VSRS Sodba III Ips 70/2009

Revizija se zavrne.

Revidentka sama krije stroške revizije, toženi stranki pa mora povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.207,90 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijana sodba

1Sodišče je pravnomočno zavrnilo tožbena zahtevka na plačilo takratnih 2,268.386,00 SIT in 24,475.000,00 SIT odškodnine, obakrat z obrestmi, ki naj bi jo toženka primarno plačala družbi T. d. o. o., M., podredno pa tožnici.

2Proti sodbi, izdani na drugi stopnji, revizijo vlaga T. d. o. o., M., ki ji je tožnica med pravdo odstopila vtoževane terjatve. Izpodbijana sodba se na revidentko neposredno nanaša, zato je revizija na podlagi drugega odstavka 202. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99–52/07; v nadaljevanju: ZPP) dovoljena (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-3760/07-15 z dne 26. 3. 2009). Revidentka uveljavlja „vse revizijske razloge“ po prvem odstavku 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje.

Presoja sodišč nižjih stopenj

3Nižji znesek je tožnica vtoževala kot škodo za razliko med carino, ki jo je tožnica ob koncu leta 1993 in v začetku leta 1994 dejansko plačala za kameno sol za posipanje cest, ki jo je uvažala zaradi nadaljnje prodaje, in znižano carino, do katere naj bi bila upravičena na podlagi Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje „prosto“ pri uvozu blaga v letu 1993 (Ur. l. RS, št. 15/93; v nadaljevanju: Uredbe). Višji znesek pa je tožnica vtoževala kot izgubljeni dobiček zaradi nekonkurenčnosti, ki naj bi zaradi predragega uvoza nastopila v letih 1994 in 1995.

4Prvi odstavek 7. člena Uredbe se glasi: „Pravne osebe, zasebniki in kmetje lahko uvažajo surovine in repromaterial, ki se ne proizvaja v Sloveniji[,] po 50 % nižji carinski stopnji, kot je predpisana v carinski tarifi,“ tretji odstavek pa: „Potrdilo, da se blago iz prvega [...] odstavka tega člena ne proizvaja v Sloveniji[,] izdaja Gospodarska zbornica Slovenije.“ Ugotovljeno je bilo, da je toženka tožnici sprva izdala več potrdil, da se sol, ki jo je tožnica uvažala, v Sloveniji ne proizvaja, na podlagi katerih je tožnica pri carinskih organih uveljavila znižanje; pozneje pa sta bili dve tožničini zahtevi za izdajo potrdil zavrnjeni. Ugotovljeno je še bilo, da je Vrhovno sodišče v upravnem sporu ugodilo tožničini tožbi in sklep toženkine „Komisije za pritožbe“ odpravilo. Po tamkajšnji oceni Vrhovnega sodišča je toženka s tem, ko je njen drugostopenjski organ (navedena komisija) zavrnil tožničino pritožbo zoper zavrnitev prvostopenjskega „Združenja nekovin“, da izda potrdilo, da se kamena sol za posipanje cest v Sloveniji ne proizvaja, prekoračila svoja pooblastila iz Uredbe. Po obrazložitvi tiste sodbe je imela toženka samo pooblastilo za ugotovitev, ali se določena snov v Sloveniji proizvaja ali ne, ne pa tudi za ugotovitev, ali se proizvajajo snovi z enakovredno uporabnostjo. Zato je ocenilo, da pomeni zavrnitev izdaje potrdila z utemeljitvijo, „da je domači proizvod – morska sol ekvivalentno uporabna“, prekoračitev pooblastil.

5Nosilni razlog revizijsko izpodbijane sodbe o tožničinem prikrajšanju zaradi plačila carine po neznižani carinski stopnji je, da tožnica – pravkar povzeti sodbi Vrhovnega sodišča navkljub – do takšnega bolj ugodnega uvoza soli za posipanje cest ni bila upravičena, ker ta sol ni bila surovina ali repromaterial v smislu Uredbe. Zanju je namreč bistveno, da se v proizvodnem procesu bodisi v celoti porabita bodisi v njem postaneta del substance končnega izdelka, medtem ko posipanje cest ni proizvodni proces.

6Nosilni razlog za zavrnitev zahtevka iz naslova izgubljenega dobička v letih 1994 in 1995 pa je, da ni podana vzročna zveza med to obliko škode in prekoračitvijo pooblastil toženke v letu 1993. Uredbi, ki sta zadevno pravno materijo urejali v letih 1994 in 1995, sta namreč za znižanje carine predpisovali drugačne pogoje, tožnica pa v teh letih ni vložila nobene zahteve za izdajo potrdil o tem, da se sol, ki jo je uvažala, v Sloveniji ne proizvaja.

Razlogi za zavrnitev revizije

7Spremembe in dopolnitve ZPP, uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP; Ur. l. RS, št. 45/08).

8Revidentka ponavlja pritožbeni očitek, v skladu s katerim naj bi sodišči nižjih stopenj ne spoštovali materialne pravnomočnosti sodbe Vrhovnega sodišča U 297/94 z dne 16. 5. 1996. Ta očitek je pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje, ko je pojasnilo, da Vrhovno sodišče s sodbo, s katero je odpravilo sklep toženke, ni ugotovilo, da je tožeča (v drugem odstavku na 4. strani drugostopenjske sodbe je sicer očitno pomotoma zapisalo „tožena“) stranka upravičena do uvoza blaga po znižani carinski stopnji. Še drugače povedano, vsebina pravnomočnosti sodbe Vrhovnega sodišča ni zavezovala sodišč nižjih stopenj tako, kot meni revidentka, saj z njo ni bilo odločeno o materialnem upravnopravnem zahtevku za izdajo potrdila, da se zadevna sol v Sloveniji ne proizvaja, pač pa je bilo ugodeno le procesnemu predlogu za odpravo upravnega akta. Tako odpravljena zavrnilna odločba toženke o navedenem materialnem zahtevku tožnice pa ne pomeni ugoditve temu zahtevku. „S tem, ko ni vzelo za podlago, glede škodnega ravnanja tožene stranke, pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. U 297/94 z dne 16. 5. 1996,“ sodišče druge stopnje torej ni ravnalo v nasprotju s pravilom o vezanosti na rešitev predhodnega vprašanja pred (v tem primeru: Vrhovnim) sodiščem ali (toženko kot) drugim pristojnim organom (prvi odstavek 13. člena ZPP).

9Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je (o vprašanju, o katerem dotlej še ni bilo veljavno odločeno) spraševalo, ali je bila tožnica glede na prvi odstavek 7. člena Uredbe dejansko upravičena do uvoza soli po znižani carinski stopnji. Revidentka sicer pravilno izpostavlja napačno ravnanje sodišč nižjih stopenj, ki sta vsebino sporne določbe opredeljevali s pomočjo tolmačenj ministrstev in, kot je še treba dodati, s pomočjo prič. Ta tolmačenja res niso pravni vir, zaslišanje prič pa je le dokazno sredstvo, namenjeno ugotavljanju dejstev. Vendar ne eno ne drugo, gledano s stališča uveljavljenih metod pravne razlage, za opredelitev pravnega pravila, vsebovanega v tej določbi, nima nobenega pomena. Vseeno pa iz tega ne sledi, da vsebina tega pravila ne bi mogla biti ravno takšna, kot je bila (nekorektno) opredeljena na nižjih stopnjah.

10Revidentka napačno povzema razloge sodišča druge stopnje, ki naj bi štelo, da tožnica do ugodnega uvoza ni bila upravičena zato, ker je sol uvažala za nadaljnjo prodajo. Sodišče druge stopnje je le zapisalo, da tožnica ni zatrjevala drugega, kot da je sol uvažala za nadaljnjo prodajo; sicer pa je pritrdilo sodišču prve stopnje, da sol za posip cest ni surovina ali repromaterial v smislu prvega odstavka 7. člena Uredbe.(1) Takšno razumevanje te določbe je po oceni revizijskega sodišča tudi pravilno.

11Revizijska trditev, da določila Uredbe „niso poznala nikakršne omejitve v smislu nepriznavanja znižane carinske stopnje za surovine oz. blago, ki se ne uporablja v industriji za izdelavo končnega izdelka,“ zajema preširoko. Uredba namreč pozna več kategorij blaga, surovine in repromaterial so le ena od njih. Tako ne more biti pomembno, da je bil predpisan ugodnejši uvoz opreme, namenjene opravljanju storitev (tretji odstavek 1. člena Uredbe), saj sol, namenjena posipu cest, dasi gre pri tem za storitev, ni oprema. Odločilen je torej (zgoraj citirani) prvi odstavek 7. člena Uredbe. Za njegovo pravilno razumevanje pa je pomembno troje.

12Prvič, revidentka v tej določbi izpostavi le pogoj, da se surovina ali repromaterial (kar bi sol vsekakor utegnila biti) ne proizvajata v Sloveniji. Vendar pa določbe ni mogoče razumeti ločeno od določb, med katere je umeščena. To je vidno že po tem, da se določba nanaša na „pravne osebe, zasebnike in kmete“ – koga s tem navidez izčrpnim naštevanjem izključuje oziroma čemu takšno naštevanje, če ne izključuje nikogar, brez upoštevanja njene širše umeščenosti ni prav razumljivo. Iz določb izpred obravnavane izhaja, da gre pri naštetih vselej za osebe, ki se ukvarjajo z gospodarsko ali kmetijsko dejavnostjo.(2) Ni razloga, da bi v primeru obravnavane določbe pojem pravnih oseb, zasebnikov in kmetov pomenil kaj drugega kot v predhodnih določbah.

13V teh predhodnih določbah je – drugič – v vseh primerih izrecno poudarjena vez posamezne vrste blaga, ki ga je mogoče uvoziti ugodneje, z njegovo namembnostjo.(3) Enako velja specifično za surovine in repromaterial.(4) Okoliščini, da zgolj prvi odstavek 7. člena Uredbe namembnosti blaga ne izpostavlja na enak način (izrecno), ne gre pripisovati posebnega pomena. Ni namreč mogoče spregledati, da se namembnost blaga v okviru te določbe izraža skozi običajni jezikovni pomen besed surovina in reprodukcija. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pa je surovina neobdelana, neočiščena snov v naravnem stanju, namenjena za proizvodnjo, predelavo, medtem ko se repromaterial nanaša na reprodukcijo v ekonomskem smislu, ki pomeni obnavljanje proizvodnje; pri tem je sama proizvodnja načrtno, organizirano (t. p. namensko) delanje, pridobivanje predmetov, stvari za zadovoljevanje določenih potreb. Zato ni videti razloga za to, da bi bila ureditev bolj ugodnega uvoza edino v primeru obravnavane določbe slepa za namembnost uvoznega blaga. Nasprotno, upoštevati je treba, da so ugodnosti iz Uredbe izraz določene gospodarske politike (glej podrobneje v nadaljevanju), ki se nujno izvaja selektivno. Zato ne more biti nepomembno, za kakšen namen se kaj uvaža.

14In tretjič, za pravilno interpretacijo prvega odstavka 7. člena Uredbe je ključno, da je namembnost surovin in repromateriala vsakokrat, ko določbe Uredbe specifično zadevajo to kategorijo uvoznega blaga, proizvodna namembnost. Dvakrat je to izrecno določeno v primerih, ko je to blago namenjeno nekemu posebnemu tipu proizvodnje.(5) Prvi odstavek 7. člena Uredbe sicer izrecno ne govori o proizvodnji, kar pa ne pomeni, da se nanjo ne bi nanašal, pač pa le, da gre pri tem za splošno določbo. Njena splošnost izhaja tudi iz dejstva, da je v tem primeru določeno najnižje znižanje carinske stopnje.(6) O proizvodni namembnosti uvoznega blaga pa tudi v tem primeru ne pušča dvoma že prej povzeti slovarski pomen.

15Glede na strogo vezanost carinskih ugodnosti na namen uporabe posamezne vrste uvoznega blaga je po oceni revizijskega sodišča izključeno, da bi bil prvi odstavek 7. člena Uredbe dopuščal ugodnejši uvoz blaga, ki bi se ga načeloma sicer lahko imelo za surovino, vendar je konkretno namenjeno opravljanju storitev – na storitve se namreč interpretirana določba ne nanaša. Sol, namenjena denimo konzerviranju hrane, bi potemtakem lahko bila surovina oziroma repromaterial v smislu Uredbe; sol, namenjena posipu cest, pa ne. Nosilni razlog izpodbijane sodbe, da tožnica ni bila upravičena do nižje carine, je bil torej pravilen.

16K doslej obrazloženemu je še treba dodati, da v ureditvi, vzpostavljeni z Uredbo, po oceni revizijskega sodišča ni bilo pravne praznine glede obravnavanja uvoza snovi, namenjenih izvajanju storitev. Ta ureditev je bila izraz zakonodajalčevega pooblastila Vladi Republike Slovenije (glej uvod Uredbe), da izvaja določeno gospodarsko politiko, ki se je kazala skozi gradacijo carinskih olajšav glede na različnost uvoznega blaga oziroma, kar je isto, glede na različno namembnost tega blaga. Ni videti, da bi bil uvoz snovi (kot je sol), namenjenih opravljanju storitev (kot je posipanje cest), tako podoben uvozu surovin in repromateriala, namenjenih proizvodnji, da bi bilo razlikovanje med njima, tudi takšno, da za prvega od njiju ne bi bilo predvideno nobeno znižanje carinske stopnje, s stališča izvajanja zadevne gospodarske politike nerazumno in torej zunaj okvirov proste presoje Vlade. Zato po oceni Vrhovnega sodišča ni bilo podlage niti za to, da bi se za sol, namenjeno posipu cest, prvi odstavek 7. člena Uredbe uporabil analogno.

17Revizijska trditev, da je „carina priznavala pravico do znižanja carinske stopnje izključno na podlagi izdanega potrdila tožene stranke“ (četrti odstavek na 3. strani revizije), kar naj bi se razumelo tako, da so carinski organi ob predložitvi potrdila, da se uvoženo blago v Sloveniji ne proizvaja, znižanje avtomatično priznali (ne da bi bili še sami presojali upravičenost do nižje carine), ni pomembna. Tudi če je bilo dejansko pričakovati, da bi v primeru, da toženka tožnici ne bi prenehala izdajati zahtevanih potrdil, carinski organi še naprej priznavali znižano carino, dejstvo, da je toženka potrdila prenehala izdajati, ne vodi do njene odškodninske obveznosti, če tožnica – kot je bilo v prejšnjih točkah obrazložitve utemeljeno – do znižanja ni bila upravičena. Tedaj namreč njene izgube ni mogoče šteti kot posledice toženkinega ravnanja.

18Utemeljitev pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička za tožničino nekonkurenčnost v letih 1994 in 1995 je le deloma pravilna. Pravilno je bilo presojeno, da je uredba, ki je za leto 1995 urejala isto pravno snov kot Uredba (Ur. l. RS, št. 80/94, str. 4588–9), vsebovala bistveno drugačne pogoje (vendar tožnica ni vložila nobenih zahtev za izdajo potrdil): v četrtem odstavku njenega 6. člena je bilo določeno, da se za surovine in repromaterial štejejo tudi surovine in repromaterial, ki se lahko uporabljajo za opravljanje storitev. Takšne določbe v uredbi za leto 1994 (Ur. l. RS, št. 67/93, str. 3314–5) ni. Vendar pa neutemeljenost tožbenega zahtevka za to obdobje utemeljuje razlog, ki mu je bil posvečen večji del dosedanje obrazložitve, in sicer, da za ugodnejši uvoz (ki naj bi bil nemara zagotovil tožničino konkurenčnost) ni bilo podlage.

19Povsem na koncu je primerno omeniti, da po oceni revizijskega sodišča tožba ves čas postopka ni bila sklepčna. Na to je pravilno opozorila stranska intervenientka na toženkini strani, ko je v vlogi z dne 10. 10. 2002 ugovarjala, da s stališča odgovornosti za škodo na podlagi dejansko relevantnega prvega odstavka 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih toženkina odgovornost za odločitev njenih organov ne more izvirati izključno iz dejstva napačne pravne presoje. Niti dejstvo, da je bila odločba v upravnem sporu izpodbita, samo po sebi še ne pomeni, da so ti organi ravnali protipravno (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 12. 1995, sprejeto ob zadevi II Ips 406/95). Intervenientka je tedaj utemeljeno opozorila, da je vsaka pravna norma predmet pravne interpretacije, kot je bil v konkretnem primer njen predmet pojem „blag[a], ki se ne proizvaja v Sloveniji“ iz prvega odstavka 7. člena Uredbe. Pravno razumevanje toženkinih organov, da naj bi bili smeli na tej podlagi odločati tudi o ekvivalentnem blagu, s stališča uveljavljenih metod pravne razlage (v tem primeru teleološke), nikakor ni v tej meri napačno, da bi odločanje teh organov (ki samo po sebi ne more biti protipravno) preraslo v protipravno ravnanje.

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških

20V skladu s 371. členom ZPP se revizijo preizkusi v mejah uveljavljanih razlogov, uradoma pa le glede pravilne uporabe materialnega prava. Razen glede vezanosti na rešitev predhodnega vprašanja očitki zoper procesno pravilnost izpodbijanje sodbe niso bili tako določni, da bi bilo nanje mogoče dati kak poseben odgovor. Sicer pa je bila z vidika uporabe materialnega prava zavrnitev tožbenih zahtevkov pravilna. Zato je bilo revizijo treba zavrniti (I. točka izreka sodbe).

21Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker revidentka ni uspela, mora stroške, ki jih je imela z revizijo, kriti sama, toženki pa povrniti stroške revizijskega odgovora. Tej za odvetniške stroške pripada vseh priglašenih 2.193 točk, kar ob vrednosti 0,459 EUR za točko, povečano za 20-odstotni davek na dodano vrednost, znaša 1.207,90 EUR. Povračilo takse za odgovor na revizijo ji ne pripada, saj ni izkazala njenega plačila. Toženka je zahtevala še zamudne obresti od prisojenih stroškov, ki ji gredo od morebitne zamude s plačilom prisojenih stroškov, ki nastopi po preteku roka, določenega za njegovo izpolnitev s to sodbo. Ta rok je enak paricijskemu roku po 313. členu ZPP (II. točka izreka sodbe).

---.---

Op. št. (1): To je jasno storilo s splošnim pritrjevanjem njegovim razlogom; zlasti pa v prvem odstavku na 5. strani svoje sodbe, kjer je zapisalo, da so pravico do ugodnejšega uvoza na podlagi Uredbe imela samo „podjetja, ki so blago uvažala kot reprodukcijski material“, se pravi – per ommissionem – ne tudi tožnica.

Op. št. (2): Glej zlasti drugi odstavek 1. člena Uredbe, ki izrecno predvideva ugodnejši uvoz „oprem[e] za opravljanje dejavnosti pravnih oseb, zasebnikov in kmetov“, ter 4. člen Uredbe, ki k zasebnikom prišteva tudi posameznike „v postopku pridobivanja dovoljenja za opravljanje registrirane dejavnosti“.

Op. št. (3): 1. člen: oprema je namenjena opravljanju dejavnosti; 2. člen: nadomestni deli so v zvezi z vzdrževanjem uvožene opreme; 4. člen: začasen uvoz opreme je v funkciji njene uporabe pri „proizvodnji blaga in storitev“; prvi odstavek 6. člena: kmetijske potrebščine so povezane s kmetijsko proizvodnjo.

Op. št. (4): 5. člen: ugodnejši uvoz je v funkciji ponovnega izvoza iz teh snovi izdelanega blaga; drugi odstavek 6. člena: uvoz je namenjen proizvodnji gnojil in sredstev za varstvo rastlin.

Op. št. (5): Izvozni proizvodnji po prvem odstavku 5. člena Uredbe oziroma proizvodnji gnojil in zaščitnih sredstev za rastline po drugem odstavku 6. člena Uredbe.

Op. št. (6): 50- nasproti 80- oziroma 100-odstotnemu znižanju za proizvodnjo gnojil in zaščitnih sredstev za rastline oziroma za proizvodnjo izvoznega blaga.