VSL sodba I Cpg 96/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 18.594,12 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2005 do plačila zavrne (1. točka izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.570,40 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku, skupaj s stroškovno posledico, v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni zmanjšala premoženja družbe I., d. o. o. (v nadaljevanju I.) v korist družbe T., d. o. o. (v nadaljevanju T.), zato ni odgovorna za obveznosti, ki jih tožeča stranka s strani družbe I. ni dobila poplačane. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka na temelju spregleda pravne osebnosti zahtevala plačilo 18.594,12 EUR, je zato zavrnilo.

6V zvezi s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje pritožba poudarja, da tožeča stranka tožbene naracije ni omejila zgolj na zatrjevanje, da je v postopku prisilne poravnave nad dolžnico I., d. o. o., prejela za 80% zmanjšano terjatev, ker je tožena stranka neodplačno prenašala aktivo družbe I., d. o. o., na družbo T., d. o. o., (česar izvedenka res ni potrdila), temveč, da je tožena stranka z družbe I., d. o. o., na družbo T., d. o. o., tudi preusmerjala poslovanje. Takšno ravnanje pa po oceni pritožbe nujno ustreza pojmu zlorabe družbe za oškodovanje upnikov, kot tudi zmanjšanju njenega premoženja, zato bi se sodišče prve stopnje do trditvene podlage, ki meri na preusmeritev poslovanja, moralo opredeliti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, po mnenju pritožnice sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), s subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja zgolj pod tretjo alinejo prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), pa očita tudi nepravilno uporabo materialnega pravo.

7Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar je preizkus sodbe objektivno onemogočen, kar pomeni, da ima sodba tako hude napake oziroma pomanjkljivosti, da je povsem nerazumljiva, protislovna ali brez razlogov, kar stranki onemogoča učinkovit dialog ter učinkovito uveljavljanje pravnega sredstva (1). Po oceni pritožbenega sodišča je obrazložitev izpodbijane sodbe jasna, brez nasprotij in kot taka vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih – tudi o trditvah tožeče stranke, da je tožena stranka iz družbe I., d. o. o., na družbo T., d. o. o., preusmerila svoje poslovanje, in sicer v desetem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe. Čim je tako, očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti podana.

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo trditve tožeče stranke, da je družba I., d. o. o., prenesla svoje terjatve na družbo T., d. o. o., ugotovilo pa je tudi, da je premoženje prenašala odplačno, zaradi česar ni prišlo do zmanjšanja premoženja družbe I., d. o. o., česar pritožnica ne izpodbija. Vztraja pa pri stališču o zmanjšanju premoženja družbe I., d. o. o., s tem, da je tožena stranka na družbo T., d. o. o., prenesla poslovanje (poslovne vezi, poslovne partnerje in zaposlene), brez ustreznega nadomestila.

9Odvzema navedenih virov družbi v stanju njene insolventnosti, formalnopravno ni mogoče subsumirati pod pojem »zmanjšanja premoženja družbe« v smislu določbe četrte alineje 6. člena ZGD, če pri tem ni tudi ugotovljen dejanski učinek prenosa poslovanja na višino premoženja.

10O tem pa je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zapisalo, da je podala tožeča stranka preveč pavšalne trditve, česar tudi s pritožbo, v kateri vztraja pri trditvah o preusmeritvi poslovanja, ne uspe izpodbiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti po četrti alineji 6. člena ZGD.

11Gre pa pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje okoliščino, da je tožena stranka preusmerjala poslovanje iz družbe I., d. o. o., na družbo T., d. o. o. (gre zlasti za ugotovitev, da je »v obdobju 2004 in 2005 družba I., d. o. o., družbi T., d. o. o., prodala večino osnovnih sredstev in zalog, prevzela njene zaposlene ter večino njenih dobaviteljev«) presojati na vseh relevantnih pravnih podlagah prvega odstavka 6. člena ZGD (iz leta 1993) (2), torej tudi v luči druge alineje in ne le četrte alineje prvega odstavka navedenega člena (3). Sodišče namreč lahko zavrne tožbeni zahtevek šele, če se je prepričalo, da dejansko stanje ne ustreza nobenemu relevantnemu pravnemu predpisu, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Izostalo subsumpcijo zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje pod drugo alinejo prvega odstavka 6. člena ZGD, je zato v skladu s pooblastilom iz pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP opravilo pritožbeno sodišče.

12Druga alineja prvega odstavka 6. člena ZGD je določala, da so družbeniki odgovorni za obveznosti družbe, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov.

13V obravnavanem primeru je tožeča stranka zatrjevala, da je bila na podlagi poslovnega razmerja z I., d. o. o., njena dolžnica I., d. o. o., in ne tožena stranka. Zato utemeljenost tožbenega zahtevka po drugi alineji 6. člena ZGD že iz tega razloga ne more biti podana, saj le-ta predvideva spregled pravne osebnosti v primeru, ko je družbenik zlorabil družbo za oškodovanje svojih upnikov, in ne tudi upnikov družbe, kot to predvideva sedaj veljavni ZGD-1 (4). Dr. Zabel sicer poudarja, da je mogoče vsebino druge alineje prvega odstavka 6. člena ZGD razlagati tudi širše, torej tako, da se oškodovanje lahko nanaša ne samo na upnike družbenika, temveč tudi na upnike družbe (pravne osebe), vendar le tedaj in samo za tiste obveznosti družbe, ki jih je družbenik s tretjimi zasnoval s pomočjo družbe in na ta način družbo zlorabil za to, da ne bi sam prevzel odgovornosti za obveznosti (5). Česa takega pa tožeča stranka ni zatrjevala, zato tudi upoštevaje „širšo“ razlago, spregled pravne osebnosti po drugi alineji v konkretnem primeru ni mogoč.

14Tožeča stranka sicer skuša prepričati, da sodna praksa preusmeritev poslovanja priznava kot razlog za spregled in se pri tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 827/2006 z dne 11. 1. 2007 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 296/2000 z dne 12. 4. 2000, vendar neuspešno. Prvič zato, ker pritožbeno sodišče po vpogledu v omenjeni odločbi ugotavlja, da sta sodišči preusmeritev poslovanja kot razlog za spregled pravne osebnosti predvideli le kot možnost (v obeh primerih gre za razveljavitveni odločbi), in drugič, ker po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje z obravnavanim primerom ni primerljivo.

15Iz citiranih odločb namreč izhaja, da je tožena stranka celotno poslovanje prenesla iz „stare“ na novoustanovljeno družbo (odločba Višjega sodišča v Ljubljani), oziroma, da je tožena stranka povzročila neplačevitost družbe s tem, ko je celotno njeno dejavnost prenesla na sebe kot samostojnega podjetnika, obstajajo pa tudi indici, da je med družbo in družbenikom prišlo do mešanja premoženja, kar vse bi lahko ustrezalo pojmu zlorabe družbe za oškodovanje upnikov (odločba Višjega sodišča v Celju).

16Navedeno je torej v bistvenem drugače, kot v obravnavanem primeru, saj tožena stranka v družbi I. ni opustila dejavnosti in na družbo T. ni prenesla celotnega poslovanja (družba I. je po stanju na dan izdaje izpodbijane sodbe še poslovala), niti tožeča stranka ni zatrjevala, da bi med toženo stranko in družbo I. oziroma T. prišlo do mešanja premoženja in bi na ta način tožena stranka zlorabila družbo. Zgolj eventualno mešanje premoženja in koristi (konkretno s preusmeritvijo poslovanja) med dvema družbama pa ni mogoče preprosto enačiti s koristmi družbenika oziroma tožene stranke, kot to npr. velja pri prenosu poslovanja na samostojnega podjetnika, saj je pravna subjektiviteta pravne osebe strogo ločena od pravne subjektivitete fizične osebe.

17Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da se tudi ob pravilni oziroma popolni uporabi materialnega prava, odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno, saj tožeča stranka s svojimi trditvami ni zapolnila nobenega od relevantnih in taksativno navedenih primerov iz prvega odstavka 6. člena ZGD. Ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

18Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako stroški, ki jih je imela tožena stranka z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni stroški pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP), jih pritožbeno sodišče ni naložilo v plačilo tožeči stranki.

------------------------

(1) Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 1. 2014, opr. št. II Ips 306/2012.

(2) Uporablja se ZGD iz leta 1993, ki je bil prenovljen šele leta 2006 s sprejetjem ZGD-1.

(3) Pritožba sicer navaja, da je sodišče presojalo ugotovljeno dejansko stanje le v luči 3. alineje 6. člena ZGD, vendar je iz vsebine njenih trditev jasno, da pritožba meri na 4. alinejo 6. člena ZGD.

(4) Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. II Ips 87/2007 z dne 8. 7. 2009, III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005 in II Ips 615/2001 z dne 4. 7. 2002.

(5) Glej B. Zabel: Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem – druga, dopolnjena in spremenjena izdaja – 1. knjiga, str. 133 (v nadaljevanju Komentar).