VSC Sodba Cp 362/2019

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.021,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica), s katerim je od tožene stranke (v nadaljevanju: toženec) zahtevala plačila 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2006 dalje do plačila. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožnici naložilo, da tožencu v 15 dneh povrne 8.749,78 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2Tožnica je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. V pritožbi je zatrjevala, da se mnenja izvedencev gradbene in lesne stroke o obstoju plesni v notranjosti stavbe, ki jo po mnenji izvedencev gradbene stroke predstavlja modrivost in o vplivu modrivosti na razkroj, trohnenje lesa in s tem na stabilnost gradnje, razlikujeta. Tega nasprotja sodišče ni odpravilo z dodatnim zaslišanjem ali z izdelavo dopolnilnega izvedeniškega mnenja izvedenca lesne stroke. Ker tega nasprotja ni odpravilo, v izpodbijani sodbi pa obe mnenji sprejelo kot strokovni in argumentirani, je sodba nejasna in nerazumljiva ter se ne da preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izvedeniških mnenj je mogoče zaključiti, da se je pojavljalo v različnih obdobjih več različnih napak (modrivost, zatekanje vode skozi grče in reže in zastoj vode, vrtanje rovov v brunah s strani hišnega kozlička, izdelava odprtin za okna) katerih skupek negativno vpliva na solidnost gradnje. Izpodbijana sodba materialnopravno zmotno vsako od napak ločuje od druge in jo ločeno obravnava, namesto da bi presojajo vpliv skupka vseh teh napak na normalno opravljanje funkcije objekta kot prostora za bivanje. Zamakanje v objekt se po ustaljeni sodni praksi šteje kot napaka v solidnosti gradnje. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zavrnitev zahtevka v tem delu temeljilo na zamudi jamčevalnih zahtevkov. Takšni zaključki so tudi v nasprotju z zaključkom v 18. točki obrazložitve, da tožnica ni zamudila jamčevalnih rokov in je pravočasno vložila tožbo. Zato je sodba tudi v tem delu sama s seboj v nasprotju in je podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer je rok za jamčevalni zahtevek za skupek napak začel teči od zadnje opažene napake, torej od leta 2015 opaženega pojava hišnega kozlička. Pri tem ne gre zanemariti ugotovitve izvedenca lesne stroke, da stržen v brunah lahko poslabša dimenzijsko stabilnost lesa, zaradi česar se lahko pojavi nekaj več razpok. To pa pred izdelavo izvedeniškega mnenja tega izvedenca ni bilo ugotovljeno. Ker o tem sodba nima razlogov, je podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodba v zvezi s prisotnostjo lesnih insektov ugotavlja, da zaradi teh še ni prišlo do trohnenja hiše, ne pove pa, kdaj šteje, da bo do tega prišlo, nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj je odločilno dejstvo, ali se bo to zgodilo pred potekom običajnega roka uporabnosti objekta. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pojav hišnega kozlička ne izvira iz sfere toženca. Domnevo, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere, toženec ni uspel izpodbiti, saj je vgradil material drugačnih lastnosti od tistega, ki je bil predviden s projektno dokumentacijo in željo tožnice. Tako zgrajen objekt nima pogodbeno dogovorjenih lastnosti, izvajalec pa odgovarja kot za napako, če material nima takšnih lastnosti, ki so bile projektno predvidene, četudi ta ustreza tehničnim standardom in drugim pravilom gradbene stroke. Če bi toženec tožnico opozoril, da pri lesu, ki ji ga je ponudil in ki je cenejši, sicer obstaja večja nevarnost pojava lesnih insektov, se tožnica zanj ne bi odločila. Takšne pojasnilne dolžnosti tožnica kot potrošnica ni bila deležna. Ker vgrajen les (masiven smrekov les debeline 16 cm) glede na svoje značilnosti ni bil primeren za gradnjo tožničinega objekta, je zaključek sodišča prve stopnje, da do pojava hišnega kozlička ni prišlo zaradi slabe kvalitete lesa, neustrezen. Sicer pa v točki 32 obrazložitve sodbe navedena nasprotja v mnenjih obeh izvedencev sodišče prve stopnje ni odpravilo z zaslišanjem ali dopolnitvijo izvedeniškega mnenja izvedenca lesne stroke ali soočenjem izvedencev. Izvedenec gradbene stroke namreč pojav hišnega kozlička pripisuje neustrezni izbiri materiala in režam med brunami, izvedenec lesne stroke pa hišnega kozlička označuje kot pričakovan, normalen in običajen pojav, njegovo intenzivnost pa pripisuje neustrezni zaščiti. Če je pojav hišnega kozlička v smrekovem lesu pričakovan in običajen ter je zaradi tega potrebno izbrati debelejše brune, pa bi toženec moral tožnico na to opozoriti. Tega ni storil, sodba pa tega tudi ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je bila takšna vzročna zveza pretrgana, ker tožnica lesenega objekta ni ustrezno vzdrževala. Glede na alternativno ponudbo zaščite, ko dokončno izbiro opravi tožnica, se toženec ni mogel razbremeniti odgovornosti za napake, katerih posledica je neustrezna izbira zaščite materiala, saj tožnice ni opozoril, da mora les dodatno zaščititi oziroma s potrebo po zaščiti s premazi. Zgolj ponudba možnosti dodatne zaščite ne pomeni izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pojav hišnega kozlička izhaja iz sfere tožnice in ne toženca. Glede na zapis v ponudbi sta pravdni stranki pogodbeno dogovorili impregnacijo lesa. Ker pa se iz ponudbe ne vidi, kakšna naj bi impregnacija bila, je ta izraz za potrošnika zavajajoč. Zato tožnica ni mogla vedeti, kaj ji je toženec ponudil in na tveganje ni bila opozorjena. Toženec tožnici ni izročil navodil proizvajalca premaza in navodil za nadaljnje vzdrževanje vgrajenega lesa. To kaže, da toženec ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti, da tožnice ni opozoril na tveganja v zvezi z vgrajenim materialom. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnik ni izročil pisne listine glede premaza še ne pomeni, da je ni ustrezno poučil. Kako točno je tožnico poučil o tem, kaj mora storiti v smislu vzdrževanja, na koliko časa ter s kakšnim materialom in kaj se bo zgodilo v primeru opustitve teh naročenih opravil, sodba ne vsebuje. Zato jo je nemogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na mnenje izvedenca lesne stroke, da raba smrekovine brez ustrezne biocidne zaščite v tretjem razredu uporabe ni ustrezna, bi toženec tožnici ne smel ponuditi izdelave lesene hiše iz smrekovine brez hkratnega ponudbe ustrezne biocidne zaščite. Tega toženec tožnici ni ponudil. Glede na željo tožnice, da želi naravno hišo, bi bil toženec tožnico dolžan opozoriti, da bo živela v okolju z biocidi, če pa tega ne želi, mora izbrati drugačen, dražji les. Ker se z višino in vrsto zahtevka sodba ne ukvarja, v tem delu nima odločilnih dejstev, kar predstavlja bistveno kršitev, hkrati pa tudi kršitev ustavnih pravic ter EKČP, to je do učinkovitega pravnega sredstva in do pravice do poštenega sojenja.

3Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o storjenih bistvenih kršitvah iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pojasnilo, zakaj je glede česa sledilo izvedencu lesne stroke, na katerega sicer nobena od pravdnih strank ni imela pripomb. Tožnica je le predlagala dopolnitev v smeri, da ta natančno navede višino stroškov sanacije. Tožnica trditev o potrebnosti presoje zatrjevane napake v smislu skupka vseh napak ni podala in predstavljajo pritožbene novote. Sodišče se je sicer dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj pravdnih strank, ne pa tudi do tistih, ki so očitno nerelevantna. Tako je sodišče tudi ravnalo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo in pravilno zaključilo, zakaj toženec ni odgovoren za pojav hišnega kozlička. Predlagal je, da se pritožba tožnice zavrne ter priglasil svoje pritožbene stroške in zahteval njihovo priglasitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je sodišče prve stopnje jasno zapisalo v točkah 25 in 26 obrazložitve, listine v spisu (pisno izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke in zapisnik o njegovi ustni dopolnitve ter pisno izvedeniško mnenje izvedenca lesne stroke) pa potrjujejo pravilnost takšnih ugotovitev, je izvedenec gradbene stroke na notranjih stenah lesene zgradbe zaznano ″modrivost″, ki jo povzroča več gliv, opredelil kot plesen, takšni opredelitvi pa je izvedenec lesne stroke nasprotoval (čeprav je potrdil, da modrivost povzroča delovanje gliv modrivk). Oba izvedenca pa sta glede modrivosti podala skladno mnenje, da ta pomeni le estetsko napako, saj ne povzroča trohnenja brun, na obarvanih mestih pa trohnenje na brunah tudi ni prisotno in tako modrivost ne vpliva na stabilnost gradnje. Ob tem je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, da je glede na med izvedencema razhajajočo opredelitev, ali je modrivost tudi plesen, sledilo izvedencu lesne stroke kot strokovnjaku za les, v ostalih (sicer bistvenih) ugotovitvah in mnenjih pa sta mnenji obeh izvedencev skladni. Navedeni razlogi in obrazložitev sodišča prve stopnje je jasna, razumljiva in brez notranjih rasprotij. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sicer utemeljevani tudi s protispisnimi trditvami o vsebini mnenja izvedenca gradbene stroke glede vpliva modrivosti na trohnenje brun.

6Sodišče prve stopnje je v točkah 15 in 16 obrazložitve pojasnilo pravno podlago ter stališča teorije in sodne prakse o tem, kdaj gre za napake v solidnosti gradnje, kakšna je odgovornost izvajalca, v kakšnih rokih in na kakšen način se mora (sme) uveljavljati in za katere napake, tudi če se pojavilo v 10 letnem jamčevalnem roku, izvajalec ne odgovarja. Takšnemu razlogovanju se pritožbeno sodišče pridržuje in ma pritrjuje. Posebaj pa ob tem izpostavlja, da so posebne predpostavke, ki morajo biti izkazane za podanost izvajalčeve odgovornosti za solidnost gradnje, sledeče: da ima napaka gradbe lastnost, ki ustreza napaki v solidnosti gradnje; da je naročnik o njej obvestil izvajalca v šestih mesecih od takrat, ko je napako ugotovil (prvi odstavek 663. člena OZ); da je naročnik svoj zahtevek sodno uveljavil v roku enega leta od obvestila (notifikacije) izvajalca (drugi odstavek 663. člena 0Z); da se je napaka pokazala v desetih letih od izročitve in prevzema del (prvi odstavek 662. člena OZ) in da vzrok za napako v gradbi izvira iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo izpodbije, če dokaže, da vzrok ne izvira iz njegove sfere. S tem pa se tudi razbremeni odgovornosti, četudi bi naročnik sicer dokazal vse ostale predpostavke.

7Že iz izpostavljene vsebine posebnih predpostavk odgovornosti za solidnost gradbe izhaja pravna zmotnost pritožbenih trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati vse po tožnici zatrjevane napake gradbe enotno, pravočasnost jamčevalnega zahtevka pa presojati po pojavu zadnje od njih. Ob ugotovitvi, da je tožnica kot napako gradnje uveljavljala trohnenje lesu zaradi zamakanja vode skozi grče in reže med brunami, trohnenja pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, je pa na podlagi izpovedbe same tožnice ugotovilo, da je tožnica za pronicanje vode oziroma zamakanje skozi grče lesu in reže med brunami vedela že ves čas (12 let), je glede na zgoraj izpostavljene časovne predpostavke uveljavljanja napak gradnje v zvezi z zamakanjem pravilno zaključilo o zamudi jamčevalnega roka (drugi odstavek 663. člena OZ) v primeru uveljavljanja takšnega zamakanja kot napake gradnje. Ob tem pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o podanosti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevanega nasprotja z zaključki, da tožnica v zvezi z uveljavljenimi napakami gradnje ni zamudila jamčevalnih rokov. Sicer pa je sodišče ob tem tudi ugotovilo, da je izvedenec lesne stroke ugotovil, da je bilo tega zamakanja z leti vedno manj. Zamakanja na notranjih stenah pa sicer ni ugotovil, ob ogledu hiše v času intenzivnih padavin pa zamakanja tudi ni videl¹.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in te ugotovitve pritožbeno niso izpodbijane), da sta tožnica kot naročnica in toženec kot izvajalec 23. 1. 2007 sklenila pisno gradbeno pogodbo, katere sestavni del je bila ponudba toženca z dne 16. 1. 2007, in s katero se je toženec zavezal (na predhodno pripravljeni betonski podlagi tožnice) izdelati leseno konstrukcijo stanovanjske hiše s strešno konstrukcijo in sicer so njegova dela zajemala: dobavo in montažo lesenih brun debeline 16 cm s transportom in montažo na pripravljeno podlago, stropno konstrukcijo z vsem okovjem in montažo (brez obijanja z lesenim podom), dobavo in montažo ostrešja komplet z vsem okovjem, pripravo ostrešja za kritino, predelne stene debeline 13 cm in 10 cm, obdelavo poda v sestavi, obdelavo mansarde in impregnacijo lesa s Sikkens, osnovno zaščito lesa. Toženec se je tako tožnici zavezal izdelati leseno hišo, vendar brez kritine in stavbnega pohištva in z delno urejeno notranjostjo. Toženčeva dela iz pogodbe so bila opravljena v letu 2007 (21. 8. 2007). V ponudbi je toženec ponudil kot možnost tudi opravo dvakratnega zunanjega premaza in enkratnega notranjega premaza lesu, vendar ta del ponudbe tožnica ni sprejela, zato toženčeva oprava teh del tudi ni bila dogovorjena.

9Tožnica je predmetno tožbo vložila januarja 2016. S trditvami o poleti 2015 zaznanem trohnenju in razpadanju brun (stavbne konstrukcije) je uveljavljala napake v solidnosti gradnje, ki izvirajo iz vgrajenega materiala, ki ga je dobavil toženec in iz načina izvedbe gradbe. Kot vzrok trohnenja oziroma razpadanja lesa (brun) je zatrjevala toženčevo vstavljanje umetnih grč v brune, od katerih se širi modrina in sivina, ki naznanja trohnenje lesa, ter zaradi katerih brune ob režah pokajo, skozi razpoke in reže med brunami pa v notranjost hiše pronica dež, kar povzroča trohnenje lesu, tega pa povzroča tudi zamakanje vode skozi reže okoli oken in pojav hišnih kozličkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca lesne stroke, ki ga je ta izdelal 4. 11. 2018 in ki ga je podal tudi na podlagi opravljenih meritev razkrojenosti lesa ne samo na mestih, na katerih je razkrojenost lesa zatrjevala tožnica, ampak tudi na drugih vodi izpostavljenih delih hiše tožnice, ugotovilo, da les brun tožničine stanovanjske zgradbe ne trohni in ne razpada ter da razkroja brun tožničine zgradbe ni. Na podlagi izvedeniškega mnenja tega izvedenca je sodišče tudi ugotovilo, da so bila vgrajena bruna ustrezne kvalitete za namen njihove uporabe. Iz njegovega mnenja pa tudi izhaja, da stržen, ki ga je vseboval del brun, na mehanske lastnosti brun (čeprav se je zato lahko pojavilo nekaj več razpok) nima bistvenega vpliva (zato so tudi neutemeljeni očitki o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede pojava hišnega kozlička je (glede na toženčeve trditve o njegovem pojavu zaradi tožničinega opuščenega vzdrževanja lesenih brun oziroma objekta) sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca lesne stroke² ugotovilo, da je do njegovega pojava prišlo med letoma 2010 in 2012, ko je prenehala delovati zaščitna funkcija osnovnega premaza, ki ga je opravil toženec zato, ker (za tem) s strani tožnice les ni bil vzdrževan z biocidnimi oziroma zaščitnimi sredstvi (premazi). Zaradi prisotnosti beljave v smrekovem lesu, ki se ji sicer ne da izogniti, se v njem hišni kozlički radi naselijo, zato pa je zaradi preprečitve njihove naselitve potrebna redna uporaba biocidnih premazov. Pojavu hišnega kozlička pa bi se sicer tožnica lahko izognila z izbiro drugega, to je nesmrekovega, zato pa dražjega lesu. Sicer je smrekov les primeren za gradnjo lesenih brunaric, vendar je potrebno za zagotovitev njene dolge življenjske dobe les vzdrževati z biocidnimi proizvodi. Na podlagi takšnih ugotovitev in zgoraj že izpostavljenih posebnih predpostavk in dokaznega bremena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala obstoja napake v solidnosti gradnje, ker bi naj bil zagotovljen kvalitetno neustrezen les in zaradi katerega bi naj prišlo v jamčevalni 10 letni dobi do njegovega trohnenja in razpadanja, s čimer bi naj bila ogrožena stabilnost objekta oziroma bi bila onemogočena normalna funkcija objekta kot stanovanjskega objekta. Glede na to, da je izvedenec svojo ugotovitev o netrohnečem oz. nerazpadajočem lesu brun podal v izvedeniškem mnenju meseca novembra 2018 na podlagi ogleda in meritev, ki jih je opravil 29. 10. 2018³, kar je sicer že po preteku desetih let od toženčevega končanja del in tožničinega prevzema del, pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o pravni pomembnosti dejstva, kdaj v bodoče bi se razpadanje lesu lahko pojavilo zaradi delovanja hišnih kozličkov. Zato so tudi neutemeljeni s takšnimi zatrjevanimi manjkajočimi dejstvi utemeljevani pritožbeni očitki o nepopolni ugotovitve dejanskega stanja in podanosti bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb tožnice, toženca in priče Z. ugotovilo, da sta se pravdni stranki pogodbeno dogovorili za toženčevo uporabo brun iz smrekovega masivnega lesa debeline 16 cm, čeprav je toženec najprej pripravil ponudbo za lepljenec, vendar pa se je tožnica za masivni les odločila, ker je bil ta cenejši. Na podlagi izpovedbe toženca, potrjene z izpovedbo priče Z., vsebino same Pogodbe št. 1/2007 in ponudbe z dne 16. 1. 2007 v delu, ki ni postala del pogodbe (ker je tožnica ni sprejela) ter na podlagi izpovedbe same tožnice o njenih zapažanjih in zahtevah tožencu oz. njegovim izvajalcem med samih izvajanjem del ter njenih nadaljnjih aktivnostih in poizvedovanjih v zvezi z možnimi zaščitnimi premazi, življenjsko logično in prepričljivo ugotovilo, da je toženec že ob sklepanju gradbene pogodbe poučil tožnico o nujnosti zaščite lesa z zaščitnimi premazi zaradi njegove izpostavljenosti vremenskim vplivom, in zaradi preprečitve njegovega propada. Da je toženec tožnico že ob sklenitvi pogodbe opozoril na pomembnost zaščite lesa pred propadanjem z biocidnimi sredstvi je sodišče prve stopnje tako ugotovilo tudi na podlagi skladnih izpovedb obeh pravdnih strank o dogajanju po toženčevi izdelavi lesene konstrukcije z opravljenim osnovnim premazom, ko je tožnica od njega zahtevala opravo tudi nadaljnjih zaščitnih premazov lesa, sicer z drugo vrsto zaščitnih sredstev (Beltop, Belton), česar pa toženec glede na to, da to pogodbeno ni bilo dogovorjeno, brez dodatnega dogovora in plačila ni želel opraviti. Da je toženec tožnico seznanil in opozoril na nujnost nadaljnje zaščite oz. vzdrževanja brun z ustreznimi premazi (biocidnimi sredstvi), da bi se preprečil propad lesu, pa je sodišče ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe same tožnice o njenih aktivnostih ne samo takoj po toženčevi postavitvi konkstrukcije, ampak tudi kasneje v zvezi z dobavitelji različnih biocidnih sredstev za vzdrževanje lesu, ki pa ga sicer nikoli ni izvedla. Na podlagi takšnih in zgoraj že izpostavljenih ugotovitev o vzroku pojava hišnih kozličkov v brunah v letih 2010 in 2012, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je toženec dokazal, da pojav hišnih kozličkov ne izvira iz njegove sfere, ampak iz sfere tožnice ter s tem izpodbil domnevo vzroka, ki izhaja iz dejstva, da je brune zagotovil toženec. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov, ker toženec ni tožnice posebej opozoril na potrebnost biocidne zaščite tudi zaradi večje možnosti pojavnosti hišnega kozlička v dogovorjenem smrekovem lesu. Glede na ugotovitve sodišča (temelječe na mnenju izvedenca lesarske stroke), da je zaščita lesenih objektov z biocidnimi sredstvi potrebna zaradi zaščite pred vplivi okolja, pogostost zaščitnih premazov lesu pa je odvisna od konkretnih vplivov okolja in od uporabljenih konkretnih biocidnih proizvodov, so neutemeljene pritožbene trditve o potrebnosti toženčeve natančnejše pojasnilne dolžnosti tožnici tudi o tem, v kakšnem časovnem obdobju in s kakšnimi konkretnimi biocidnimi sredstvi je potrebno lesene brune vzdrževati. (Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je bil vgrajen material drugačnih lastnosti od tistega, ki je bil predviden s projektno dokumentacijo. Zato takšne pritožbene trditve pomenijo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato so neupoštevne njene s takšnimi trditvami utemeljevane pritožbene trditve v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o toženčevi dokazanosti, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere.

11Ob ugotovitvi, da je tožničin jamčevalni zahtevek že po podlagi neutemeljen, kar narekuje njegovo zavrnitev, izostanek dejstev v zvezi z višino zahtevka ne pomeni, da se izpodbijana odločba ne da preizkusiti in ne vsebuje odločilnih dejstev za takšno odločitev. Zato so neutemeljeni tudi s takšnimi trditvami utemeljevani očitki o podanosti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavnih oziroma konvencijskih pravic do učinkovitega pravnega sredstva oziroma do pravice do poštenega sojenja.

12Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Potrebni pritožbeni stroški toženca znašajo 1.021,14 EUR in jih predstavlja nagrada za odgovor na redno pravno sredstvo po tar. št. 21/I OT 1375 točk (1 točka je 0,60 EUR), materialni stroški po 11. členu OT 20 točk, 22 % DDV v znesku 184,14 EUR. Pritožbeno sodišče priglašene nagrade po tar. št. 39/I OT za prejem odločbe, pritožbe in poročila ni priznalo, ker so takšna opravila zajeta že v nagradi za odgovor na pritožbo.

¹ V zvezi z režami med brunami je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožnica že leta 2010 zahtevala v zvezi s temi tudi varstvo pri tržnem inšpektoratu, vendar pa po njegovi odreditvi sanacije tožencu, tožnica tožencu sanacije teh ni dovolila, niti ni želela sama izbrati izvajalca sanacije, katerega stroške se je ponudil poravnati toženec.
² V točki 32 obrazložitve je jasno obrazloženo, zakaj je sodišče sledilo temu izvedencu in ne tudi izvedencu gradbene stroke, ki je sam pojasnil, da se na lesne insekte ne spozna, ker to ne spada v njegovo strokovno področje. Zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o podanosti kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
³ V mnenju, ki je bilo izdelano 4. 11. 2018, je sicer zmotno zapisano, da je bilo to 29. 11. 2018.