VSC sodba Cp 433/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je v 1. točki izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da nepremičnina, vpisana v vl. št. ... k.o. Ž., ni spadala v skupno premoženje pravdnih strank in je bila izključna last tožnika F. L. ter da na nepremičnini v vl. št. ... k.o. Š. znaša solastninski delež tožnika L. F. 2/3, solastniški delež toženke M. L. pa 1/3, v 2. točki pa je naložilo tožniku, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.379,68 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnitev tožbenega zahtevka glede nepremičnine vl. št. ... k.o. Ž. je utemeljilo z zaključkom, da nobena od pravdnih strank ob izdaji prvostopenjske sodbe (niti ob vložitvi tožbe leta 2002, saj je tožnik navajal, da je to nepremičnino prodal leta 1997), ni lastnik sporne nepremičnine oziroma ni nobena od strank predložila niti enega dokaza o lastništvu navedene nepremičnine. V zvezi tožnikovega uveljavljanja 2/3 deleža na nepremičnini vl. št. ... k.o. Š. pa je zaključilo, da glede na ugotovitve, da je toženka gospodinjila, skrbela za otroka, pomagala pri gradnji hiše, pospravljala in čistila stanovanje ter tudi finančno po svojih zmožnostih prispevala h gradnji in vzdrževanju hiše, kljub nesporno višjemu dohodku tožnika, zahtevku ni moglo ugoditi.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje preveč sledilo navedbam in trditvam toženke, ki pa niso dokazno potrjene. Toženkin soprispevek k ustvarjanju skupnega premoženja je ocenilo nerealno in pretirano v njeno korist in to kljub dokazom, ki potrjujejo nasprotno. Glede nepremičnine vl. št. ... k.o. Ž. je navajal, da je kupil in prodal isto nepremičnino parc. št. ..., pašnik, v izmeri 978 m2 s tem, da je bila ta parcela v času nakupa vpisana v vl. št. ..., v času prodaje pa v vl. št. ..., iste katastrske občine. Popolnoma nesprejemljiva je odločitev glede zavrnitve zahtevka, saj iz predloženih pogodb jasno izhaja, da je sporno nepremičnino tožnik kupil v letu 1990 in nato prodal po pogodbi z dne 14. 7. 1997. Pri tem je pomembno dejstvo, da je tožnik to nepremičnino kupil v letu 1990, ko ni bil več v ekonomski skupnosti s toženko, saj je ekonomska skupnost s toženko prenehala že v letu 1988, kar so potrdile tako stranke kot tudi zaslišane priče. Zaradi tega ta nepremičnina ne more biti del skupnega premoženja pravdnih strank, ampak predstavlja tožnikovo posebno premoženje. To pa dodatno potrjuje tudi dejstvo, da si je tožnik to nepremičnino kupil iz svojih posebnih prihrankov iz prejetih deviznih dnevnic. Tožnikovi prihranki iz tega naslova pa so nastali po prenehanju ekonomske skupnosti s toženko. Smiselno pa tudi toženka v svojih vlogah pritrjuje tožniku, da bi se te nepremičnine mogle šteti za njegovo posebno premoženje. Glede nepremičnine parc. št. ..., vl. št. ... k.o. Š. pa je tožnik navajal, da je darovalka K. L. z darilno pogodbo z dne 10. 1. 1983 svojemu bratu (tožniku) kot obdarjencu, v letu 1983 podarila sporno stavbno zemljišče, tožnik pa je to darilo iz hvaležnosti sprejel in prevzel. Sedanje zatrjevanje toženke, da je to darilo bilo namenjeno tudi njej, je neresnično in v nasprotju s tedanjo pogodbeno voljo pogodbenih strank. Toženka tega darila ni nikoli sprejela in prevzela. Izpoved K. L. pa bi moralo sodišče sprejeti z veliko mero vprašljivosti v njeno verodostojnost. Imenovana priča je namreč psihiatrični bolnik, na kar je bilo sodišče opozorjeno in njeno življenje je v zadnjem času, zaradi starosti in bolezni, popolnoma odvisno od pomoči toženke in njenega sina U. Sodišče je vse te okoliščine prezrlo in dejstev ni dokazno ocenilo ter je verjelo priči, katere verodostojnost je skrajno vprašljiva. Tožnik meni, da ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da je bilo sporno zemljišče podarjeno tudi toženki in da je potrebno darilno pogodbo z vsebino kakršna je, spoštovati in upoštevati pri ugotavljanju deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Soglaša z ugotovitvijo sodišča, da vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega zakonca, postane skupno premoženje, ne more pa soglašati z ugotovitvijo, da sta pravdni stranki solastnika skupnega premoženja vsaka do ene polovice. Ob pravilni in pošteni oceni vseh listinskih dokazov o najetih posojilih, o prejetih plačah tožnika in toženke in stvarnem vložku tožnika (posebno premoženje) v skupno premoženje, katerega je izvedenec J. K. ocenil v svojem mnenju z dne 12. 6. 2007 na 21%, se izkaže, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju več kot 81% vrednosti spornega premoženja. V zvezi z najetimi posojili pa je potrebno posebej poudariti, da je tožnik vseh 20 posojil najel na podlagi vezave deviznih sredstev, kar je razvidno iz priloženih pogodb. Pri ugotavljanju višine najetih posojil s strani toženke pa je potrebno upoštevati njihovo realno višino (visoka inflacija v tistem času) ter poudariti , da je glede na njeno plačo ter izkazana najeta posojila, njen finančni prispevek h gradnji relativno nizek in skromen, druge oblike toženkinega prispevanja k ustvaritvi skupnega premoženja, pa je sodišče ocenilo nerealno. Nasprotoval je tudi plačilu stroškov tožene stranke ter priglasil pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odgovor na pritožbene navedbe v zvezi z nepremičnino vl. št. ..., k.o. Ž.:

II. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. A c. torej ne gre za skupno premoženje zakoncev, če ni bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in ni bilo pridobljeno z delom.

Vendar pa pritožbeno sodišče ne sledi zatrjevanjem pritožnika, da je nesprejemljiva zavrnitev njegovega zahtevka v zvezi s predmetno nepremičnino. V predmetni zadevi je tožnik v zvezi s sporno nepremičnino predložil zgolj pogodbo z dne 30. 1. 1990, ki jo je sodišče prve stopnje vpogledalo in dokazno ocenilo ter glede na zatrjevana dejstva, predložene in predlagane dokaze, tudi pravilno zaključilo, da ne izkazuje tožnikovega lastništva predmetne nepremičnine v zatrjevanem obdobju. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da kupoprodajna pogodba z dne 30. 1. 1990 govori o nepremičnini vl. št. ..., k.o. Ž., da tožnik ni predložil zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino vl. št. ..., k.o. Ž. ter da je bila pogodba z dne 30. 1. 1990 edini dokaz glede predmetne nepremičnine. Tako se izkažejo za neresnična pritožbena zatrjevanja, da lastništvo izhaja iz predloženih pogodb. Ker je glede na tožnikov tožbeni zahtevek to predpogoj za presojo relevantnih dejstev po zgoraj navedeni pravni podlagi, se izkažejo pritožbene trditve za neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ni dokazal obstoja lastnine na sporni nepremičnini vl. št. 854 k.o. Ž. je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek ni utemeljen, saj ni moč ugotoviti, da nepremičnina ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, v kolikor ni izkazana zatrjevana izključna last tožnika glede sporne nepremičnine.

Dejstva, kdaj in s čim je bila nepremičnina kupljena bi bila pravnorelevantna zgolj ob dokazani lastninski pravici tožnika na predmetni nepremičnini v zatrjevanem obdobju. Tako se vsa nadaljnja pritožbena zatrjevanja v zvezi z navedeno nepremičnino izkažejo za navedbe, ki za presojo pritožbenega sodišča niso odločilnega pomena, zato se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (odločba Ustavnega sodišča, opr. št. Up-284/00).

Prav tako je neresnična trditev tožnika, da toženka v svojih vlogah pritrjuje tožniku, da bi se te nepremičnine mogle šteti za njegovo posebno premoženje, ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka v odgovoru na tožbo zatrjevala, da sta pravdni stranki nepremičnino vl. št. ..., k.o. Ž. kupili v času trajanja ekonomske skupnosti.

Glede na navedeno se izkaže, da je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko pritožnik uveljavlja kršitev po 14. točki 339. člena ZPP. Razlogi v prvostopenjski sodbi so jasni in v skladu z listinami, zavrnitev tožbenega zahtevka v zvezi z obravnavano nepremičnino iz razloga neizkazane lastninske pravice tožnika je skladna z vsebino predložene pogodbe z dne 30. 1. 1990, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je lastništvo tožnika v zvezi z obravnavano nepremičnino sporno dejstvo.

Odgovor na pritožbene navedbe v zvezi z nepremičnino parc. št. ..., vl. št. ..., k.o. Š.:

V I. odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je postavljena zakonska domneva, da sta deleža zakoncev ob delitvi skupnega premoženja enaka, v II. odstavku navedenega člena pa zakon primeroma našteva okoliščine, ki vplivajo na določitev deleža na skupnem premoženju, v kolikor se ta domneva izpodbija.

Glede na trditve tožnika o zmotnem vrednotesnju deležev pravdnih strank na skupnem premoženju pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da sodišče poleg dohodka zakoncev upošteva tudi druge okoliščine, kot so medsebojna pomoč zakoncev, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Tako opredeljena merila narekujejo celovito presojo razmerij med zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Razmere v času pridobivanja skupnega premoženja se iz različnih razlogov spreminjajo in zahtevajo različno angažiranje zakoncev pri posameznih nalogah (na primer: rojstvo in odraščanje otrok ter s to okoliščino povezana vzgoja in oskrba otrok, menjava službe, večja angažiranost enega pri domačih delih in otrocih omogoča drugemu večjo angažiranost za pridobivanje dohodka in podobno). Upoštevati je torej treba vsako prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine. Različnih oblik prispevkov zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja pa ni mogoče natančno izmeriti in pravda o ugotovitvi deleža na skupnem premoženju zato ni obračunska pravda.

Navedbam tožnika v zvezi z darilno pogodbo z dne 10. 1. 1983 pritožbeno sodišče ne sledi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je obdarjenec po navedeni darilni pogodbi tožnik, da pa so tako darovalka K. L., kot tudi priča L. U. in toženka zaslišana kot stranka potrdili, da je bilo darilo namenjeno obema. Neresnične so trditve pritožnika, da je toženka ta del zahtevka smiselno priznala v odgovoru na tožbo. Iz navedene vloge namreč izhaja zatrjevanje toženke, da je bila parcela podarjena obema, do tega vprašanja pa se je opredelila tudi na zaslišanju, kjer je pojasnila, da sta to zemljo dobila oba. Dejstvo, da je bila obravnavana nepremičnina podarjena obema, je bilo potrjeno tudi preko izpovedi drugih prič, in sicer izhaja iz prvostopenjske sodbe, da tega nista potrdili zgolj toženka in darovalka, temveč tudi priča L. U., ki je kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje pojasnil, da mu je teta, ko je bil star 13 let povedala, da so dobili podarjeno zemljo. Tako se glede na skladne izpovedi izkaže, da je prvostopno sodišče pravilno ocenilo verodostojnost izpovedi tako darovalke kot drugih prič in so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prezrlo okoliščine o psihični bolezni priče K. L. ter verjelo priči, katere verodostojnost je vprašljiva. Prav tako se glede na navedeno izkažejo za neutemeljena zatrjevanja tožnika, da ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da je bilo sporno zemljišče podarjeno tudi toženki. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu še poudarja, da je namen darovalke podariti obravnavano zemljišče obema, ki v darilni pogodbi z dne 10. 1. 1983 ni izrecno zapisan, potrjen tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tožnik z darilno pogodbo z dne 7. 4. 1983 podaril polovico predmetne nepremičnine toženki, katera tako od tega datuma dalje ni predstavljala več posebnega premoženja tožnika. Vsled navedenega se izkaže, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo.

Drugih dejanskih ugotovitev postopka prvostopnega sodišča v zvezi z ostalimi oblikami prispevanja k obsegu skupnega premoženja tožnik pritožbeno ni izpodbijal, temveč je izpodbijal zgolj vrednotesnje ugotovljenih dejstev.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja naslednje:

- da sta pravdni stranki skupaj pričeli z gradnjo stanovanjske stavbe na predmetni nepremičnini,

- da je tožnik res najel več kreditov in posojil za gradnjo na predmetni nepremičnini kot toženka, vendar pa je tudi toženka po svojih zmožnostih najemala kredite in posojila,

- da je imel tožnik okoli 2,5X višjo plačo kot toženka.

- da je denar za hrano dajala toženka, položnice pa sta plačevala oba,

- da je bil tožnik zaradi službe večkrat odsoten in da je imel že v času trajanja zakonske zveze razmerje z drugimi ženskami,

- da je toženka res imela otroka iz prejšnje veze, ki pa je redno prejemal preživnino od svojega očeta,

- da je vsa gospodinjska dela opravljala toženka ter kuhala za celotno družino, poleg tega pa tudi za delavce na hiši,

- da je toženka tudi fizično pomagala pri gradnji hiše,

- da sta za varstvo in vzgojo otrok skrbela oba.

Opisane ugotovitve ne dopuščajo nobenega dvoma o tem, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določila 59. člena ZZZDR. Tudi listinske dokaze je ocenilo pravilno ter pošteno. Pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da predstavljajo s strani tožnika najeti krediti in posojila skupno premoženje strank, saj so bili najeti v času trajanja zakonske zveze ter porabljeni za predmetno nepremičnino, iz izpodbijane sodbe pa tudi izhaja, da je bil denar za kredite pridobljen s premoženjem, ki ga je tožnik pridobil z delom (prihranki iz dnevnic). Navajanja v pritožbi glede realne višine s strani toženke najetih posojil, zaradi visoke inflacije v tistem času, se tako izkažejo za nesmiselna, in na njih pritožbeno sodišče ni odgovarjalo. Kljub sicer ugotovljenemu višjemu dohodku tožnika ter izkazanemu obsegu njegovega posebnega premoženja je zaključilo, da pa je toženka k skupnemu premoženju več prispevala na druge (zgoraj navedene) načine. Večji dohodek tožnika bi lahko privedel do povečanja njegovega solastninskega deleža na skupnem premoženju le, če bi bil izkazan občutno večji dohodek, ki bi se odražal tudi v večjem obsegu skupnega premoženja, pri čemer bi moralo biti dokazano, da je večji obseg skupnega premoženja, ob upoštevanju drugih obremenitev zakoncev, predvsem posledica večjega dohodka enega zakonca. Vsled navedenega se izkaže pritožba tožnika za neutemeljeno tudi v delu, s katerim očita prvostopenjskemu sodišču nerealno oceno prispevkov toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se višji dohodek tožnika v povečanju obsega skupnega premoženja, ob upoštevanju toženkinega prispevka k povečanju skupnega premoženja, ni odrazil v tolikšni meri, da bi to lahko vplivalo na povečanje njegovega solastniškega deleža. Pri taki dejanski podlagi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ko je ocenilo, da sta bila prispevka pravdnih strank k nastanku obravnavanega skupnega premoženja enaka ter svojo odločitev utemeljilo z jasnimi razlogi, ki niso v nasprotju z listinami.

V zvezi s pritožbeno izpodbijanimi stroški, ki so bili tožniku naloženi s sodbo sodišča prve stopnje, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so navedbe tožnika preveč pavšalne, da bi jih sodišče druge stopnje lahko preizkusilo in je zato pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

Pritožbeno sodišče je hkrati z obravnavanjem tožnikove pritožbe v obsegu obravnavanih pritožbenih navedb po uradni dolžnosti opravilo še preizkus v skladu z II. odst. 350. čl. ZPP, v okviru katerega pa ni ugotovilo pomanjkljivosti izpodbijane sodbe.

Ker je bila pritožba tožnika v celoti neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče po 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je po I. odst. 165. čl. ZPP odločilo, da tožeča stranka, ki s pritožbo v celoti ni bila uspešna (I. odst. 154. čl. ZPP), sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.