VSK sklep Cpg 96/2008

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 29.2.2008.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede zamude roka za odgovor na tožbo zavrglo, v delu glede zamude naroka dne 18.10.2007 pa ga je zavrnilo.

Proti navedenemu sklepu je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Trdi, da tožencu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti; da je bila primerna skrbnost tožene stranke izkazana, jasno kaže dejstvo, da je že po prvem dopisu z dne 9.8.2006 oz. odškodninskemu zahtevku z dne 11.7.2006, ki je bil tožencu poslan s strani pooblaščenca tožeče stranke, poiskal pomoč pri svoji odvetnici, ki je vodila njegovo korespondenco s tožečo stranko. Če je bil toženec tako skrben že pri očitno neutemeljenih zahtevkih tožeče stranke, da je pooblastil odvetnico, da nanje odgovori, potem ni mogoče najti razumljive razlage, zakaj bi ostal pasiven ob prejetju vabila, poslanega s strani sodišča. Edina jasna razlaga je, da je bil toženec v očitni, toda opravičljivi zmoti. Utemeljeno je menil, da ga bo v postopku, ki se je začel že pred pravdo, tudi pred sodiščem zastopala njegova pooblaščena odvetnica. V predmetni zadevi pa je podana tudi bistvena kršitev iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ker ni bil razpisan narok za ugotovitev odločilnih dejstev glede zatrjevanega opravičenega vzroka za zamujeno procesno dejanje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odgovor na tožbo vložila prepozno, izpodbija pa jo glede odločitve o zavrnitvi predloga glede zamude naroka za glavno obravnavo dne 18.10.2007.

Ker je glede na 1. odst. 116. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vrnitev v prejšnje stanje mogoče dovoliti le, če gre za zamudo roka oz. naroka iz upravičenega vzroka, to pa je tisti, ki ga stranka ni zakrivila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali dejanske navedbe tožene stranke v predlogu predstavljajo upravičen razlog za zamudo. Pri tem je ugotovilo, da se je tožena stranka v tem delu sklicevala na svoje zmotno prepričanje, da je njena odvetnica prejela tožbo in vabilo na glavno obravnavo, glede na to, da je pooblastilo odvetnici podpisala že pred pravdo in da je odvetnica že takrat izmenjala več pisanj s pooblaščencem nasprotne stranke. Ta ugotovitev pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča omogočala zaključek, da tožena stranka ni bila dovolj skrbna, ker ni preverila, ali je njena pooblaščenka prejela vabilo za glavno obravnavo (ob dejstvu, da je bila tožena stranka že pred tem s strani sodišča pozvana, da poda odgovor na tožbo). Ko pa je moč stranki v zvezi z njenim ravnanjem očitati nezadostno skrbnost, potem tudi razlog, ki ga uveljavlja za vrnitev v prejšnje stanje, ni upravičen. Ker pa je že na podlagi navedb tožene stranke v predlogu jasno, da je vrnitev v prejšnje stanje predlagala iz očitno neupravičenega razloga (2. odst. 120. čl. ZPP), sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.