VSL Sodba I Cp 1230/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.846,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.946,30 EUR od 14. 11. 2015 dalje in od zneska 3.900,00 EUR od 1. 2. 2017 dalje ter pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.326,17 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Opozarja na protispisnost ugotovitev sodišča, da je tožnikovo vozilo po besedah obeh pravdnih strank imelo v času popravila opravljenih približno 500.000 km ter da na tehničnem pregledu dne 17. 11. 2015 očitno niso zaznali, da bi iz vozila puščalo bodisi olje bodisi kakšna druga tekočina. Nasprotuje pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Poudarja, da pri prvem naročilu ni šlo izključno (le) za obnovo motorja, temveč za obnovo motorja ter za odpravo drugih okvar, vse v cilju, da se avto spravi v funkcijo za normalne vožnje. Zmoten je zaključek sodišča, da enoletni garancijski rok teče od tožnikovega (prvega) prevzema vozila (to je od 15. 11. 2015 dalje) in ne od drugega popravila oz. dne, ko ga je tožnik odpeljal (24. 2. 2016). Pavšalna in nedokazana je trditev toženca glede nestrinjanja tožnika s ceno črpalk. Za drugo obdobje popravila (to je med 20. 11. 2015 in 24. 2. 2016) je utemeljeno uporabil določilo 628. člena OZ² kot podlago za odstop od pogodbe, ki jo je s tožencem ponovno sklenil neposredno pred 20. 11. 2015. Imel je utemeljen razlog za odstop od pogodbe zaradi nepravočasno opravljenega dela toženca in zaradi nastalega nezaupanja v njegovo delo. Toženec se je dobro zavedal, da obnove motorja v prvem obdobju (to je od 10. 7. 2015 do 2. 10. 2015) ni opravil brezhibno, sicer ne bi privolil v premaknitev začetka teka garancijske dobe na kasnejši datum. Po drugem prevzemu avta v popravilo (20. 11. 2015) se je toženec začel na različne načine izgovarjati, v komunikaciji je bil neodziven. Pri posegu v motor je poškodoval glavo motorja s postrani privitim vijakom. Ker ni našel druge rešitve, je začel izpostavljati okvaro črpalke in zatečeno stanje. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je toženec predlagal svojo navzočnost pri pridobitvi drugega mnenja ustreznega strokovnjaka. Izogibal se je svoji prisotnosti ob prevzemu avta in osebnemu soočenju s tožnikom. Ključna je ugotovitev izvedenca I. K., da je iztekanje hladilne tekočine ob postrani privitem navadnem vijaku na prirobnici izpušnega kolektorja posledica poškodbe glave motorja. Mnenje strokovnjaka S. K. je treba upoštevati kot dokaz. Sodišče ga neutemeljeno ni sprejelo. Neodzivnost, prezasedenost in zavlačevanje toženca po drugem prevzemu avta v popravilo kažejo na to, da je on tisti, ki je odgovoren za poškodbo glave motorja. Tožencu očita tudi zapoznelo sklicevanje na zatečeno stanje avta in na okvaro črpalk za dovod goriva, česar toženec nato ni odpravil. Poudarja, da je imel utemeljen razlog za odstop od pogodbe tako na podlagi 627. člena kot tudi na podlagi 628. člena OZ, saj so bili izpolnjeni oboji zakonski pogoji. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti stroškovno ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Toženec v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje posameznim pritožbenim trditvam. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo potrdi, vse s stroškovno posledico za tožnika.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je v pravdi od toženca zahteval vrnitev zneska 2.946,30 EUR, ki ga je tožencu plačal za popravilo avta³ (to je obnovo motorja), češ da toženec na njegovo zahtevo ni odpravil motečih napak. Poleg tega je zahteval še plačilo materialne škode v znesku 3.900,00 EUR, kar naj bi predstavljalo zmanjšano vrednost avta zaradi toženčevega nestrokovnega popravila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Po njegovih ugotovitvah tožnik ni izkazal zakonskih pogojev za odstop od pogodbe po 627. in 628. členu OZ. Toženec je naročeno delo z obnovo motorja zaključil, ko je tožnik vozilo prvič prevzel 14. 11. 2015 hkrati z garancijo. Delo po pogodbi o delu (obnova motorja) je opravil. Tožnik ni izkazal, da bi bilo delo nestrokovno opravljeno. Zato ni pogojev, da bi toženec moral tožniku povrniti stroške popravila motorja oziroma plačati škodo za manjšo vrednost vozila.

6Tožnik sodišču prve stopnje očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. V njih ni nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus. Nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar je bistvo pritožbenih navedb, pa samo po sebi ni dovolj za procesno kršitev. Sodišče prve stopnje je ni zagrešilo. Dokazna ocena je skladna z metodološkomi napotki 8. člena ZPP. Opravljena je upoštevaje vse dokaze in ne le tistih, ki koristijo tožniku. Dejansko stanje glede pravno relevantnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno. Nanj je sodišče pravilno uporabilo tudi materialna določila OZ o pogodbi o delu in poslovni odškodninski odgovornosti. Ker pritožbeno sodišče sprejema odločitev kot pravilno, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke.

7Število prevoženih kilometrov vozila za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve ni pravno pomembno. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo že po temelju in se posledično z njegovo višino ni ukvarjalo. Ugotovitve o številu prevoženih kilometrov in ohranjenosti vozila bi bile pomembne šele, če bi tožnik uspel dokazati, da mu je škoda nastala zaradi toženčevega nestrokovnega popravila. Vendar mu tega v predmetnem postopku ni uspelo dokazati. Ker ne gre za odločilno dejstvo, glede katerega bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, tudi očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

8Enako velja glede ugotovitve sodišča, da na tehničnem pregledu dne 17. 11. 2015 očitno niso zaznali, da bi iz vozila puščalo bodisi olje bodisi kakšna druga tekočina (9. točka obrazložitve sodbe). Iz e-sporočila tožnika z dne 20. 1. 2016 sicer res izhaja drugače (da naj bi tožnika na tehničnem pregledu opozorili, da iz motorja izteka olje), vendar pa je bilo po drugi strani z zaslišanjem priče I. K. ugotovljeno, da naj bi se tedaj, ko je bil avto na pregledu pri tej priči (kar je bilo v skoraj istem času, kot je bil avto na tehničnem pregledu), pod avtomobilom pojavila luža olja. Tudi sicer tožnik ne pojasni, zakaj naj bi bile ugotovitve sodišča glede (ne)iztekanja olja iz avta v dneh po 14. 11. 2015 ključnega pomena za odločitev v predmetni zadevi.

9Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje glede predmeta pogodbe o delu (obnova motorja), pravilnosti opravljenega toženčevega dela, novem naročilu tožnika (odprava drugih napak na vozilu) in tožnikovem odstopu od te nove pogodbe o delu. Sodišče se ni oprlo le na izpovedi toženca in z njegove strani predlaganih prič (npr. avtomehanika A. Š. in T. K., ki sta bila v relevantnem času oba zaposlena pri tožencu), temveč je ocenilo vse razpoložljive dokaze, tudi dokaze tožnika.

10Z e-sporočilom toženca z dne 2. 10. 2015 tožnik ne omaje ocene in ugotovitve sodišča, da je bila predmet (prve) pogodbe o delu izključno le obnova motorja. O tem se je sodišče zanesljivo prepričalo z elektronsko korespondenco med pravdnima strankama (priloga B2) in izpovedbama obeh strank. Tožnik je iskal strokovnjaka za obnovo motorja in delo naročil pri tožencu kot strokovnjaku prav za takšna popravila⁴. Tudi dodatno opravljena vzdrževalna popravila, ki izhajajo iz e-sporočila toženca z dne 2. 10. 2015 in so razvidna tudi iz računa za opravljene storitve z dne 13. 11. 2015 ("turbo obnovljen, olje menjalnika, cev turbinska" - glej prilogo A7), še ne dokazujejo, da je bil predmet pogodbe med pravdnima strankama v izhodišču kaj več kot obnova motorja. Toženec jih je sicer opravil, ker je ob zaupanem popravilu (naknadno) ocenil, da so potrebna, vendar to še ne pomeni, da sta bili pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe v juliju 2015 dogovorjeni za kompletni podrobni servis avta oziroma za brezhibno delovanje vseh njegovih delov. Predmet pogodbe je bila okvara na motorju. S toženčevim popravilom (obnovo motorja) je bila odpravljena, saj je avto spet postal vozen (kar prej nesporno ni bil). Tožnik se je ob prevzemu avta dne 14. 11. 2015 z njim lahko prepeljal domov na drug konec Slovenije (iz K. v L.), čez tri dni (17. 11. 2015) brez težav opravil tehnični pregled in avto registriral. Na podlagi navedenega tako ni mogoč zaključek, da toženec naročenega dela ni opravil strokovno in kvalitetno. Ocena in ugotovitev sodišča, da je toženec pravilno opravil pogodbeno dogovorjeno delo, je pravilna.

11Pravilne so tudi ugotovitve sodišča o pričetku teka enoletnega garancijskega roka (od naslednjega dne po tožnikovem (prvem) prevzemu vozila od toženca, to je od 15. 11. 2015, in ne od drugega popravila, ko bi ga tožnik odpeljal od toženca). Ko je tožnik avto drugič odpeljal od toženca (24. 2. 2016), avto ni bil popravljen tako, da bi bil v voznem stanju (odpeljan je bil z avtovleko). Enoletni garancijski rok zato ni mogel začeti teči šele naslednji dan po drugem prevzemu vozila od toženca (to je od 25. 2. 2016 dalje), kot v pritožbi trdi tožnik. Tudi sicer ugotovitev glede začetka teka garancijskega roka za tožnika ni neugodna, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik toženca (po prvem prevzemu vozila) pravočasno obvestil o napakah in zahteval njihovo odpravo. Tožbeni zahtevek tako ni bil zavrnjen iz razloga, ker bi bil tožnik okvare oziroma pomanjkljivosti na vozilu po prvem popravilu grajal prepozno.

12Pritožbene trditve, da je po ugotovitvi napak po prvem prevzemu avta tožnik pravočasno podal reklamacijo zaradi pomanjkljivo opravljenega dela (zahtevek za odpravo napak v zvezi z obnovo motorja), hkrati pa tudi novo naročilo za odpravo drugih eventualnih napak in pomanjkljivosti, niti niso sporne. Toženec nato napak v zvezi z obnovo motorja ni ugotovil (zaradi česar jih tudi ni odpravil). Od novega naročila za odpravo drugih napak in pomanjkljivosti pa je po pravilnih ugotovitvah sodišča naknadno odstopil tožnik. O tem se je prepričalo z e-sporočilom in dopisom odvetnika z dne 17. 2. 2016 in je neutemeljen pritožbeni očitek o pavšalni in nedokazani trditvi toženca glede nestrinjanja tožnika s ceno črpalk (za dovod goriva). Tožnik je z izraženim nestrinjanjem glede nabave novih črpalk za dovod goriva odstopil od novega naročila za popravilo avta. Tudi v izpovedbi priče A. S., ki je kasneje sodeloval pri odkupu tožnikovega avta kot zakoniti zastopnik kupca D. d.o.o., ni bilo osnove za zaključek, da je toženec nekvalitetno opravil obnovo motorja.

13Zaključki sodišča prve stopnje glede razloga za daljše trajanje popravila vozila v prvem obdobju oziroma glede neuporabljivosti 628. člena OZ za navedeno obdobje (drugi odstavek v 12. točki obrazložitve sodbe) za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niti niso pravno pomembni. Sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni presojalo, ali sta tožnikov kondikcijski in odškodninski zahtevek utemeljena zaradi tega, ker je tožnik upravičeno odstopil od pogodbe zaradi toženčevega nepravočasno opravljenega dela, temveč je presojalo, ali je tožnik upravičeno odstopil od pogodbe zaradi toženčeve neizpolnitve dogovorjene obveznosti ter ali je tožniku zaradi ravnanja toženca nastala zatrjevana škoda⁵. Tožnik poudarja, da je za drugo obdobje popravila (to je med 20. 11. 2015 in 24. 2. 2016) utemeljeno uporabil določilo 628. člena OZ kot podlago za odstop od pogodbe o delu, ki jo je s tožencem ponovno sklenil neposredno pred 20. 11. 2015. Ni jasno, kateri zahtevek naj bi izhajal iz omenjenega odstopa od pogodbe, saj toženec po dne 20. 11. 2015 novo sklenjeni pogodbi ni nič opravil in mu tožnik tudi ni nič plačal (vnaprej). Za škodo v obliki manjvrednosti vozila zaradi nekvalitetnega popravila pa tožnik tudi ni uspel dokazati, da izvira iz te druge pogodbe. Ali je tožnik dne 17. 2. 2016 upravičeno odstopil od nove pogodbe zaradi nepravočasno opravljenega dela toženca in zaradi nastalega nezaupanja v njegovo delo, torej ni relevantno.

14V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je toženec sam predlagal tožniku, naj avto pripelje nazaj na odpravo napak pod garancijo, samo po sebi ne dokazuje, da je toženec priznal slabo opravljeno obnovo motorja. Sodišče mu je upravičeno verjelo, da je po tem, ko se je tožnik po prvem prevzemu vozila pritoževal nad tresenjem in cukanjem med vožnjo, tožniku zaradi svojega profesionalnega odnosa do strank rekel, naj vozilo pripelje nazaj. Ključno je, da ga je že tedaj opozoril, da ne bo odgovarjal za morebitne druge napake in težave na vozilu. Šlo je za staro, predhodno že večkrat razdrto in sestavljeno vozilo. Po mnenju v tem postopku angažiranega izvedenca avtomobilske stroke I. K. je za tresenje vozila med vožnjo in pomanjkanje moči motorja (kar sta bili težavi po prevzemu vozila dne 14. 11. 2015) možnih več vzrokov: motor (glava motorja), menjalnik, sistem dovoda goriva, CPU (elektronika motorja, menjalnika...). Lahko bi bilo posledica drugih (predhodnih) okvar na avtu⁶. Toženec je ob drugem zaupanem popravilu ugotovil, da je bil vzrok za težave v črpalkah za dovod goriva in avtoelektriki (kar je potrdila priča D. M., ki je avtoelektričar), to pa po pojasnilih izvedenca I. K. in D. M. ni v nobeni zvezi z obnovo motorja⁷ (str. 9 sodbe) in torej ni bilo predmet prevzete pogodbene obveznosti toženca. Izvedeni dokazni postopek ni potrdil, da so se nove okvare na avtu pojavile (šele) po toženčevi obnovi motorja oziroma po tožnikovem prvem prevzemu avta (14. 11. 2015). Toženec je prvič dobil vozilo v popravilo v nevoznem stanju (pripeljano je bil z avtovleko), ko mu je bila izrecno naročena le obnova motorja. Za težave, zaradi katerih je tožnik naročil drugo popravilo pri tožencu, torej ni bilo ugotovljeno, da bi bile v vzročni zvezi z obnovo motorja (delom, ki ga je opravil toženec), česar pritožnik z ničemer ne omaje, tudi ne s sklicevanjem na toženčevo obnašanje po drugem prevzemu vozila v popravilo (izmikanje, nedosegljivost). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je toženec dokazal, da je februarja 2016 predlagal pridobitev drugega mnenja ustreznega strokovnjaka (to je razvidno tako iz e-sporočila toženca z dne 19. 2. 2016 kot tudi iz njegove izpovedi), tožnik pa po drugi strani ni dokazal, da bi se toženec izogibal svoji prisotnosti ob prevzemu avta in osebnemu soočenju s tožnikom.⁸

15Za tožnika je ključna ugotovitev izvedenca I. K., da je iztekanje hladilne tekočine ob postrani privitem navadnem vijaku na prirobnici izpušnega kolektorja posledica poškodbe glave motorja. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje to dejstvo samo po sebi še ne kaže na to, da je napačni vijak privil toženec in s tem opravil naročeno delo z napako. Ugotovilo je, da avto ni bil le pri tožencu. Tožnik ga je po lastnih navedbah peljal tudi (najmanj) k priči I. K. in na avtoservis F. d.o.o. Strokovnjak S. K., na katerega se je opiral pritožnik, si je vozilo ogledal šele 6.3.2016 - deset dni po tem, ko je bilo z avtovleko pripeljano od toženca. Zato je pravilna ocena sodišča, da tudi z njegovim mnenjem tožnik ne bi mogel dokazati, da je napako storil toženec. Pritožbeno sodišče še odgovarja tožniku, da iz mnenja strokovnjaka S. K. niti ne izhaja, kdo je odgovoren za narobe privit napačen vijak oziroma za ugotovljene okvare na avtu, saj je v svojem mnenju podal zlasti ugotovitve drugih (torej ne lastnih ugotovitev) glede okvar ter ocenil vrednost avta in na njem nastalo škodo⁹.

16Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v pravdi upoštevati mnenje strokovnjaka S. K. kot dokaz. S pravilnimi razlogi ga je zavrnilo (predzadnji odstavek 10. točke in 14. točka obrazložitve sodbe). Tožnik je navedeno mnenje naročil sam, ne da bi dokazal, da je tožencu omogočil sodelovanje pri njegovi izdelavi (npr. pri ogledu avta in postavljanju vprašanj). Ugibanje, ali bi izvedenec enake stroke, ki bi ga sodišče postavilo v postopku zavarovanja dokazov (od novele ZPP-E je to izrecno urejeno v 268. a členu ZPP), lahko prikazal oziroma ugotovil kaj drugega kot strokovnjak S. K., je pravno nepomembno. Zavarovanje dokazov s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke ni bilo predlagano in izvedeno. Te okoliščine tožniku ni mogoče šteti v njegov prid, saj je bil on tisti, ki bi moral za zagotovitev svojega uspeha v pravdi (predhodno) poskrbeti za zavarovanje dokazov (prvi odstavek 264. člena in 266. člen ZPP). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik avto že mesec dni po pregledu pri strokovnjaku S. K. prodal. Ker se ne ve, kje se avto zdaj nahaja, sedaj tudi ni več mogoče ugotavljati, kdo, kdaj in v kakšnem obsegu naj bi bil odgovoren za to, da avto konec leta 2015 ni normalno deloval. Pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbo le še dodaja, da je postavljeni sodni izvedenec I. K. poudaril, da zaradi preteka časa ne bi bilo več mogoče ugotavljati izvora napak, tudi če bi bil avto v času izdelave njegovega izvedenskega mnenja (november in december 2018) še na voljo za pregled (glej dopolnitev izvedenskega mnenja na str. 5 in 8¹⁰). Omenjene dokazne stiske ni mogoče šteti v škodo toženca, saj je bilo trditveno in dokazno breme v pravdi na tožniku.

17Pritožbene navedbe, da naj bi neodzivnost, prezasedenost in zavlačevanje toženca po drugem prevzemu avta v popravilo kazala na to, da je on tisti, ki je odgovoren za poškodbo glave motorja, so nedokazane domneve, ki jim ni mogoče slediti. Enako velja za pritožbeni očitek glede toženčevega domnevno zapoznelega sklicevanja na že zatečeno stanje avta (iz časa, preden je bil avto pripeljan k njemu) in na okvaro črpalk za dovod goriva, česar toženec nato ni odpravil. Tožnik namreč prezre, da izvedeni dokazi kažejo na to, da toženec okvarjenih črpalk za gorivo ni zamenjal zaradi tožnikovega nasprotovanja, saj bi to zanj predstavljalo previsok strošek, ki ga ni bil pripravljen kriti.

18Tožnik poudarja, da je imel utemeljen razlog za odstop od pogodbe tako na podlagi 627. člena OZ (odstop od pogodbe zaradi odstopa od dogovorjenih pogojev) kot tudi na podlagi 628. člena OZ (odstop od pogodbe pred iztekom roka), saj so bili izpolnjeni oboji zakonski pogoji. V zvezi z navedenim gre poudariti, da je v konkretnem primeru za odločitev o odškodninskem zahtevku bistveno, da tožnik ni izkazal tožečeve kršitve pogodbe ter vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, kar sta bistvena pogoja za ugotovitev pogodbene odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 239. člena OZ). Kot že rečeno, tožnik ni dokazal, da je toženec v obdobju prvega popravila avta (10. 7. 2015 do 14. 11. 2015) dogovorjeno obnovo motorja izvršil z napakami. Za pravočasno reklamacijo se je izkazalo, da ni bila v zvezi z naročenim in opravljenim delom, temveč so bile ugotovljene druge (dodatne) okvare oziroma pomanjkljivosti, ki niso bile v zvezi z obnovo motorja. Za drugo popravilo avta pri tožencu (od 20. 11. 2015 do 24. 2. 2016) je bila sklenjena nova pogodba o delu. Tožnikov odstop od pogodbe dne 17. 2. 2016 (z dopisom odvetnika) se nanaša na to drugo, novo pogodbo, po kateri nobena od strank ni nič izpolnila. Pogodba o delu, sklenjena 10. 7. 2015, pa je bila realizirana in obveznosti strank v celoti pravilno izpolnjene.

19Vse ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradno upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

21Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa je dolžan povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. člen ZPP). V skladu z OT¹¹ je pritožbeno sodišče tožencu priznalo priglašenih 500 točk nagrade za odgovor na pritožbo (po 1. točki tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT) in 2 % materialne stroške (10 točk - tretji odstavek 11. člena OT), kar zvišano za 22 % DDV (112,20 točk), ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR¹² (glej 13. člen OT), znaša 373,32 EUR. Priglašene nagrade za storitev "poročilo stranki" (50 točk) pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila vključena v že priznano nagrado za odgovor na pritožbo (tar. št. 39 OT). Priznane stroške odgovora na pritožbo je tožnik dolžan tožencu povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
³ Gre za osebni avtomobil ...
⁴ Tožnik se ni odločil za zamenjavo motorja pri svojem pooblaščenem avtoservisu F. d.o.o. iz M., temveč je za popravilo avta prek spleta izbral toženca, ki se ukvarja z obnovami motorjev.
⁵ Pri čemer se tožnik ni skliceval na škodo zaradi nezmožnosti uporabe avta v času, ko je bil na popravilu pri tožencu.
⁶ Tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo vozilo prvič registrirano leta 2004 in da je, preden je tožnik postal lastnik vozila, zamenjalo veliko lastnikov.
⁷ Črpalke za dovod goriva predstavljajo samostojni del v sklopu distribucije goriva med rezervoarjem in motorjem.
⁸ Glede toženčeve odsotnosti ob tožnikovem prvem prevzemu avta (14. 11. 2015) je iz izpovedb obeh pravdnih strank razvidno, da bi tožnik glede na dogovor strank avto moral prevzeti že en dan prej (v petek, 13. 11. 2015), da je bila 14. 11. 2015 sobota ter da je toženec tedaj imel družinske obveznosti (otroke je moral peljati na neko prireditev). Glede nenavzočnosti toženca ob tožnikovem drugem prevzemu avta (24. 2. 2016) pa je iz e-sporočila toženca z dne 18. 2. 2016 jasno razvidno, da je toženec tožniku že vnaprej napovedal, da mu termin med 21. in 27. 2. 2016 zaradi zimskih šolskih počitnic ne ustreza in tožnika izrecno prosil, da pride avto iskat bodisi prej bodisi kasneje. Tožnik navedenega ni upošteval.
⁹ To je bil tudi ključni razlog, zakaj je tožnik angažiral tega strokovnjaka - da bi lažje ocenil, ali se mu avto bolj splača dati popraviti (in obdržati) ali prodati.
¹⁰ Izvedenec je v dopolnitvi dopolnilnega mnenja (ta dopolnitev niti ni bila narejena na zahtevo tožnika, temveč toženca) z dne 29. 12. 2018 na strani 8 zapisal, da „v času izdelave izvedeniškega mnenja tudi ogled vozila in preizkus ter demontaža motorja (glave motorja) več ne bi omogočala ugotovitev obstoja teh okvar in napak za nazaj (v letu 2015)“.
¹¹ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami
¹² Od 6. 4. 2019 dalje velja Sklep o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/2019), po katerem vrednost točke po OT znaša 0,60 EUR.