, ki ni vsebovan v prvem odstavku tega člena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo sporno premoženje neodplačno preneseno na Komunalo, podana je torej situacija iz druge alineje prvega odstavka 76. člena ZGJS. Ni podan niti izključujoč razlog iz četrtega odstavka 76. člena, kot uveljavlja pritožnica. Zakaj pritožba izpostavlja, da je v celoti financirala gradnjo in povzema izpovedbe prič o tej okoliščini, ni jasno, saj je sodišče to ugotovilo, torej da je zemljišče plačala in na njem zgradila z lastnimi sredstvi objekte. Ne more pa predstavljati, gledano v okviru celotnega posla, za situacijo, ki jo ima v mislih četrti odstavek 76. člena ZGJS, če pa je bil strošek gradnje komunalne opreme in torej tudi parkirne hiše ter zemljišča vkalkuliran v ceno prodanih stanovanj. Tudi ni dokazano, da je v kupnino vštet le del stroškov, kot navede pritožnica, nasprotno, sodišče je ugotovilo, da so bila odobrena plačila oz. cene za m² glede na dejanske stroške in da so se stroški, ki jih pri prodaji stolpnic S 13 do S 15 ni še dobila povrnjenih, po dogovoru vkalkulirali pri prodaji stanovanj v naslednjih stolpnicah.

Pritožbeni razlogi, kolikor pritožba napada odločilne dejanske ugotovitve in materialnopravne zaključke, niso podani, drugi očitki pa se ne tičejo odločilnih dejstev in zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča pa zato, ker z navedbami v odgovor na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve in ne gre za potrebne stroške (165. in 154. in 155. člena ZPP).