VSC sklep Cp 162/2010

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se D. K. sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom P. b. V. za dobo treh mesecev.

Zoper uvodoma navedeni sklep se je pravočasno pritožil odvetnik nasprotnega udeleženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožnik meni, da morajo biti pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) podani kumulativno, sicer ni podlage za sprejem nasprotnega udeleženca v zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice. Z ravnanji, ki jih nasprotnemu udeležencu očita predlagatelj, nasprotni udeleženec vsekakor ni ogrožal niti sebe, kaj šele drugih, saj so očitana ravnanja kvečjemu neprimerna, nikakor pa ne zadostijo pogojem, ki jih določa 39. člen ZDZdr. Tudi iz izpovedi nasprotnega udeleženca izhaja, da ni nikoli povzročal škode in tudi ni ogrožal svojega življenja niti življenja drugih, zato ni pogojev za izrek takšnega ukrepa, kot je prisilna hospitalizacija. Pritožnik nadalje poudarja, da se izvedenec psihiater M. sploh ni konkretno opredelil do vprašanj, ki se nanašajo na zgoraj opisane pogoje, zato njegovo mnenje ne more biti relevantno. Ne drži pa tudi ugotovitev sodišča, da ni možnosti za učinkovito izvenbolnišnično nadzorovano obravnavo, saj je sodišče prezrlo, da se je nasprotni udeleženec od leta 2005 do leta 2009 že uspešno ambulantno zdravil. Vendar je prenehal jemati zdravila izključno zaradi stranskih učinkov, pa tudi zaradi dolgotrajnosti jemanja, saj je bilo ob ambulantnem zdravljenju predvideno le dvoletno jemanje antipsihotikov. Poleg tega je tudi zdravnik psihiater izpostavil možnost ambulantnega zdravljenja, pri čemer bi moral terapevt prilagoditi zdravila in zdravljenje nasprotnemu udeležencu, tako da ne bi prišlo do tako hudih stranskih učinkov, kot jih je pri nasprotnem udeležencu pustila dosedanja terapija. Zdravljenje v takšnih okoliščinah pa bi bilo gotovo bolj primerno in sprejemljivo, kot pa prisilna hospitalizacija v zaprtem oddelku P. b. V. Odvetnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa oz. podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Po I. odst. 39. čl. ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje in

če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Sprejem na zdravljenje brez privolitve iz I. odst. 39. čl. ZDZdr se v skladu z določbo II. odst. Istega člena opravi a) na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali b) v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni pogoji iz 53. čl. tega zakona. V drugem odstavku 41. čl. tega zakona je določeno, da predlog vsebuje podatke, ki jih mora vsebovati vsaka vloga, in navedbo razlogov, ki utemeljujejo obstoj pogojev iz I. odst. 39. čl. tega zakona.

Glede na zgoraj navedena zakonska določila mora torej predlagatelj v predlogu navesti konkretna ravnanja osebe, za katero predlaga, da se sprejme v oddelek pod posebnih nadzorom brez privolitve, s katerimi je le-ta ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročala hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Sodišče prve stopnje mora namreč glede na določbo I. odst. 39. čl. ZDZdr na podlagi takih zatrjevanj presoditi ravnanja osebe v povezavi z njeno duševno motnjo. Ogrožanje oziroma povzročanje škode iz prve alineje I. odst. 39. čl. ZDZdr mora biti izkazano. Predlagatelj v predlogu ni navedel le okoliščin, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo sodišče prve stopnje, in sicer da se od aprila 2009, odkar nasprotni udeleženec ne upošteva predpisane terapije, pojavljajo vedno večje težave, da je nasprotni udeleženec poleti 2009 izginil in so ga našli s pomočjo policije v Portorožu brez oblačil in dokumentov, nakar se je prostovoljno zdravil v P. b. V., a je zdravljenje že po nekaj dneh prekinil, ter da hodi od hiše do hiše bližnjih sosedov in si kar sam jemlje hrano in orodje, pač pa tudi, da je anonimni klicatelj sporočil predlagatelju, da nasprotni udeleženec, povzroča mnogo težav – ljudem grozi in moti mir. Za v predlogu navedena ravnanja je tako moč zaključiti, da vsaj nakazujejo na obstoj razlogov, ki utemeljujejo obstoj pogojev iz I. odst. 39. čl. ZDZdr, zato se ni moč strinjati s pritožnikom, da so očitana ravnanja kvečjemu neprimerna. Res pa je, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, ali in v v čem je bilo ravnanje nasprotnega udeleženca ogrožujoče, oziroma ali in kako je povzročal hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Izvedenec, na katerega se sodišče sklicuje, je le podal mnenje, da je med akutnimi poslabšanji poudarjena afektivna labilnost z izbruhi jeze in preganjalna blodnjavost s posledičnimi konflikti, halucinacije z imperativno vsebino, ki jih nasprotni udeleženec ne more kontrolirati in ki nepredvidljivo usmerjajo njegovo vedenje, kar ima lahko za posledico ogrožanje drugih ali njega samega. Izvedenec se niti v pisnem mnenju niti na naroku, ko je bil zaslišan, ni opredelil, ali so v predlogu navedena ravnanja nasprotnega udeleženca takšna, da utemeljujejo obstoj pogojev iz I. alineje I. odst. 39. čl. ZDZdr, niti ni pojasnil, ali je (v primeru da so ravnanja ogrožujoča) ogrožanje iz navedene alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Po I. odst. 43. čl. ZDZdr resda izvedenec poda mnenje o zdravstvenem stanju, ki vsebuje tudi oceno, ali obstaja možnost zdravljenja v nadzorovani obravnavi oziroma obravnave v varovanem oddelku, vendar pa mora sodišče s pomočjo izvedenca ravno glede na določbo druge alineje I. odst. 39. čl. ZDZdr. ugotoviti, ali je ogrožanje ali povzročitev hude premoženjske škode iz prve alineje I. odst. 39. čl. ZDZdr posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Ta dolžnost izhaja nenazadnje tudi iz 47. čl ZDZdr, ki določa, da sodišče na naroku zasliši izvedenca, ki je izdelal mnenje iz I. odst. 43. čl. ZDZdr, in druge, ki bi lahko dali podatke, pomembne za odločitev. Sodišče druge stopnje se glede na obrazloženo ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da pripoved nasprotnega udeleženca o njegovem ravnanju v diskoteki E. tako na naroku kot že pred tem izvedencu, potrjuje izvedenčevo mnenje o ogrožanju, ki je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svoje ravnanje. Opis dogodka v diskoteki E. po nasprotnem udeležencu, in sicer da je izterjevalce obsodil na smrt ter jih deset pobil, je bil izvedencu skupaj še z drugimi ugotovitvami očitno zgolj podlaga za psihiatrično mnenje o zdravstvenem stanju nasprotnega udeleženca. Vsekakor pa opisani dogodek ni bil niti v predlogu naveden kot primer realnega ravnanja, s katerim je nasprotni udeleženec ogrožal svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogrožal svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročil hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Ker sodišče prve stopnje drugih okoliščin ni ugotovilo in obrazložilo, torej ni obrazložilo, v čem je bilo (in je še) ravnanje nasprotnega udeleženca ogrožujoče oziroma na kakšen način je povzročal (oziroma še povzroča) hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo – I. odst. 48. čl. ZDZdr., s tem da je odločilo, da se nasprotnega udeleženca sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom P. b. V. za dobo treh mesecev.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določb 3. tč. 365. čl. v zv. s 355. čl. in I. odst. 366. čl. ZPP, vse pa v zv. s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) utemeljeni pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na navedbe v predlogu, predvsem o nasprotnikovih grožnjah drugim in tem, da nasprotni udeleženec jemlje sosedom hrano in orodje, s čimer predlagatelj zatrjuje obstoj pogojev iz I. alineje I. odst. 39. čl. ZDZdr, z zaslišanjem tudi drugih, ki bi lahko dali podatke, pomembne za odločitev (47. čl. ZDZdr), ugotoviti, ali je glede na navedena ravnanja izpolnjen zahtevani pogoj iz prve alineje I. odst. 39. čl. ZDZdr oziroma posledično, v kolikor bo ugotovilo, da je izpolnjen pogoj iz prve alineje, tudi ugotoviti, ali so izpolnjeni tudi preostali pogoji iz druge in tretje alineje I. odst. 39. čl. ZDZdr. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo moč o predlogu predlagatelja odločiti na podlagi 48. čl. ZDZdr.