VSM Sodba I Cp 1022/2019

I. Pritožba tožene stranke se zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (točki I in II izreka).

II. Pritožbi tožeče stranke se v stroškovnem delu delno ugodi tako, da se v točki III izreka sodbe znesek 3.820,17 EUR nadomesti z zneskom 3.919,40 EUR, sicer se pritožba zavrne.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost vknjižbe lastninske pravice pri nepremičninah ID znak 56422/1, 56422/2 in 56422/3 ničnost vknjižbe lastninske pravice, odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se izbriše lastninska pravica toženke in se ponovno vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke (točka I izreka) ter odredilo, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki izročiti neposredno v izključno posest nepremičnine, navedene v točki I izreka. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 3.820,17 EUR.

2Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 350. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavrača utemeljitev sodišča, da naj toženka svojih ugovorov in navedb ne bi obrazložila. Nasprotno, izpodbijana sodba je glede njenih ugovorov neobrazložena. Toženka je na prvem naroku za glavno obravnavo vsebinsko dopolnjevala svoj odgovor na tožbo in izrecno navedla sodbo Višjega sodišča v Celju I Cp 470/2014, ki govori o tem, da za izbrisno tožbo velja splošni petletni zastaralni rok. S tem je podala ugovor zastaranja in prekluzije tožbe, ki je vložena sedem let kasneje, po izteku splošnega zastaralnega roka. Nadalje je toženka na prvem naroku jasno navedla, da se 243. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) nanaša le na primere, ko je v drugem postopku ugotovljeno, da gre za ničen pravni posel. Ker tožnik ne dokazuje ničnosti pravnega posla, tudi izbrisne tožbe ni mogoče obravnavati. Tožnik se zgolj sklicuje na dve sodbi, ki se ne nanašata na ničnost pravnega posla. Sodišče ni upoštevalo izreka v zadevi III Pg 2/2000, ki nima niti ene besede o ničnosti pogodbe iz leta 1998. V tej gospodarski zadevi je sodišče odločilo le, da je F.V. in torej ne toženka, dolžan izročiti tožniku poslovno stavbo M.M. in dvorišče v izmeri 2819 m2 prosto oseb in stvari. Ta sodba ne govori ničesar o ničnosti. Isti izrek glasi, da se tožbeni zahtevek proti toženki, da mora predmetne nepremičnine izročiti tožniku, zavrne. Toženka je vložila ugovor res iudicata, saj je tožnik toženko že enkrat tožil, da mu mora izročiti predmetne nepremičnine. Izpodbijana sodba o toženkinih navedbah, zakaj niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 243. člena ZZK-1, nima navedb. Sodišče se sklicuje tudi na kazensko sodbo z dne 11. 9. 2012, s katero je F.V. in torej ne toženki izročena pogojna obsodba, ker je dne 25. 3. 2008 uporabil krivo listino v notarski pisarni in na zemljiški knjigi v Mariboru, ko je vedel, da je ugovor o kupoprodajni pogodbi iz leta 1998 ponarejen. Tožnik nima nobene sodbe, celo niti zahtevka na ugotovitev ničnosti katerekoli listine, pač pa se le sklicuje na sodbo iz leta 2000, ki se na ničnost ne nanaša. Toženka je bila ves čas v dobri veri, nikoli ni bila za nič obsojena, pogodbo je sestavil notar in tudi zemljiškoknjižno dovolilo, kateremu je zemljiška knjiga ugodila. Nadalje pritožba navaja, da tožniku ne pripadajo stroški za odvetniške storitve po 1300 točk, pač pa 1000 točk.

3Tožnik izpodbija III. točko izreka - stroškovno odločitev z navedbo, da je sodišče pravdne stroške odmerilo upoštevajoč vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, ker je prezrlo, da od 6. 4. 2019 velja vrednost točke 0,6 EUR. Nadalje je prezrlo, da je bil narok razpisan za 10.45 uro, oklican pa šele 11.20, tako da je čakanje na narok in trajanje naroka trajalo skupaj dodatno uro, zato tožeči stranki pripada skupaj 100 točk za trajanje naroka. Upoštevajoč še sodno takso v znesku 1.005,00 EUR znašajo pravilno odmerjeni pravdni stroški skupaj 4.488,91 EUR.

O pritožbi tožene stranke:

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin na podlagi Kupoprodajne pogodbe z dne 28. 8. 1998, Sporazuma med zakoncema o deležih na skupnem premoženju in Darilne pogodbe z dne 25. 3. 2008 v notarskem zapisu Sv 165/2008¹.

6Tožnik z obravnavano tožbo zahteva ugotovitev neveljavnosti (ničnosti) lastninske pravice vknjižene v korist toženke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, torej ponovnega vpisa lastninske pravice v svojo korist. Ker je eden od bistvenih pritožbenih ugovorov ta, da tožnik ni postavil posebnega zahtevka na ugotovitev ničnosti pravnih poslov, na podlagi katerih je bila toženka v zemljiški knjigi na spornih nepremičninah vknjižena kot lastnica (konkretno ničnosti notarske listine Sv 165/2008 z dne 25. 3. 2008), sodišče druge stopnje odgovarja najprej na te očitke. Drži, da tožnik ni uveljavljal posebnega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, ne drži pa, da ni podal trditvene podlage, na podlagi katere, je sodišče ničnost notarskega zapisa presojalo kot predhodno vprašanje².

7V okviru zadostnih tožbenih navedb in dokazov je sodišče dejstva, ki potrjujejo ničnost notarskega zapisa prepričljivo ugotovilo in navedlo razloge v točki 8 obrazložitve. Pri tem pritožba neutemeljeno graja, da je zgolj sledilo izreku sodbe III Pg 2/2000 ter kazenski sodbi I K 36127/2010 z dne 11. 9. 2012, katera pa se na toženko sploh ne nanašata. Odločilna dejstva, ki narekujejo ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, na podlagi katerega je toženka postala zemljiškoknjižna lastnica, so ugotovljena na podlagi skupne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, pri čemer je sodišče izpostavilo pomembno dejstvo, ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 11. 9. 2012 I K 36127/2010 in sicer: “da je F.V. dne 25. 3. 2008 krivo listino uporabil kot pravo s tem, da je v notarski pisarni pri sklenitvi notarskega zapisa Sv 165/2008 z dne 25. 3. 2008 predložil ugovor o kupoprodajni pogodbi z dne 28. 8. 1998 in zemljiškoknjižno dovolilo z dne 28. 8. 1998, navedeni listini pa nadalje priložil zemljiškoknjižni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru Dn. št. 18509/2007, pri tem pa je vedel, da sta listini ponarejeni in jih osebe na njih niso podpisale, kar je že ugotovilo Okrožno sodišče v Mariboru v sodbi III Pg 2/2000 z dne 14. 5. 2002. S tem je storil F.V. kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s členom 25 KZ.“

8Pritožba ne more biti uspešna z navedbo, da citirani izrek pravnomočne kazenske sodbe ne zajema toženke. F.V., kateri je bil s citirano pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega ponarejanja listin, je nesporno pravni prednik toženke. Toženka kot žena in obdarjenka je sklenila z V. F. sporazum med zakoncema o deležih na skupnem premoženju in darilno pogodbo, v kateri sta kot nesporno ugotovila, da je darovalec V.F. s Kupoprodajno pogodbo in zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 28. 8. 1998 kupil sporne nepremičnine v k.o. Š., vendar lastninska pravica v njegovo korist v zemljiški knjigi še ni vknjižena. Notarskemu zapisu je priložena Kupoprodajna pogodba z dne 28. 8. 1998, sklenjena med A.P. in F.V. in Zemljiškoknjižno dovolilo z dne 28. 8. 1998, na podlagi katerega sta toženka in F.V. izkazovala lastninsko pravico darovalca na spornih nepremičninah. Že sodišče prve stopnje je odgovorilo na očitke toženke glede njene dobrovernosti, ki jih ponavlja v pritožbi in jih pravilno zavrnilo z navedbo, da je toženka bila stranka v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru III Pg 2/2000, zato ji je bila kot eni od toženih strank ta sodba vročena³. S tem je bila toženka seznanjena z dejstvi, ki njeno dobrovernost v celoti izključujejo.

9Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega vprašanja pravilno ugotovilo ničnost pravnih poslov, na podlagi katerih je toženka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica. Sodna praksa je zavzela stališče, da iz določb 243. in 244. člena ZZK-1 izhaja, da je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba. Gre za stvarnopravno tožbo zemljiškoknjižnega prava, ki mora izpolnjevati dvoje: 1. ugotovitev neveljavnosti (ničnosti) konkretne vknjižbe ter posledično njen izbris ter 2. ponovni vpis osebe, ki je bila vknjižena pred tem. Da so vse te zahteve izpolnjene, je sodišče prve stopnje utemeljilo v 8. točki obrazložitve. Zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe se mora uveljaviti proti tistemu, čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice.

10Tudi ugovor toženke, da je zoper njo o zahtevku na izročitev nepremičnin s strani tožnice že bilo pravnomočno odločeno, ni utemeljen. V gospodarskem sporu, ki je bil pravnomočno zaključen s sodbo z dne 14. 5. 2002, je sedanja tožnica poleg sedanje toženke tožila tudi F.V., kateri je postavil tudi nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice in dovolitev vpisa v zemljiško knjigo. Zahtevek proti sedanji toženki, da je dolžna izročiti tožnici sporno nepremičnino prosto vseh svojih stvari in oseb, je bil pravnomočno zavrnjen. Na strani 99 gospodarskega spisa, kjer so navedeni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženko izhaja, da je sodišče ugodilo ugovoru pasivne legitimacije toženke M.V. ker iz nobenega dokaza ni izhajalo, da bi toženka poleg F.V. zasedala in uporabljala sporni objekt. Nadalje je sodišče ugotovilo, da iz pogodbe z dne 27. 5. 1992 izhaja, da jo je sklenil samo toženec F.V. za obdobje 15 mesecev.

11Negativna funkcija (materialne) pravnomočnosti se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Pravnomočna sodba prepričuje novo sojenje o istem zahtevku med istima strankama (drugi odstavek 319. člena ZPP). Pri presoji ali gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), mora sodišče oceniti ali obstojita objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka. Za presojo istovetnosti zahtevka sta pomembna tako tožbeni predlog kot dejansko stanje. Za individualizacijo zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je zato treba upoštevati poleg izreka tudi dejansko podlago le tega. Obseg pravnomočnosti se tako presoja z razlago celotne odločbe in ne le izreka, pač pa tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Zato so razlogi sodišča v točki 10 izpodbijane sodbe o upoštevanju subjektivnih in objektivnih meja pravnomočnosti, pravilni in je pravilen tudi zaključek, da o zahtevku, ki ga tožnik uveljavlja zoper toženko, še ni bilo pravnomočno odločeno.

12Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni odgovorilo na njen ugovor zastaranja in prekluzije, ki ga je utemeljevala s sklicevanjem na judikat višjega sodišča. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve, da določbe ZZK-1 (243. in 244. člen) za izbrisno tožbo ne določajo zastaranja. Iz judikatov Vrhovnega sodišča izhaja, da je to "logična posledica dejstva, da ne zastara niti sama lastninska pravica in tako tudi ne možnost njenega varstva⁴.

13Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka I in II izreka sodbe) na podlagi določbe 353. člena ZPP.

K pritožbi tožeče in tožene stranke zoper stroškovno odločitev (točka III izreka sodbe):

14Drži pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje o stroških odločilo 10. 4. 2019, torej, ko je že veljala nova vrednost odvetniške točke v znesku 0,60 EUR. Glede na določbo drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Ni pa utemeljen očitek, da gre tožnici za čakanje na narok in trajanje naroka 100 točk. Toženka pa utemeljeno očita, da je sodišče napačno uporabilo določbe OT pri izračunu vrednosti odvetniških storitev v točkah.

15Sodišče druge stopnje je zato ob pritožbenem preizkusu in preizkusu, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti, stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, ker je ob pravilni uporabi določb Odvetniške tarife (RS 2-24/2015 s spremembami) ter določb 154. in 155. člena ZPP tožnica upravičena do povračila naslednji pravdnih stroškov: (glede na vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR) sestava tožbe, ki je bila vložena 2. 7. 2018 1000 točk (tar. št. 18), predlog za potrdilo o vloženi tožbi 50 točk, ugovor zoper plačilni nalog 50 točk, zemljiškoknjižni predlog za zaznambo izbrisne tožbe 450, prvi pripravljalni spis 1000 točk (tar. št. 19), zastopanje na naroku dne 10. 4. 2019 (vrednost odvetniške točke 0,6 EUR) 900 točk, čakanje na narok (narok je bil razpisan ob 10:45 uri, začel pa se je ob 11:15 uri) 50 točk, odsotnost iz pisarne 160,00 točk (6. člen OT), končno poročilo 50 točk, kilometrina in parkirnina 146,90 EUR, sodna taksa 1.005,00 EUR, materialni stroški 2 %, DDV 22%, kar skupaj znese 3.919,40.

16Sodišče druge stopnje ni priznalo tožniku kot za pravdno potrebne stroške, ki jih je mogoče zahtevati od nasprotne stranke: 2 x 50 točk za dopolnitev tožbe, 50 točk za urgenco na razpis obravnave, 50 točk za trajanje naroka, (ker je narok trajal eno uro, po 6. členu OT pa odvetniku pripada nagrada za porabljeni čas med zastopanjem na narokih šele za začete nadaljnje pol ure nad eno uro) ter stroškov za prihod stranke, ker ta strošek ni izkazan. Skupni stroški tožnika, ki jih je ob pravilni uporabi OT ter določil ZPP dolžna povrniti toženka, znašajo 3.919,40 EUR. Toženka jih je dolžna plačati v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15 dni od prejema te sodbe.

17Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnica pa je uspela le v manjšem delu stroškovne odločitve, nosita sami svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).

¹ Priloge pod A8: Zemljiškoknjižni predlog z dne 20. 10. 2007, Ugovor o kupoprodaji z dne 28. 8. 1998, prevod te kupoprodajne pogodbe, zemljiškoknjižno dovolilo in notarski zapis sporazuma med zakoncema o deležih na skupnem premoženju.
² Navedbe tožnika pod II tožbe ter na list. št. 76 spisa: "Vprašanje veljavnosti navedenega pravnega posla je predhodno vprašanje v tem postopku ne glede na to, da poseben tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti ni vložen, saj tudi ni potreben glede na določbo 243. člena ZZK-1."
³ Povratnica pripeta k list. št. 78 spisa III Pg 2/2000.
⁴ VS RS sodba in sklep II Ips 269/2015, sklep II Ips 54/2012 - pri presoji vprašanja pravočasnosti vložitve izbrisne tožbe je potrebno uporabiti v času vložitve konkretne tožbe veljavni ZZK-1, ki izbrisne tožbe časovno ne omejuje."