VSC sodba Cp 671/2009

Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi, da je (drugo)tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino 4.104,84 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in plačati tožniku pravdne stroške, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka),

da je tožeča stranka dolžna (drugo)toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.341,95 EUR v roku 15 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude pa plačati zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Tožnik je s pravočasno pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in obveže tožečo stranko (verjetno prav toženo stranko) na plačilo stroškov te pritožbe, podredno pa je predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške pravdnega postopka. Tožnik je v pritožbi navajal očitek o storjeni postopkovni kršitvi, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje mimo prvega naroka za glavno obravnavo predložene toženčeve listinske dokaze (pogodbo, sklenjeno med tožencem in družbo P. S. G.I.Z., pogodbo o pobotu med to družbo in D. d.d. ter račun št. ...) obdržalo v spisu, s tem pa, ko so ti dokazi ostali v spisu, so imeli očiten vpliv na odločitev sodišča, čeprav je izrecno navedlo, da teh listin toženec ni predložil v roku in jih ni sprejelo v dokazno oceno. Po mnenju pritožbe je več kot očitno, da so prav ti dokazi vplivali na odločitev sodišča, tožnik zato trdi, da gre za “okuženost sodišča” v civilnoprocesnem smislu, ker v novem sojenju sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih drugih dokazov niti dodatnih zaslišanj in je neobičajno, da bi samo od sebe sprejelo drugačno odločitev kot v prvem sojenju. Sodna praksa v zadnjih letih glede odgovornosti in pasivne legitimacije D. d.d. postavlja stranke v neenakopraven položaj, saj v zadnjih desetih letih odgovornost in pasivna legitimacija nista bili sporni, na odločitev sodišča pa je vplivala ta spremenjena sodna praksa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dovolil posege v svojo lastnino, da so ti bili takšni, da so mu povzročili škodo, vendar do njenega plačila ni upravičen, ker je bil sam premalo aktiven, da bi poskrbel, da bi tri gradbene institucije izvedle dela po pravilih stroke. Sodišče je dolžnost dobrega in skrbnega gospodarja iz 17. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, verjetno prav 18. čl. ZOR) prevalilo na tožnika, ki je nestrokovnjak, kmet, ki ni vešč gradbenih del, ni gradbinec, temveč preprosto oškodovanec, ki mora trpeti škodo, povzročeno s strani profesionalnih strokovnjakov. Sodišču dalje očita, da ne sprejema zakonodaje skozi vidik življenja, pravičnosti, temveč skozi formalnost norm, katerih uporaba mu je prepuščena, vendar ni enotna. Irelevantno je, če je tožnik skupaj z izvajalci del ogledoval izvedena dela, tudi sodišče je moralo angažirati več sodno zapriseženih strokovnjakov, da je ugotovilo resničnost tožnikovih trditev o nastanku škode, izvedenci so ugotovili, zakaj tožniku nastaja škoda, po končanih delih tožnik ni mogel vedeti, da so dela nestrokovno izvedena in da mu bo nastajala škoda. Stališče sodišča je, da tožnik ni bil s tožencem v poslovnem odnosu in da gre za neposlovno odškodninsko odgovornost, ki jo je potrebno presojati skozi določbo 154. čl. ZOR, tožnik pa meni, da je toženec izvajal dela, ki sodijo pod pojem gradbenih del po 630. čl. ZOR in se za primer odgovornosti za napake gradnje uporabljajo določbe, ki veljajo za pogodbo o delu po 600. čl. ZOR. V obravnavanem primeru pa bi bilo potrebno uporabiti določbo 207. čl. ZOR, ker je odgovornost investitorja, izvajalca in podizvajalca solidarna. Navedena določba pravi, da naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata tožniku solidarno proti tretjemu, oškodovancu (za škodo), ki sta jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Toženec je sam navedel, da je bila naročnik del družba P. S. G.I.Z. (v nadaljevanju: P.), glede na to, da se sodišče ves čas sklicuje na to podjetje, ki je bilo v pogodbenem odnosu tudi s tožnikom, je imel tožnik zakonsko podlago, da terja nepremičnino (verjetno prav: odškodnino) neposredno od izvajalca del, to podlago mu daje 207. čl. ZOR. Takšno razmerje velja navzven napram tretjim osebam, oškodovancem, znotraj pa se odškodninska odgovornost porazdeli na podlagi krivde. Za uporabo te določbe govori sama toženčeve izpovedba, ki je sodišče ni uporabilo. Toženec je priznal, da je dela izvajal na podlagi pisne pogodbe z naročnikom v osebi P., vendar njegovo podjetje drenaž ni delalo, ker niso bile dogovorjene, iz izvedeniških mnenj pa je razvidno, da bi drenaže morale biti narejene, pri čemer sploh ni pomembno, s kom v resnici se je tožnik pogovarjal, ker gre za vprašanje stroke in okvir 17 čl. ZOR. Tisto, s čimer se je tožnik branil v vlogi z dne 20.10.2003, kar sodišče povzema v obrazložitev, ne vpliva na pravico tožnika do plačila nastale škode, temveč v razmerju konkurence krivdne odgovornosti med naročnikom in izvajalcem del. Vzorno urejena deponija, če je mišljena vizualna urejenost, pa še ne razreši toženca njegove odškodninske odgovornosti, saj je vzročna zveza dokazana, prav tako pa protipravno ravnanje. Škoda je dokazana, do nje ne prihaja niti zaradi višje sile niti ne gre za naključje, temveč preprosto zaradi nestrokovnega posega v tožnikovo zemljišče, torej škodo, povezano s toženčevim delovanjem, do škode prihaja prav zaradi izvedbe zemeljskih del, katera je izvajal toženec, drugo podjetje ni izvajalo teh del. Kakšna navodila je prejel toženec, pri tem gre za njuno medsebojno krivdno ravnanje, zaradi katerega uporaba 207. čl. ZOR ne more biti sporna.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe v zvezi z očitkom “okuženosti sodišča” prve stopnje in s tem v zvezi storjeno kršitvijo postopka so neutemeljene. Po presoji pritožbenega sodišča ne more biti prav nobene primerjave v smislu analogije v civilnem postopku o kršitvi postopka po določbah Zakona o kazenskem postopku. Okuženost sodišča po določbah Zakona o kazenskem postopku pomeni, da se kazensko sodišče seznanilo z dokazi, ki so bili nezakonito pridobljeni in bi iz tega razloga (ker so pridobljeni nezakonito) morali biti izločeni iz spisa. V civilnem postopku pa ne gre za nezakonito pridobljene (oz. predložene) dokaze, temveč zgolj za prepozne dokaze. Če bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo pri sojenju (jih dokazno ocenilo in odločitev oprlo na te dokaze), bi s tem storilo zgolj (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po I. odst. 339. čl. ZPP, na tovrstne kršitve pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Taka kršitev postopka, ki jo mora stranka v pravnem sredstvu izrecno (in obrazloženo) uveljavljati, pa se ne more primerjati z upoštevanjem nezakonito pridobljenega dokaza v kazenskem postopku, ker je to po Zakonu o kazenskem postopku taka bistvena kršitev določb postopka, na katero mora pritožbeno sodišče paziti uradoma in ki ima vedno za posledico razveljavitev sodbe (absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka).

Četudi sodišče prve stopnje v novem sojenju ni izvajalo drugih (novih) dokazov, niti opravilo dodatnih zaslišanj (prič, strank), je lahko sprejelo drugačno odločitev. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v novem sojenju presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka na drugi pravni podlagi kot v prvem sojenju, saj jo je v novem sojenju presojalo na podlagi določbe 154. čl. ZOR. Pritožbeni očitek, da so prepozno predloženi toženčevi dokazi vplivali na odločitev sodišča, po presoji pritožbenega sodišča glede na obrazloženo ni prepričljiva in zato ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je na podlagi dokazne ocene izpovedbe priče L., toženčeve izpovedbe in tožnikove izpovedbe na naroku z dne 1.10.2003, ki je skladna s tožnikovo trditvijo v njegovi pripravljalni vlogi z dne 20.10.2003 (da če bi se ugotovilo, da toženec od naročnika ni dobil nobenih navodil glede izvedbe hidromelioracijskih del, bi bil zahtevek zoper njega neutemeljen) ugotovilo, da toženec kot podizvajalec družbe P. ni imel naloge izvesti drenažnega sistema in da tega od njega ni zahteval niti sam tožnik, da je bila toženčeva dolžnost razvoziti (na tožnikovo nepremičnino po družbi P. navožen) material, humuzirati deponijo in jo zatraviti. Tak dokazni zaključek sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilen, dejansko ga pritožba tudi ne izpodbija, oporo pa ima v dejansko izvedenih dokazih.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo prevalilo dolžnost dobrega strokovnjaka na tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev sprejelo pravilen zaključek, da je tožnik dokazal obstoj škode na hiši in kmetijskem zemljišču, da je tožnik dokazal vzročno zvezo med izgradnjo deponije in nastalo škodo, da je toženec kot P. podizvajalec material le razvozil po zemljišču in deponijo humuziral, drenaže niso bile predmet njune pogodbe in jih ni delal, drenaž ni zahteval L. (odgovorni pri D. d.d.), ki je bil nadzorni organ, o drenažah se je tožnik pogovarjal z L. ne pa s tožencem, toženec ni bil dolžan napraviti drenaž in tožnik od toženca ni zahteval vzpostavitve drenažnega sistema, izvedba drenažnega sistema ni bila toženčeva naloga, tožnikove zahteve iz soglasja za deponiranje materiala na tožnikovem zemljišču niso bile dane tožencu, temveč D. d.d. in družbi P., tožnik pa je očital tožencu nestrokovnost izvedenih del zaradi neizvedenega odvodnjavanja, kar ni bila toženčeva naloga.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek o neobstoju toženčeve odškodninske odgovornosti, ker je na deponiji strokovno pravilno izvedel dela v obsegu, kot jih je bil dolžan izvršiti po pogodbi z naročnikom družbo P., torej je dokazal, da ni bil dolžan izvesti drenažnega sistema, kar je sicer ugotovljen vzrok za ugotovljeno tožnikovo škodo na zemljišču in stanovanjski hiši in se je s tem tudi po presoji pritožbenega sodišča rešil krivdne odgovornosti za to škodo. Toženec je bil torej dolžan opraviti s skrbnostjo dobrega strokovnjaka le delo v obsegu, kot ga je prevzel po pogodbi z družbo P., ker na vsebino pravnega standarda “skrbnost dobrega strokovnjaka” vpliva pogodbeni predmet oz. pogodbeno dogovorjen obseg storitve. Tožnikova trditvena podlaga, na kateri je utemeljeval toženčevo odškodninsko odgovornost, je bila, da dela na deponiji niso bila strokovno izvedena, ker odvodnjavanje ni bilo urejeno (ni bil urejen drenažni sistem deponije). Tožnik ni podal trditev, da (je) bi bil toženec profesionalno premalo skrben oz., da ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker ni (svojega) naročnika (družbo P.) opozoril na strokovno potrebnost vgradnje drenažnega sistema v deponijo za odvodnjavanje. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je toženec strokovno usposobljen za dela, kot jih je prevzel po pogodbi z družbo P. pri izgradnji predmetne deponije, zato bi po določbi II. odst. 18. čl. ZOR bil dolžan ravnati z večjo skrbnostjo in po pravilih stroke ter po običajih, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Od toženca bi torej bilo mogoče pričakovati, da bo opozoril na potrebnost vgradnje drenažnega sistema v deponijo svojega naročnika družbo P.

Vendar glede na tožnikovo trditveno podlago in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni bilo podlage za materialnopravni zaključek o toženčevi krivdi, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Tožnik je zatrjeval, da sicer strokovno nepravilno zgrajena deponija povzroča škodo na drugih dobrinah (na kmetijskem zemljišču in stanovanjski hiši), torej ni zatrjeval in uveljavljal odgovornosti za napake same gradbe – deponije (solidnost gradbe), zato se za presojo toženčeve odgovornosti ne uporabljajo določbe ZOR za odgovornost za napake gradnje, kot to zmotno navaja pritožba. Odškodninski zahtevek je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po splošnih določbah ZOR o odškodninski odgovornosti, po katerih je toženec imel možnost dokazovati oz. dokazati, da za škodo ni kriv, kar je po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi dokazal.

Pravno zmotno pa pritožba meni, da je podlaga za toženčevo odgovornost za tožnikovo škodo določba 207. čl. ZOR. Ta zakonska določba je v razmerju do oškodovanca podlaga za solidarno odgovornost naročitelja del za škodo (ki je nastala) v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del. Solidarna odgovornost naročitelja za škodo bo obstajala takrat, če bodo izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti izvajalca, pri čemer pa bo solidarna odgovornost naročitelja (ki je praviloma lastnik nepremičnine, na kateri se dela izvajajo) obstajala le takrat, kadar bo škoda nastala tretjim osebam. Torej ta določba ne ureja nastanka odškodninske odgovornosti, temveč določa posebne okoliščine, v katerih za škodo odgovarja več oseb, določa krog teh oseb in kakšna je njihova odgovornost. V obravnavani pravdni zadevi po presoji pritožbenega sodišča sploh ne gre za okoliščine iz te zakonske določbe, saj je tožnik dejansko naročnik izgradnje deponije na svojem zemljišču in ni tretja oseba, predmet zahtevka pa ni škoda, ki bi bila povzročena v zvezi z izvajanjem del pri gradnji deponije, temveč je posledica obstoja le-te. Pritožba torej tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka v razmerju do D. d.d. pa so brezpredmetne, saj je o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa pri presoji te odločitve niti sicer ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni uresničen.

Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP).