VDSS Sklep Pdp 346/2019

I. Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4. 2. 2019 toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 3.210,80 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.327,60 EUR od 1. 11. 2014 dalje do plačila in od zneska 883,20 EUR od 28. 9. 2015 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, naj tožena stranka tožniku plača 1.206,25 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 3. 2019 toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 140,00 EUR stroškov sodne takse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3Tožena stranka se pritožuje zoper obe odločbi sodišča prve stopnje. Pritožbo zoper prvi stavek I. točke in II. točko izreka sodbe vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. S sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 in druge nasprotuje odločitvi o tem, da je prisojeni znesek odškodnine v izreku opredeljen kot neto znesek. Zatrjuje zmotno materialnopravno razumevanje institutov dela in počitka in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 21/2018. Trdi, da povišana pripravljenost sama zase ne predstavlja opravljanja dela za delodajalca, prav tako tudi ne vse, kar predstavlja poseben režim na območju misije (varnost, oblačenje, opremljenost, gibanje, bivanje) ter upoštevanje pravil Slovenske vojske ter hišnega reda. Vztraja pri stališču, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov. Dalje navaja, da so iz predloženih mesečnih evidenc za tožnika, ki jih je lastnoročno podpisal, jasno razvidni dnevi tedenskega počitka. Trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj uradno podpisana evidenca in redna mesečna poročila poveljnika kontingenta ne držijo. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo strank in prič oziroma pisnih izjav prič. Pove, da večerno informiranje pripadnikov na misiji ne predstavlja sestankov v pravem pomenu besede oziroma opravljanja dela. Opozarja na pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. Navaja, da je zaradi narave misije in njenega namena življenje pripadnikov SV nujno pogojeno z določenimi varnostnimi protokoli ter prilagojeno 24-urnemu bivanju v vojaški bazi. Posebej poudarja, da večerno srečevanje in informiranje pripadnikov v njihovih bivalnih prostorih ni sestanek oziroma opravljanje dela za delodajalca, pač pa prejemanje informacij v neformalnih okoliščinah ter skrb nadrejenega za podrejene oziroma druženje, sestanke se namreč sklicuje vnaprej, z določenim datumom, uro in krajem sestanka s predvidenim dnevnim redom in izrecnimi vabili, saj delovni sestanki v pravem smislu niso bili potrebni vsak dan, delo se namreč ne odreja za naslednji dan, saj obstajajo mesečni in tedenski načrti. Dalje trdi, da gre pri vtoževani terjatvi za odškodnino za premoženjsko škodo, sodišče prve stopnje pa je nepravilno brez obrazložitve zavrnilo ugovor o izostanku vseh elementov odškodninske odgovornosti. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo število pripadajočih dni tedenskega počitka, saj je treba upoštevati polne tedne od ponedeljka do nedelje. Kot zmotnega graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožniku zakonske zamudne obresti pripadajo od dneva vrnitve z misije, saj zapadlost terjatve ne pomeni hkrati tudi zamude z izpolnitvijo. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Zoper sklep sodišča prve stopnje se tožena stranka pritožuje zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari, saj bo v primeru uspeha z njo posledično treba drugače odločiti o stroških strank v postopku. Priglaša pritožbene stroške.

4Tožnik odgovarja na pritožbo tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba je utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo ter izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbah, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane niti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa sodišče prve stopnje v sodbi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ni ugotavljalo za odločitev pravno pomembnih dejstev.

7Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o odškodnini za neizkoriščen tedenski počitek pripadnika Slovenske vojske, napotenega na misijo v tujino na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.). Delavec ima po 156. členu ZDR-1 v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 ur. Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih ali organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kak drugi dan.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za 23 dni neizrabljenega tedenskega počitka, saj je ugotovilo, da na dneve, ki so kot prosti zabeleženi v evidencah, tožnik ni bil povsem prost, saj je imel določene zadolžitve in obveznosti, ki so bile sicer precej manjše, kot ob drugih dnevih, vendar pa zaradi njih tožniku ni bil omogočen 24‑urni tedenski počitek.

9Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo neizkoriščenega tedenskega počitka ugodilo že na podlagi ugotovitve, da tožnik na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti dnevi, ni bil povsem prost obveznosti, štelo je namreč, da bi le v takem primeru šlo za nepretrgan 24-urni počitek. Glede na najnovejše odločitve Vrhovnega sodišča v zvezi s pravico pripadnikov SV do nadomestila za neizrabljeni tedenski počitek na misijah v tujini tako materialno pravno stališče ni pravilno (odločbe opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, opr. št. VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 ter VIII Ips 18/2019). Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski oziroma spoštovanje pravil mednarodne misije ne pomeni opravil, ki izključujejo možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen.

10Glede na navedeno je odločilno, točno katere obveznosti je moral tožnik izpolnjevati na dneve, ko naj bi bil skladno z evidencami prost zaradi izrabe 24-urnega tedenskega počitka. Za odločitev je bistveno, ali je šlo za dolžnosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka, skladno s stališči v navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča pa niso prav vse aktivnosti take, da same po sebi pomenijo izvajanje nalog. Ločiti je namreč treba pravila reda in obnašanja (npr. obveznost nošenja uniforme) in delovne obveznosti. V zvezi s slednjimi pa je Vrhovno sodišče med drugim zavzelo stališče, da za presojo o tem, ali je bil 24‑urni počitek prekinjen, ni nepomembno, kakšni so bili sestanki, ki se jih je pripadnik SV na misiji udeleževal (tudi tožnik je zatrjeval, da se je moral vsak dan brez izjeme udeleževati sestankov), kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina.

11Ker v izpodbijani sodbi ni nobenih ugotovitev o tem, katere zadolžitve in obveznosti je imel tožnik na dneve, ki so bili zabeleženi kot njegovi prosti dnevi, je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Glede na to je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in posledično izpodbijani sklep (ki se nanaša na obveznost povračila sodne takse kot stroška postopka, ki je v celoti odvisna od uspeha v postopku) razveljavilo (355. člen ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo na podlagi citiranih materialnopravnih stališč moralo ugotoviti, katere naloge oziroma zadolžitve je imel tožnik na dneve, ko je bil po evidencah prost, in njihovo naravo, namreč - ali je šlo za take obveznosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka. Do izdaje citiranih odločb Vrhovnega sodišča v podobnih primerih so pritožbeno sodišče in sodišča prve stopnje večinoma zavzemala materialnopravno stališče, da pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ni bil omogočen tedenski počitek že zato, ker na dneve, ko naj bi ga koristili, niso bili povsem prosti. Glede na spremenjeno materialnopravno naziranje bo zato tožnik zaradi zagotavljanja pravic iz 22. in 23. člena Ustave moral imeti možnost dopolniti svoje trditve v zvezi z vsebino nalog in aktivnosti, ki jih je moral opravljati na dneve, ko je bil po evidencah prost, ter v zvezi s tem predlagati dokaze.

12Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da za nezagotavljanje pravice do tedenskega počitka zadostuje kakršnakoli aktivnost oziroma naloga tožnika, sploh ni ugotavljalo, kaj točno je bil tožnik dolžan delati na dneve, ko naj bi bil po evidencah prost, je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje neugotovljeno, tožnik pa bo imel glede na spremenjeno materialnopravno stališče tudi možnost dopolniti svoje trditve in predlagati dokaze za svoje trditve. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetimi novimi stališči Vrhovnega sodišča, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, torej ponovno zaslišati tožnika in priče v zvezi z vsebino nalog in obveznosti (sestanki, udeležba na proslavi ipd.) oziroma izvesti druge predlagane dokaze ter ugotoviti navedena pravno pomembna dejstva. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranke. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku (tožba v zadevi je bila vložena marca 2017). Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V konkretnem primeru si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, glede na okoliščine primera in pomen odločitve v predmetni zadevi za podobne zadeve pa je treba dati prednost pravici do pritožbe.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.