VSRS Sodba III Ips 22/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala: (1) razveljavitev izjave o izstopu družbenika (drugega toženca) iz družbe (prva toženka) in neučinkovitost izstopa tega družbenika iz družbe, (2) razveljavitev sklepa skupščine družbe o zmanjšanju osnovnega kapitala družbe, ter (3) obveznost drugega toženca, da poda izjavo volje za sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža za njegov 12,50 odstotni poslovni delež v družbi s tožečo stranko za ceno 83.458,52 EUR (20.000.000,00 SIT), oziroma podrejeno, (4) obveznost drugega toženca, da ponudi tožeči stranki v odkup njegov poslovni delež v družbi za isto ceno. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na presojo, (i) da so bile izpolnjene predpostavke za izstop drugega toženca iz družbe, (ii) da je drugi toženec z izstopom izkoristil možnost, ki mu jo daje Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), (iii) da z izstopom družbenika preneha poslovni delež tega družbenika, in (iv) da ni nujno, da je sporazumno ocenjena vrednost poslovnega deleža enaka prodajni ceni, ki jo je vsebovala ponudba poslovnega deleža posameznim družbenikom. Poleg tega je sodišče prve stopnje presodilo, (v) da tožeča stranka ni utemeljila aktivne legitimacije za izpodbijanje skupščinskih sklepov, in (vi) da je bila tožba za izpodbijanje skupščinskih sklepov vložena po preteku roka iz 365. člena v zvezi s 456. členom ZGD.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih sodbe je pritrdilo argumentom sodišča prve stopnje.

3Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6Revizija ni utemeljena.

7Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, (1) da se tožeča stranka, družbenica v družbi I. d.o.o. (to je v prvi toženki), ni udeležila skupščine, na kateri je bil sprejet izpodbijani sklep. Ker tožeča stranka ni zatrjevala dejstev, ki bi utemeljevala družbenikovo pravico do izpodbijanja sklepov skupščine za primer, če na skupščini ni bil navzoč (prim. prvi odstavek 366. člena v zvezi s 456. členom ZGD), je pravilna presoja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine I. d.o.o. o zmanjšanju osnovnega kapitala. Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je zato pravilna.

8Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, (2) da je skupščina družbe I. d.o.o. hkrati s sklepom o zmanjšanju osnovnega kapitala za znesek, ki je bil enak nominalni višini poslovnega deleža izstopajočega družbenika, (3) sprejela tudi sklep o izstopu drugega toženca iz družbe I. d.o.o.. Ker je pojem izstopa družbenika iz prvega odstavka 437. člena ZGD odprt, revizijsko sodišče ni našlo razlogov, ki bi v konkretnem primeru izključevali uporabo prvega odstavka 437. člena ZGD in s tem pravilnost presoje o prenehanju poslovnega deleža drugega toženca.

Tožbeni zahtevek, da je »izstop družbenika iz družbe I. d.o.o. brez pravnega učinka«, zato ne more biti utemeljen.

9Iz razlogov 8. točke te obrazložitve sledi, da prenehanje poslovnega deleža drugega toženca temelji na sklepu skupščine I. d.o.o. o izstopu tega družbenika in ne na njegovi enostranski izjavi volje, da izstopa iz družbe. Zato ne morejo biti pomembne revizijske trditve, ki oporekajo pravni učinkovitosti te izjave zaradi kršitev 7. člena družbene pogodbe. Enako velja za revizijsko grajo o zmotni uporabi avtonomnega materialnega prava s tem v zvezi. Na te trditve revizijsko sodišče zato ne odgovarja. Ker tožeča stranka v tožbi ni navajala ničesar v prid njene aktivne legitimacije za tožbeni zahtevek na razveljavitev izjave drugega toženca o izstopu iz družbe I. d.o.o., tožbeni zahtevek v tem delu že zato ni sklepčen.

10Poslovni delež drugega toženca je prenehal (prim. 8. točko te obrazložitve). To materialnopravno izhodišče izključuje pravilnost revidentovega stališča, da je bil poslovni delež drugega toženca »dejansko prodan« tretjemu. Zato tožbena zahtevka, ki izvirata iz očitka kršitve predkupne pravice tožeče stranke (prim. 512. člen Obligacijskega zakonika), ne moreta biti utemeljena. Pravilna je namreč presoja, da ni utemeljen tožbeni zahtevek o obveznosti drugega toženca, da poda izjavo volje za sklenitev prodajne pogodbe, katere predmet bi bil poslovni delež, ki ne obstaja več. Enako velja za presojo o podrejenem zahtevku, naj sodišče toženi stranki naloži podati ponudbo za prodajo neobstoječega poslovnega deleža.

11Po prenehanju poslovnega deleža pridobi (bivši) družbenik terjatev na plačilo ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža (1. in 2. stavek petega odstavka 437. člena ZGD) v razmerju do družbe, iz katere je izstopil. Vprašanje, ali so na skupščini navzoči družbeniki, ki so ocenili vrednost poslovnega deleža drugega toženca, s to obveznostjo I. d.o.o. izpostavili poslovnemu tveganju, ni predmet obravnavanega gospodarskega spora. Iz doslej razloženega sledi še, da je izpodbijani sodbi revizijsko sodišče lahko preizkusilo. V reviziji opisana pomanjkljivost obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje zato ne utemeljuje absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP.

13Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.